Udeleženci v prometu svobodno urejajo obligacijska razmerja (10. čl. ZOR). Svojo obveznost so dolžni izpolniti (17. člen ZOR) in odgovarjajo za njeno izpolnitev.
Vsak poseg v okviru izvršilnega postopka v zaklenjenem prostoru lahko opravi le uradna oseba (tretji odst. 44. čl. ZIP), kar velja tudi na splošno za izročitev oz. izpraznitev nepremičnine (220. čl. ZIP).
Zatrjevanje obdolženca - prodajalca kmetijskega zemljišča, kupcu, da bo zemljišče v kratkem spremenjeno v zazidljivo zemljišče, ni moč oceniti kot lažnivo prikazovanje dejanskih okoliščin, na podlagi katerega je oziroma bi bil kupec spravljen v zmoto glede vrste zemljišča.
Ker ne gre za oskrbne stroške pokojnice, kot jih napačno opredeljuje pritožba, ni podlage za izločitev dela zapustnikovega premoženja po 128. členu ZD oziroma za kakršnokoli omejitev v zvezi z izvršitvijo sklepa o dedovanju.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlog - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Sodba, izdana v sporu majhne vrednosti, pa se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (primerjaj 1. odstavek 467.člena v zvezi s 488. členom ZPP). Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zato ni dopusten.
Pritožbenih navedb, s katerimi pritožnik izpodbija v prvostopni sodbi ugotovljeno dejansko stanje, pritožbeno sodišče zato ni smelo presojati.
ZPP (1977) člen 219, 496a, 496a/1, 219, 496a, 496a/1.
trditveno in dokazno breme - nova dejstva v pritožbi
Tožena stranka je oporekala obstoju prodajnega razmerja, zato bi morala tožeča stranka navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek in v zvezi z zatrjevanimi dejstvi predlagati dokaze.
V postopku v gospodarskih sporih se lahko v pritožbi navedejo nova dejstva le, če pritožnik izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do konca glavne obravnave.
Tožena stranka ni upravičena zahtevati, da tožnika, ki sta državljana BiH s prebivališčem v B.L., plačata varščino za pravdne stroške, ker tudi državljani RS v BiH niso dolžni dajati varščine.
odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče pravda - obstoj pravde
Tisti, ki je pridobil (s cesijo) pravico, o kateri teče pravda, more, ni pa dolžan, vstopiti v pravdo. Če ne vstopi, se pravda nadaljuje s pravdno (tožečo) stranko v skladu s 195. čl. ZPP/77. Če tožnik udira svojo terjatev po nastopu litispendence, ostane še naprej stranka v pravdi. Odslej se toži ne za svojo, ampak za odstopljeno materialno pravico. Z odtujitvijo je torej nastala sprememba v materialnem, ne pa tudi v procesnopravnem razmerju.
Sredstva za preživljanje so v smislu 3. odst. 168. čl. ZPP občutno zmanjšana samo takrat, če ne zadoščajo za kritje nujno potrebnih stroškov za preživljanje stranke in njene družine.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so vse okoliščine, v katerih je obdolženec poskusil storiti kaznivo dejanje, takšne vrste in zanj tako razbremenjujoče, da obdolžencu utemeljeno ni preklicalo prejšnje pogojne obsodbe ter mu je tudi za poskus novo storjenega kaznivega dejanja utemeljeno izreklo pogojno obsodbo ter v njej po določilih o steku izreklo enotno zaporno kazen ter dolgo preizkusno dobo. Pritožbo državne tožilke je sodišče druge stopnje zato zavrnilo kot neutemeljeno.
Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče ni navedlo razlogov za odločitev, da je pogodba oderuška. Ni povedalo na podlagi katerih dejstev sklepa, da je tožeča stranka izkoristila stisko ali težko stanje toženca, njeno nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost in si zase izgovorila korist, ki ji v očitanem nesorazmerju s tistim, kar je sama dala. Na take okoliščine se tudi toženca nista sklicevala.
Tožeča stranka s tem, ko je prvotno s tožbo uveljavljani zahtevek na ugotovitev nepogojne terjatve, uskladila z napotitvenim sklepom stečajnega senata in namesto nepogojne terjatve uveljavljala terjatev kot pogojno, ni spremenila tožbenega zahtevka v smislu 1. odstavka 191. člena ZPP. Če namreč prvotno uveljavljano terjatev v znesku 45.276.912,90 SIT, temelječo na poroštveni pogodbi, tožnik omeji s pogojem, gre za skrčitev zahtevka v smislu 3. odstavka 191. člena ZPP. Tako, kot je bila tožeča stranka z uveljavljanjem tožbenega zahtevka vezana na napotitveni sklep stečajnega senata, tako tudi sodišče odloča skladno z 2. členom ZPP le v mejah postavljenega tožbenega zahtevka. Če je z njim tožeča stranka uveljavljala manj, kot bi ji sicer glede na ugotovljeno dejansko stanje (nastop odložnega predloga zaradi poplačila toženkinega upnika v teku stečajnega postopka) šlo, sodišče z ugotovitvijo v razlogih sodbe, da je sicer tudi odložni pogoj že izpolnjen, ni zagrešilo v pritožbi uveljavljane bistvene postopkovne kršitve, ko je odločilo, da obstoji le pogojna terjatev tožeče stranke do tožene, kot stečajnega dolžnika.
V konkretni zadevi (še) ni dolžnikovega ugovora, zato lahko izvršilni postopek poteka le pri krajevno pristojnem sodišču po pravilih izvršilnega postopka.
stečajni postopek - izpodbijanje pravnih dejanj v stečaju - asignacija
S sklenitvijo dogovora o asignaciji je tožeča stranka toženi zagotovila plačilo naročenega jekla. Čim pa je tako, ni mogoče pritrditi pritožniku, da je bilo s sklenitvijo izpodbijanega pravnega dejanja zmanjšano premoženje tožeče stranke. Slednji je tožena stranka namreč po sklenitvi dogovora o asignaciji dobavila jeklo.
Potem, ko je tožeča stranka kot asignant sklenila dogovor o asignaciji (še pred dobavo naročenega jekla), na izpolnitev obveznosti asignata po navedeni asignacijski pogodbi ni imela več vpliva. S sprejemom nakazila je namreč dolžniško razmerje nastalo med toženo stranko kot asignatarjem in tretjim kot asignatom. Tožeča stranka glede na opisano dejansko stanje - poslovno razmerje med pravdnima strankama iz kupoprodajne pogodbe, tudi ne bi mogla več priklicati pooblastila, danega toženi stranki kot asignatarju, naj sprejme izpolnitev asignata (primerjaj 1029. člen ZOR). Tako se pokaže kot irelevantno, kdaj je tožena stranka plačilo po asignaciji prejela od asignata.