Ker dolžnik ugovarja v ugovor zoper sklep o izvršbi, da terjatev dolžnikovega dolžnika še ni zapadla, je to preuranjeno in ne more predstavljati razloga iz 55. člena ZIZ. V nadaljevanju izvršbe, ko bo šlo za prenos v izterjavo, bo lahko dolžnik ta ugovor ponovil.
Ker v krivdoreku v nasprotju z obrazložitvijo sodbe ni navedeno, da je obdolženi storil dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti (II. odst. 16. čl. Kazenskega zakonika), je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev po 11. točki I. odst. 371. čl. Zakona o kazenskem postopku. Sodišče pa je zagrešilo tudi relativno bistveno kršitev iz II. odst. 371. čl. ZKP, saj je kljub temu, da se je porajal dvom v prištevnost obdolženega, samo zaključilo, da je bil obdolženi bistveno zmanjšano prišteven, čeprav v spisu za tako odločitev ni takšnih zanesljivih dokazov, ki bi to omogočalo brez zaslišanja strokovnjaka - izvedenca psihiatra.
Kršitev predkupne pravice v nobenem primeru ni razlog za uveljavljanje ničnosti, tako da celo predkupni upravičenec sam ne bi mogel zahtevati drugega kot le razveljavitev pogodbe in sklenitev pogodbe z njim.
Obveznost tožene stranke, da je pravočasno plačevala za dobavljeno energijo po računih, ki jih je izstavljala tožeča stranka, je bila njena pogodbena obveznost, pa čeprav je sama dolgovani znesek izterjala od etažnih lastnikov.
In če je tožena stranka zamudila s plačilom svoje obveznosti, lahko le njo bremeni plačilo obračunanih zamudnih obresti (277. čl. ZOR).
Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče ni navedlo razlogov za odločitev, da je pogodba oderuška. Ni povedalo na podlagi katerih dejstev sklepa, da je tožeča stranka izkoristila stisko ali težko stanje toženca, njeno nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost in si zase izgovorila korist, ki ji v očitanem nesorazmerju s tistim, kar je sama dala. Na take okoliščine se tudi toženca nista sklicevala.
Tožeča stranka s tem, ko je prvotno s tožbo uveljavljani zahtevek na ugotovitev nepogojne terjatve, uskladila z napotitvenim sklepom stečajnega senata in namesto nepogojne terjatve uveljavljala terjatev kot pogojno, ni spremenila tožbenega zahtevka v smislu 1. odstavka 191. člena ZPP. Če namreč prvotno uveljavljano terjatev v znesku 45.276.912,90 SIT, temelječo na poroštveni pogodbi, tožnik omeji s pogojem, gre za skrčitev zahtevka v smislu 3. odstavka 191. člena ZPP. Tako, kot je bila tožeča stranka z uveljavljanjem tožbenega zahtevka vezana na napotitveni sklep stečajnega senata, tako tudi sodišče odloča skladno z 2. členom ZPP le v mejah postavljenega tožbenega zahtevka. Če je z njim tožeča stranka uveljavljala manj, kot bi ji sicer glede na ugotovljeno dejansko stanje (nastop odložnega predloga zaradi poplačila toženkinega upnika v teku stečajnega postopka) šlo, sodišče z ugotovitvijo v razlogih sodbe, da je sicer tudi odložni pogoj že izpolnjen, ni zagrešilo v pritožbi uveljavljane bistvene postopkovne kršitve, ko je odločilo, da obstoji le pogojna terjatev tožeče stranke do tožene, kot stečajnega dolžnika.
Izpodbijani sklep je v korist dolžnici, saj s pritožbo ne more doseči večje pravne koristi kot tiste, ki jo doseže na podlagi sklepa o delni ustavitvi izvršbe.
ZZZDR člen 51, 51. ZPP (1977) člen 332, 332/1-4, 332/1-5, 354, 354/2-6, 332, 332/1-4, 332/1-5, 354, 354/2-6. SZ člen 117, 117.
sodba na podlagi izostanka - sklepčnost tožbe - dejstva in dokazi - skupno premoženje zakoncev - pridobitev stanovanjske pravice - odkup stanovanja
Iz navedenih dejstev ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (4. tč. 1. odst. 332. čl. ZPP), saj ni pomembno, kdaj je bila pridobljena stanovanjska pravica na stanovanju, temveč kdo je bil imetnik stanovanjske pravice ob uveljavitvi SZ. Le ta je lahko po določilu 117. čl. SZ kot prejšnji imetnik odkupil stanovanje. Da je stanovanje bilo odkupljeno po prenehanju zakonske zveze pravdnih strank, je razvidno iz obrazložitve sklepa, ki ga je v dokaz predložila sama tožnica. Če je tako, potem ne gre za premoženje, pridobljeno v času trajanja zakonske zveze (2. odst. 51. čl. ZZZDR). Glede na ni podan pogoj iz 5. tč. 1. odst. 332. čl. ZPP/77. Čeprav sodišče prve stopnje ob izdaji sodbe zaradi izostanka ne izvaja in ocenjuje dokazov, pa mora vendarle preveriti, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana (5. tč. 1. odst. 332. čl. ZPP/77). Iz predloženega zemljiškoknjižnega izpiska je razvidno, da sta obe pravdni stranki vpisani kot solastnici do 1/2 na podlagi darilne pogodbe - to pa je v nasprotju s tožničino tožbeno trditvijo, da zemljišče ne sodi v skupno premoženje, ker ga je dobila v dar od svoje stare matere. Torej tudi za izdajo sodbe zaradi izostanka o tem tožbenem zahtevku niso bili izpolnjeni vsi pogoji.
postopek pri ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine
Če dolžnik ugovarja sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine v celoti, prvo sodišče ne glede na ugovorne razloge razveljavi sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovoljena izvršba, postopek pa nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog.
Dejstvo, da je upravnik zakoniti zastopnik etažnih lastnikov, ni ovira za vložitev tožbe zoper njih. Če je v pogodbi o upravljanju tako določeno, upravnik med etažne lastnike lahko tudi razdeljuje stroške in od njih izterja njihovo plačilo.
ZOR člen 161, 161/2, 178, 178/1, 178/3, 178/4, 161, 161/2, 178, 178/1, 178/3, 178/4.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - stiska - krivdna odgovornost
Neznano vozilo je izsililo prednost pred zavarovancem tožene stranke, zaradi česar se je ta izognil v svojo levo, torej na nasprotni vozni pas. Sodišče prve stopnje je krivdo neznanega voznika štelo za očitno. Torej se je napačno sklicevalo na določilo 3. odst. 178. čl. ZOR, namesto 1. odst. 178. čl. ZOR, ki govori o uporabi pravil o krivdni odgovornosti v primeru, ko je bila nesreča povzročena po izključni krivdi enega imetnika. Ta pravila je treba uporabiti celovito, torej vključno s pravili, ki izključujejo protipravnost ravnanja, kot je to določilo 2. odst. 161. čl. ZOR o stiski, na katero se sklicuje tožena stranka. Ravnanje v stiski pa predpostavlja, da oseba, od katere se nevarnost odvrača, utrpi določeno korist: dejanje je dopustno, če škoda, ki nastane, odvrača od večje škodne nevarnosti. Le v takem primeru ni protipravnega ravnanja. Če koristi ni, pa se lahko ravnanje tistega, ki nevarnost odvrača, izkaže za neprimerno oziroma neustrezno okoliščinam, kar ima lahko za posledico (tudi) njegovo (v razmerju do povzročitelja škodne nevarnosti delno) krivdno odgovornost. Če bi se izkazalo tako, bi tožnik kot nekrivi imetnik motornega vozila po 1. odst. 178. čl. ZOR imel položaj, kot ga uživa "drugi" iz 4. odst. 178. čl. ZOR, to pa pomeni, da bi mu oba krivdno odgovorna imetnika motornega vozila odgovarjala solidarno.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlog - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Sodba, izdana v sporu majhne vrednosti, pa se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (primerjaj 1. odstavek 467.člena v zvezi s 488. členom ZPP). Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zato ni dopusten.
Pritožbenih navedb, s katerimi pritožnik izpodbija v prvostopni sodbi ugotovljeno dejansko stanje, pritožbeno sodišče zato ni smelo presojati.