ZOR člen 154, 154/1, 172, 172/1, 154, 154/1, 172, 172/1.
odgovornost države
Ni upošteven ugovor države (tožene R. Slovenije), po katerem naj ne bi odgovarjala za škodo, ki je nastala zaradi medsebojnega osebnega spora z drugim vojakom, saj udeleženci škodnega dogodka niso bili v osebnih sporih, temveč je šlo za trenutno situacijo, do katere ne bi prišlo, če bi pooblaščena oseba tožene stranke opravljala svoje dolžnosti tako, kot je od nje pričakovano in zahtevano s predpisi, na katekre se sklicuje sodišče prve stopnje (Zakon o obrambi in Pravila službe v Slovenski vojski).
sporazum strank - sodna poravnava - izpodbijanje - bistvena zmota
Ker je v pogodbi o dolgoročnem kreditu, ki je sestavni del sporazuma, sklenjenega pred sodiščem med banko, dolžnikom in tožnikom kot zastaviteljem izrecno zapisano, da daje banka uporabniku kredit za finančno prestrukturiranje podjetja, ni mogoče šteti, da je bil zastavitelj - tožnik, sicer po poklicu ekonomist, pri sklepanju sporazuma v opravičljivi zmoti, ker je menil, da bo banka nakazala dolžniku denar neposredno na žiro račun.
Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo zagovoru obtoženca, da je s pomočjo znanca odnesel oškodovankin hladilnih iz hodnika v pritličju bloka v svoje stanovanje v tretjem nadstropju misleč, da je hladilnik nabavila njegova mati, saj je bilo že na zunaj vidno, da je šlo za rabljeni hladilnik brez embalaže, pri čemer je obtoženec oškodovanki, ki ga je osumila storitve kaznivega dejanja, zatrdil, da hladilnika v stanovanju nima, ter jo nato s pretvezo, da se v njegovi sobi (v kateri je imel shranjen hladilnik) nahaja gola ženska, spravil iz stanovanja in vrata zaklenil. Pritožbo obtoženčeve zagovornice zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja je zato sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno.
Lastninska pravica na premičninah se pridobi na podlagi pravnega posla z njihovo izročitvijo v posest na enega od načinov, navedenih v 34. čl. ZTLR.
Trdila je le, da sta pravdni stranki vodili stanje zalog blaga in ga medsebojno usklajevali z namenom, da je tožena stranka lahko po naročilu tožeče stranke kupljeno blago izdobavila končnim kupcem.
Dopis tožene stranke tožeči z dne 22.1.1997 (priloga A7) bi bilo v tem kontekstu možno presojati tudi kot listino, na podlagi katere tožeča stranka lahko razpolaga s plačanim pohištvom (prim. 2. odst.
34. čl. ZTLR), vendar ugotovitev prvostopnega sodišča, med drugim tudi na podlagi dopisa tožeče stranke toženi z dne 5.3.1997 (priloga A3), da se je obseg naročil in odprem spreminjal, s tem pa tudi stanje zalog pohištva, tožeča stranka v pritožbi ni izpodbijala. Čim pa je tako, je pritrditi zaključkom prvostopnega sodišča, da tožeča stranka s predloženimi listinami ni dokazala stanja naročil in plačil blaga, zatečenega pri toženi stranki na dan začetka stečajnega postopka 17.6.1997, torej blaga, ki naj bi bilo last tožeče stranke in je predmet vtoževane terjatve in da se je prav blago, navedeno v dopisu z dne 22.1.1997 nahajalo v času začetka stečajnega postopka pri toženi stranki.
ZS člen 99, 99/II, 99/II-3, 99, 99/II, 99/II-3. ZZK člen 44, 44/1, 44/2, 44, 44/1, 44/2.
zaznamba spora - pristojnost okrajnega sodišča
Za zaznambo spora niti ZPP niti ZZK ne določa, da v primeru, ko se predlaga zaznamba spora, o dovolitvi zaznambe odloča sodišče, ki je pristojno za odločanje o tožbi. Zato o zaznambi spora odloča zemljiškoknjižno sodišče, to je sodišče, ki vodi zemljiško knjigo za območje, na katerem je nepremičnina, na katero se vpis nanaša. Za vodenje zemljiške knjige pa je stvarno pristojno okrajno sodišče.
Sodišče je bistveno prekršilo postopek ker se je postopka udeleževala upnica, ki je umrla in zato ne more biti pravdna stranka. Dejstvo, da ima upnica pooblaščenca pomeni le, da ni potrebna prekinitev postopka, ne pa, da bi se postopek mogel nadaljevati z umrlo osebo.
Nujna pot je le tisti del (morda že obstoječe poti), ki poteka po tujem zemljišču, nikakor pa del poti, ki poteka po zemljišču predlagatelja. Če je med udeleženci postopka mejna linija sporna in ni jasno po čigavem zemljišču obstoječa pot poteka, ni mogoče določiti natančnega poteka nujne poti.
Oškodovanec je državni tožilki že po vložitvi obtožnega predloga poslal izjavo, da nepreklicno umika soglasje za kazenski pregon obdolženca, zato je sodišče prve stopnje takšno izjavo oškodovanca, ki jo je državni tožilce nato posredoval sodišču, pravilno štelo kot umik predloga.
ZOR člen 1004, 1004/2, 1004, 1004/2. ZPP člen 337, 337.
solidarno poroštvo
Pri solidarnem poroštvu se dolžnik ne more sklicevati, da mora upnik najprej terjati glavnega dolžnika. Pritožnik ne more po pritožbi predlagati novih dokazov.
Tožeča stranka izgubi pravico zahtevati v izvršilnem postopku izvršitev sklepa, s katerim je toženi stranki po tožbi zaradi motenja posesti naloženo kakšno dejanje, če ni zahtevala prisilne izvršitve v 30 dneh po izteku roka, ki je bil v sklepu določen zato da ga opravi (29. člen ZPP). To besedilo je treba razumeti tako, da to velja le za končni sklep izdan v pravdah zaradi motenja posesti, ne razteza pa se to določilo na začasno odredbo izdano v motenjskih pravdah.
Sodišče prve stopnje ni razveljavilo celotne priglasitve Okrajnega ljudskega odbora, pač pa le v zvezi z eno od štirih oseb, čeprav je bil predlog podan za razglasitev v celoti, zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločitev, sodišču prve stopnje pa je še naročilo, da mora postopati po določilu člena 416. ZKP.
ZPP člen 188, 188/3, 210, 210/3, 188, 188/3, 210, 210/3.
mirovanje postopka - umik tožbe
Če nobena od strank ni predlagala nadaljevanja mirujočega pravdnega postopka se po zakonu šteje, da je tožba umaknjena. Tožena stranka nima pravno varovanega interesa, da izpodbija sklep o ustavitvi postopka, čeprav ni dala privolitve za umik tožbe.
S tem, ko sodišče prve stopnje na glavno obravnavo ni vabilo oškodovanca, ni podana v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Oškodovana pravna oseba je v predlogu za kazenski pregon že podala tudi premoženjskopravni zahtevek in ga tudi dokumentirala, zato je sodišče prve stopnje ocenilo, da zaslišanje zakonitega zastopnika oškodovanca ni nujno potrebno in ga na glavno obravnavo tudi ni vabilo; njegovega zaslišanja pa tudi stranki nista predlagali. Državna tožilka, kot to izhaja tudi iz navedb v pritožbi, zaslišanja predstavnika oškodovanca v obtožnem predlogu ni predlagala, ker po njenem mnenju v tisti fazi postopka za to še ni bilo potrebe. Zaslišanja oškodovanca pa državna tožilka ni predlagala niti do konca glavne obravnave. Ker ni mogoče pričakovati od sodišča, da bo izvajalo dokaze, za katere misli da niso potrebni, če jih tudi ni predlagala nobena od strank, ni mogoče pritrditi navedbam v pritožbi, da je zaradi nevabljenja oškodovanca na glavno obravnavo (kar je sicer kršitev določb kazenskega postopka), to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilno sodbe.
Zapustnikov brat, ki ne izpolnjuje pogojev iz 2. odst. 25. čl. ZD in zato ni nujni dedič, ne more zahtevati vračanje darila, ki ga je zapustnik dal svoji ženi.
Sodišče prve stopnje je enega od obeh obtožencev pravilno spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja umora po čl. 127/1 KZ, dejanje pa ni bilo storjeno v silobranu, kot trdi obramba. Drugega obtoženca pa je prvostopenjsko sodišče pravilno spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 1. odstavku 317. člena KZ, ker ni dovolj dokazov, da je videl skozi okno v notranjosti oškodovanca, strel pa je sprožil iz notranjosti proti oknu. Zato pri njem niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja poskusa umora po čl. 127/1 KZ. Obema obtožencema sta bili izrečeni zaporni kazni brez uporabe omilitvenih določil, saj so bile vse olajševalne in obteževalne okoliščine ustrezno ocenjene.