Tožnik se neutemeljeno sklicuje na načelo materialne resnice iz 34. člena ZDSS-1, saj je v tej določbi govora o preiskovalnem načelu, nanaša pa se le na postopek v individualnih delovnih sporih in ne na postopek v socialnih sporih. Tudi sicer načelo materialne resnice, ki velja v postopku o socialnih sporih in je urejeno v 61. členu ZDSS-1, nikakor ne pomeni, da je sodišče dolžno izvesti vse predlagane dokaze oziroma celo po uradni dolžnosti izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale.
priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja – invalidnost - zdravstvena dokumentacija - sprememba zdravstvenega stanja - ugotavljanje invalidnosti - kasneje pridobljena medicinska dokumentacija
Tožnik je v sodnem postopku predložil medicinsko dokumentacijo z izvidi iz časa po dokončnosti izpodbijane odločbe (maj 2010), za katero sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotovili, da na pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb nima vpliva.
nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu – poslabšanje invalidnosti – nadomestilo za invalidnost – pravica do premestitve – ustavitev izplačevanja – sprememba v stanju invalidnosti – sprememba invalidnosti
Pokojni tožnik je tudi še po dokončnosti odločbe, s katero mu je bila priznala pravica do premestitve, dejansko delal na prejšnjem (dotedanjem) delu, zato revizijsko sodišče soglaša s presojo nižjih sodišč, da mu je tožena stranka v skladu z določbo 190. člena ZPIZ za ta čas, vse do 11. 6. 2007, ko mu je delovno razmerje prenehalo, dolžna izplačati nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.
Takšno stališče varuje položaj delovnih invalidov v primerih, ko bi jim šla pravica do nadomestila za invalidnost in so še vedno v delovnem razmerju, ker pa delodajalec zanje nima nove ustrezne zaposlitve, še vedno delajo na starem delovnem mestu (ali pa dejansko ne delajo in čakajo na novo delovno mesto ali celo odpoved pogodbe o zaposlitvi).
SOCIALNO ZAVAROVANJE – INVALIDI – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS3005680
ZPIZ-1 člen 12, 38, 56, 57, 58, 59, 156, 156/2, 157, 157/1, 163, 163/2, 249. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-3. ZDSS-1 člen 7, 82. ZUP člen 238.
invalidska pokojnina – sodna pristojnost - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravice iz invalidskega zavarovanja - invalidnost - invalidska komisija - dejansko stanje v upravnem postopku - meje sodne presoje invalidske odločbe - dejanska ugotovitev po prvostopenjski invalidski odločbi - pridobitev pravice - izplačevanje invalidske pokojnine
Predmet tožbenega zahtevka je odprava dokončne odločbe tožene stranke, s katero je bil zavrnjen predlog tožeče stranke za ugotovitev invalidnosti I. kategorije in priznanje pravic na tej podlagi. Sodišče druge stopnje ni odločalo o zahtevku, ki ne spada v sodno pristojnost, saj je na podlagi 1.a točke prvega odstavka 7. člena ZDSS-1 odločalo v socialnem sporu o pravici iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (invalidski pokojnini), odločitev o tej pravici pa je sprejelo v skladu določbo 82. člena ZDSS-1.
Z opredelitvijo invalidske komisije II. stopnje v pritožbenem postopku pri toženi stranki je vzpostavljena možnost preverjanja nastanka invalidnosti glede na ugotovljeno zdravstveno oziroma medicinsko stanje zavarovanca vse do izdaje dokončne odločbe o ugotovitvi invalidnosti in pravicah na tej podlagi.
Ker je možnost ugotavljanja dejanskega stanja tudi v pritožbenem postopku pri toženi stranki z opredelitvijo posebnih izvedenskih organov in sistemom le-teh v ZPIZ-1 posebej urejena, se glede tega tožena stranka neutemeljeno sklicuje na določbe ZUP.
Pravice na podlagi invalidnosti, med katere spada tudi pravica do invalidske pokojnine, na podlagi petega odstavka 156. člena ZPIZ-1 pridobi zavarovanec z dnem nastanka invalidnosti (oziroma v primeru spremembe nastanka invalidnosti s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe – drugi odstavek 163. člena ZPIZ-1), kar pa ne pomeni, da se s tem dnem tudi prične izplačevanje pokojnine.
naknadna odmera invalidske pokojnine - pravnomočno odmerjena pokojnina - pokojninska osnova - pravnomočnost - zavrženje zahteve za novo odmero - novo dejstvo - obseg varovanja pravnomočnosti v upravni odločbi
Če tožena stranka pokojninsko osnovno izračuna napačno, lahko zavarovanec zmotno ugotovljena dejstva uveljavlja v pritožbenem postopku, ali pa nova dejstva in nove dokaze (nove z vidika stranke in izpodbijane odločbe), ki so obstajala v času prvotnega odločanja, uveljavlja po pravnomočnosti z izrednim pravnim sredstvom obnove postopka. Hkrati pa ZUP v 4. točki 129. člena določa, da organ s sklepom zavrže zahtevo, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali pa so ji bile naložene kakšne obveznosti.
ZPIZ-1 člen 91, 163, 163/2, 397, 397/3. ZPIZ člen 123, 124, 193.
nadomestilo za invalidnost – nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev – spremembe v stanju invalidnosti – poslabšanje invalidnosti - izbirna pravica - diskriminacija
Iz določbe 3. odstavka 397. člena ZPIZ-1 izhaja, da uživalci pravic iz prvega odstavka lahko pridobijo pravice po tem zakonu, kar pa ne govori o njihovi izbirni pravici, zlasti ne, kadar v času veljavnosti ZPIZ-1 uveljavljajo nove pravice zaradi poslabšanja že ugotovljene invalidnosti. Dolžnost tožene stranke je, da ob ugotovitvi pogojev za priznanje pravic iz naslova zavarovanja o teh pravicah odloča po takrat veljavnem predpisu – ZPIZ-1. Ni sprejemljivo, da bi se v primeru poslabšanja invalidnosti takšnim zavarovancem priznala le ena od pravic po ZPIZ-1, ne pa tudi druge. To sistemsko ne bi bilo sprejemljivo.
SOCIALNO ZAVAROVANJE – INVALIDI – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS3005611
ZPP člen 184, 188. ZPIZ-1 člen 67.
invalidnost II. kategorije – invalidska pokojnina – sprememba tožbe
Če sprememba tožbenega zahtevka glede kasnejše uvrstitve tožnika v kategorijo invalidnosti ne vpliva na povečane obveznosti tožene stranke, ne gre za spremembo tožbe v smislu prvega in drugega odstavka 184. člena ZPP, niti za delni umik tožbe v smislu 188. člena ZPP.
ZPIZ-1 v drugi alineji 67. člena določa, da je do invalidske pokojnine upravičen zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le ta pa mu ni zagotovljena, ker je star 50 let. Navedeno določbo je treba razlagati tako, da pridobi pod navedenimi pogoji pravico do invalidske pokojnine invalid II. kategorije, ki v času nastanka invalidnosti še ni bil star 50 let, ko dopolni 50 let starosti.
brezposelnost – denarno nadomestilo – denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - nadomestilo za primer brezposelnosti – odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog – ustna odpoved - uveljavljanje nezakonitosti odpovedi - nezakonito prenehanje delovnega razmerja
Ustne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je sicer nezakonita, ni mogoče uvrstiti v nobenega od primerov iz 8. točke prvega odstavka 19. člena ZZZPB.
ZPIZ-1 člen 61, 66, 66/3, 91, 92, 94, 161. ZUstS člen 48. ZS člen 3, 3/2. ZDSS-1 člen 82, 82/1, 82/1-1.
invalid III. kategorije – omejena delovna zmožnost – nadomestilo za invalidnost – samostojni podjetnik – samozaposleni – neustavnost zakona – pravna praznina – dejansko opravljanje drugega dela
Čeprav je Ustavno sodišče v razlogih svoje odločbe navedlo, da glede na različno naravo kmetijske dejavnosti oziroma opravljanja dejavnosti samozaposlenega in dela pri delodajalcu pravice teh zavarovancev in delavcev niso nujno enake, pri čemer je omenilo zlasti pravico do premestitve, je ob izostanku ustrezne zakonske ureditve za samozaposlene, ki še vedno opravljajo delo in so zavarovani, v skladu s 3. členom ZS treba primerjati položaj delavca, pri katerem je ugotovljena III. kategorija invalidnosti, in ki lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, in ima prav zato tudi pravico do premestitve in drugih pravic, s položajem samozaposlenega, ki v okviru svojega poklica po ugotovitvi omejene zmožnosti začne opravljati drugo ustrezno delo v delokrogu svojega poklica, ne pa del, za katera v skladu z invalidsko odločbo ni več sposoben.
Odločitev o priznanju nadomestila za invalidnost je preuranjena, saj tožena stranka niti sodišči druge in prve stopnje doslej nista ugotavljali dejstev v smeri, katera dela, če sploh, tožnik ob ugotovljeni omejeni delovni zmožnosti v svojem poklicu še naprej opravlja. Gre za presojo izpolnjevanja pogoja za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost iz četrte alineje prvega odstavka 94. člena ZPIZ-1 (zaposlitev na drugem delovnem mestu), ki jo je treba razlagati z upoštevanjem razlogov, zaradi katerih je Ustavno sodišče ugotovilo neustavnost določbe tretjega odstavka 66. člena ZPIZ-1.
Sodišče glede stališča, da obstoji tudi ta razlog invalidnosti iz tretje alineje drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1, ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, hkrati pa za takšen zaključek ni imelo podlage v izvedenskem mnenju. V zvezi s slednjim revident utemeljeno očita sodišču druge stopnje, da je tudi protispisna ugotovitev, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da revidentova delovna zmožnost za njegov poklic ni zmanjšana za 50% ali več. Sodišče druge stopnje je v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe napačno povzelo ugotovitev izvedenca, ki se glede stopnje zmanjšanja delovne zmožnosti ni opredelil. Pri tem pa je pravilno stališče revidenta, da je pravno relevantno dejstvo, za koliko je zmanjšana njegova delovna zmožnost za opravljanje poklica „monter centralne kurjave.“
SOCIALNO ZAVAROVANJE – INVALIDI – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS3005589
ZDSS-1 člen 61, 62.
pravice iz invalidskega zavarovanja – invalidnost III. kategorije – bistvena kršitev določb pravdnega postopka - načelo materialne resnice – preiskovalno načelo
Neutemeljeno je zavzemanje tožnice za to, da bi moralo sodišče prve stopnje po načelu materialne resnice in preiskovalnem načelu samo dopolnjevati dokazni postopek in postaviti tako izvedenca ginekološke kot psihiatrične stroke. Načelo materialne resnice ni samo po sebi namen. Res je namenjeno tudi pravnemu varstvu strank v socialnih sporih, vendar ne v nasprotju z izhodišči, ki jih tožniki – zavarovanci že sami izpostavijo. Prav tako preiskovalno načelo iz 62. člena ZDSS-1 ni določeno tako, kot ga razume tožnica, saj iz te določbe izhaja, da sodišče lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, vendar le v primeru, če po izvedbi dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev.
invalidnost III. kategorije – pravice iz invalidskega zavarovanja - samozaposleni
Revizija neutemeljeno navaja, da je bil zmotno uporabljen 60. člen ZPIZ-1, saj lahko revident dela s polnim delovnim časom kot invalid III. kategorije, vendar pa ni zmožen za delo, ki ga je opravljal ob nastanku invalidnosti.
Predmet tega revizijskega postopka je le še pravnomočna sodba glede preplačila, to je denarnega zahtevka iz naslova preveč plačanih zneskov pokojnine v višini 1.423,70 EUR. Narave spora ne spremeni dejstvo, da je tožena stranka v skladu z izrecno določbo ZPIZ-1 (tretji odstavek 275. člena) izdala odločbo o ugotovitvi preplačila.
invalid III. kategorije – kmet – pravica do dela s krajšim delovnim časom – delna invalidska pokojnina
Ustavno sodišče je zato ugotovilo, da je tretji odstavek 66. člena ZPIZ-1 v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Ker odločitev tožene stranke temelji na določbi, za katere je Ustavno sodišče ugotovilo, da je neustavna, je tudi iz tega razloga izpodbijana sodba pravilna.
Opustitev izdaje sklepa o predlogu za izločitev (če bi bil ta podan) je procesna kršitev relativnega značaja, ki bi jo moral tožnik glede na določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP uveljavljati takoj, ko je bilo to mogoče. Najkasneje bi to mogel in moral storiti na naroku za glavno obravnavo, na katerem se je glavna obravnava zaključila in na katerem je bilo tudi že jasno, da sodišče sklepa o izločitvi izvedenke ni (ne bo) izdalo.
Gre za denarni zahtevek iz naslova preveč plačanih zneskov pokojnine. Narave spora ne spremeni dejstvo, da je tožena stranka v skladu z izrecno določbo ZPIZ-1 (tretji odstavek 275. člena) izdal odločbo o ugotovitvi preplačila. Gre le za ugotovitveno odločbo, oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, pa mora vrniti prejeti znesek v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih (prvi odstavek 275. člena ZPIZ-1).
invalidnost - definicija poklica in invalidnosti - poklic zavarovanca
ZPIZ-1 upošteva, da so lahko zavarovanci ob nastanku invalidnosti v različnih zaposlitvenih statusih: lahko so zaposleni (na delovnem mestu, na katerem so razporejeni), lahko so brezposelni. Prvim zagotavlja pravice, ki ohranjajo oziroma omogočajo nadaljevanje zaposlitve na delovnem mestu, na katerem so razporejeni, delodajalec (200. člen ZDR). Drugi so iskalci zaposlitve, ki praviloma iščejo zaposlitev v okviru svoje poklicne usposobljenosti. Za te je ocena delazmožnosti z vidika delovnega mesta, na katerem so bili nazadnje razporejeni (in je morda celo specifično za zadnjega delodajalca, tako da brezposelna oseba nima niti teoretičnih možnosti za zaposlitev na enakih delih pri potencialnih drugih delodajalcih), neustrezna.
ZDSS-1 člen 31. ZPIZ-1 člen 275. ZPP člen 367, 367/2, 377.
dovoljenost revizije - zavrženje revizije - premoženjski socialni spor - vrednost spornega predmeta - nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu - vrnitev preplačila – ugotovitvena odločba
Gre za denarni zahtevek iz naslova preveč plačanih zneskov nadomestila. Narave spora ne spremeni dejstvo, da je tožena stranka v skladu z izrecno določbo ZPIZ-1 (tretji odstavek 275. člena) izdala odločbo o ugotovitvi preplačila. Gre le za ugotovitveno odločbo, oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, pa mora vrniti prejeti znesek v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih (prvi odstavek 275. člena ZPIZ-1).
ZPIZ-1 člen 60, 60/1, 60/2, 60/3. ZDR člen 200. ZZZPB člen 52.
invalidnost - definicija poklica in invalidnosti - poklic zavarovanca - javna dela
Dela, ki ga brezposelna oseba opravlja v okviru javnih del, ni mogoče opredeliti kot svoj poklic iz tretjega odstavka 60. člena ZPIZ-1. Tožnik je z vključitvijo v javna dela, ko je deset mesecev delal kot informator, sicer lahko pridobil določena nova znanja in izkušnje. Ni pa mogoče šteti, da se je usposobil za poklic (ki niti ni v skladu z njegovo dejansko izobrazbo), oziroma pridobil ustrezno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, kar bi mu v smislu prvega odstavka 60. člena ZPIZ-1 zagotavljalo ohranitev delovnega mesta oziroma poklicno napredovanje.
Razloga za dvom v mnenje invalidskih komisij sodišče ni imelo, ker tožnica drugega kot to, da je upravičena do invalidnosti I. kategorije zato, ker ji je bila priznana tudi v Nemčiji, ni navajala. Zgolj na podlagi pavšalnega predloga za postavitev izvedenca medicinske stroke, sodišče ni bilo dolžno preizkušati mnenj invalidskih komisij. Gre za strokovna mnenja, ki se z ustreznim izvedencem v sodnem postopku preizkušajo le, če so med medicinsko dokumentacijo in mnenji razhajanja, ki jih je treba še razčistiti.
Iz dejstva, da se tožnici kljub intenzivni rehabilitaciji zdravstveno stanje ni izboljšalo in da je bila po nemških predpisih upravičena do rente zaradi polnega zmanjšanja pridobitne sposobnosti (od 1. 1. 2007 do 31. 3. 2010) še ne izhaja, da so spremembe v tožničinem zdravstvenem stanju takšne, da jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije.