stvarna služnost hoje in vožnje - priposestvovanje - služnost v javno korist - dobrovernost - ODZ - neprava služnost - razlastitev - omejitev lastninske pravice - ustavnoskladna razlaga - praksa Vrhovnega sodišča - dopuščena revizija
Vrhovno sodišče torej ne pritrjuje stališču, da ustavna določba o razlastitvi ali specialne določbe o ustanovitvi služnosti v javno korist v celoti izključujejo uporabo splošnih pravil civilnega prava o priposestvovanju. V primerih, ko se položaj prilega (tudi)7 civilnopravnemu abstraktnemu dejanskemu stanju, je namreč mogoča tudi civilnopravna posledica. Izjema so primeri, ki bi predstavljali obid določb o razlastitvi. Izjemno naravo služnosti v javno korist določa njena javnopravna lastnost, tj. da gre pri njej za razlaščajoč poseg (ne sicer za odvzem, ampak za omejitev lastninske pravice), ki mora biti zato v skladu z ustavnopravnimi varovali. Glede teh situacij je treba uporabo splošnega pravila o priposestvovanju teleološko (z ustavnoskladno razlago) utesniti. Položaj, ko oblastveni, javnopravni subjekt samovoljno (brez pravnega naslova) izvršuje služnost dvajset let, se namreč bistveno razlikuje od položaja, ko to počne civilnopravni subjekt. V duhu take razlage ni mogoče dopustiti pridobitve služnosti v javno korist s priposestvovanjem, ki ne bi bilo dobroverno (še posebej, če ne bi temeljilo na pravnoposlovni podlagi).
stvarna služnost - priposestvovanje stvarne služnosti - solastnina - del nepremičnine - služnost na lastni stvari - neurejeno zemljiškoknjižno stanje - pomen zemljiške knjige v preteklosti - v naravi razdeljena nepremičnina - začetek teka priposestvovalne dobe - dopuščena revizija
Stvarna služnost je pravica lastnika nepremičnine (gospodujoče stvari) izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini (služeča stvar). Gre torej za razmerje med dvema nepremičninama (gospodujoče in služeče) ter posledično za razmerje med dvema lastnikoma. Pri solastnini je zato služnost v korist in hkrati v breme te iste (solastne) nepremičnine pojmovno izključena - s tem pa tudi priposestvovanje take "služnosti".
Ker je dejanski stan delitve solastnine z dogovorom iz leta 1957 v bistvenem podoben vzpostavitvi dejanske etažne lastnine, je s sklepanjem po podobnosti tudi v tem primeru treba upoštevati, da je bila sporna nepremičnina dejansko razdeljena že vse od leta 1958 ter zato vsakega od njenih (formalnih) solastnikov obravnavati kot dejanskega lastnika "posameznega dela" parcele.
V konkretnem primeru ni šlo za pravo solastnino, ko bi imela oba solastnika pravico nepremičnino uporabljati v skladu s svojimi idealnimi deleži. Prav to pa primer loči od tipičnih solastninskih položajev, kjer služnost na (so)lastni stvari ne more nastati.
kršitev kazenskega zakona - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) - načelo zakonitosti - obstoj kaznivega dejanja - obstoj prekrška - kršitev temeljnih pravic delavcev - nadomestilo plače - prikrajšanje
Kaznivo dejanje po 196. členu KZ-1 je namreč po svoji naravi blanketna norma, ki za storitev dejanja že v osnovi predpostavlja kršitev predpisov s področja delovnih razmerij. To pomeni, da gre za situacijo, v kateri so zakonski znaki prekrška vsebovani v zakonskih znakih kaznivega dejanja, pri čemer pa slednje vsebuje tudi druge elemente zakonskega dejanskega stanu, ki so lastni le kaznivemu dejanju, ne pa tudi prekršku. Prekršek tako predstavlja golo kršitev predpisa, medtem ko gre pri kaznivem dejanju za poseg v pravno zavarovano dobrino, ki se navzen izkazuje s prikrajšanjem delavcev.
Predmet kazenskega postopka so bila torej dalj časa trajajoča ravnanja obsojenke, ki so se nanašala na različna področja delovnopravnih predpisov in katerih posledice so se manifestirale v oškodovanju obeh delavcev. Glede na navedeno, je mogoče zaključiti, da obsojenka v kazenskem postopku ni bila obravnavana za historični dogodek, ki bi imel podlago v identičnih oziroma v bistvenem enakih dejstvih, kot jih je imelo dejanje, zaradi katerega je bil zoper njo voden postopek o prekršku.
predlog za dopustitev revizije - zavrženje predloga za dopustitev revizije - opredelitev vrednosti izpodbijanega dela odločitve
Predlog za dopustitev revizije, v katerem stranka denarno (ali sicer določljivo) ne opredeli vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, je nepopoln.
Vrhovno sodišče je določbo 357. a člena ZPP razlagalo tako, da je zavzelo stališče, da je pritožba dovoljena tudi v tistih postopkih, v katerih se ZPP uporablja smiselno, pa v njih sodišča vedno odločajo s sklepi, če je izpodbijani sklep po svoji naravi ekvivalenten sodbam, izdanim v pravdnem postopku. To pomeni, da dokončno urejajo pravno razmerje med udeleženci postopka.
dopuščena revizija - stvarne napake - kritni kup - jamčevalni zahtevek - notifikacijska dolžnost - dodatni rok za izpolnitev obveznosti - trditvena podlaga
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali je potrošnik dolžan v primeru, da bo izbral možnost kritnega kupa, o tem predhodno obvestiti prodajalca in mu dati (dodatni) primerni rok, in če da, ali je to dolžan storiti tudi v primeru, ko je iz predhodnega ravnanja prodajalca razvidno, da svoje obveznosti tudi v (dodatnem) primernem roku ne bi opravil,
- ali na vprašanje morebitne nesorazmernosti stroška kritnega kupa napram plačani kupnini pazi sodišče po uradni dolžnosti ali le na ugovor prodajalca (ali je prodajalec dolžan zatrjevati nesorazmernost in kršitev ponovne notifikacijske dolžnosti, ali pa lahko sodišče to vprašanje presoja brez take trditvene podlage), in ali lahko tako nesorazmernost po tem, ko takega ugovora na prvi stopnji ni bilo in prvostopno sodišče tega v postopku sploh ni ugotavljalo, ugotovi sodišče druge stopnje sámo že v okviru materialnopravne presoje, brez izvedbe naroka.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - nezaupanje v delo sodišča
V skladu z enotno sodno prakso zgolj dolgotrajnost sodnega postopka in izguba zaupanja stranke v potek postopka, sama po sebi ne predstavljata utemeljenega razloga za določitev drugega pristojnega sodišča.
OZ člen 41, 41/1, 564. ZD člen 145, 145/1. ZPP člen 196, 245, 245/1, 254, 254/3, 287, 287/2, 339, 339/1, 339/2-8. ZZK-1 člen 243.
izbrisna tožba - aktivna stvarna legitimacija - skupnost dedičev - enotni sosporniki - pogodba o preužitku - poslovna sposobnost - sposobnost razsojanja - ničnost pogodbe - izpodbijanje izvedenskega mnenja - pravno relevantne pripombe na izvedensko mnenje - nejasnosti v izvedenskem mnenju - postavitev novega izvedenca - odprava pomanjkljivosti v mnenju - neobrazložena zavrnitev dokaznega predloga - dopolnjevanje razlogov za zavrnitev dokaznega predloga v odločbi sodišča druge stopnje - bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve in druge stopnje
Ko je sodišče druge stopnje dopolnilo manjkajoče razloge za neizvedbo toženčevega dokaznega predloga, je tožnika prikrajšalo za možnost, da z izpodbijanjem dejanskega stanja v pritožbenem postopku zanj neugodno izvedensko mnenje učinkovito preizkusi. S takšnim ravnanjem je tudi sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Revizijska presoja o relativni bistveni kršitvi 254. člena ZPP je odvisna od odgovora na vprašanje, ali je toženec s konkretiziranimi pripombami na izvedensko mnenje uspel vzpostaviti zadostno stopnjo dvoma v pravilnost in popolnost izvedenčeve ugotovitve, da pokojnik v trenutku sklepanja pogodbe o preužitku ni bil razsoden. V okviru navedene presoje se mora Vrhovno sodišče opredeliti do vprašanja, ali je bil z izvedenčevimi pisnimi dopolnitvami odpravljen dvom v pravilnost zaključka o pokojnikovi nerazsodnosti v času sklenitve pogodbe o preužitku. Če sodišče ne poskrbi za celovito, jasno in prepričljivo razjasnitev strankinih pravno relevantnih pripomb v zvezi s pravilnostjo izvedenskega mnenja, je utemeljen sklep o očitno napačni dokazni oceni, ki pomeni kršitev prepovedi sodniške samovolje.
ZPP člen 7, 212, 370, 370/1-2, 372, 379, 379/1. ZZZDR člen 51, 51/2, 56, 56/2. ZD člen 142, 142/1.
skupno premoženje zakoncev - razpolaganje s skupnim premoženjem - samostojni podjetnik posameznik (s.p.) - denarna sredstva - odgovornost zakoncev za skupne dolgove - solidarna odgovornost - obveznost nastala v zvezi s skupnim premoženjem - solidarna odgovornost zakoncev za obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem - smrt zakonca - dolgovi zapustnika - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - materialno procesno vodstvo - trditveno in dokazno breme - dopuščena revizija
Vrhovno sodišče se ne strinja z zaključkom pritožbenega sodišča, da tožnica ni zatrjevala in dokazala, da so bila sporna denarna sredstva porabljena za skupno premoženje, zato ne pridejo v poštev določbe 56. člena ZZZZDR, ampak določbe 142. člena ZD. Po presoji Vrhovnega sodišča je tožnica namreč pravočasno podala trditve, da spada dolg pokojnice, ki ga je ta ustvarila v zvezi z opravljanjem njene dejavnosti v času obstoja zakonske zveze s tožencem, v njuno skupno premoženje, zato zanj solidarno odgovarja toženec. Navedene trditve po presoji Vrhovnega sodišča zadostujejo za presojo, ali je sporni znesek skupno premoženje pokojnice in toženca in zanj odgovarja toženec, na tožencu pa je trditveno in dokazno breme, da sporna denarna sredstva niso bila porabljena za skupno premoženje oziroma da pokojnica s samostojni dejavnostjo ni pridobivala dohodka v času zakonske zveze s tožencem. Toženec je v zvezi s tem plačilu dolga ugovarjal zgolj iz razloga, ker naj bi njegova solidarna odgovornost v trenutku ženine smrti prenehala, zato po njegovem naj niti ne bi bilo pomembno, ali se je terjatev nanašala na skupno ali posebno premoženje zakonskih partnerjev. Glede na 372. člen ZPP pa so neupoštevne toženčeve navedbe v odgovoru na revizijo, da denarna sredstva niso mogla biti porabljena za skupno premoženje, ker je pokojna toženčeva žena po prejemu zneska padla v komo in čez tri dni umrla.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - nezadovoljstvo z delom sodnika - kaznovanje odvetnika - predlog za denarno kaznovanje
ZPP v tretjem odstavku 109. člena določa, da se predlog za kaznovanje dodeli drugemu sodniku v skladu s sodnim redom. Zakonodajalec je s tem preprečil, da bi o kaznovanju tistega, ki žali sodnika, odločal sam sodnik oziroma senat, na katerega je neposredno naslovljena žalitev, saj v tem primeru ne bi bilo več mogoče govoriti o nepristranskem sojenju v smislu prvega odstavka 23. člena Ustave. Očitno pa zakonodajalec ni bil mnenja, da o predlogu za kaznovanje že a priori ne more objektivno nepristransko odločiti noben sodnik krajevno pristojnega sodišča, saj v teh primerih ni predpisal obvezne delegacije pristojnosti.
povrnitev premoženjske škode - odškodninska odgovornost države za delo sodnika - sojenje v razumnem roku - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost ravnanja sodnika - ravnanje s profesionalno skrbnostjo
Protipravnost ravnanja je pravni standard, ki ga v vsakem posameznem primeru napolnjuje sodna praksa. V zvezi z ravnanjem sodnika pri njegovem delu je bilo tako že zavzeto stališče, da je treba pri presoji o protipravnosti ravnanja izhajati iz same narave sodniškega dela, zato pojma protipravnosti ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih je lahko sodna odločba spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka še ne pomeni protipravnega ravnanja, temveč o sodnikovem protipravnem ravnanju tako govorimo takrat, ko gre za kvalificirano stopnjo napačnosti, ko na primer sodnik ni uporabil povsem jasne določbe zakona ali je predpis namerno razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso oziroma ko gre za druge grobe kršitve pravil postopka oziroma sodniške dolžnosti. Ravnanje nosilcev oblasti je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.
OZ člen 17, 17/2, 443. ZASP člen 146, 146/1, 157, 157/6, 158, 158/1. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) člen 11. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (2006) člen 1.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kolektivne organizacije - javna priobčitev glasbenih del - Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del - tarifa za uporabo avtorskih del - prisilni predpis - višina nadomestila - načelo enakega obravnavanja - neupravičena pridobitev - preplačilo - dopuščena revizija
Podobno obravnavanje uporabnikov pomeni, da je kolektivna organizacija dolžna skleniti ustrezno pogodbo po objektivnih merilih, diskriminacija med uporabniki ni dovoljena. Treba je zagotoviti, da bo pri določeni pravici in določeni uporabi vsak uporabnik obravnavan enako. Gre za jamstvo, da kolektivna organizacija ne bo nekemu uporabniku zaračunala višjega nadomestila kot ostalim uporabnikom. Podobno obravnavanje podobnih primerov izkoriščanja avtorske in sorodnih pravic je tudi v splošnem interesu.
Tarifa Pravilnika 1998, ki določa nadomestilo za javno predvajanje glasbe v poslovnih prostorih, ima torej kot veljavna tarifa kolektivne organizacije naravo prisilnega predpisa, v njej določena merila za izračun nadomestila pa imajo v primeru odstopanja posameznih pogodbenih dogovorov prednost.
lastninska pravica na nepremičnini - originarna pridobitev lastninske pravice - lastninska pravica na novi stvari - vlaganja v nepremičnino - stanovanjska hiša - gradnja na tujem solastnem zemljišču - izgradnja nove stvari - superficies solo cedit - dopuščena revizija
Konkretni dejanski stan se ujema z abstraktnim dejanskim stanom, ki ureja vprašanje gradnje na tujem zemljišču (določila iz 24. do 26. člena ZTLR). Ko je tožnik na solastni nepremičnini zgradil stanovanjsko hišo, je v normativnem pogledu gradil na tujem, saj je imela toženka na nepremičnini polovični solastniški delež.
V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da je tožnik zgradil stanovanjsko hišo na nepremičnini, na kateri je bila predhodno v času trajanja življenjske skupnosti pravdnih strank izkopana le gradbena jama. Iz takšne ugotovitve izhaja materialnopravni zaključek o izpolnjenosti pravnega standarda nove stvari v smislu določb o gradnji na tujem zemljišču.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VS00015837
OZ člen 87, 87/2, 92. ZGD-1 člen 495, 504, 504/2, 505, 505-8.
družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - povečanje osnovnega kapitala - plačilo - poštenost pogodbene stranke - tožba zoper družbenika - materialnopravne predpostavke - soglasje skupščine - ničnost pogodbe - nasprotovanje moralnim načelom - vrnitev danega - trditvena podlaga tožbenega zahtevka - sodba presenečenja - pravica do izjave v postopku
Revident se moti, v kolikor meni, da mora nepoštenost tožnice a priori voditi v zavrnitev njenega tožbenega zahtevka. Zakon določa, da sodišče zahtevek lahko zavrne, ni pa to nujno. Prav nepoštenost obeh pogodbenih strank (kot je bilo tudi v konkretnem primeru) bo načeloma govorila v prid ugoditvi zahtevku za vračilo. V nasprotnem primeru bi ostala gola ugotovitev, da je bil sporni dogovor ničen, njegovi učinki pa bi v celoti ostali v veljavi in obojestransko nepošteni pogodbeni stranki bi dosegli prepovedani cilj.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VS00015833
ZPP člen 339, 339/2-8, 370, 370/3, 372, 378. OZ člen 5.
najemna pogodba - najem poslovnih prostorov - povrnitev vlaganj najemnika v poslovni prostor - vzdrževalna dela na nepremičnini - obnovitvena dela na nepremičnini - kompenzacija najemnine - soglasje volj pogodbenih strank - skupni namen pogodbenih strank - načelo vestnosti in poštenja - ničnost pogodbe - višina vlaganj - izvedensko mnenje
Toženka je dolžna povrniti tožniku vsa njegova vlaganja v objekt, zmanjšana za amortizacijo, glede na določilo Najemne pogodbe, s katerim se je toženka zavezala, da bo v primeru odpovedi pogodbe, tožniku povrnila sredstva, vložena v poslovni objekt. Pravdni stranki sta se z Najemno pogodbo namreč dogovorili, da bo tožnik objekt usposobil in uporabljal izključno za namen opravljanja gospodarske dejavnosti ter da bo vsa potrebna vzdrževalna in obnovitvena dela na objektu opravil na svoje stroške. Ugotovili sta tudi, da so bila vsa izvedena dela potrebna za opravljanje tožnikove gospodarske dejavnosti.
V prvotnem opisu dejanja in v tekstu, ki ga je sodišče prve stopnje vneslo v opis, so opisani zakonski znaki kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem in tretjem odstavku 218. člena KZ. Nadomestitev teksta v delu opisa z dvojino, torej da sta obsojenca zahtevala zase denar in ne le, da mora oškodovanec denar vrniti obsojenemu, pomeni da je bistvo obtožbenega in sodbenega očitka isto, to je zahteva, da se izroči denar, čeprav dolg ni obstajal, saj oškodovanec ni dolgoval ničesar. Opis dejanja ni bil spremenjen v nobenem odločilnem dejstvu, ki predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja.
predlog za dopustitev revizije - vrednost spornega predmeta - direktna revizija - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Upoštevaje določbo drugega odstavka 367. člena ZPP je v obravnavani zadevi revizija dovoljena že glede na vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe in je Vrhovno sodišče ne more dopustiti.