javna dražba v stečajnem postopku - soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe - sklep o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe - pogodbena kazen
Trditve pritožnika, da za sklenitev prodajne pogodbe ni pomembno vprašanje, kateri davek bi bil dolžan plačati in da bi to potem on sam reševal z davčnimi organi, ne držijo, saj je bilo plačilo davka del razpisnih pogojev in s tem tudi vsebine pogodbe, in bi v primeru, da bi kupec plačal le kupnino, ki jo je dosegel na dražbi, plačilo davka obremenilo stečajno maso.
Prispevka obeh voznikov motornih vozil je torej treba oceniti na podlagi vseh okoliščin konkretnega primera in pri tem dati ustrezno težo tisti okoliščini, ki je predstavljala odločilen vzrok nastanka škodnega dogodka (prometne nesreče).
seznam dolžnikovega premoženja - denarna kazen - izterjava izrečene denarne kazni po uradni dolžnosti - nemožnost izterjave - sprememba denarne kazni v kazen zapora - znižanje kazni
Odvzem prostosti, do katerega lahko pride, če dolžnik ne plača izrečene denarne kazni in izterjava le-te po uradni dolžnosti ni možna, ni kaznovalna sankcija, temveč je njen namen vplivati na voljo dolžnika, da razkrije svoje premoženje. Izvršilno sodišče pa s sklepom odloči, da se dolžnik ne kaznuje ali da se kazen zniža, če poravna obveznost ali posreduje podatke, ki omogočajo opravo izvršbe.
Možnost odpisa obveznosti plačila stroškov kazenskega postopka pa zakon ne predvideva. In ker je od takrat, ko je bilo pravnomočno razsojeno, da je obsojeni dolžan povrniti stroške kazenskega postopka minilo že več let, obsojenec pa kljub odloženemu plačilu dolgovanega zneska ni poravnal, predlog za oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka pa je vložil po več kot šestih letih od izteka roka za plačilo stroškov, je prvostopno sodišče ravnalo prav, ker je njegovo vlogo zavrglo.
pravni interes za vodenje postopka - ugotovitev obstoja dedne pravice - dedna pravica - dedna pravica izvenzakonskega partnerja - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - dalj časa trajajoča življenjska skupnost - ekonomska skupnost - posebno premoženje - sporazum o ureditvi premoženjskih razmerij med zakoncema
V Sporazumu sta zunajzakonska partnerja zgolj opredelila premoženje, ki sta ga ustvarila pred pričetkom skupnega življenja in režim upravljanja z njim, kar ni neobičajno oziroma kar jima je omogočal takrat veljavni drugi odstavek 58. člena ZZZDR. To pa ne pomeni, da med njima poleg premoženjskega režima glede njunega posebnega premoženja ni obstaja ekonomska skupnost, v kateri sta zunajzakonska partnerja skrbela za skupne potrebe in stroške, kot je to po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
vožnja pod vplivom mamil - ugotavljanje prisotnosti presnovkov prepovedanih drog v krvi - metadon
Obdolženec je torej ob oceni lečečega zdravnika, da je vključen v vzdrževalni metadonski program, v katerem prejema medikamentozno terapijo (zdravilo Substitol), sposoben za voznika motornih vozil, saj so v obravnavanem postopku v obdolženčevi krvi bile ugotovljene identične snovi, ki jih obdolženec prejema v vzdrževalni metadonski terapiji.
preizkus alkoholiziranosti z alkotestom - čas oprave - meritev stopnje alkoholiziranosti - vožnja pod vplivom alkohola
Nosilno vprašanje, ki ga problematizira pritožba je torej v tem, ali je zoper obdolženca bil postopek alkoholiziranosti voden zakonito ali ne in v tem svojstvu, ali prevaga pri teh ugotovitvah zagovor obdolženca, ki je trdil, da policist njegove zahteve po odlogu postopka preizkusa z indikatorjem za 15 minut ni hotel upoštevati ali pa trditev predlagatelja, da je ta čas glede na izpoved policista (20 do 30 minut) bil spoštovan. Prvo sodišče je v tem delu, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, verjelo policistoma, da je obdolženec preizkus z alkotestom opravil šele po nekaj minutnem prigovarjanju, policist P. pa je s preizkusom nadaljeval zato, ker mu je obdolženec kot zadnji čas zaužitja alkohola navajal 20 minut pred tem. Prepričljivosti izpovedbe policista P. ni omajal niti obdolženčev prijatelj - priča G., ki je obdolženčev zagovor o pitju alkohola 2 do 3 minute pred odrejenim preizkusom alkoholiziranosti sicer potrdil, kar pa je prvo sodišče ob poznavanju prometnih razmer na relaciji P. (kraj storitve prekrška) tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izkustveno pravilno in prepričljivo ovrglo s tem, da je šlo za mestno vožnjo s semaforizacijo in omejitvijo hitrosti, kar je povsem ustrezalo preteku časa 15 minut, kolikor je od zadnjega zaužitja alkohola predviden za odlog. Pritožba skuša torej dokazno oceno izvedenih dokazov, zlasti zaslišanje obeh policistov izpodbiti z lastnim vrednotenjem izvedenih dokazov in neverodostojnost policistov utemeljuje tudi s tem, da prvo sodišče glede prekrškov v ustavitvenem delu sodbe policistom ni verjelo, ko pa je bil obdolženec spoznan za odgovornega, pa ugotavlja drugačno stanje. V ustavitvenem delu je torej šlo za ugotavljanje povsem drugih dejstev in okoliščin, kot v delu, v katerem je bil obdolženec spoznan za odgovornega. V nasprotju s pritožbo je v tem delu sodišče prve stopnje sprejelo zagovor obdolženca, da ni šlo za naklepno neupoštevanje policistovih odredb in da je obdolženec policistov ukaz upošteval, ni pa te odločitve prvo sodišče tako, kot netočno trdi obramba, gradilo na neverodostojnih izpovedih obeh policistov. Ali povedano še drugače: ne more biti avtomatizma pri dokazni oceni obdolženčevega zagovora v ustavitvenem delu in v delu, ko je obdolženec spoznan za odgovornega. Za vsak prekršek posebej mora namreč sodišče ugotoviti vsa pravno relevantna dejstva in okoliščine glede očitka o kršitvi zapovednih norm in nato s temeljito dokazno oceno tudi presoditi, ali je obdolžencu glede na ugotovljeno dejansko stanje mogoče očitati tudi krivdo za očitano protipredpisno ravnanje za vsak prekršek posebej.
ZPP člen 358, 358-5, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. OZ člen 131, 140, 171.
odškodninska odgovornost - odgovornost izvajalca športne in rekreativne dejavnosti - poškodba pri izvajanju športne aktivnosti - nesreča pri sankanju - ukrepi za zagotavljanje varnosti - povprečna skrbnost oškodovanca - opustitev skrbi za lastno varnost - soodgovornost za škodo - uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka
Organizator nočnega sankanja odgovarja samo za škodo, ki je posledica njegove neskrbnosti, ne pa tudi za škodo zaradi tveganja, ki ga sankanje kot rekreativna športna dejavnost prinaša samo po sebi. Možnost, da bo sankač med sankanjem (zaradi prehitre vožnje, neustrezne izbire smeri vožnje in podobno) izgubil oblast nad sanmi, je za to dejavnost običajna in pričakovana. Temu riziku se je tožnik, ki se je prostovoljno udeležil sankanja, izpostavil sam.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 5, 49.
pravica do izjave v postopku - dopolnitev izvedenskega mnenja - sklep o določitvi izvedenca - potni stroški
Pravica do polne izjasnitve v postopku pomeni, da se mora stranki dopustiti, da navede vsa dejstva, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek oziroma mu nasprotuje, ob upoštevanju procesnih prekluzij, in omogočiti, da se izvedejo vsi dokazi, s katerimi ta dejstva dokazuje, pri tem pa se morajo dokazi izvesti tako, da bodo z njimi razjasnjena vsa odločilna dejstva za presojo v sporni zadevi. Če dopuščeni in izvedeni dokaz pušča dvom glede obstoja določenih in za presojo odločilnih dejstev, ta dvom pa je mogoče odpraviti z dopolnitvijo istega dokaza, stranka pa to pravilno predlaga in obrazloži, potem je potrebno takšnemu predlogu ugoditi, sicer se stranko prikrajša v pravici do polne izjasnitve.
Pritožba nima prav, da je sklep sodišča o določitvi izvedenca šteti kot nalog za službeno pot in da ima zato pravico do povrnitve kilometrine v višini, kot velja za službeno potovanje z lastnim avtomobilom. Takšna razlaga ni mogoča, ker izvedenec ni javni uslužbenec, do višje kilometrine pa bi bil izvedenec upravičen le, če bi tako določal Pravilnik o sodnih izvedencih ali Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku, pa tega ne določata.
gospodarski spor majhne vrednosti - nesklepčnost tožbe - trditveno in dokazno breme - konkretiziranost trditev
Upoštevajoč povzetek ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temelji na dokazani trditveni podlagi tožnice, je neutemeljeno ne le pritožbeno stališče, da tožnica v zvezi z vtoževanimi terjatvami praktično ni podala trditvene podlage, ampak tudi očitek, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. V dopolnitvi tožbe je namreč tožnica zadostno konkretizirala vsakega od preostalih treh računov. Utemeljenosti terjatev iz vsakega računa pa je toženka v prvi pripravljalni vlogi z dne 22. 1. 2019 zgolj pavšalno ugovarjala.
Zakon o prometu z zemljišči in stavbami (1954) člen 43, 46. ZTLR člen 12. SPZ člen 43, 43/2.
pridobitev (so)lastninske pravice - gradnja družinske hiše - pravica uporabe - imetnik pravice uporabe - pravica uporabe na družbeni lastnini - pravica uporabe za gradnjo - oddajanje zemljišča za gradnjo - odločba - gradbeno dovoljenje - druga pravna podlaga - pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja dela nepremičnine - dobra vera - desetletna priposestvovalna doba
Pravna prednica tožnikov je postala imetnica pravice uporabe na obravnavani nepremičnini. Po tedanjih predpisih je bil mogoč prenos pravice uporabe na družbenem premoženju že z odločbo, s katero je pristojni organ stavbno zemljišče, ki je bilo družbena lastnina, dal v uporabo posamezniku z namenom izgradnje gradbenega objekta.
V skladu s 43. in 46. členom ZPZS je bil mogoč prenos določenega družbenega premoženja z odločbo, s katero je dal organ stavbno zemljišče, ki je družbena lastnina, v trajno uporabo z namenom izgradnje gradbenega objekta in na način, da se to zemljišče uporablja za potrebe tega objekta. Tako izvršen prenos pravice uporabe na družbeni lastnini je zadoščal in za prenos ni bilo treba skleniti pogodbe in izrecnega zapisa prenosa pravice, ampak je do prenosa pravice prišlo že s samo odločbo pristojnega organa o dodelitvi zemljišča za gradnjo in prevzemom zgrajenega objekta v uporabo.
Za oceno, če je pravna prednica tožnikov pridobila pravico uporabe, je pomembno, da je gradila z dovoljenjem pravne prednice tožene stranke, ki ji je v ta namen dala v uporabo zemljišče za gradnjo hiše in za uporabo ter za to potrebna (upravna) dovoljenja. Pravna prednica tožnikov je gradnjo tudi izvedla. Odločba o podelitvi zemljišča za gradnjo in gradbeno dovoljenje vsebujeta pravico graditi, ta pa pravico trajne uporabe zemljišča, na katerem je zgrajen objekt.
V obravnavnem primeru se uveljavlja priposestovanje (le) na delu nepremičnine. Tožnika sta od nakupa dalje (tudi) sporni, sorazmerno majhni del zemljišča, za katerega sta bila prepričana, da pripada kupljeni parceli oziroma predstavlja njen sestavni del, uživala. Zato sta bila lahko upravičeno prepričana, da sta postala lastnika spornega, mejnega dela zemljišča. Pri zunajknjižnem priposestvovanju je pravno pomembno, da gre za priposestvovanje majhnega dela zemljišča ob meji dveh sosednjih zemljišč, in ne za priposestovanje celotne samostojne parcele.
Pritožnik izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnikovo bolezensko stanje v letu 2010 ni bilo več takšno, da bi predstavljalo nepremagljivo oviro, zaradi katere tožnik ne bi mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti in bi bilo zastaranje zadržano (360. člen OZ). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno presodilo, da v letu 2010 nepremagljivih ovir zaradi tožnikovega bolezenskega stanja ni bilo več.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - neutemeljen odpovedni razlog - pravni prenos podjetja - sprememba delodajalca
Ukinitev delovnega mesta lahko ustreza poslovnemu razlogu, kot je opredeljen v prvi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Vendar je za presojo zakonitosti odpovedi bistveno, da ta ni bila podana iz drugega, neutemeljenega razloga. Neutemeljeni razlogi za odpoved so našteti v 90. členu ZDR-1 in med njimi je sprememba delodajalca po prvem odstavku 75. člena ZDR-1. Skladno s to določbo preidejo pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnega razmerja, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, na delodajalca prevzemnika.
Dajatveni zahtevek ima za cilj obsodbo tožene stranke na izpolnitev denarne obveznosti, v konkretnem primeru plačila pogodbene kazni. Zato z vložitvijo dajatvene tožbe ugotovitveni interes odpade in ugotovitvena tožba ni dopustna. Glede na navedeno ni pogojev za zavrženje tožbe, s katero tožnik uveljavlja dajatveni zahtevek.
ZPP člen 81, 81/1. ZLS člen 19c, 19c/1. Statut Občine Grosuplje (1999) člen 65, 70.
nalog za izpraznitev poslovnega prostora - krajevna skupnost - pravna subjektiviteta - pravdna stranka - sposobnost biti stranka - odprava pomanjkljivosti - poprava tožbe - statut - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona
Ker je bila v konkretnem primeru zahteva za izdajo naloga za izpraznitev vložena 27. 9. 2018, je sodišče prve stopnje pri presoji (ne)obstoja pravne subjektivitete tožeče stranke in s tem njene sposobnosti biti stranka pravilno uporabilo ob vložitvi tožbe in odločanju veljavni Statut Občine Grosuplje. Le-ta v 70. členu določa, da obsega lastno premoženje KS le denarna sredstva in pravice, stvarno premoženje KS (premičnine in nepremičnine) pa je premoženje občine.
Iz zaključka sodišča prve stopnje, da tožeča stranka od uveljavitve aktualnega Statuta Občine Grosuplje nima več pravne subjektivitete oziroma ne more samostojno nastopati v pravnem prometu v zvezi z nepremičninami, smiselno izhaja, da ima pravno subjektiviteto v zvezi s temi nepremičninami Občina Grosuplje. Čim pa je tako, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju zahteve za izpraznitev poslovnih prostorov preuranjena, saj bi moralo sodišče najprej pozvati tožečo stranko, da napako odpravi. 81. člen ZPP namreč v prvem odstavku določa, da v primeru, da tisti, ki nastopa kot stranka, ne more biti pravdna stranka, pa se da ta pomanjkljivost odpraviti, zahteva od tožeče stranke, naj popravi v tožbi, kar je treba, ali ukrene kaj drugega, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki je lahko pravdna stranka.
Ker je toženec ob izpolnitvi jasno navedel, kaj s tem plačuje, vračunavanje izpolnitve, kot ga predlagata tožnika, ni pravilno (287. člen OZ).
Za zakonske zamudne obresti velja na podlagi prvega odstavka 347. člena OZ in v skladu z ustaljeno sodno prakso krajši triletni zastaralni rok. Zastarane so torej obresti, ki so zapadle v plačilo več kot tri leta pred vložitvijo tožbe, ne pa tudi zakonske zamudne obresti, ki so zapadle kasneje.
ZIZ člen 24, 24/1, 24/2. ZPP člen 76, 80, 81, 81/1, 81/5.
sposobnost biti stranka - smrt stranke pred vložitvijo izvršilnega predloga - odpravljiva pomanjkljivost - neodpravljiva pomanjkljivost - predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine - dokaz prehoda obveznosti
Smrt stranke pomeni izgubo procesne sposobnosti, taka pomanjkljivost pa je skladno s prvim odstavkom 81. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ v pravdnem postopku sicer odpravljiva, vendar pa je treba tudi upoštevati, da postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine ne predstavlja zgolj pravdnega postopka izdaje plačilnega naloga, temveč je po svoji naravi kombiniran, dvojni postopek, v katerem kondemnatornemu oziroma naložitvenemu delu sklepa o izvršbi sledi še dovolitev izvršbe. Posledično v tem primeru ni mogoče postopati zgolj in samo po določbah ZPP, temveč je treba uporabiti tudi specialnejše določbe ZIZ, še posebej določbo drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 24. člena tega zakona, po kateri je mogoče izvršbo dovoliti tudi zoper nekoga, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot dolžnik, ob pogoju predložitve javne ali po zakonu overjene listine, ki izkazuje prehod obveznosti. Ob tem pa je bistveno, da se navedena določba nanaša zgolj na postopke izvršbe na podlagi izvršilnega naslova in je ni mogoče razširiti tudi na postopke izvršbe na podlagi verodostojne listine.
Ker bi v konkretnem primeru upnik lahko pomanjkljivost glede procesne sposobnosti stranke na pasivni strani odpravil le tako, da bi popravljen predlog za izvršbo vložil zoper pravne naslednike pokojnega dolžnika, to je njegove dediče, to pa v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine ni mogoče, se ugotovljena pomanjkljivost izkaže za neodpravljivo.
DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00031151
ZZZDR člen 51, 52, 56, 58, 59. SPZ člen 20, 59, 72, 95, 96, 100, 101. OZ člen 190. ZNP člen 112, 113, 115, 117, 118. ZNP-1 člen 149, 154, 155. ZPP člen 21.
skupno premoženje - skupna lastnina - neupravičena obogatitev - nemožnost uporabe - delitev skupnega premoženja - delitev skupne lastnine - delitev skupnega premoženja v pravdnem postopku - premoženjska razmerja med zakoncema - ureditev razmerja med skupnimi lastniki - razmejitev med pravdnim in nepravdnim postopkom - najemnina - plodovi - realna subrogacija - temeljna načela obligacijskega prava - vzročna zveza med prikrajšanjem in obogatitvijo - neenotna sodna praksa
Najemnine, ki so zapadle v plačilo oziroma so bile pridobljene po razvezi zakonske zveze, ne povečujejo obsega skupnega premoženja. Za te najemnine zato ne more veljati premoženjskopravni režim zakoncev, kot ga določa ZZZDR in kot to velja za civilne plodove, ki so bili pridobljeni v času zakonske zveze ter so zato del skupnega premoženja.
Tožnica ne uveljavlja petitorne zaščite, tudi ne zahteva, da se določi drugačen način uporabe poslovnega prostora, zahteva pa, da ji toženec povrne koristi, ki jih je pridobil, s tem, ko je najemnine po razvezi zakonske zveze v celoti zadržal zase. Ko gre za vprašanje utemeljenosti povračilnega zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve, kot ga uveljavlja tožnica v tem pravdnem postopku, je težko zagovarjati tezo, da bi se o tem pravovarstvenem zahtevku lahko odločalo v nepravdnem postopku, kot načinu ureditve razmerij med skupnimi lastniki v smislu 112. člena ZNP in 115. člen ZNP.
Če se pravdni stranki nista dogovorili o delitvi civilnih plodov in je tožnica od toženca zahtevala, da ji plača del prejetih najemnin, je pravna podlaga za presojo utemeljenosti terjatve v zakonskih določbah o neupravičeni obogatitvi
krivdna odškodninska odgovornost - protipravno ravnanje - padec na mokrih stopnicah - dokazni standard verjetnosti - soprispevek oškodovanca - nepazljivost oškodovanca - poškodba zapestja - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - višina denarne odškodnine - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti
Zmoten je pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do časovne razlike med pomivanjem stopnic in tožnikovim padcem. V tem primeru niti ne gre za dveurno razliko, kot želi prikazati pritožba. Prvo sodišče je izhajalo iz trditvene podlage, izpovedb tožnika in prič ter s standardom verjetnosti ugotovilo, da so bile stopnice zaradi brisanja z mokro krpo v času tožnikovega padca še vedno mokre in posledično spolzke. Trditvena podlaga in izpovedbe niso dale natančnega odgovora o času brisanja (priča A. Š. je povedal, da so bile brisane med 9. in 10. uro), niti glede časa tožnikovega padca – tožnik je zatrjeval, da se je škodni dogodek pripetil pred 12. uro. Toženkina pritožba graja uporabo dokaznega standarda verjetnosti. Vendar pa je graja glede na zadovoljivo pojasnilo prvega sodišča, da zaradi časovnega odmika dogodkov od zaslišanih ni mogoče pričakovati, da bodo čisto natančno določili čas nastanka škodnega dogodka, neutemeljena. Res je treba za meritorno odločanje trditve o pravnorelevantnih dejstvih dokazati tako, da je izključen vsak razumen dvom v njihovo resničnost. Kadar pa je zaradi specifičnosti relevantnega dejstva takšen dokazni standard nedosegljiv, obstaja v sodni praksi možnost njegovega znižanja, tako da sodišče šteje relevantno dejstvo za dokazano že na podlagi ustrezne stopnje verjetnosti o njegovem obstoju, ne pa na podlagi prepričanja. Tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavljeni položaji upravičujejo olajšanje dokaznega bremena glede izpostavljenih časovnih komponent.
odgovornost izdajatelja časopisa - odškodninska odgovornost novinarja - elementi odškodninskega delikta - protipravnost ravnanja novinarja - poročanje o dejstvih - interes javnosti - članek v medijih - skrbno ravnanje novinarja - objektivno poročanje novinarja - razžalitev dobrega imena in časti - razžalitev v tisku
Tožnik ni uspel izkazati protipravnosti postopanja toženke oziroma njene novinarke A. A., ki bi morala biti podana za prisojo odškodnine iz 179. člena OZ. Ni uspel izkazati, da naj bi bila vsebina spornega članka neresnična in da je bil ta objavljen z namenom zaničevanja.
Toženka v konkretnem primeru ni poročala o tem, da bi bil tožnik obsojen, ampak da je dejanja osumljen in da policija preiskuje domnevna spletna goljufanja, prav tako pa tudi, da je obveščenost o kazenskih postopkih (oziroma o obstoju utemeljenega suma, da je bilo storjeno kaznivo dejanje in da policija dejanje preiskuje) v legitimnem interesu javnosti.