ZPP člen 358, 358-1, 367a, 367a/1, 367c, 367c/2. OZ člen 131.
predlog za dopustitev revizije - povrnitev škode - odškodninska odgovornost - padec na mokrih tleh - profesionalna skrbnost - pritožbena obravnava - sprememba dokazne ocene pred sodiščem druge stopnje - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je tožničin predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).
spor o pristojnosti - krajevna pristojnost - izvršilni postopek - stalno prebivališče dolžnika - ustalitev pristojnosti
Krajevna pristojnost izvršilnega sodišča se presodi na podlagi navedb v izvršilnem predlogu in dejstev, znanih sodišču, ne pa na podlagi poizvedb v Centralnem registru prebivalstva.
OZ člen 179, 179/1, 179/2, 180, 180/2, 182. URS člen 14, 22.
povrnitev nepremoženjske škode - posredni oškodovanci - duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti bližnjega (otroka) - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - višina odškodnine - katastrofalna škoda ponesrečenca - tetraplegija - duševna zaostalost - odstop od sodne prakse - dopuščena revizija
Vez med starši in (zlasti majhnimi) otroki je biološko gledano drugačna, kar je pri presoji duševnih bolečin staršev in odškodnine treba upoštevati. Razumsko in življenjsko gledano je vez med starši in otrokom edinstvena in močna, vkoreninjena v globlje strukture človekove osebnosti, in s tem drugačna od drugih vezi, ki jih ljudje oblikujemo v času nadaljnje socializacije. Duševne bolečine staršev otrok, ki utrpijo tako katastrofalno škodo, so vsekakor intenzivnejše.
Tožnica je zaradi sinove izjemno težke invalidnosti upravičena do višje odškodnine, ker se je v celoti odpovedala uresničevanju pravic iz svoje osebnosti - pustila je študij in delo ter svoje življenje v celoti posvetila skrbi za hudo poškodovanega sina.
Primer se razlikuje od drugih po tem, da je ob tetraplegiji, ki je že sama po sebi primer izjemno hude invalidnosti, pri neposrednem oškodovancu podana še kronična dihalna odpoved, zaradi katere je njegovo življenje vsak trenutek odvisno aparata, katerega pravilnost delovanja je skrb in odgovornosti v večjem delu tožnice, pa tudi tožnika. Zaradi te okoliščine je življenje tožnikov močno spremenjeno in praktično v celoti podrejeno skrbi in negi hudo poškodovanega otroka. Prav zato škodnega primera ni mogoče v celoti primerjati z nobenim od primerov v dosedanji slovenski sodni praksi.
relativna bistvena kršitev določb postopka o prekršku - razlogi za vložitev zahteve za sodno varstvo - zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - možnost izjave o prekršku - nova dejstva in novi dokazi - načelo materialne resnice - prekluzija
Prekluzijo iz 3. alineje 62. člena ZP-1 je potrebno razlagati ob hkratnem upoštevanju načela materialne resnice. Takšna razlaga pa dopušča poznejše navajanje podrobnejših okoliščin oziroma ravnanj, ki so bila že dovolj določno nakazana v izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška. Glede na to, da tovrstna razlaga prekluzije dopušča konkretizacijo splošnih dejstev iz izjave o dejstvih in okoliščinah, pa je v podkrepitev podrobnejših navedb dopustno predlagati tudi določene dokaze, kot je bilo to v obravnavani zadevi.
Revizija se dopusti glede vprašanja, kdaj je kupec upravičen, da ne plača nobenega obroka, če niso izpolnjeni pogoji po prvem odstavku 12. člena ZVKSES, in kdaj ima le pravico zadržati 10 % kupnine na podlagi prvega odstavka 15. člena ZVKSES.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. ZZZDR člen 51, 59, 59/1, 59/2.
dopuščena revizija - skupno premoženje zakoncev - delitev skupnega premoženja - ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem - posebno premoženje zakoncev - večji prispevek enega zakonca - vlaganje posebnega premoženja v skupno premoženje - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do izjave v postopku - zaslišanje priče - zavrnitev dokaznih predlogov
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- Ali sta sodišči druge in prve stopnje z opustitvijo zaslišanja strank in prič kršili pravico tožene stranke do (izvedbe) dokaza kot sestavnega dela pravice do izjavljanja v postopku, kar pomeni absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP),
- Ali je toženec s predlogom, da se zaslišita pravdni stranki in priče (otroci, D., K., B.), zadostil dokaznemu bremenu za svoje trditve, da je s prodajo lesa iz gozdov v Bosni in Hercegovini in pridobitvijo odškodnine ustvaril posebno premoženje, ki ga je porabil za potrebe družine, obnovo stanovanja, izgradnjo garaže in drvarnice, ter da je tako kot tožnica skrbel za otroke in opravljal gospodinjska dela, zaradi česar je njegov prispevek k skupnemu premoženju večji.
Le običajno oziroma nepohodno streho je apriori mogoče umestiti v pravni standard skupnih delov, medtem ko je pri lastniških terasah treba izhajati iz vsebine in namena določb tretjega odstavka 105. člena SPZ ter drugega in četrtega odstavka 5. člena SZ-1.
Vzdrževanje pohodne terase, ki istočasno služi kot streha objekta, samo po sebi in neodvisno od okoliščin primera ni vselej dolžnost lastnice posameznega dela (terase). Gradbeni element, ki hkrati pomeni streho objekta in pohodno teraso, namreč sestavljajo tudi skupni deli, ki so v solastnini vseh etažnih lastnikov (hidro in toplotna izolacija).
Metode razlage pravnih aktov se razlikujejo glede na to, ali gre za razlago avtonomnih pravnih aktov (ki jih torej sprejemajo pravni naslovniki sami – tipičen primer je pogodba) ali za razlago heteronomnih pravnih aktov (kjer gre praviloma za oblastne pravne akte - kot je npr. zakon). Ker je temeljna prvina prvih izjavnovoljno ravnanje udeležencev razmerja, je razlaga subjektivistična. Pri splošnih in abstraktnih pravnih aktih, ki so hkrati tudi heteronomni, je predmet razlage osamosvojeno izjavno dejanje (npr. besedilo zakona). Predmet razlage se tu osamosvoji od psihološke volje normodajalca. Zato je razlaga objektivistična.
Ob golem besedilu splošnih pogojev je razlagalec zavezan predvsem jezikovni, logični in teleološki razlagi ter deloma tudi sistematični razlagi.
Po presoji Vrhovnega sodišča ustni dogovori, ki jih zatrjuje tožnik, ne ustrezajo pojmu posebnih zavarovalnih pogojev, marveč zatrjevana ustna zagotovila ustrezajo soglasju volj strank glede tega, kaj je lex contractus in kaj ne.
Ustni dogovori (zagotovila zavarovalnice) ob sklepanju zavarovalne pogodbe so lahko relevantni.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VS00018097
ZPP člen 100, 100/1, 205, 205/1, 205/1-1, 208, 208/1. OZ člen 50.
sklenitev pogodbe - prodajna pogodba - navidezna (simulirana) pogodba - darilo - soglasje volj - razveljavitev pogodbe - razveza pogodbe - sposobnost biti stranka v postopku - smrt stranke po izdaji odločbe sodišča druge stopnje - pooblastilo
Soglasje volj za sklenitev navidezne prodajne pogodbe (ki je prikrivala darilo) je billo podano, saj je toženka imela interes, da nepremičnino dobi in za to plača manj davka, tožnica pa se je s tem strinjala in uredila vse potrebno za sklenitev pogodbe.
Samo zato, ker si je mož ob podaritvi nepremičnin do svoje smrti pridržal služnost užitka, o pogodbi o preužitku oziroma o odplačni naravi pogodbe še ni mogoče govoriti. Bistveno je, da tožnica v zameno za lastništvo nepremičnin ni prevzela nobenih nasprotnih obveznosti, razen trpeti dosmrtni užitek in gospodarstvo pokojnega moža, zato je zaključek nižjih sodišč, da ne gre za odplačno pogodbo, pravilen.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - nezadovoljstvo z delom sodnika - sojenje v razumnem roku - kadrovske težave sodišča
Organizacijske in kadrovske težave pri reševanju zadev niso razlog za delegacijo pristojnosti po 67. členu ZPP. Sprejem ustreznih ukrepov za zagotovitev pogojev za pravočasno reševanje zadev je v pristojnosti predsednika sodišča.
ZUS-1 člen 22, 22/1, 25, 25/3, 82, 82/1. URS člen 25.
dovoljenost pritožbe zoper sklep o stroških - nedovoljena pritožba - tožba zaradi molka organa - ustavitev postopka - ustavna pravica do pravnega sredstva (pritožba)
V upravnem sporu je glede na določbo prvega odstavka 82. člena ZUS-1 pritožba zoper sklep dovoljena le, če tako določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Vrhovno sodišče lahko poseže v odločitev o stroških kot stranski terjatvi le v primeru uspeha s pravnim sredstvom zoper odločitev o glavni stvari.
ZDDV-1 člen 63, 63/1, 67, 82, 82/1. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 178, 226.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek na dodano vrednost (DDV) - missing trader - pogoji za odbitek vstopnega DDV - subjektivni element - vedenje o zlorabi sistema DDV - uporaba pravnega standarda - izpodbijanje dejanskega stanja in dokazne ocene v reviziji
Pri presoji vedenja davčnega zavezanca, ki uveljavlja odbitek vstopnega DDV, je treba glede na okoliščine vsakega posameznega primera upoštevati predvsem specifične okoliščine dejavnosti, s katero se ukvarja davčni zavezanec, njegovo siceršnje ravnanje v pravnem in poslovnem prometu, običajno ravnanje drugih poslovnih subjektov v določeni gospodarski panogi, kot tudi dobre poslovne običaje in splošna pravila poslovanja, ki veljajo v gospodarstvu, pri tem pa se ne sme spregledati možnosti zlorabe sistema DDV drugih gospodarskih subjektov na škodo upravičencev do odbitka vstopnega DDV.
ZDDPO-2 člen 16, 17, 29. ZDDV-1 člen 63, 67, 82. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 226.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek od dohodka pravnih oseb - davek na dodano vrednost (DDV) - povezane osebe - transferne cene - vstopni DDV - pravica do odbitka - nepriznan odbitek vstopnega DDV - račun - predpisana vsebina računa - davčno (ne)priznani odhodki - neobičajna poslovna praksa - navidezen pravni posel
Odhodek, za katerega se lahko šteje, da je nastal za potrebe pridobivanja obdavčljivih prihodkov (in je posledično davčno priznan po prvem odstavku 29. člena ZDDPO-2), mora predstavljati za pravno osebo določen doprinos k njenemu poslovanju. Ustvarja dodano vrednost za ohranjanje ali povečevanje položaja pravne osebe na trgu. Posledično ima za pravno osebo izmerljivo korist.
V primeru določbe 17. člena ZDDPO-2 sami odhodki niso sporni oziroma jim je priznana povezanost s poslovanjem davčnega zavezanca, sporna je le njihova višina. Povedano drugače, odhodek, ki ni nastal v zvezi s poslovanjem davčnega zavezanca, ni davčno priznani odhodek v pomenu DDPO, pri tem pa ni pomembno ali je nastal pri poslovanju s povezano osebo ali pa pri poslovanju s tretjim.
Namen podatkov (ki jih mora obvezno vsebovati račun) je, da davčnim organom omogočiti nadzor nad tem, ali je bil plačan dolgovani davek in, odvisno od primera, ali obstaja pravica do odbitka DDV. Zato je treba ob upoštevanju tega cilja analizirati, ali so računi davčnih zavezancev, v skladu z zahtevami iz 226. člena Direktive o DDV.
pravočasnost tožbe v upravnem sporu - datum vročitve - ugoditev pritožbi
Ker iz vorčilnice, pripete drugostopenjski odločbi izhaja, da je bila pritožniku odločba, s katero je bil končan upravni postopek, vročena 9. 4. 2018, je pravilna pritožbena trditev, da se je rok za vložitev tožbe iztekel 9. 5. 2018. Zato je tožba, ki jo je vložil priporočeno po pošti 8. 5. 2018 in jo je sodišče prejelo naslednji dan, pravočasna.
ZDavP-2 člen 5, 5/1, 68, 68/6. ZUS-1 člen 71, 71/2, 75, 75/2, 76, 76/2.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 - dokazna ocena - izpovedba priče - določitev davčne osnove s cenitvijo - verjetna davčna osnova - uravnotežena porazdelitev trditvenega in dokaznega bremena - dokazno breme - napačna uporaba materialnega prava - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - ugoditev reviziji
Po določbi šestega odstavka 68. člena ZDavP-2 je materialno dokazno breme za nižjo davčno osnovo na davčnem zavezancu. Zavezanec pa lahko doseže nižjo davčno osnovo, če pojasni vir premoženja, ki ga je prejel v inšpiciranem obdobju. Če davčni zavezanec zmore to dokazno breme, odpade obdavčitev po petem odstavku 68. člena ZDavP-2. Nadaljnje dokazno breme ima tudi davčni organ, če s svojimi trditvami oporeka temu, kar zatrjuje davčni zavezanec v prid manjši davčni osnovi. Ker so take nasprotne navedbe davčnega organa usmerjene v utemeljevanje višje davčne osnove, tudi zanj velja, da mora dokazati zatrjevana dejstva. Breme dokazovanja se torej v postopku premešča v odvisnosti od tega, kdo dejstva zatrjuje. Navedeno poleg tega pomeni, da je dokazni uspeh za dane trditve nujno odvisen od dosegljivosti dokaznih sredstev in da dokazne zahteve ne smejo biti nemogoče v smislu, da se davčnemu zavezancu nalaga (oziroma pričakuje) predložitev dokazov, s katerimi ne razpolaga in do njih nima dostopa, saj so izven njegove vplivne sfere. Vztrajanje pri tovrstnih zahtevah, ki so z vidika davčnega zavezanca že vnaprej obsojene na neuspeh, v skrajni fazi privede do nerazumne, v razmerju do nasprotne stranke (davčnega organa) pa tudi do nesorazmerne porazdelitve dokaznega bremena.
Pri takem (lahko večkratnem) prehajanju dokaznega bremena z davčnega zavezanca na davčni organ in obratno je tudi z vidika enakega obravnavanja obeh strank kot elementa poštenega sodnega postopka bistveno, da za obe velja isti standard in obseg dokazovanja. Ob tem pa niti ZDavP-2 niti ZUS-1 ne vsebujeta dokaznega pravila (in dubio), ki bi v primeru nejasnosti omogočal izid ugotovitve dejstev v korist tožene stranke.
ZUS-1 člen 22, 22/1, 51, 51/2. ZDavP-2 člen 68, 68/5, 77. ZPP člen 4, 236a.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 - posojilna pogodba - pisna izjava priče - zavrnitev dokaznih predlogov - izvedba predlaganih dokazov - načelo neposrednega izvajanja dokazov - neposredno zaslišanje - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - vnaprejšnja dokazna ocena - prednost listinskih dokazov v davčnem postopku - določitev davčne osnove s cenitvijo - verjetna davčna osnova - ugoditev reviziji
Zakonska zahteva iz šestega odstavka 236.a člena ZPP, ki je odraz načela neposrednosti (4. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) terja, da mora sodišče zaslišanje priče izvesti (navkljub pisni izjavi), če tako zahteva katera od strank. Ker ZUS-1 sedaj, po spremembi ZPP-E, v prvem odstavku 22. člena določa, da se v upravnem sporu uporabljajo določbe ZPP, kolikor ZUS-1 ne določa drugače, velja poudariti, da predmetna materija, urejena v šestem odstavku 236.a člena ZPP, predstavlja specialno ureditev v razmerju do drugega odstavka 51. člena ZUS-1.
dovoljenost revizije - vračilo trošarine - pomembno pravno vprašanje - presoja upravnega postopka - splošna in nekonkretizirana vprašanja - zelo hude posledice so nekonkretizirane in neizkazane
Trditveno in dokazno breme za izkaz pogoja za dovoljenost revizije je na strani revidenta. Če pogoja revident ne uspe izkazati, Vrhovno sodišče njegovo revizijo zavrže kot nedovoljeno.
V primeru, ko je sodišče prve stopnje odločilo na seji ter presojalo zakonitost izdane odločbe na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku, in ne na podlagi dejstev, ki bi jih sodišče samo ugotavljalo, ter dokazov, ki bi jih sodišče izvajalo v upravnem sporu, je očitno neutemeljen revizijski ugovor, da sodbi sodišča prve stopnje manjka dokazni sklep.
Revizijski ugovor krajevno nepristojnega davčnega organ ni dopusten revizijski razlog, ker gre za ugovor kršitve pravil upravnega postopka, revidentka pa v reviziji tudi ne pojasni, na kakšen način naj bi ta kršitev prerasla v kakšno od kršitev upravnega spora.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 - dejansko stanje kot revizijski razlog - nestrinjanje z dokazno oceno - porazdelitev dokaznega bremena - listinski dokaz - standard obrazloženosti - sklicevanje na obrazložitev davčnega organa - glavna obravnava v upravnem sporu - nesubstanciran dokazni predlog - ugotavljanje davčne osnove z ocenitvijo
V sodni praksi je že ustaljeno stališče, da je v postopkih po 68. členu ZDavP-2 zatrjevanje začetnega stanja in virov premoženja na strani davčnega zavezanca, kar določa porazdelitev dokaznega bremena skladno s pravili dokaznega prava.Tako je navedena dejstva dolžan dokazati tisti, ki jih zatrjuje (torej davčni zavezanec, saj so mu v korist) in je tudi mogoče razumno pričakovati, da za svoje trditve tudi razpolaga s potrebnimi dokazi. Takega dokaznega bremena in abstracto (torej samega po sebi) ni mogoče oceniti kot nemogočega
Na revidentu je bilo breme, da glede izkazovanja okoliščin gotovinskih dvigov in pologov na bančni račun dokaže nižjo davčno osnovo. Gotovinsko poslovanje v visokih zneskih je zaradi težje sledljivosti denarnega toka v primerjavi s poslovanjem preko transakcijskih računov na banki, po svoji naravi sicer težje dokazljivo, vendar je prav ta način poslovanja posledica odločitve samega zavezanca. Zavezanec je v teh primerih tudi tisti, ki razpolaga oziroma bi moral razpolagati s podatki, ki so pomembni za davčno odmero. Pri dokazovanju nižje davčne osnove pa revident ni omejen le s pisno dokumentacijo. V primeru odsotnosti listinskih dokazov se taka dejstva in trditve lahko dokazuje tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, tudi s pričami, če je tak dokazni predlog ustrezen, primeren ter ustrezno obrazložen.
Kot izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča, povezane z vprašanjem standarda obrazloženosti sodbe Upravnega sodišča kot sodišča prve stopnje, je dolžnost do opredelitve glede strankinih navedb omejena, saj pomeni odgovor na strankino aktivnost, torej kot odsev strankinih pravnih razčlenjevanj, argumentiranj, stališč, pogledov in razlag, vsekakor pa ni sodišče tisto, ki bi smelo ali moralo nadomeščati trditveno in dokazno podlago. Sodišče se je torej v upravnem sporu dolžno seznaniti z vsem procesnim gradivom, torej tudi z vsemi navedbami strank, vendar se do vseh teh ni dolžno izrecno in obsežno opredeljevati. Za odločanje sodišča prve stopnje v upravnem sporu pa tudi ni mogoče zahtevati, da se opredeli do nebistvenih tožbenih ugovorov.