jubilejna nagrada - skupna delovna doba - prevzem delavcev
Prevzema delavcev ni mogoče izvesti le s sklenitvijo sporazuma o prevzemu delavcev med obema delodajalcema in z izdajo sklepa o prehodu delavcev k novemu delodajalcu ter s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, ki je skladna z dokončnim sklepom o prehodu. Za obdobje pred uveljavitvijo 73. člena ZDR je sodna praksa upoštevala kontinuiteto delovnega razmerja delavca pri delodajalcu in prejšnjih delodajalcih celo v primeru, kadar med njimi ni bilo pravnega nasledstva ter je šlo za zaposlitev delavca pri različnih delodajalcih v času veljavnosti ZTPDR. Ta je v 15. členu določal, da je delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom. Na podlagi teh določb so se izvajali prehodi (razporeditve) delavcev k drugemu delodajalcu, institut prevzema oziroma razporeditve k drugemu delodajalcu pa se je ves čas obravnaval kot delovnopravna kontinuiteta z vsemi posledicami, to je kot nadaljevanje (istega) delovnega razmerja, tako da je podana kontinuiteta zaposlitve med vsemi delodajalci, ki so prevzemali delavca drug od drugega (čeprav med njimi ni bilo pravnega nasledstva, praviloma pa je šlo za povezanost delodajalcev zaradi različnih oblik statusnih sprememb po uveljavitvi ZP in nato ZGD).
obstoj delovnega razmerja – reintegracija – poziv nazaj na delo – sodna razveza - odškodnina - prenehanje delovnega razmerja - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi
Ker se je tožnik zaposlil pri drugem delodajalcu, njegov tožbeni zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja za čas do reintegracije k toženi stranki oziroma do prenehanja zaposlitve pri drugem delodajalcu, ni utemeljen. Ugoditev takšnemu zahtevku bi dejansko pomenila, da bi bilo tožniku za isto obdobje priznano dvojno delovno razmerje. Delovnega razmerja pri dveh delodajalcih hkrati delavcu ni mogoče priznati. Revizijsko sodišče je že zavzelo stališče, da bi v primeru, če sodne razveze ne bi bilo in bi bilo ugotovljeno, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo „in še traja“, to pomenilo pravico tožnice do vrnitve na delo k toženi stranki in vzpostavitev delovnega razmerja za čas, ko bi bila brez zaposlitve (z vmesno prekinitvijo za čas morebitne zaposlitve pri drugem delodajalcu). Razlika v plači bi bila tožnici v tem primeru priznana kot odškodnina, ki bi ji pripadala na podlagi dejstva, da bi ji bila priznana reintegracija, kar pomeni, da bi delovno razmerje, če ne bi bilo nezakonitega prenehanja, trajalo nepretrgoma.
STANOVANJSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0073011
SPZ člen 233, 248, 269. ZPP člen 44, 44/2, 44/3.
uporaba stanovanja brez pravne podlage – uporaba stvari z dovoljenjem lastnika – prekarij – osebna služnost – služnost stanovanja – priposestvovanje osebne služnosti – zahtevek na izpraznitev stanovanja – načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij – vrednost spornega predmeta – korekcijska dolžnost sodišča
Priposestvovanje po SPZ ni več pravni naslov za pridobitev osebne služnosti, kot je služnost stanovanja.
Uporaba stvari z dovoljenjem lastnika nima nujno le značilnosti prekarija. Za sklenitev pravnega posla, s katerim lastnik prepusti uporabo svoje stvari drugemu, namreč velja načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0077756
ZASP člen 130, 153, 157, 157/1, 157/4, 157/4-1, 157/4-3, 157/6, 157/7, 158, 158/2, 159, 159/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 168/5. OZ člen 190, 198. ZPP člen 154.
javna priobčitev fonogramov – plačilo nadomestila kolektivni organizaciji – tarifa – skupni sporazum o višini nadomestil – uporaba tarife – civilna kazen – predpravdni stroški – neupravičena obogatitev
Stranke skupnega sporazuma lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“. Ne smejo pa vezati višine nadomestila na okoliščine v zvezi z njegovim plačevanjem oziroma, glede na okoliščine v zvezi z njegovim neplačevanjem. Stranke skupnega sporazuma smejo torej dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.
Ker je pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, zakonski, višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic. Tega ne more storiti niti sama, niti v dogovoru s kom tretjim.
nadomestilo plače - ustni dogovor o plači – dokazno breme
Pravdni stranki sta se ustno dogovorili za višja izplačila od s pogodbo dogovorjenih, zato tožniku za sporno obdobje pripadajo tudi zneski, ki so bili ustno dogovorjeni. Delodajalec je delavcu dolžan zagotoviti plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi. Glede na sodno prakso pa ni nobene ovire, da je pogodba o zaposlitvi (ali pa njen del) dogovorjen ustno, bistveno je le, da je ustni dogovor tudi dokazan.
Vprašanje ali listina, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, predstavlja verodostojno listino ali ne v smislu ZIZ, za odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka v pravdnem postopku ni odločilno.
OZ člen 131, 131/1, 179. ZDR člen 43, 184. ZVZD člen 5, 6, 8.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – padec na spolzkih tleh - objektivna odgovornost – krivdna odgovornost – nevarna dejavnost - odmera višine odškodnine – soprispevek – deljena odgovornost
Tožniku (avtomehaniku) je na poti proti izhodu iz servisne delavnice zaradi spolzkih tal spodrsnilo in se je pri padcu v servisni jašek nasadil na železni nosilec, ki je bil položen čez servisno jamo in na katerega se je hotel ujeti in tako utrpel škodo. Spolzka tla in servisna jama sama po sebi nista nevarna stvar, katere ob zadostni skrbnosti ne bi bilo mogoče imeti pod kontrolo in preprečiti nastanka škode. Prva toženka bi z ustreznimi ukrepi lahko zagotovila nedrsnost spolzkih tal, servisna jama pa bi morala biti ustrezno pokrita, česar pa ni zagotovila. Prva toženka bi z ustreznimi ukrepi lahko preprečila nastanek škode. Zato je podana njena krivdna odgovornost za vtoževano nepremoženjsko škodo.
Tožnik v času nezgode ni nosil primerne obutve (delovne čevlje), temveč je imel obute cokle, zato je tudi sam prispeval k nastanku nezgode v višini 20 %.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0077765
ZASP člen 130, 153, 157, 157/1, 157/4, 157/4-1, 157/4-3, 157/6, 157/7, 158, 158/2, 159, 159/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 185. OZ člen 190, 198. ZPP člen 311, 311/1, 318, 318/4.
javna priobčitev fonogramov – plačilo nadomestila kolektivni organizaciji – tarifa – skupni sporazum o višini nadomestil – uporaba tarife – civilna kazen – dolžnost mesečnega poročanja – zapadlost obveznosti – predpravdni stroški – neupravičena obogatitev
Stranke skupnega sporazuma smejo dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.
Ker je pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, zakonski, višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic. Tega ne more storiti niti sama, niti v dogovoru s kom tretjim.
Obveznost mesečnega poročanja v naprej pa v času zaključka glavne obravnave še ni zapadla in ga zato sodišče prve stopnje ni smelo meritorno obravnavati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL0076548
ZPP člen 311, 311/1, 437, 437/1. ZIZ člen 23, 62, 62/2.
razveljavitev sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine - nadaljevanje postopka v pravdi – verodostojna listina – cesijska pogodba – zapadlost terjatve ob izdaji sklepa o izvršbi – zapadlost terjatve do konca glavne obravnave
Za odločitev v pravdi ni pomembno, ali sporna listina (pogodba o cesiji) predstavlja verodostojno listino ali ne.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0074603
ZPP člen 213, 213/1, 280, 280/2, 283.
razlogi za prestavitev naroka za glavno obravnavo – izvedba predlaganih dokazov – substanciranje dokaznega predloga – plačilo nadomestila za uporabo varovanih del
Velja načelna dolžnost sodišč, da izvedejo predlagane dokaze, vendar pa je sodišče dolžno izvajati dokaze le glede dejstev, ki so pomembna za odločbo.
o začetku stečajnega postopka je treba vsa pisanja v sodnih in drugih postopkih, ki jih je sicer potrebno vročiti stečajnemu dolžniku kot stranki ali drugemu udeležencu postopka, vročiti stečajnemu upravitelju na njegov naslov, vpisan po drugi alineji 2. točke drugega odstavka 229. člena ZFPPIPP.
ZDSS-1 člen 43, 43/1, 43/4. ZIZ člen 270, 270/2, 270/1.
zavarovanje denarne terjatve – verjetno izkazana terjatev
Temeljna predpostavka za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve je, da izkaže upnik za verjetno, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Obstoj terjatve je verjetno izkazan, če so okoliščine, ki govorijo v prid zaključku o obstoju terjatve, močnejše oziroma številčnejše od okoliščin, ki nudijo oporo zaključku, da ta terjatev ne obstoji. V pravu je verjetnost najnižja še upoštevna stopnja skladnosti predstave z dejstvi, breme obstoja tudi te stopnje skladnosti pa je še vedno na stranki, ki jo zatrjuje.
Tožnik obstoja svoje terjatve, ki jo uveljavlja v tem individualnem delovnem sporu (povrnitev stroškov za pridobitev delovnega dovoljenja in letalske vozovnice, neizplačan del plače, odpravnino in regres za letni dopust), ni verjetno izkazal. Sodišče bo šele na podlagi izvedenega dokaznega postopka lahko ugotovilo, ali sta bila pogodba o zaposlitvi in aneks k pogodbi o zaposlitvi veljavno sklenjena in ali gredo tožniku pravice in obveznosti dogovorjene s pogodbo o zaposlitvi. Ker je po 1. odstavku 270. člena ZIZ osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve obstoj verjetnosti terjatve, ta pa v konkretni zadevi ni izkazana, je treba tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti.
ZFPPIPP člen 109, 109/4, 109/4-3, 118, 118/4, 119, 119/1.
razrešitev stečajnega upravitelja – nezadostnost sredstev stečajnega dolžnika za poplačilo stroškov dela stečajnega upravitelja
Okoliščina, da upravitelj oziroma njegova družba, ne razpolagata z zadostnimi finančnimi sredstvi, s katerimi bi lahko poplačala stroške, povezane z opravljanjem dela upravitelja, ne more biti razlog za razrešitev upravitelja.
Možnost nastanka okoliščin, da v nekaterih stečajnih postopkih ni dovolj sredstev niti za poplačilo stroškov stečajnega postopka, sodi v sfero rizika, ki ga pri svojem delu prevzame upravitelj. Če upravitelj teh tveganj ni sposoben nositi, se temu delu lahko kadarkoli odpove s pisno izjavo, da se izbriše iz seznama upraviteljev.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja
Tožnik je storil hujšo kršitev delovnih obveznosti, saj na delo ni prišel, čeprav je bil zmožen opravljati delo za štiri ure na dan. Tožniku je v zvezi s kršitvijo mogoče očitati najmanj hudo malomarnost. Ker je bil tožnik v bolniškem staležu, bi moral vedeti, kakšen je postopek v zvezi z odobritvijo upravičene odsotnosti z dela, kar velja tako za odobritev bolniškega staleža kot za odobritev letnega dopusta. Od vsakega povprečno skrbnega delavca se pričakuje, da bo prišel na delo, v kolikor mu bolniški stalež ni odobren oz. da se bo z delodajalcem predhodno (torej do prejema nove odločbe ZZZS) dogovoril za koriščenje letnega dopusta. Tožnik je takšno skrbnost, ki se v delovnih razmerjih od delavca utemeljeno pričakuje, opustil, zaradi česar mu je mogoče očitati hudo malomarnost.
Tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izrecno ugotovila, da je zaradi tožnikovega ravnanja izgubila zaupanje vanj, zaradi česar ni mogoče ohraniti delovnega razmerja niti do poteka odpovednega roka., saj iz izredne odpovedi izhaja, da je bila tožena stranka „pripravljena z delavcem skleniti novo pogodbo o zaposlitvi, ki jo bosta delavec in delodajalec dogovorila, če bo delavec podal pisno vlogo za zaposlitev“. Tožena stranka tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje ni pravočasno podala navedb, ki bi kazale na to, da s tožnikom delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka. Zato ni podan pogoj za izredno odpoved iz prvega odstavka 110. člena ZDR, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka. Kar pomeni, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita.
ZDR člen 82, 82/2, 83, 83/3, 110, 110/2, 111, 111/1, 111/1-2. ZJU člen 94. ZIN člen 4, 18.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - rok za zagovor - opravičilo - bolniški stalež - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – javni uslužbenci – upoštevanje navodil nadrejenih
Prelaganje zagovora do izteka bolniškega staleža bi pomenilo zamudo 30-dnevnega prekluzivnega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot je določen v drugem odstavku 110. člena ZDR. Za opravičilo odsotnosti tožnika ne zadošča le golo opravičilo, da se razgovora ne more udeležiti zaradi (neopredeljenih) zdravstvenih težav, temveč le konkretna pojasnila teh težav in predložitev ustrezne medicinske dokumentacije. Bolniški stalež sam po sebi še ne pomeni, da se delavec ne more udeležiti zagovora pred odpovedjo. Razlogi za stalež so namreč različni in vedno ne vplivajo oziroma ne morejo vplivati na možnost zagovora.
Upiranje jasni in nedvoumni odredbi, da naj tožnik kot inšpektor izroči upravne spise v pregled, pomeni hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar predstavlja razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
krajevna pristojnost – navezne okoliščine – splošna krajevna pristojnost – pristojnost v odškodninskih sporih - drugo krajevno pristojno sodišče – pooblastilo za nujno delegacijo – zahteva za izločitev sodnikov
Tožnik ne more sam izbrati drugega sodišča, če meni, da bi morali biti pri krajevno pristojnem sodišču vsi sodniki izločeni. Pooblastilo za določitev drugega krajevno pristojnega sodišča ima neposredno višje sodišče, če so za to izpolnjeni v zakonu določeni pogoji. Pogoj za pridobitev pooblastila za nujno delegacijo krajevno pristojnega sodišča je sklep, s katerim je ugodeno zahtevi za izločitev sodnika oziroma sodnikov, hkrati pa pri krajevno pristojnemu sodišču ni nobenega sodnika, ki bi o zadevi lahko odločal.
Tožnika, ki sta vlagala v nepremičnino ob vedenju in nenasprotovanju toženca, sta ne glede na to, ali je bilo dogovorjeno, da bosta kasneje postala solastnika, ali pa je toženec štel, da je uporaba dovoljena do njegovega preklica, upravičena do povrnitve tega, za kar je bil toženec kot lastnik nepremičnine obogaten v trenutku, ko je tožnikoma preprečil uporabo nepremičnine.
Za presojo o utemeljenosti zahtevka po višini je odločilno, koliko je bila zaradi vložka tožnikov vrednost nepremičnine v trenutku, ko je nista mogla več uporabljati, večja.