ZDavP člen 22/2, 1, 1/1, 22, 22/2, 1, 1/1, 22. ZUP člen 274, 274/2, 274, 274/2.
odprava ali razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici (ZDavP)
Ker ZDavP v 2. odstavku 22. člena ne določa upravičencev za vložitev zahteve za odpravo, razveljavitev oziroma spremembo odločbe po nadzorstveni pravici, je glede tega potrebno uporabiti določbe ZUP. Iz določbe 2. odstavka 274. člena ZUP izhaja, da lahko pristojni organ izdano odločbo razveljavi po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni zakon. Glede na navedeno določbo ZUP je tožena stranka pravilno odločila, da tožnik kot stranka v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati kršitve materialnega predpisa in zahtevati razveljavitve izpodbijanih odločb s tem izrednim pravnim sredstvom, saj pristojni organ lahko razveljavi odločbo le po uradni dolžnosti.
carinski posotopek - pasivna legitimacija - direktno zastopanje - indirektno zastopanje - carinski deklarant - carinska deklaracija - solidarna odgovornost za plačilo carinskega dolga
Ob ustrezni (logični) interpretaciji določbe 11. točke 3. člena CZ, veljavnega v času upravnega odločanja, bi po presoji sodišča tožnik v zadevi ne bi bil pasivno legitimiran le, če bi v carinskem postopku nastopal kot direktni zastopnik prejemnika blaga. Carinska deklaracija je zahtevek stranke - carinskega deklaranta za začetek carinskega postopka, na zahtevek stranke pa je carinski organ pri svojem odločanju v celoti vezan. V izreku prvostopne odločbe je carinska obveznost obema strankama naložena v solidarno plačilo. Kakšna so notranja razmerja med strankama, iz katerih izhajajo morebitne notranje regresne pravice ni stvar carinskega postopka v katerem se odloča le o razmerjih med carinskimi dolžniki in carinskimi organi. Carinski organ bi s poseganjem v to razmerje prekoračil zakonska pooblastila in odločal o stvari, ki ne sodi v upravno pristojnost. Na vprašanje je torej tožena stranka utemeljeno odgovorila s sklicevanjem na določbo 150. člena CZ kot podlago za določitev solidarne odgovornosti za plačilo carinskega dolga.
stranka v postopku - solidarni dolžnik - carinski dolžnik
Ob ustrezni (logični) interpretaciji določbe 11. točke 3. člena CZ, veljavnega v času upravnega odločanja, bi po presoji sodišča tožnik v zadevi ne bi bil pasivno legitimiran le, če bi v carinskem postopku nastopal kot direktni zastopnik prejemnika blaga, kot to neizkazano in v nasprotju s podatki upravnih spisov zatrjuje v tožbi.
V izreku prvostopne odločbe je carinska obveznost obema strankama naložena v solidarno plačilo. Kakšna so notranja razmerja med strankama, iz katerih izhajajo morebitne notranje regresne pravice, ni stvar carinskega postopka, v katerem se odloča le o razmerjih med carinskimi dolžniki in carinskimi organi, nikakor pa ne o pravicah in obveznostih carinskih dolžnikov, ki izhajajo iz njihovih medsebojnih obligacijsko pravnih razmerij. Carinski organ bi s poseganjem v ta razmerja prekoračil zakonska pooblastila in odločal o stvari, ki ne sodijo v upravno pristojnost. Na vprašanje je torej tožena stranka utemeljeno odgovorila s sklicevanjem na določbo 150. člena CZ kot podlago za določitev solidarne odgovornosti za plačilo carinskega dolga.
Inšpektor za delo neposredno opravlja inšpekcijsko nadzorstvo v mejah pristojnosti inšpektorata. ZID na podlagi splošne določbe o tem, da inšpektor za delo izvaja inšpekcijsko nadzorstvo nad izvajanjem med drugim tudi kolektivnih pogodb (1. člen), ureja možne konkretne vrste inšpekcijskih ukrepov. Med temi ukrepi je v določilu 1. odstavka 15. člena ZID tudi pravica in dolžnost inšpektorja odrediti delodajalcu, da z dejanjem, opustitvijo dejanja oziroma z aktom, v roku, ki ga določi inšpektor, zagotovi izvajanje zakonov, drugih predpisov in kolektivnih pogodb ter splošnih aktov iz svoje pristojnosti. V skladu s tem zakonskim besedilom je tudi ukrep prvostopenjskega upravnega organa v obravnavanem sporu, saj je inšpektor za delo tožeči stranki naložil spoštovanje in izvajanje konkretnih določb SKPGD in KP SKEI. Da tak ukrep lahko inšpektor izreče tudi v primeru, če obrazložitev inšpekcijskega ukrepa temelji na ugotovitvi neskladnosti podjetniške KP s kolektivnimi pogodbami višje ravni, izhaja iz določila 3. odstavka 112. člena ZDR. Inšpektor za delo je zato v obravnavanem primeru imel zakonito podlago za odreditev neposredne uporabe določenih določil iz SKPGD in KP SKEI tožeči stranki.
odložitev izvršitve upravnega akta - ukrep urbanističnega inšpektorja
Inšpekcijski organ odloča na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega ob inšpekcijskem pregledu, takrat pa tožnica ni imela ustreznega pravnomočnega upravnega dovoljenja, zato je bil ukrep urbanističnega inšpektorja pravilen in zakonit. Dejstvo, da je tožnica naknadno podala vlogo za legalizacijo sporne zasteklitve, za rešitev v tem upravnem sporu ni pomembno, saj je postopek pridobivanja dovoljenj povsem ločen od postopka, ki ga je v konkretni zadevi vodil urbanistični inšpektor in je lahko razlog za morebitno odložitev prisilne izvršitve inšpekcijske odločbe. Ker pa je odločanje v zvezi s tem, kot tudi glede odloga izvršbe iz razloga verjetnosti nastanka težko popravljive škode, česar pa tožnica tudi sicer ni z ničemer izkazala, v pristojnosti prvostopnih upravnih organov (293. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99), so tožbeni ugovori neutemeljeni in na izrek inšpekcijskega ukrepa ter na odločitev upravnega sodišča v tem sporu ne morejo vplivati.
Čeprav gre v obravnavanem primeru za vročitev poziva za dopolnitev vloge in ne za vročitev odločbe ali sklepa, za kar je po določbi prvega odstavka 87. člena ZUP predpisano obvezno osebno vročanje, je treba po presoji sodišča navedeno določbo razlagati širše. Poziv za dopolnitev vloge je namreč vseboval rok, katerega zamuda je imela za posledico zavrženje tožnikove vloge za brezplačno pravno pomoč, zato bi moral organ, ki je vodil postopek, v skladu z določbo četrtega odstavka 83. člena ZUP zanj odrediti obvezno osebno vročitev. Ker tega ni storil, vročitve, ki je bila opravljena s pisemsko pošiljko, ki ni vsebovala navedene klavzule, ni mogoče šteti kot fikcijo vročitve po določbi četrtega odstavka 87. člena ZUP na kar se sklicuje tožena stranka.
napačna uporaba materialnega zakona - upravni postopek
Tožena stranka v konkretnem primeru ni imela podlage za odločanje po stari carinski zakonodaji, saj se določba 1. odstavka 182. člena CZ/95 nanaša na dokončanje upravnih postopkov. Iz odločbe o ustavitvi postopka zaradi carinskega prekrška pa je razvidno, da je bil pred 01.01.1996 oziroma dne 03.12.1993 uveden postopek o prekršku, ki ga je v skladu s 14. členom Zakona o carinski službi (Ur. l. RS št., 1/91) vodil prvostopni upravni organ - carinarnica po določilih postopka takrat veljavnega Zakona o prekrških in da je bil leta 1997 v skladu s tem zakonom postopek tudi ustavljen. Tožena stranka je tako v izpodbijani odločbi prezrla, da se je leta 1993 začel le prekrškovni postopek, ki se je pravnomočno končal dne 08.10.1997, ne pa tudi upravi postopek za odmero carinskega dolga, saj se je ta v predmetni zadevi pričel šele po pravnomočno ustavljenem prekrškovnem postopku, torej po 01.01.1996, kar izhaja tudi iz dopisa carinarnice A tožeči stranki z dne 05.12.1997. Čeprav je postopek za ugotovitev carinskega prekrška in postopek za ugotovitev in odmero carinskega dolga vodil isti upravni organ pa je potrebno ločiti prekrškovni postopek, ki ga je vodil po Zakonu o prekrških, in upravni postopek, ki ga je vodil po Zakonu o splošnem upravnem postopku.
Iz določba ZDen je razvidno, da je lahko upravičenec do denacionalizacije predvsem oseba, kateri je bilo premoženje podržavljeno. Če je takšna oseba umrla pred 28. 8. 1945 (oziroma v določenih primerih pred 15. 9. 1947) in je bilo njeno premoženje podržavljeno po njeni smrti, se šteje, da je bilo podržavljeno njenim pravnim naslednikom in so torej oni (pravni nasledniki) upravičeni (seveda ob izpolnjevanju ostalih pogojev). Če pa fizična oseba iz 9. člena ni upravičenec (ker n.pr. ne izpolnjuje pogoja državljanstva), je upravičenec njegov zakonec ali dedič iz prvega dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz prvega odstavka 9. člena ZDen.
Po določbah ZBPP se kot pogoj za odobritev brezplačne pravne pomoči zahteva obstoj določenih tehtnih okoliščin o zadevi, ki kažejo na verjetnost, da bo pravno dejanje, ki je predmet brezplačne pravne pomoči imelo končni uspeh. Te okoliščine so primeroma določene v 24. členu ZBPP. Med drugim zakon tudi določa, da mora imeti zadeva verjeten izgled za uspeh in jo je razumno sprožati. Pri presoji, ali ima zadeva verjeten izgled za uspeh, je po mnenju sodišča potrebno kot standard upoštevati, ali več dokazov govori v prid kot pa v škodo stranki. V zvezi z okoliščino, ki se nanaša na razumnost sprožanja zadeve, pa že ZBPP v 2. odstavku 24. člena določa, da se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari. Tožnik v tožbi zatrjuje, da so mu bili zaradi nestrokovnega dela Centra za socialno delo A onemogočeni stiki z hčerko, prav tako pa tudi skrbništvo nad njo, zaradi česar je trpel duševne bolečine. Predloženi dokazi pa tudi po presoji sodišča ne kažejo na verjetnost uspeha tožnikovega odškodninskega zahtevka v pravdi, predvsem pa ne kažejo na to, da je razumno sprožati zadevo, saj je zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari.