napoved pritožbe - vabilo na glavno obravnavo - sojenje v nenavzočnosti - odpoved pravici do pritožbe
Obdolženec je bil pravilno obveščen o glavni obravnavi, katere se pa ni udeležil. Ker je bil obveščen po členu 439/2, da bo glavna obravnava opravljena tudi v njegovi nenavzočnosti in da se bo štelo, da se je odpovedal do pravici do pritožbe, če najkasneje v 8 dneh od dneva razglasitve pritožbe ne bo napovedal, je zato pravilna odločitev prvostopejskega sodišča, ki obdolžencu ni dovolilo vrnitve v prejšnje stanje, t.j., da bi napovedal pritožbo zoper sodbo, saj se je glede na navedeno zakonito določilo štelo, da se je odpovedal pravici do pritožbe, ker je ni v roku napovedal
Če je sodišče prve stopnje uporabilo kot dokaz oškodovankino kazensko ovadbo izključno zato, da je preverilo verodostojnost njene izpovedbe v preiskavi, katero je sicer kasneje v odločilnih dejstvih bistveno spremenila in zato po krivem izpovedala, se ovadba ne šteje za prepovedani dokaz, saj obsodilna sodba sploh ne temelji na njej.
Izpovedbo priviligirane priče je mogoče prebrati na glavni obravnavi le v primeru, da je bila takšna priča na glavno obravnavo pravilno vabljena, pa se vabilu ni odzvala, ker tako velja domneva, da se je pravici do oprostitve dolžnosti pričevanja izrecno odrekla.
Priviligirano pričo je tako potrebno vabiti na vsako glavno obravnavo, saj če je priča že enkrat podala svojo izjavo in se pravici do oprostitve dolžnosti pričevanja ni odpovedala, lahko kasneje torej na naslednjem naroku, na katerem je zaslišana, izrabi pravico, da ji ni potrebno pričati. Ker priča I.K. ni bil vabljen na glavno obravnavo, tako ni imel možnosti, da se izrecno odpove pravici iz 236. čl. ZKP. Sodišče prve stopnje zato na izpovedbo te priče ne bi smelo opreti svoje odločbe. Sodba sodišča prve stopnje se tako opira na dokaz, na katerega se po določbah Zakona o kazenskem postopku ne more opreti, zato je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. tč. I. odst. 371. čl. ZKP.
Šteje se, da vsebuje telegramska pritožba vse bistvene pritožbene elemente in je zato ni dopustno vsebinsko dopolniti z naknadno obrazložitvijo po preteku pritožbenega roka.
Nepravilno je stališče izpodbijane sodbe, da storilčeva nekaznovanost ne more predstavljati olajševalne okoliščine, ker se od državljanov pričakuje, da se ne ukvarjajo s kriminalno dejavnostjo. V okviru splošnih pravil za odmero kazni (čl. 41 KZ) je sodišče dolžno ovrednotiti tudi prejšnje življenje storilca. Če je to tudi v kazenskopravnem smislu pozitivno, kar pomeni, da spoštuje pravne norme, je sodišče dolžno tudi takšen podatek ovrednotiti v korist obtoženca, torej kot olajševalno okoliščino.
Šele na podlagi rekonstrukcije prometne nesreče bo mogoče ugotoviti, kateri udeleženec (obdolženi, oškodovanka) je odgovoren zanjo oz. katere kršitve določb Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP) je obdolžencu sploh mogoče očitati.
Zadrževanje oškodovanke kot tožilke v pisarni zaradi razčiščevanja nepravilnosti v podjetju lahko pomeni motiv za obravnavano ravnanje obeh obdolžencev, ne more pa pomeniti razloga, iz katerega bi bilo mogoče sklepati, da protipravnega stanja (omejitve svobode gibanja oškodovanki) ni bilo, ter da se obdolženca protipravnosti svojega ravnanja nista zavedala.
Če je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je obdolženka povzročila pretep z oškodovanko s tem, da jo je prva udarila z roko, med obračunavanjem pa še z glavo po zobeh, se v pritožbi ne more uspešno sklicevati na silobran, četudi je bila v pretepu tudi ona poškodovana. Fizični obračun izključuje silobran na obeh straneh.
Če se je tožnica, ki je solastnica hiše, sama odločila za izselitev, ne more tožencu, ki je zato ostal v hiši sam, očitati, da krši njeno solastninsko pravico, niti, da je na njen račun obogaten.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dejanje, ko je obtoženec oškodovanki vzel torbico iz rok in jo odnesel, ni bilo storjeno na posebno predrzen način, pač pa le na predrzen način, in da je zato pravilna pravna opredelitev obtoženčevega ravnanja, to je, da je storil kaznivo dejanje tatvine po členu 211/1 KZ, ne pa kaznivo dejanje velike tatvine po členu 212/1 točka 3 KZ. Obtožencu so bile izrečene pravične kazenske sankcije.
Tudi, če je sodišče 1. stopnje navedlo na izpodbijanem sklepu napačni pouk o pritožbi, in se je oškodovanec zato pravočasno pritožil, se takšna pritožba v postopku na 2. stopnji zavrže kot nedovoljena, ker oškodovancu pravica do pritožbe ni pripadala.
Kljub ugotovitvi izvedenca cestno-prometne stroke, da je ob tem, ko sta oba voznika prešla sredinsko črto, to storil v večji meri oškodovanec, ki je prevozil sredinsko črto za 10 cm, za razliko od obdolženca, ki jo je prevozil za 5 cm, je treba opozoriti, da ne gre za tolikšno razliko, ki bi, če bi bilo to ob ugotovljenem načinu vožnje obeh udeležencev sploh mogoče, mogla utemeljevati zaključevanja o tem, da naj bi nastalo prometno nesrečo povzročil izključno oškodovanec oziroma da je zaradi njegovega ravnanja prišlo do pretrganja vzročnosti med vožnjo obdolženca in nastalo prepovedano posledico v tej posledici do izključitve odgovornosti obdolženca zanjo.
lastninska pravica - pridobitev lastninske pravice - priposestvovanje
Od volje posestnika je odvisno, ali bo svojo lastninsko pravico, pridobljeno s priposestvovanjem, tudi uveljavil napram zemljiškoknjižnemu lastniku. Naknadna 30-letna voljna opustitev posesti onemogoča uveljavljanje te pravice v pravdi zoper zemljiškoknjižnega lastnika.
Navidezna pogodba je pogodba, pri kateri stranki sporazumno izjavita nekaj, česar nočeta in če pri tem prikrivata drugo pogodbo, ki jo dejansko hočeta skleniti. Če je pravni prednik tožnikov pogodbo o prodaji zemlje sklenil zato, da bi pridobil otroški dodatek, to še ne pomeni, da gre za simuliran pravni posel.
Stvarna pristojnost se določi, na podlagi kazenskega zakona v času storitve kaznivega dejanja, razen, če spremenjeni zakon ni milejši. Če je spremenjeni zakon glede zagrožene kazni strožji, je okrajno sodišče še vedno stvarno pristojno, saj strožje kazni glede na II. odst. 3. čl. KZ ni mogoče izreči.
ZKP člen 201, 201/1, 201/1-3, 201, 201/1, 201/1-3.
pripor - priporni razlog - ponovitvena nevarnost
Način storitve in okoliščine, v katerih je bilo storjeno kaznivo dejanje, katerega je utemeljeno osumljen obdolženec in njegovo prejšnje življenje, bil je že obsojen zaradi podobnega kaznivega dejanja, kažejo na tolikšno stopnjo verjetnosti ponavljanja tovrstnih kaznivih dejanj, da je pripor neogibno potreben.