nadaljevanje izvršbe z novim sredstvom ali predmetom izvršbe - predlog za nadaljevanje izvršbe z novim sredstvom ali predmetom izvršbe - izvršilni stroški - stroški za sestavo predloga za izvršbo - obrazložena vloga v izvršilnem postopku
Odvetniška tarifa v poglavju „X. izvršilni postopek“ v tarifni številki 27 izrecno ne določa višine odvetniških storitev v točkah za sestavo predloga za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, temveč v 1. točki določa le vrednost odvetniških storitev za sestavo predloga, s katerim se uvaja izvršilni postopek ter v 7. točki vrednost za druge obrazložene vloge. Priprava predloga za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom od upnika terja določeno aktivnost, saj mora opraviti poizvedbe, da lahko takšno izvršbo predlaga, in že zato ni mogoče zavzeti stališča, da gre za kratek obrazloženi dopis ali morda celo za neobrazloženo vlogo. Ker gre za vsebinsko sorodno vlogo predlogu za izvršbo, upniku pripadajo stroški sestave predloga za izvršbo po tarifni številki 27/1.
predlog za ustavitev izvršbe - pravica do poplačila - imetnik pravice - upnikov pravni interes za izvršbo - vrstni red poplačila
Dolžnik ni oseba, ki ima pravico biti poplačana iz zneska, dobljenega s prodajo nepremičnin, kar pomeni, da predloga, naj sodišče ustavi izvršbo, če ugotovljena vrednost nepremičnine niti delno ne krije terjatve upnika, ki je predlagal izvršbo, ne more podati, še manj je tak predlog predmet odločanja v pritožbenem postopku zoper sklep o ugotovitvi vrednosti nepremičnin. Prav tako v pritožbi zoper sklep o ugotovitvi vrednosti nepremičnin dolžnik ne more izpodbijati upnikovega interesa za predlagano izvršbo, češ da naj zaradi slabega vrstnega reda iz nepremičnin ne bi mogel biti (niti delno) poplačan.
Po načelu superficies solo cedit je objekt, ki je trajno spojen z zemljiščem, njegova sestavina (8. člen Stvarnopravnega zakonika). Kot je izpostavilo sodišče druge stopnje, izvršilno sodišče ne sme ločeno prodajati objekta ali njegovega dela, dokler objekt ali njegov posamezni del ni ločen od zemljišča. Ker je vezan na pravno opredelitev, kaj je izvršilni predmet (v danem primeru tržna vrednost solastninske pravice), ki ga ocenjuje, se tudi sodni cenilec ne more sklicevati na nezmožnost cenitve iz razloga, da lahko ocenjuje le vrednost posameznih funkcionalno zaključenih celot.
ponoven predlog za oprostitev plačila sodne takse - spremenjene okoliščine - trditveno in dokazno breme za taksno oprostitev
Brez ustreznih trditev in dokazov o tem, da so se po pravnomočnosti sklepa, s katerim je bil zavrnjen predlog za taksno razbremenitev, okoliščine bistveno spremenile, stranka ne more podati novega predloga za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse.
URS člen 14, 50.. ZPIZ-2 člen 5, 7, 27, 27/4, 27/5.
predčasna pokojnina - pokojninska doba brez dokupa
Pokojninska doba brez dokupa je bistveno strožji pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Pod to dobo se ne šteje noben dokup in tudi ne prostovoljno zavarovanje po 1. 1. 2013. Vendar glede na ustavno sodno presojo (odločba št. U-I-246/2013-44 z dne 21. 4. 2016) inštitut pokojninske dobe brez dokupa ni proti ustaven. Ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. Pri ocenjevanju četrtega in petega odstavka 27. člena ZPIZ-2 je Ustavno sodišče RS sicer izpostavilo višino plačanih prispevkov iz naslova prostovoljne vključenosti v zavarovanje brezposelnih, vendar to ni bil edini kriterij. Izrecno je poudarilo, da je zakonodajalec različne položaje lahko obravnaval in uredil različno, saj je poleg višine prispevkov upošteval tudi kriterije delovne aktivnosti. Z uvedbo pokojninske dobe brez dokupa tudi ne gre za kršitve drugih določb Ustave RS, saj je obstajal stvaren in razumen razlog za spremembo pogojev upokojevanja. Zakonodajalec glede na demografsko strukturo, neugodno razmerje med številom zavarovancev in upokojencev ter finančno vzdržnost pokojninske blagajne, lahko v javnem interesu zaostruje pogoje starostnega upokojevanja. Sicer pa je Ustavno sodišče RS pri presojanju ustavne skladnosti sistemske ureditve obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja s 50. členom Ustave RS o pravici do socialne varnosti, že večkrat poudarilo, da so to vprašanja zakonodajnega urejanja in da ima zakonodajalec široko polje proste presoje pri normativnem urejanju.
Da se delo preko polnega časa šteje kot poseben delovni pogoj, mora torej biti izjemno in časovno omejeno. Okoliščine morajo biti za delodajalca nepredvidljive v tolikšni meri, da se jim ni mogoče izogniti z običajnimi metodami organizacije dela, na primer z delom v deljenem delovnem času ali s prerazporeditvijo delovnega časa, z razporejanjem delavcev na druga delovna mesta, z zaposlitvijo novih delavcev, uvajanjem novih metod in postopkov dela ali novih delovnih mest. Dela preko polnega delovnega časa ni mogoče šteti za poseben delovni pogoj, če gre za delo, ki z vidika delavca predstavlja redno in stalno delo, z vidika delodajalca pa vsakdanjo in utečeno prakso. Prav takšno stanje, ko je šlo za redno obliko dela, pa je, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje, podano tudi v obravnavani zadevi.
ZPIZ-2 člen 30, 30/1, 30/2, 30/3, 30/4, 36, 37, 140.
odmera starostne pokojnine
Po 3. odstavku 30. člena ZPIZ-2 se za leto zavarovanja pri izračunu pokojninske osnove upošteva koledarsko leto, v katerem so bili za najmanj šest mesecev zavarovanja plačani prispevki od osnove, zavarovanec pa je dopolnil najmanj šest mesecev zavarovalne dobe. Če so bili v posameznem koledarskem letu prispevki od osnov plačani za krajše obdobje ali če obvezno zavarovanje sploh ni obstajalo oziroma če podatkov o osnovah ni mogoče pridobiti, se tako leto pri izračunu pokojninske osnove preskoči. Upošteva se prvo naslednje koledarsko leto, za katero obstajajo podatki o osnovah, od katerih so bili plačani prispevki (4. odstavek 30. člena ZPIZ-2). Pomeni, da osnov iz krajšega obdobja kot šest mesecev ali pa če je zavarovanec dopolnil krajše obdobje zavarovalne dobe, osnov iz tega koledarskega leta ni mogoče upoštevati. Enako velja tudi, če obvezno zavarovanje v posameznem koledarskem letu sploh ni obstajalo in če podatkov o višini osnov ni mogoče pridobiti. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje da določbe 30., 36. in 37. člena ZPIZ-2 niso neustavne.
Skladno s 140. členom ZPIZ-2 se pokojninska doba, plača in druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence, ki ima značaj javne listine. Pomeni, da se dejstva, ki izhajajo iz matične evidence, štejejo za resnična, lahko pa se dokazuje drugače. Dokazno breme je na zavarovancu oziroma tistemu, ki zatrjuje nepravilnost podatkov. Nepravilnost vpisanih podatkov o plači se lahko dokazuje z listinskimi dokazi, na primer plačilnimi listami. Analitična primerjava zneskov neto plač po plačilnih listah s tovrstnimi podatki iz matične evidence se lahko opravi tudi s sodnim izvedenstvom.
Po prvem odstavku 183. člena ZPIZ-2 lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Po drugem odstavku 183. člena ZPIZ-2 se lahko odločba iz prvega odstavka tega člena izda v roku 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta.
Glede na to, da je odločba z dne 5. 7. 2006, s katero je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine, bila tožniku vročena 4. 8. 2006 in je postala pravnomočna, zahtevo za ponovno odmero pokojnine na podlagi 183. člena ZPIZ-2 pa je tožnik vložil dne 19. 11. 2018, je toženec pravilno odločil, da je njegova zahteva glede na 10 letni rok določena v 183. členu ZPIZ-2 prepozna in jo je pravilno zavrgel.
V 63. členu ZDSS-1 je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ni vročen v zakonitem roku.
Glede na citirano določbo je tožba v socialnem sporu torej dopustna, če je tožniku z dokončnim upravnim aktom kršena njegova pravica ali pravna korist. Predhodno izpeljan upravni postopek in dokončnost je procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da je tožba sploh dopustna. Razen tega pa mora zaradi takšnega dokončnega upravnega akta, biti stranka tudi prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih.
ZPIZ-2 člen 7, 29, 161, 161/1, 161/1-23.. ZPKri člen 1, 6, 6/1, 6/2, 6/3, 20.. ZPIZ-1 člen 232.
starostna pokojnina - pokojninska doba - pokojninska doba brez dokupa - bivši politični zapornik
Pritožba utemeljeno opozarja, da pokojninske dobe, ki je bila tožniku priznana s sklepom z dne 5. 4. 2005 ni mogoče šteti kot dobo z dokupom. Navedena doba je bila tožniku priznana že pred uveljavitvijo ZPIZ-2. Namen priznanja te dobe pa je razviden iz prvega člena ZPKri, kjer je določeno, da ta zakon ureja pravico do povrnitve škode in pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivšim političnim zapornikom in svojcem žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja, postopek za uveljavljanje teh pravic ter organe, ki odločajo o teh pravicah. V prvem odstavku 6. člena je nadalje določeno, da državljanu Republike Slovenije, ki se mu na podlagi tega zakona prizna status bivšega političnega zapornika, se v pokojninsko dobo šteje čas dejanskega odvzema prostosti kot tudi čas, v katerem mu je bila iz tega razloga v predkazenskem in preiskovalnem postopku pred odvzemom prostosti in po prenehanju odvzema prostosti onemogočena zaposlitev oziroma opravljanje samostojne dejavnosti, če to lahko vpliva na pravice iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja. Čas dejanskega odvzema prostosti v preiskovalnem zaporu, s prisilnim delom in v delovnem koncentracijskem taborišču se osebi iz prvega odstavka 6. člena v pokojninsko dobo šteje dvojno (drugi odstavek istega člena).
V tem primeru gre za lex specialis. Po načelu lex specialis derogat legi generali je potrebno uporabiti določbe navedenega predpisa, torej pokojninsko dobo, kot se je po tedanjih predpisih upoštevala pri priznanju in odmeri pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Tako je tudi v prvem odstavku 20. člena ZPKri določeno, da pri odmeri pokojnine upravičencu po tem zakonu upošteva tožena stranka pokojninsko dobo, priznano na podlagi tega zakona, od dneva vložitve zahteve za priznanje statusa oziroma pravice. Ker je tožnik zahtevo za priznanje statusa vložil 8. 9. 2003, je torej pri presoji narave pokojninske dobe potrebno upoštevati določbe tedaj veljavnega ZPIZ-1, ki "dobe brez dokupa" ni urejal.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00031181
KZ-1 člen 47, 47/5, 87. ZKP člen 129a, 129a/1, 129a/2. ZOPOKD člen 23, 42.
denarna kazen - plačilo v obrokih - predlog za obročno plačilo - rok za vložitev predloga - rok za plačilo denarne kazni
Za vložitev predloga za obročno plačilo denarne kazni je merodajen rok iz petega odstavka 47. člena KZ-1: "do poteka roka za plačilo".
ZKP postopek odobritve obročnega plačila kazni ureja v 129.a členu, ki (prvi in drugi odstavek) določa, da se predlog za izvršitev denarne kazni s plačilom v obrokih lahko vloži v petnajstih dneh po pravnomočnosti sodbe. KZ-1 v petem odstavku 47. člena določa, da sme sodišče v upravičenih primerih do poteka roka za plačilo dovoliti, da lahko obsojenec plača denarno kazen v obrokih. Očitno je, da navedeni določbi urejata isto procesno situacijo, rok za vložitev predloga za obročno plačilo denarne kazni, na različna načina. Predpis, ki izhodiščno ureja pravni institut denarne kazni (sedes materiae) je KZ-1, saj so v njem določeni tako pogoji za izrekanje denarne kazni, kot temeljne določbe o načinu njene izvršitve (47. in 87. člen). Te določbe celovito urejajo tako rok za vložitev predloga za obročno plačilo, kot najdaljši možni rok takšnega plačila, pa tudi primer zamude pri plačevanju.
ZOPOKD določa subsidiarno, smiselno uporabo tako določb ZKP (42. člen ZOPOKD), kot določb splošnega dela KZ-1 (23. člen ZOPOKD).
povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - izčrpane možnosti zdravljenja - pravni standard
Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da je mogoče pravico do zdravljenja v tujini priznati, če so izpolnjeni vsi, kumulativno predpisani pogoji iz 1. odstavka 44.a člena ZZVZZ. Poleg obstoja bolezni, za katero je potrebno zdravljenje torej tudi pričakovani rezultati in izčrpana možnost zdravljenja v Sloveniji. Pri slednjem pogoju je posebej poudarilo, da gre za dejansko in pravno vprašanje, da tega dela določbe ni mogoče pravilno uporabiti le ob goli jezikovni razlagi, saj je abstraktno opredeljena izčrpana možnost zdravljenja v Sloveniji nedoločen pravni pojem, ki se ga zakonodajalec poslužuje, ko vnaprej ne more predvideti vseh pravnih položajev. Vsebina norme se prilagaja raznolikim dejanskim okoliščinam ravnanja in vedenja subjektov, na katere se nanaša, zato se takšne pravne norme soustvarjajo z tiplogičnimi argumenti, vzorcev vedenja in ravnanja in na ta način izoblikuje pravni standard. Za interpretacijski argument pri razlagi pravnega standarda o izčrpani možnosti zdravljenja ne zadostuje le dejstvo, da so tudi v Sloveniji zagotovljeni kontrolni pregledi po dvakratni transplantaciji jeter. Potrebno je upoštevati vse okoliščine življenjskega primera, vključno s smiselnostjo vsakoletnega kontrolnega pregleda v bolnišnici, ki je izvedla dvakratno transplantacijo jeter in jo je pripravljena izvršiti tudi v tretje, vendar le pod pogojem kontinuiranega spremljanja pacienta. Pri tem ne gre za pretirano, niti preširoko interpretacijo izčrpane možnosti zdravljenja v Sloveniji, vezane na eventualno bodočo transplantacijo, ne za širitev pravic iz obveznega zavarovanja, da bi lahko tako zagotovilo uveljavljali tudi drugi zavarovanci.
Sodišče je nastanek poškodbe zob zanesljivo ugotovilo z drugimi izvedenimi dokazi, zato zavrnitev dokaznega predloga, ki se nanaša na ugotavljanje istega dejstva, ni pomenila kršitve pravice do obrambe.
Ločeno od vprašanja načina nastanka poškodb zobovja je sodišče prve stopnje obravnavalo vprašanje njihove intenzivnosti (teže) in zaključilo, da ta ni bila takšna, da bi pomenila lahko telesno poškodbo. Ker pa je takšno poškodbo pomenil zlom nosu, ki ga je oškodovanec utrpel v sklopu istega historičnega dogodka, zagovornica neutemeljeno zatrjuje, da bi moralo sodišče poškodbe zob iz opisa kaznivega dejanja izpustiti. Zaradi povzročene poškodbe nosu je namreč celota vseh poškodb, za katere je sodišče z gotovostjo ugotovilo, da jih je oškodovanec utrpel z udarci obdolženca, pomenila lahko telesno poškodbo, in kot taka sodi v opis kaznivega dejanja.
OZ člen 642, 642/1, 642/2. ZPP člen 212. ZOdv člen 2, 2/2.
gospodarski spor majhne vrednosti - zastopanje pred sodišči - pogodba o delu - sklepčnost tožbe po višini
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožbenega zahtevka tožnica po višini ni utemeljila. Na to vrzel jo je toženka opozorila v vlogi z dne 15. 3. 2019, (tožnica je to vlogo prejela 17. 3. 2019), vendar na to opozorilo tožnica ni reagirala. Ni pojasnila, za kakšno plačilo sta se pravdni stranki dogovorili, iz navedb tožnice, da toženka izdanemu računu ni ugovarjala, pa ne izhaja dogovor o višini plačila. Tudi ni navedla, da je svoje delo obračunala po kakšni tarifi. Za presojo višine tožbenega zahtevka po določilu prvega odstavka 642. člena OZ, tožnica torej sodišču ni ponudila nobenih trditev. Prav tako ne za presojo po drugem odstavku istega člena. Ni pojasnila, koliko časa ji je vzelo zatrjevano pisanje ugovora in odgovora na tožbo, koliko časa je porabila za študij in koliko za sestavo vsake od vlog, za kako zahtevno zadevo je šlo, pa tudi izdelkov ni vložila v spis. Iz vsega tega sledi, da je tožba kljub opozorilu toženke ostala nesklepčna po višini. Tožbeni zahtevek iz nesklepčne tožbe pa ni utemeljen.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00033313
ZDR-1 člen 179.. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu
Ker je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu mesar, bi moral biti poučen o pravilnem načinu odcejanja vroče juhe iz kotla, v katerem se je kuhala, v posodo na tleh. Spolzka tla, neprimerna obutev in neusposobljenost tožnika pa so vzrok za tožnikov nesrečo pri delu. Tožnik je dokazal, da mu je nepremoženjska škoda nastala zaradi protipravnega ravnanja toženke.
ZPP člen 394-11, 395, 396, 397, 397/2, 398, 398/1.. KZ-1 člen 197.
obnova postopka - zavrženje predloga za obnovo - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - šikaniranje na delovnem mestu - mobing - kazenska oprostilna sodba
Tožnik vztraja, da je predlog za obnovo postopka utemeljen, ker je bila v kazenskem postopku zoper njega izdana oprostilna sodba zaradi kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu (197. člen KZ-1). Sodišče prve stopnje je utemeljeno izpostavilo, da tožnik v predlogu ni izrecno navedel, kateri obnovitveni razlog uveljavlja. Drugi odstavek 397. člena ZPP namreč zahteva, da je treba v predlogu navesti zakoniti razlog, na podlagi katerega se zahteva obnova. Po prvem odstavku 398. člena ZPP sodišče zavrže predlog, ki je prepozen (396. člen ZPP), nepopoln (drugi odstavek 397. člen ZPP) ali nedovoljen (395. člen ZPP). Kljub procesni odločitvi o zavrženju predloga se je sodišče opredelilo tudi do vsebine predloga, ki je (tako kot pritožba) v bistvenem kritika ureditve obnovitvenega razloga iz 11. točke 394. člena ZPP, ker se nanaša le na kazensko obsodilno sodbo, ne pa tudi na oprostilno sodbo. Še zlasti tožnik na to opozarja v zvezi z ureditvijo odpovednega razloga v 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZPP, pri čemer pa slednje ureditve same po sebi niti ne problematizira.
GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00030937
OZ člen 101, 125, 239. ZPPDUP člen 3, 4.
izpolnitev pogodbene obveznosti - sočasna izpolnitev obveznosti - najemna pogodba za grob - plačilo najemnine - izvajalec gospodarske javne službe - obveznosti najemodajalca - urejanje in vzdrževanje pokopališč - pokopališka in pogrebna dejavnost - krajevno običajen način - grobni prostor - odstranitev dreves
Tožeča stranka kot najemodajalka površin za grobove je dolžna skrbeti za red in čistočo na pokopališčih. Kot izvajalec gospodarske javne službe tožeča stranka opravlja pokopališko dejavnost in je dolžna urejati pokopališča na krajevno običajen način z dostojanstvom in spoštovanjem do umrlih.
V našem okolju je krajevno običajno, da so na pokopališčih posajena drevesa, naravna posledica pa je padanje iglic in storžev.
Očitek tožene stranke, da tožeča stranka svojih pogodbenih obveznosti, ki se nanašajo na vzdrževanje površine, ki je namenjena grobovom, ni izpolnila, ni utemeljen. Zato ji je za njene storitve dolžna plačati skladno s sklenjeno pogodbo.
sorazmerni del starostne pokojnine - pokojninska doba - prostovoljna vključitev v obvezno zavarovanje - vračilo prispevkov
Upoštevajoč določilo Uredbe (ES) 883/2004, da se glede zavarovanja uporablja zakonodaja države članice, v kateri oseba opravlja delo, je sodišče pravilno ugotovilo, da za tožnika obstaja primarno aktivna podlaga zavarovanja v Republiki Italiji, saj je bil v Republiki Sloveniji tožnik v tem obdobju vključen le prostovoljno v obvezno zavarovanje. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da ker tožeča stranka v Republiki Sloveniji ni bila aktivno zavarovana, je potrebno priznati to obdobje kot pokojninsko dobo v Republiki Italiji v enkratnem trajanju.
V veljavnih predpisih ni pravne podlage, da bi se v primeru, ko zavarovancu pravica iz pokojninskega zavarovanja ni priznana, vračali vplačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
NEPRAVDNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00037706
URS člen 19, 19/1, 19/2, 35, 51, 51/3. ZDZdr člen 39, 39/1, 39/1-1, 61.
sprejem na zdravljenje brez privolitve v oddelek pod posebnim nadzorom - zdravljenje brez privolitve v psihiatrični bolnici pod posebnim nadzorom - zadržanje na zdravljenju pod posebnim nadzorom brez privolitve - omejitev pravice do prisotnosti pri izvajanju dokazov - prisilni ukrep - prisilno zdravljenje - pravica do osebne svobode - pravica do varstva duševne integritete - pravica do prostovoljnega zdravljenja - duševna motnja
Namen prisilnega pridržanja in zdravljenja v psihiatrični bolnišnici je v odvrnitvi nevarnosti, ki jo bolnik zaradi bolezni lahko povzroči bodisi drugim, bodisi sebi, pa tudi v tem, da se odpravijo razlogi, zaradi katerih je pridržanje odrejeno.
Zaradi ugotovljene duševne motnje pri udeležencu obstaja realna grožnja, da bi nezdravljen, zaradi vpliva te motnje, zaradi katere udeleženec ni sposoben zaznavati potreb svojega stanja in bolezni ter se nanj primerno odzvati, huje ogrožal svoje zdravje (in s tem tudi svoje življenje).