nadaljevanje izvršbe z novim sredstvom ali predmetom izvršbe - predlog za nadaljevanje izvršbe z novim sredstvom ali predmetom izvršbe - izvršilni stroški - stroški za sestavo predloga za izvršbo - obrazložena vloga v izvršilnem postopku
Odvetniška tarifa v poglavju „X. izvršilni postopek“ v tarifni številki 27 izrecno ne določa višine odvetniških storitev v točkah za sestavo predloga za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, temveč v 1. točki določa le vrednost odvetniških storitev za sestavo predloga, s katerim se uvaja izvršilni postopek ter v 7. točki vrednost za druge obrazložene vloge. Priprava predloga za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom od upnika terja določeno aktivnost, saj mora opraviti poizvedbe, da lahko takšno izvršbo predlaga, in že zato ni mogoče zavzeti stališča, da gre za kratek obrazloženi dopis ali morda celo za neobrazloženo vlogo. Ker gre za vsebinsko sorodno vlogo predlogu za izvršbo, upniku pripadajo stroški sestave predloga za izvršbo po tarifni številki 27/1.
ponoven predlog za oprostitev plačila sodne takse - spremenjene okoliščine - trditveno in dokazno breme za taksno oprostitev
Brez ustreznih trditev in dokazov o tem, da so se po pravnomočnosti sklepa, s katerim je bil zavrnjen predlog za taksno razbremenitev, okoliščine bistveno spremenile, stranka ne more podati novega predloga za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse.
predlog za ustavitev izvršbe - pravica do poplačila - imetnik pravice - upnikov pravni interes za izvršbo - vrstni red poplačila
Dolžnik ni oseba, ki ima pravico biti poplačana iz zneska, dobljenega s prodajo nepremičnin, kar pomeni, da predloga, naj sodišče ustavi izvršbo, če ugotovljena vrednost nepremičnine niti delno ne krije terjatve upnika, ki je predlagal izvršbo, ne more podati, še manj je tak predlog predmet odločanja v pritožbenem postopku zoper sklep o ugotovitvi vrednosti nepremičnin. Prav tako v pritožbi zoper sklep o ugotovitvi vrednosti nepremičnin dolžnik ne more izpodbijati upnikovega interesa za predlagano izvršbo, češ da naj zaradi slabega vrstnega reda iz nepremičnin ne bi mogel biti (niti delno) poplačan.
Po načelu superficies solo cedit je objekt, ki je trajno spojen z zemljiščem, njegova sestavina (8. člen Stvarnopravnega zakonika). Kot je izpostavilo sodišče druge stopnje, izvršilno sodišče ne sme ločeno prodajati objekta ali njegovega dela, dokler objekt ali njegov posamezni del ni ločen od zemljišča. Ker je vezan na pravno opredelitev, kaj je izvršilni predmet (v danem primeru tržna vrednost solastninske pravice), ki ga ocenjuje, se tudi sodni cenilec ne more sklicevati na nezmožnost cenitve iz razloga, da lahko ocenjuje le vrednost posameznih funkcionalno zaključenih celot.
ZPIZ-2 člen 7, 29, 161, 161/1, 161/1-23.. ZPKri člen 1, 6, 6/1, 6/2, 6/3, 20.. ZPIZ-1 člen 232.
starostna pokojnina - pokojninska doba - pokojninska doba brez dokupa - bivši politični zapornik
Pritožba utemeljeno opozarja, da pokojninske dobe, ki je bila tožniku priznana s sklepom z dne 5. 4. 2005 ni mogoče šteti kot dobo z dokupom. Navedena doba je bila tožniku priznana že pred uveljavitvijo ZPIZ-2. Namen priznanja te dobe pa je razviden iz prvega člena ZPKri, kjer je določeno, da ta zakon ureja pravico do povrnitve škode in pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivšim političnim zapornikom in svojcem žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja, postopek za uveljavljanje teh pravic ter organe, ki odločajo o teh pravicah. V prvem odstavku 6. člena je nadalje določeno, da državljanu Republike Slovenije, ki se mu na podlagi tega zakona prizna status bivšega političnega zapornika, se v pokojninsko dobo šteje čas dejanskega odvzema prostosti kot tudi čas, v katerem mu je bila iz tega razloga v predkazenskem in preiskovalnem postopku pred odvzemom prostosti in po prenehanju odvzema prostosti onemogočena zaposlitev oziroma opravljanje samostojne dejavnosti, če to lahko vpliva na pravice iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja. Čas dejanskega odvzema prostosti v preiskovalnem zaporu, s prisilnim delom in v delovnem koncentracijskem taborišču se osebi iz prvega odstavka 6. člena v pokojninsko dobo šteje dvojno (drugi odstavek istega člena).
V tem primeru gre za lex specialis. Po načelu lex specialis derogat legi generali je potrebno uporabiti določbe navedenega predpisa, torej pokojninsko dobo, kot se je po tedanjih predpisih upoštevala pri priznanju in odmeri pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Tako je tudi v prvem odstavku 20. člena ZPKri določeno, da pri odmeri pokojnine upravičencu po tem zakonu upošteva tožena stranka pokojninsko dobo, priznano na podlagi tega zakona, od dneva vložitve zahteve za priznanje statusa oziroma pravice. Ker je tožnik zahtevo za priznanje statusa vložil 8. 9. 2003, je torej pri presoji narave pokojninske dobe potrebno upoštevati določbe tedaj veljavnega ZPIZ-1, ki "dobe brez dokupa" ni urejal.
priporni razlogi - izročitev obdolženca - begosumnost - evropski nalog za prijetje in predajo - načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka - nezakonito prečkanje državne meje - sorazmernost pripora z ogroženo varnostjo ljudi - podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - tuje državljanstvo - neogibnost pripora za varnost ljudi
Med našo državo in Republiko H. obstajajo instrumenti mednarodnega sodelovanja v kazenskih zadevah, ki se nanašajo na izročitev obdolžencev in ki jih ureja Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije, res pa je, da sam obstoj tega predpisa še ne pomeni, da priporni razlog begosumnosti zaradi tega ne more biti podan. Gotovo bi bila izpustitev obdolženca, ki je v naši državi že priprt, samo zaradi obstoja evropskega naloga za prijetje in predajo v nasprotju z načelom ekonomičnosti in hitrostjo vodenja postopka.
Nikakršnega dvoma ni o tem, da nenadzorovano prehajanje državnih meja predstavlja ogrozitveni faktor za ljudi, živeče v vsaki državi, skozi katero ti ilegalni kanali potekajo, in je zato pripor tudi sorazmeren nevarnosti, ki bi nastopila z izpustitvijo obdolženk na prostost.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00033313
ZDR-1 člen 179.. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu
Ker je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu mesar, bi moral biti poučen o pravilnem načinu odcejanja vroče juhe iz kotla, v katerem se je kuhala, v posodo na tleh. Spolzka tla, neprimerna obutev in neusposobljenost tožnika pa so vzrok za tožnikov nesrečo pri delu. Tožnik je dokazal, da mu je nepremoženjska škoda nastala zaradi protipravnega ravnanja toženke.
ZPP člen 394-11, 395, 396, 397, 397/2, 398, 398/1.. KZ-1 člen 197.
obnova postopka - zavrženje predloga za obnovo - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - šikaniranje na delovnem mestu - mobing - kazenska oprostilna sodba
Tožnik vztraja, da je predlog za obnovo postopka utemeljen, ker je bila v kazenskem postopku zoper njega izdana oprostilna sodba zaradi kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu (197. člen KZ-1). Sodišče prve stopnje je utemeljeno izpostavilo, da tožnik v predlogu ni izrecno navedel, kateri obnovitveni razlog uveljavlja. Drugi odstavek 397. člena ZPP namreč zahteva, da je treba v predlogu navesti zakoniti razlog, na podlagi katerega se zahteva obnova. Po prvem odstavku 398. člena ZPP sodišče zavrže predlog, ki je prepozen (396. člen ZPP), nepopoln (drugi odstavek 397. člen ZPP) ali nedovoljen (395. člen ZPP). Kljub procesni odločitvi o zavrženju predloga se je sodišče opredelilo tudi do vsebine predloga, ki je (tako kot pritožba) v bistvenem kritika ureditve obnovitvenega razloga iz 11. točke 394. člena ZPP, ker se nanaša le na kazensko obsodilno sodbo, ne pa tudi na oprostilno sodbo. Še zlasti tožnik na to opozarja v zvezi z ureditvijo odpovednega razloga v 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZPP, pri čemer pa slednje ureditve same po sebi niti ne problematizira.
nadomestilo za invalidnost - III. kategorija invalidnosti - datum začetka izplačevanja
ZPIZ-2 v 122. členu določa, da se delno nadomestilo izplačuje od dneva začetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Zavarovancu se torej nadomestilo izplačuje od dneva, ko realizira priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in prične opravljati delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti.
Zato je potrebno ločiti med priznanjem pravice do delnega nadomestila in pričetkom njegovega izplačevanja. Pravica do delnega nadomestila je vezana na izpolnitev pogojev za pridobitev te pravice, medtem ko je pričetek izplačevanja delnega nadomestila vezan na datum pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, zaključek izplačevanja pa na zaključek opravljanja dela z delovnim časom, ki ustreza zavarovančevi delovni zmožnosti. Priznanje pravice do delnega nadomestila še ne pomeni avtomatično tudi pričetek njenega izplačevanja, pač pa je pomembno od kdaj dalje je tožnik realiziral priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, bodisi s pričetkom dela ali s pričetkom zavarovanja in plačevanja prispevkov za delo s krajšim delovnim časom od polnega.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00031181
KZ-1 člen 47, 47/5, 87. ZKP člen 129a, 129a/1, 129a/2. ZOPOKD člen 23, 42.
denarna kazen - plačilo v obrokih - predlog za obročno plačilo - rok za vložitev predloga - rok za plačilo denarne kazni
Za vložitev predloga za obročno plačilo denarne kazni je merodajen rok iz petega odstavka 47. člena KZ-1: "do poteka roka za plačilo".
ZKP postopek odobritve obročnega plačila kazni ureja v 129.a členu, ki (prvi in drugi odstavek) določa, da se predlog za izvršitev denarne kazni s plačilom v obrokih lahko vloži v petnajstih dneh po pravnomočnosti sodbe. KZ-1 v petem odstavku 47. člena določa, da sme sodišče v upravičenih primerih do poteka roka za plačilo dovoliti, da lahko obsojenec plača denarno kazen v obrokih. Očitno je, da navedeni določbi urejata isto procesno situacijo, rok za vložitev predloga za obročno plačilo denarne kazni, na različna načina. Predpis, ki izhodiščno ureja pravni institut denarne kazni (sedes materiae) je KZ-1, saj so v njem določeni tako pogoji za izrekanje denarne kazni, kot temeljne določbe o načinu njene izvršitve (47. in 87. člen). Te določbe celovito urejajo tako rok za vložitev predloga za obročno plačilo, kot najdaljši možni rok takšnega plačila, pa tudi primer zamude pri plačevanju.
ZOPOKD določa subsidiarno, smiselno uporabo tako določb ZKP (42. člen ZOPOKD), kot določb splošnega dela KZ-1 (23. člen ZOPOKD).
V 63. členu ZDSS-1 je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ni vročen v zakonitem roku.
Glede na citirano določbo je tožba v socialnem sporu torej dopustna, če je tožniku z dokončnim upravnim aktom kršena njegova pravica ali pravna korist. Predhodno izpeljan upravni postopek in dokončnost je procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da je tožba sploh dopustna. Razen tega pa mora zaradi takšnega dokončnega upravnega akta, biti stranka tudi prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih.
Po prvem odstavku 183. člena ZPIZ-2 lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Po drugem odstavku 183. člena ZPIZ-2 se lahko odločba iz prvega odstavka tega člena izda v roku 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta.
Glede na to, da je odločba z dne 5. 7. 2006, s katero je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine, bila tožniku vročena 4. 8. 2006 in je postala pravnomočna, zahtevo za ponovno odmero pokojnine na podlagi 183. člena ZPIZ-2 pa je tožnik vložil dne 19. 11. 2018, je toženec pravilno odločil, da je njegova zahteva glede na 10 letni rok določena v 183. členu ZPIZ-2 prepozna in jo je pravilno zavrgel.
ZPIZ-2 člen 30, 30/1, 30/2, 30/3, 30/4, 36, 37, 140.
odmera starostne pokojnine
Po 3. odstavku 30. člena ZPIZ-2 se za leto zavarovanja pri izračunu pokojninske osnove upošteva koledarsko leto, v katerem so bili za najmanj šest mesecev zavarovanja plačani prispevki od osnove, zavarovanec pa je dopolnil najmanj šest mesecev zavarovalne dobe. Če so bili v posameznem koledarskem letu prispevki od osnov plačani za krajše obdobje ali če obvezno zavarovanje sploh ni obstajalo oziroma če podatkov o osnovah ni mogoče pridobiti, se tako leto pri izračunu pokojninske osnove preskoči. Upošteva se prvo naslednje koledarsko leto, za katero obstajajo podatki o osnovah, od katerih so bili plačani prispevki (4. odstavek 30. člena ZPIZ-2). Pomeni, da osnov iz krajšega obdobja kot šest mesecev ali pa če je zavarovanec dopolnil krajše obdobje zavarovalne dobe, osnov iz tega koledarskega leta ni mogoče upoštevati. Enako velja tudi, če obvezno zavarovanje v posameznem koledarskem letu sploh ni obstajalo in če podatkov o višini osnov ni mogoče pridobiti. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje da določbe 30., 36. in 37. člena ZPIZ-2 niso neustavne.
Skladno s 140. členom ZPIZ-2 se pokojninska doba, plača in druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence, ki ima značaj javne listine. Pomeni, da se dejstva, ki izhajajo iz matične evidence, štejejo za resnična, lahko pa se dokazuje drugače. Dokazno breme je na zavarovancu oziroma tistemu, ki zatrjuje nepravilnost podatkov. Nepravilnost vpisanih podatkov o plači se lahko dokazuje z listinskimi dokazi, na primer plačilnimi listami. Analitična primerjava zneskov neto plač po plačilnih listah s tovrstnimi podatki iz matične evidence se lahko opravi tudi s sodnim izvedenstvom.
sorazmerni del starostne pokojnine - pokojninska doba - prostovoljna vključitev v obvezno zavarovanje - vračilo prispevkov
Upoštevajoč določilo Uredbe (ES) 883/2004, da se glede zavarovanja uporablja zakonodaja države članice, v kateri oseba opravlja delo, je sodišče pravilno ugotovilo, da za tožnika obstaja primarno aktivna podlaga zavarovanja v Republiki Italiji, saj je bil v Republiki Sloveniji tožnik v tem obdobju vključen le prostovoljno v obvezno zavarovanje. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da ker tožeča stranka v Republiki Sloveniji ni bila aktivno zavarovana, je potrebno priznati to obdobje kot pokojninsko dobo v Republiki Italiji v enkratnem trajanju.
V veljavnih predpisih ni pravne podlage, da bi se v primeru, ko zavarovancu pravica iz pokojninskega zavarovanja ni priznana, vračali vplačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
URS člen 14, 50.. ZPIZ-2 člen 5, 7, 27, 27/4, 27/5.
predčasna pokojnina - pokojninska doba brez dokupa
Pokojninska doba brez dokupa je bistveno strožji pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Pod to dobo se ne šteje noben dokup in tudi ne prostovoljno zavarovanje po 1. 1. 2013. Vendar glede na ustavno sodno presojo (odločba št. U-I-246/2013-44 z dne 21. 4. 2016) inštitut pokojninske dobe brez dokupa ni proti ustaven. Ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. Pri ocenjevanju četrtega in petega odstavka 27. člena ZPIZ-2 je Ustavno sodišče RS sicer izpostavilo višino plačanih prispevkov iz naslova prostovoljne vključenosti v zavarovanje brezposelnih, vendar to ni bil edini kriterij. Izrecno je poudarilo, da je zakonodajalec različne položaje lahko obravnaval in uredil različno, saj je poleg višine prispevkov upošteval tudi kriterije delovne aktivnosti. Z uvedbo pokojninske dobe brez dokupa tudi ne gre za kršitve drugih določb Ustave RS, saj je obstajal stvaren in razumen razlog za spremembo pogojev upokojevanja. Zakonodajalec glede na demografsko strukturo, neugodno razmerje med številom zavarovancev in upokojencev ter finančno vzdržnost pokojninske blagajne, lahko v javnem interesu zaostruje pogoje starostnega upokojevanja. Sicer pa je Ustavno sodišče RS pri presojanju ustavne skladnosti sistemske ureditve obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja s 50. členom Ustave RS o pravici do socialne varnosti, že večkrat poudarilo, da so to vprašanja zakonodajnega urejanja in da ima zakonodajalec široko polje proste presoje pri normativnem urejanju.
Z vidika presoje utemeljenosti zahtevka iz naslova dnevnic, pri katerem je bistven začetek in konec potovanja, opredelitev delovnega časa (v okviru potovanja) ni bistvena. Tako ni bistveno, ali je tožnik (v okviru potovanja) vozil, raztovarjal in natovarjal ali čakal na raztovarjanje in natovarjanje.
Sodišče je nastanek poškodbe zob zanesljivo ugotovilo z drugimi izvedenimi dokazi, zato zavrnitev dokaznega predloga, ki se nanaša na ugotavljanje istega dejstva, ni pomenila kršitve pravice do obrambe.
Ločeno od vprašanja načina nastanka poškodb zobovja je sodišče prve stopnje obravnavalo vprašanje njihove intenzivnosti (teže) in zaključilo, da ta ni bila takšna, da bi pomenila lahko telesno poškodbo. Ker pa je takšno poškodbo pomenil zlom nosu, ki ga je oškodovanec utrpel v sklopu istega historičnega dogodka, zagovornica neutemeljeno zatrjuje, da bi moralo sodišče poškodbe zob iz opisa kaznivega dejanja izpustiti. Zaradi povzročene poškodbe nosu je namreč celota vseh poškodb, za katere je sodišče z gotovostjo ugotovilo, da jih je oškodovanec utrpel z udarci obdolženca, pomenila lahko telesno poškodbo, in kot taka sodi v opis kaznivega dejanja.
Da se delo preko polnega časa šteje kot poseben delovni pogoj, mora torej biti izjemno in časovno omejeno. Okoliščine morajo biti za delodajalca nepredvidljive v tolikšni meri, da se jim ni mogoče izogniti z običajnimi metodami organizacije dela, na primer z delom v deljenem delovnem času ali s prerazporeditvijo delovnega časa, z razporejanjem delavcev na druga delovna mesta, z zaposlitvijo novih delavcev, uvajanjem novih metod in postopkov dela ali novih delovnih mest. Dela preko polnega delovnega časa ni mogoče šteti za poseben delovni pogoj, če gre za delo, ki z vidika delavca predstavlja redno in stalno delo, z vidika delodajalca pa vsakdanjo in utečeno prakso. Prav takšno stanje, ko je šlo za redno obliko dela, pa je, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje, podano tudi v obravnavani zadevi.