nadaljevanje izvršbe z novim sredstvom ali predmetom izvršbe - predlog za nadaljevanje izvršbe z novim sredstvom ali predmetom izvršbe - izvršilni stroški - stroški za sestavo predloga za izvršbo - obrazložena vloga v izvršilnem postopku
Odvetniška tarifa v poglavju „X. izvršilni postopek“ v tarifni številki 27 izrecno ne določa višine odvetniških storitev v točkah za sestavo predloga za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, temveč v 1. točki določa le vrednost odvetniških storitev za sestavo predloga, s katerim se uvaja izvršilni postopek ter v 7. točki vrednost za druge obrazložene vloge. Priprava predloga za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom od upnika terja določeno aktivnost, saj mora opraviti poizvedbe, da lahko takšno izvršbo predlaga, in že zato ni mogoče zavzeti stališča, da gre za kratek obrazloženi dopis ali morda celo za neobrazloženo vlogo. Ker gre za vsebinsko sorodno vlogo predlogu za izvršbo, upniku pripadajo stroški sestave predloga za izvršbo po tarifni številki 27/1.
predlog za ustavitev izvršbe - pravica do poplačila - imetnik pravice - upnikov pravni interes za izvršbo - vrstni red poplačila
Dolžnik ni oseba, ki ima pravico biti poplačana iz zneska, dobljenega s prodajo nepremičnin, kar pomeni, da predloga, naj sodišče ustavi izvršbo, če ugotovljena vrednost nepremičnine niti delno ne krije terjatve upnika, ki je predlagal izvršbo, ne more podati, še manj je tak predlog predmet odločanja v pritožbenem postopku zoper sklep o ugotovitvi vrednosti nepremičnin. Prav tako v pritožbi zoper sklep o ugotovitvi vrednosti nepremičnin dolžnik ne more izpodbijati upnikovega interesa za predlagano izvršbo, češ da naj zaradi slabega vrstnega reda iz nepremičnin ne bi mogel biti (niti delno) poplačan.
ponoven predlog za oprostitev plačila sodne takse - spremenjene okoliščine - trditveno in dokazno breme za taksno oprostitev
Brez ustreznih trditev in dokazov o tem, da so se po pravnomočnosti sklepa, s katerim je bil zavrnjen predlog za taksno razbremenitev, okoliščine bistveno spremenile, stranka ne more podati novega predloga za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse.
Po načelu superficies solo cedit je objekt, ki je trajno spojen z zemljiščem, njegova sestavina (8. člen Stvarnopravnega zakonika). Kot je izpostavilo sodišče druge stopnje, izvršilno sodišče ne sme ločeno prodajati objekta ali njegovega dela, dokler objekt ali njegov posamezni del ni ločen od zemljišča. Ker je vezan na pravno opredelitev, kaj je izvršilni predmet (v danem primeru tržna vrednost solastninske pravice), ki ga ocenjuje, se tudi sodni cenilec ne more sklicevati na nezmožnost cenitve iz razloga, da lahko ocenjuje le vrednost posameznih funkcionalno zaključenih celot.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00031181
KZ-1 člen 47, 47/5, 87. ZKP člen 129a, 129a/1, 129a/2. ZOPOKD člen 23, 42.
denarna kazen - plačilo v obrokih - predlog za obročno plačilo - rok za vložitev predloga - rok za plačilo denarne kazni
Za vložitev predloga za obročno plačilo denarne kazni je merodajen rok iz petega odstavka 47. člena KZ-1: "do poteka roka za plačilo".
ZKP postopek odobritve obročnega plačila kazni ureja v 129.a členu, ki (prvi in drugi odstavek) določa, da se predlog za izvršitev denarne kazni s plačilom v obrokih lahko vloži v petnajstih dneh po pravnomočnosti sodbe. KZ-1 v petem odstavku 47. člena določa, da sme sodišče v upravičenih primerih do poteka roka za plačilo dovoliti, da lahko obsojenec plača denarno kazen v obrokih. Očitno je, da navedeni določbi urejata isto procesno situacijo, rok za vložitev predloga za obročno plačilo denarne kazni, na različna načina. Predpis, ki izhodiščno ureja pravni institut denarne kazni (sedes materiae) je KZ-1, saj so v njem določeni tako pogoji za izrekanje denarne kazni, kot temeljne določbe o načinu njene izvršitve (47. in 87. člen). Te določbe celovito urejajo tako rok za vložitev predloga za obročno plačilo, kot najdaljši možni rok takšnega plačila, pa tudi primer zamude pri plačevanju.
ZOPOKD določa subsidiarno, smiselno uporabo tako določb ZKP (42. člen ZOPOKD), kot določb splošnega dela KZ-1 (23. člen ZOPOKD).
nadomestilo za invalidnost - III. kategorija invalidnosti - datum začetka izplačevanja
ZPIZ-2 v 122. členu določa, da se delno nadomestilo izplačuje od dneva začetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Zavarovancu se torej nadomestilo izplačuje od dneva, ko realizira priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in prične opravljati delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti.
Zato je potrebno ločiti med priznanjem pravice do delnega nadomestila in pričetkom njegovega izplačevanja. Pravica do delnega nadomestila je vezana na izpolnitev pogojev za pridobitev te pravice, medtem ko je pričetek izplačevanja delnega nadomestila vezan na datum pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, zaključek izplačevanja pa na zaključek opravljanja dela z delovnim časom, ki ustreza zavarovančevi delovni zmožnosti. Priznanje pravice do delnega nadomestila še ne pomeni avtomatično tudi pričetek njenega izplačevanja, pač pa je pomembno od kdaj dalje je tožnik realiziral priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, bodisi s pričetkom dela ali s pričetkom zavarovanja in plačevanja prispevkov za delo s krajšim delovnim časom od polnega.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - neutemeljen poslovni razlog - izvrševanje starševskih pravic
Če delodajalec na delovnem mestu, za katerega zatrjuje, da je potreba po delu prenehala iz poslovnega razloga, zaposluje drugega delavca, je očitno, da zatrjevano ne drži.
priporni razlogi - izročitev obdolženca - begosumnost - evropski nalog za prijetje in predajo - načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka - nezakonito prečkanje državne meje - sorazmernost pripora z ogroženo varnostjo ljudi - podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - tuje državljanstvo - neogibnost pripora za varnost ljudi
Med našo državo in Republiko H. obstajajo instrumenti mednarodnega sodelovanja v kazenskih zadevah, ki se nanašajo na izročitev obdolžencev in ki jih ureja Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije, res pa je, da sam obstoj tega predpisa še ne pomeni, da priporni razlog begosumnosti zaradi tega ne more biti podan. Gotovo bi bila izpustitev obdolženca, ki je v naši državi že priprt, samo zaradi obstoja evropskega naloga za prijetje in predajo v nasprotju z načelom ekonomičnosti in hitrostjo vodenja postopka.
Nikakršnega dvoma ni o tem, da nenadzorovano prehajanje državnih meja predstavlja ogrozitveni faktor za ljudi, živeče v vsaki državi, skozi katero ti ilegalni kanali potekajo, in je zato pripor tudi sorazmeren nevarnosti, ki bi nastopila z izpustitvijo obdolženk na prostost.
Sodišče je nastanek poškodbe zob zanesljivo ugotovilo z drugimi izvedenimi dokazi, zato zavrnitev dokaznega predloga, ki se nanaša na ugotavljanje istega dejstva, ni pomenila kršitve pravice do obrambe.
Ločeno od vprašanja načina nastanka poškodb zobovja je sodišče prve stopnje obravnavalo vprašanje njihove intenzivnosti (teže) in zaključilo, da ta ni bila takšna, da bi pomenila lahko telesno poškodbo. Ker pa je takšno poškodbo pomenil zlom nosu, ki ga je oškodovanec utrpel v sklopu istega historičnega dogodka, zagovornica neutemeljeno zatrjuje, da bi moralo sodišče poškodbe zob iz opisa kaznivega dejanja izpustiti. Zaradi povzročene poškodbe nosu je namreč celota vseh poškodb, za katere je sodišče z gotovostjo ugotovilo, da jih je oškodovanec utrpel z udarci obdolženca, pomenila lahko telesno poškodbo, in kot taka sodi v opis kaznivega dejanja.
URS člen 14, 50.. ZPIZ-2 člen 5, 7, 27, 27/4, 27/5.
predčasna pokojnina - pokojninska doba brez dokupa
Pokojninska doba brez dokupa je bistveno strožji pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Pod to dobo se ne šteje noben dokup in tudi ne prostovoljno zavarovanje po 1. 1. 2013. Vendar glede na ustavno sodno presojo (odločba št. U-I-246/2013-44 z dne 21. 4. 2016) inštitut pokojninske dobe brez dokupa ni proti ustaven. Ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. Pri ocenjevanju četrtega in petega odstavka 27. člena ZPIZ-2 je Ustavno sodišče RS sicer izpostavilo višino plačanih prispevkov iz naslova prostovoljne vključenosti v zavarovanje brezposelnih, vendar to ni bil edini kriterij. Izrecno je poudarilo, da je zakonodajalec različne položaje lahko obravnaval in uredil različno, saj je poleg višine prispevkov upošteval tudi kriterije delovne aktivnosti. Z uvedbo pokojninske dobe brez dokupa tudi ne gre za kršitve drugih določb Ustave RS, saj je obstajal stvaren in razumen razlog za spremembo pogojev upokojevanja. Zakonodajalec glede na demografsko strukturo, neugodno razmerje med številom zavarovancev in upokojencev ter finančno vzdržnost pokojninske blagajne, lahko v javnem interesu zaostruje pogoje starostnega upokojevanja. Sicer pa je Ustavno sodišče RS pri presojanju ustavne skladnosti sistemske ureditve obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja s 50. členom Ustave RS o pravici do socialne varnosti, že večkrat poudarilo, da so to vprašanja zakonodajnega urejanja in da ima zakonodajalec široko polje proste presoje pri normativnem urejanju.
Po prvem odstavku 183. člena ZPIZ-2 lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Po drugem odstavku 183. člena ZPIZ-2 se lahko odločba iz prvega odstavka tega člena izda v roku 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta.
Glede na to, da je odločba z dne 5. 7. 2006, s katero je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine, bila tožniku vročena 4. 8. 2006 in je postala pravnomočna, zahtevo za ponovno odmero pokojnine na podlagi 183. člena ZPIZ-2 pa je tožnik vložil dne 19. 11. 2018, je toženec pravilno odločil, da je njegova zahteva glede na 10 letni rok določena v 183. členu ZPIZ-2 prepozna in jo je pravilno zavrgel.
ZPIZ-2 člen 30, 30/1, 30/2, 30/3, 30/4, 36, 37, 140.
odmera starostne pokojnine
Po 3. odstavku 30. člena ZPIZ-2 se za leto zavarovanja pri izračunu pokojninske osnove upošteva koledarsko leto, v katerem so bili za najmanj šest mesecev zavarovanja plačani prispevki od osnove, zavarovanec pa je dopolnil najmanj šest mesecev zavarovalne dobe. Če so bili v posameznem koledarskem letu prispevki od osnov plačani za krajše obdobje ali če obvezno zavarovanje sploh ni obstajalo oziroma če podatkov o osnovah ni mogoče pridobiti, se tako leto pri izračunu pokojninske osnove preskoči. Upošteva se prvo naslednje koledarsko leto, za katero obstajajo podatki o osnovah, od katerih so bili plačani prispevki (4. odstavek 30. člena ZPIZ-2). Pomeni, da osnov iz krajšega obdobja kot šest mesecev ali pa če je zavarovanec dopolnil krajše obdobje zavarovalne dobe, osnov iz tega koledarskega leta ni mogoče upoštevati. Enako velja tudi, če obvezno zavarovanje v posameznem koledarskem letu sploh ni obstajalo in če podatkov o višini osnov ni mogoče pridobiti. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje da določbe 30., 36. in 37. člena ZPIZ-2 niso neustavne.
Skladno s 140. členom ZPIZ-2 se pokojninska doba, plača in druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence, ki ima značaj javne listine. Pomeni, da se dejstva, ki izhajajo iz matične evidence, štejejo za resnična, lahko pa se dokazuje drugače. Dokazno breme je na zavarovancu oziroma tistemu, ki zatrjuje nepravilnost podatkov. Nepravilnost vpisanih podatkov o plači se lahko dokazuje z listinskimi dokazi, na primer plačilnimi listami. Analitična primerjava zneskov neto plač po plačilnih listah s tovrstnimi podatki iz matične evidence se lahko opravi tudi s sodnim izvedenstvom.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00031293
ZKP člen 234, 234/1, 331, 331/1, 371, 371/2. KZ-1 člen 205, 205/1.
kaznivo dejanje velike tatvine - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - video posnetek - postavitev izvedenca - preiskava elektronske naprave (mobilnega telefona) - prepoznava na policiji - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - (ne)izvedba dokaza z zaslišanjem - zaslišanje obremenilne priče - načelo neposrednega izvajanja dokazov
Pritožba smiselno in utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, ker sodišče prve stopnje ni uporabilo določb prvega odstavka 234. člena in prvega odstavka 331. člena ZKP, saj K.K. kot pričo ni zaslišalo, temveč je iz njenih navedb, ki jih je sodišču posredoval policist, presodilo o krivdi obdolženca. V razlogih sodbe je navedlo, da je njeno izjavo uporabilo zgolj kot indic, in sicer kot podatek, ne pa kot dokaz, saj priča ni bila zaslišana, a je iz sodbe (stran 15) razvidno, da njene izjave policistu ni ocenjevalo drugače kot se presojajo dokazi. Iz podatkov, povzetih iz razgovora policista s K.K., je presojalo o tem, kaj ji je obdolženec povedal o očitanem kaznivem dejanju ter na podlagi tudi teh navedb zaključilo, da je kaznivo dejanje storil. Pritrditi je pritožbi, da bi moralo sodišče K.K. zaslišati kot pričo, če je nameravalo to, kar ve o storjenem kaznivem dejanju, uporabiti v dokaznem postopku in sodbe ni smelo opreti zgolj na podatke policista o tem, kar mu je povedala. Ker ni bilo upoštevano načelo neposredne izvedbe dokazov na glavni obravnavi, navedbe osebe, ki na glavni obravnavi ni bila zaslišana, pa obdolženca obremenjujejo in je obsodilna sodba nanje oprta, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki je vplivala na zakonitost sodbe.
Pravilno je sicer pritožbeno stališče, da lahko delodajalec v sodnem sporu dopolnjuje razloge, na katerih temelji izpodbijana ocena, vendar pa tožena stranka v predmetni zadevi pri tem ni bila uspešna.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - vzdrževan družinski član - obstoj zunajzakonske skupnosti - dohodek zunajzakonskega partnerja - potrdilo iz gospodinjske evidence
Sodišče prve stopnje bi pri odločitvi o taksni oprostitvi moralo upoštevati tudi družinskega člana, dolžničinega zunajzakonskega partnerja. Zunajzakonska skupnost je sicer dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, vendar pa obstoj le-te ni vezan na prijavo na skupnem naslovu in v skupnem gospodinjstvu.
Ker gre za nadaljevano motenje posesti, je rok, v katerem bi tožnik smel zahtevati sodno varstvo, začel teči s prvim motilnim dejanjem. Kdaj je toženec začel z nasipavanjem terena, je tožnik kot njegov neposredni mejaš lahko zaznal takoj.
Vrhovno sodišče RS je pred kratkim sprejelo več odločitev v zvezi z odškodnino za neizkoriščen tedenski počitek, v katerih je izrecno zavzelo stališče v zvezi s tem, ali je opravljanje nekaterih nalog oziroma režim delovanja in življenja na mednarodni misiji mogoče šteti kot opravljanje dela za delodajalca in s tem za kršitev pravice do dneva tedenskega počitka. Tudi pritožbeno sodišče je v novejši praksi zavzelo stališče, da je na pripadniku breme dokazovanja trditev, da mu ni bilo omogočeno koriščenje tedenskega počitka, s čimer izpodbija navedbe in dokaze (evidence) tožene stranke. Opisano kaže na zaostrovanje sodne prakse glede presoje nalog, ki naj bi pomenile kršitev tedenskega počitka, pa tudi glede pomanjkljivih navedb tožnikov v tovrstnih sporih, posledica nesklepčne tožbe (ko iz tožbene povesti ne izhaja materialnopravna posledica) pa je zavrnitev tožbenega zahtevka. Ne drži torej, kar navaja tožnik v pritožbi, da za sklepčnost tožbe zadostuje že zgolj navedba, da je imel ves čas delovne zadolžitve, ter da ni bilo potrebno za vsak vtoževani dan posebej določno navesti, kaj je delal. Sodišče prve stopnje je tako zavrnilni del sodbe pravilno oprlo na ugotovitve, da so bile tožnikove navedbe o kršenem tedenskem počitku deloma pavšalne, deloma pa nedokazane.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - rok za vložitev tožbe - obrazložitev odpovednega razloga - sestavine pogodbe o zaposlitvi - sodna razveza - denarno povračilo namesto reintegracije
Pritožba neutemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena za čas osmih mesecev, temveč za nedoločen čas, ker v njej ni bil naveden razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. To je namreč po prvem odstavku 31. člena ZDR-1 ena od bistvenih sestavin pogodbe o zaposlitvi, v skladu z določbo 56. člena ZDR-1 pa se v primeru, ko je pogodba o zaposlitvi sklenjena v nasprotju z zakonom, šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00033312
ZDR-1 člen 45, 179.. OZ člen 131, 179, 179/1, 179/2.. ZVZD-1 člen 39, 39/1, 39/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - odmera višine odškodnine - premoženjska škoda - pravična denarna odškodnina - izgubljeni zaslužek - nepremoženjska škoda - pisni sporazum
Do poškodbe tožnika je prišlo na delovišču, kjer je delo opravljalo več izvajalcev. V skladu s prvim odstavkom 39. člena ZVZD-1 morajo na deloviščih, na katerih hkrati opravlja dela dvoje ali več delodajalcev in samozaposlenih delavcev, ti s pisnim sporazumom določiti skupne ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Po določbi drugega odstavka 39. člena mora vsak delodajalec v sporazumu določiti delavca za zagotovitev varnosti svojih delavcev, delodajalci pa morajo po tretjem odstavku 39. člena sporazumno določiti delavca, ki zagotavlja usklajeno izvajanje ukrepov, določenih s pisnim sporazumom.
Tožena stranka je odgovorna po principu krivdne odgovornosti, saj je opustila potrebne ukrepe oziroma dovolila, da se delo opravlja ne da bi bil koordinator določen.
Da se delo preko polnega časa šteje kot poseben delovni pogoj, mora torej biti izjemno in časovno omejeno. Okoliščine morajo biti za delodajalca nepredvidljive v tolikšni meri, da se jim ni mogoče izogniti z običajnimi metodami organizacije dela, na primer z delom v deljenem delovnem času ali s prerazporeditvijo delovnega časa, z razporejanjem delavcev na druga delovna mesta, z zaposlitvijo novih delavcev, uvajanjem novih metod in postopkov dela ali novih delovnih mest. Dela preko polnega delovnega časa ni mogoče šteti za poseben delovni pogoj, če gre za delo, ki z vidika delavca predstavlja redno in stalno delo, z vidika delodajalca pa vsakdanjo in utečeno prakso. Prav takšno stanje, ko je šlo za redno obliko dela, pa je, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje, podano tudi v obravnavani zadevi.