Obstaja materialno pravna podlaga, na podlagi katere ima tožena stranka predkupno pravico na parc. št. 43/1 k.o. B, vendar pa po presoji sodišča ni možno te pravice uveljavljati na celotnem zemljišču parc. št. 43/1, opredeljenem kot nezazidano stavbno zemljišče, temveč samo na delu, na katerem je s prostorsko izvedbenim načrtom predvidena gradnja javne infrastrukture - sprehajalne steze.
Razlikovalno sposobnost trodimenzionalnih znamk je treba ocenjevati tako kot se sicer ocenjuje, ali je kakšen znak primeren za razlikovanje blaga v gospodarskem prometu, tj. po videzu, ki ga daje znak kot celota. To pa pomeni, da ni mogoče sprejeti tožnikove trditve, da trodimenzionalna znamka, ki ni hkrati kombinacija oblike in drugih razlikovalnih elementov, varuje vse identične oziroma zamenljive oblike iste ali podobne vrste blaga oziroma njegove embalaže, kar bi v tem primeru pomenilo, da si je tožnik pridržal varstvo za cevasto oziroma valjasto obliko embalaže za določene proizvode.
Izvedenec svoje navedbe zaključi s tem, da so obravnavana stavbna zemljišča v času nacionalizacije izpolnjevala vse pogoje iz 11. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92, 42/93-odločba US in 65/93-odločba US) in so bila že takrat komunalno opremljeno stavbno zemljišče. Slednja ugotovitev o statusu zemljišča kot komunalno opremljenega stavbnega zemljišča je že pravne narave, kar ni več stvar izvedenca, dejanske ugotovitve, ali je bilo vsa podržavljena zemljišča mogoče brez večjih stroškov priključiti na električno in vodovodno omrežje zato, ker je stavba na sosednji parceli te priključke imela, pa strokovno mnenje izvedenca ne vsebuje. Zato je bil dokaz z izvedencem pomanjkljiv oziroma je bila neprepričljiva dokazna ocena upravnih organov. Za ugotovitev, ali je bilo mogoče vsa podržavljena zemljišča komunalno opremiti brez večjih stroškov, ni treba dokazovanje z izvedencem, ampak lahko upravni organ pridobi podatke o komunalni opremljenosti od javnih podjetij, ki upravljajo z vodovodnim in električnim omrežjem. Dokaz z izvedencem upravni organ odredi le, če je za ugotovitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba ne razpolaga. Na podlagi podatkov upravljalcev komunalnega omrežja pa bo takšen sklep lahko naredila uradna oseba, ki vodi upravni postopek.
ZDDV člen 55. Pravilnik o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost člen 105, 105.
davek na dodano vrednost
ZDDV posebnih določb v zvezi z vračilom DDV s strani davčnega organa nima. To vprašanje ureja 105. člen Pravilnika o izvajanju ZDDV, ki omogoča prodajalcu, da za znesek vrnjenega davka (upravičenemu kupcu) popravi oz. zmanjša v davčnem obračunu prikazani izstopni davek. Ali bo to pravico tudi dejansko realiziral (v obliki vrnjenega DDV) pa je odvisno od odločitve davčnega organa, ki o vračilu tega davka odloča na podlagi podatkov iz evidence po 102. členu Pravilnika in overjenih izvirnikih obrazca DDV-VP. Organ pa o stvari odloči z upravnim aktom tj. z odločbo. Če o pravici do vračila DDV ni bilo odločeno (da bi bila o vračilu davka izdana odločba pa ne zatrjujeta niti tožnik niti tožena stranka) tudi za odločitev o tožnikovi obveznosti do plačila oziroma vračila tega (istega) zneska davka (z obrestmi), ni pravne podlage.
Davčni zavezanec ima pravico do vračila DDV le, če izkaže, da je davek tudi dejansko vrnil, dokazilo o vračilu davka pa v obravnavanem primeru ne more biti k obrazcem DDV-VP priložen blagajniški zbirnik oziroma izpis, pač pa je to lahko le blagajniški izdatek.
Vsak promet in uvoz poštnih znamk, ki niso namenjene za uporabo in so zbirateljsko blago oziroma zbirka, je obdavčen z DDV ter je zato vprašanje veljavnosti filatelističnih poštnih znamk z vidika davčne opredelitve pravno nerelevantno. Oprostitev plačila DDV iz 6. točke 27. člena ZDDV je namreč določena za poštne znamke, namenjene za uporabo, torej kot sredstvo za označevanje plačane poštnine (2. člen Zakona o poštnih storitvah, Ur. l. RS, št. 35/97) zato uporaba te zakonske določbe za filetalistične poštne znamke ne pride v poštev.
Avtorsko delo, ki ga delavec ustvari pri izpolnjevanju svojih obveznosti ali po navodilih delodajalca (avtorsko delo iz delovnega razmerja po 101. členu ZASP), zaradi zakonske domneve o prehodu materialnih avtorskih pravic in drugih pravic avtorja na delodajalca, je treba davčno obravnavati kot izplačilo plače.
Iz spisnih podatkov pa ni razvidno, da bi dela v zvezi z oblikovanjem oglasov moral tožnik opraviti v okviru svoje delovne obveznosti na delovnem mestu računalniškega operaterja, to pa ni mogoče ugotoviti niti iz opisa delovnega mesta tožnika. V ponovljenem postopku bo torej morala tožena stranka ugotoviti, ali oblikovanje oglasov tudi sodi med dela, za katera ima tožnik sklenjeno delovno razmerje in v primeru, da ne gre za taka dela, ugotovi tudi ali gre dejansko za avtorska dela po določbah ZASP.
ZPD člen 18, 51, 51/4. Odredba o proizvodih, ki spadajo med kmetijsko mehanizacijo, naprave in drugo opremo, kmetijska orodja za primarno obdelavo zemljišča ter nadomestne dele za to opremo in naprave člen 7.
Zaradi tožnikove večnamenske davčne opredelitve cistern (kot cisterne za kurilno olje in cisterne za vodo in druge neagresivne tekočine), ki jih je proizvajal v svoji obratovalnici, le-te ne sodijo med proizvode, ki spadajo med kmetijsko mehanizacijo, opremo in naprave po Odredbi o proizvodih, ki spadajo v kmetijsko mehanizacijo, naprave in drugo opremo, kmetijska orodja za primarno obdelavo zemljišč ter nadomestne dele za to opremo in naprave (Uradni list RS, št. 6/92 in 49/93).
Ob dejstvu, da je z ZFS nagrada za življenjsko delo predvidena in ko je po podatkih spisa nesporno, da sporni prejemek predstavlja priznanje za tožničin življenjski ustvarjalni opus na področju filmskega ustvarjanja (kot kreator maske), za stališče tožene stranke, da je nagrada obdavčena, ker v zakonu izrecno ni bila navedena kot nagrada Metoda Badjure (je pa bilo to storjeno s Spremembami in dopolnitvami Zakona o filmskem skladu, Uradni list RS št. 59/2001), ni niti pravne niti dejanske podlage.
Iz podatkov predloženega upravnega spisa izhaja, da sta tako tožnik kot njegova žena v napovedi za odmero dohodnine za leto 1997, v rubriki B III ( Uveljavljam posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane) navedla, da uveljavljata posebno olajšavo za hčeri. Zato sta, tako prvostopenjski upravni organ, kot tudi tožena stranka, pravilno zaključila, da se zavezanca ne moreta sporazumeti, kdo izmed njiju bo uveljavil pravico do posebne olajšave in pravilno uporabila določbo 2.odstavka 11.člena ZDoh ter vsakemu od zavezancev priznala sorazmeren (polovični) del olajšave.
prometni davek - uvrstitev ledenega čaja v tarifo prometnega davka
Za naravne sadne sokove in sadne napitke je zakonodajalec s spremembo ZPD v letu 1996 predvidel izjemo, in sicer posebno davčno stopnjo v tarifni številki 3, to je 6,5%. Gre torej za uporabo nižje davčne stopnje od splošne, glede na samo sestavo tega proizvoda, ki naj bi bil sestavljen iz naravnih sadnih sestavin. Bistven element za presojo ali gre za proizvode, ki se uvrščajo v tarifno številko 3 je torej v tem, ali so pijače sestavljene iz naravnih sadnih sestavin. Glede na to, da temu ni tako, je pravilno stališče tožene stranke, da se proizvodi uvrščajo v tarifno številko 1 Tarife davka od prometa proizvodov, med brezalkoholne pijače za katere se plačuje davek po stopnji 26 %.
upravni postopek - obnova postopka - stvarna pristojnost
O predlogu za obnovo je pristojen odločati tisti organ, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan (2. odstavek 255. člena ZUP). To pa je lahko organ prve ali druge stopnje, ki je izdal dokončno odločbo. V obravnavani zadevi je bil postopek nesporno končan z dokončno odločbo tožene stranke kot organa druge stopnje, zato je o tožnikovem predlogu za obnovo postopka odločil davčni organ prve stopnje kot stvarno nepristojen organ. Ker v postopku na prvi stopnji ni bilo upoštevano pravilo iz 2. odstavka 255. člena ZUP o stvarni pristojnosti, je tožena stranka na podlagi pooblastila iz 1. odstavka 242. člena ZUP z izpodbijano odločbo pravilno odpravila nezakoniti sklep organa prve stopnje in sama rešila stvar. Tožena stranka z izpodbijano odločbo ni kršila tožnikove pravice do pritožbe, saj je kot pristojni organ za odločanje o obnovi postopka izdala odločbo, zoper katero je tožnik tudi vložil tožbo v upravnem sporu, ki v tem primeru pomeni uresničitev pravice do ustavno zagotovljenega drugega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.
Za izvedbo postopka oddaje koncesije se smiselno uporabljajo določbe Zakona o javnih naročilih ZJN - 1 v členih 65. - 71., ki pa obravnavajo postopek v zvezi z objavo javnega razpisa v Uradnem listu RS. Kot izhaja iz upravnega spisa je tožena stranka izvedla postopek javnega razpisa za izbiro koncesionarja za izvajanje gospodarske javne službe, zato veljajo tudi določbe ZGJS. Na podlagi 1. odstavka 37. člena ZGJS odloči o izbiri koncesionarja koncedent z upravno odločbo. To pomeni, da mora biti ta upravna odločba izdana v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju ZUP). Sodišče je zato na podlagi 1. odstavka 37. člena ZGJS dolžno v tem upravnem sporu presoditi le ali je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo v skladu z določili ZUP. Ugovori tožnice glede nepravilne uporabe meril za ocenjevanje najugodnejše ponudbe so takšne narave, da jih sodišče v upravnem sporu ne more presojati. Njihova presoja je namreč lahko le v pristojnosti državne revizijske komisije (1. odstavek 4. člena ZRPJN).
URS člen 121, 121. ZUS člen 34, 34/1-3, 34, 34/1-3.
posamičen akt - zavrženje tožbe
Organiziranje dirk in izrekanje sankcij zaradi kršitev pravil društva oz. pravil dirke ni upravna naloga, ki bi jo sicer glede na določbo 121. člena Ustave RS opravljalo katerokoli ministrstvo. Javno pooblastilo je prenos siceršnjega z Ustavo RS določenega pooblastila ministrstvu, da neposredno opravlja naloge uprave (med katere spada tudi odločajo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih in pravnih oseb), na določeno pravno osebo oz. posameznika, ki nato namesto ministrstva opravlja prenesene funkcije, javno pooblastilo pa se lahko prenese le z zakonom (121. člen Ustave RS). Tožena stranka je društvo, ki deluje tudi v javnem interesu, kar pa ne pomeni, da je s tem pridobila kakšna javna pooblastila. To pomeni, da je tožnik vložil tožbo zoper akta, ki se glede na določbe drugega in tretjega odstavka 1. člena ZUS ne moreta izpodbijati v upravnem sporu, zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 34. člena ZUS.
ZIL člen 5, 5/3, 119, 5, 5/3, 119. ZUP člen 263, 267, 267/2, 263, 267, 267/2.
obnova postopka - vročanje
Po določbi 263. člena ZUP lahko stranka predlaga obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP samo v enem mesecu od dneva, ko ji je bila odločba, s katero je bil postopek končan, vročena. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da bi moral rok enega meseca teči od dneva, ko je odločbo prejela tožeča stranka, in ne od dneva, ko je bila odločba vročena AAA. Tožeča stranka je dala pooblastilo za zastopanje AAA, v katerem je obseg pooblastila določen, med drugim je v pooblastilu tudi izrecno določeno, da pooblaščenec plačuje in prejema pristojbine, sprejema obvestila in listine ter ukrene vse drugo za zaščito pravic tožeče stranke. Tožena stranka je torej ravnala pravilno, ko je poziv za plačilo pristojbin za vzdrževanje veljavnosti patenta in kasneje izdano odločbo, da se razširjeni evropski patent šteje za neveljavnega, vročila AAA, to je patentnemu zastopniku tožeče stranke.
CC po presoji sodišča ni bil oškodovan s pravnimi posli, sklenjenimi glede spornih nepremičnin, podržavljenih z Odlokom AVNOJ (Uradni list DFJ, št. 2/45), zato se tudi ne more šteti za upravičenca do denacionalizacije. Tudi Ustavno sodišče RS se je v odločbi z dne 19. 3. 1998 v zadevi Up 332/97 postavilo na stališče, da bi šlo za kršitev ustavnih pravic (enakega varstva pravic ter do lastnine), če bi se štel kot upravičenec do denacionalizacije prodajalec pred podržavljenjem prodanih nepremičnin (s kupno pogodbo, proglašeno za nično z Odlokom AVNOJ), ne pa tisti (kupec), kateremu je bilo premoženje dejansko podržavljeno in je torej z odvzemom dejansko bil oškodovan. Z odvzemom nepremičnin pa po presoji sodišča CC ni bil oškodovan, saj je svoj polovični delež na spornih parcelah prodal (dalje) kupcem, ki so se kot lastniki tudi vpisali v zemljiško knjigo. Pri tem pravno ni relevantna okoliščina, da je bil v času podržavljenja glede treh od spornih parcel (glede ene pa že ne več) kot njihov lastnik v zemljiški knjigi vpisan CC. Obstoj krivičnega oškodovanja z odvzemom take nepremičnine je tista dejanska okoliščina, ki je za odločitev o upravičenosti do denacionalizacije pri podržavljenju na podlagi 6. člena Odloka AVNOJ bistvena, saj je osnovno načelo ZDen poprava krivic tistim, ki jim je bila storjena, zato bi bilo v nasprotju s tem načelom priznavati pravico do denacionalizacije tistim, pri katerih krivičnega oškodovanja ni bilo.
OdFIHO člen 10, 10. Pravilnik o merilih in pogojih za uporabo sredstev fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v Republiki Sloveniji člen 8, 8.
socialna varnost
Glede na izrecne določbe OdFIHO in Pravilnika merilih in pogojih za uporabo sredstev fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 92/98), da morajo invalidske organizacije, če žele pridobiti sredstva FIHO, delovati na celotnem območju države, je odločitev tožene stranke, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za dodelitev sredstev fundacije, ker ne deluje na območju celotne države, ampak le na lokalnem nivoju, pravilna.
Če je znak sestavljen iz besed, je njegovo sposobnost, da v gospodarskem prometu zagotovi razlikovanje istovrstnih ali podobnih storitev (17. člen ZIL), treba oceniti glede na splošen vtis znaka kot celote, upoštevajoč storitve, za katere je prijavljen, stopnjo pozornosti oziroma razumevanja povprečnega potrošnika teh storitev ter druge relevantne okoliščine.
Pomembna je vsebina besedne zveze, pri čemer je odločilno, kako jo razume ciljna javnost, tj. uporabniki storitev, katerih razlikovanju je namenjena. Povprečen potrošnik bi znak NACIONALNA BANKA razumel kot finančno ustanovo nacionalnega pomena.
Znak NACIONALNA BANKA bi pri povprečnem potrošniku lahko povzročil zmoto glede izvora storitev (da storitve, bodisi finančne, bodisi druge prijavljene storitve opravlja državna ustanova ali od države pooblaščena ustanova), glede kvalitete storitev (da je vzpostavljeno posebno varstvo za kakovost storitve) in tudi glede vrste storitev (da bo imetnik znamke opravljal storitve, ki jih sicer opravljajo državne institucije).
Vsak promet in uvoz poštnih znamk, ki niso namenjene za uporabo in so zbirateljsko blago oziroma zbirka, je obdavčen z DDV ter je zato vprašanje veljavnosti filatelističnih poštnih znamk z vidika davčne opredelitve pravno nerelevantno. Oprostitev plačila DDV iz 6. točke 27. člena ZDDV je namreč določena za poštne znamke, namenjene za uporabo, torej kot sredstvo za označevanje plačane poštnine (2. člen Zakona o poštnih storitvah, Ur. l. RS, št. 35/97) zato uporaba te zakonske določbe za filetalistične poštne znamke ne pride v poštev.
Določbo 3. odstavka 63. člena ZDen je treba razlagati kot domnevo, zoper katero je mogoč in dovoljen nasproten dokaz in je stranki dovoljeno dokazovanje lojalnosti. V upravnem postopku pred organom prve stopnje pa tožnici ni bilo omogočeno dokazovati, da dejstvo, katerega obstoj zakon domneva (to je nelojalnost), ne obstaja. Domneva nelojalnosti je tako izpodbojna in je breme dokazovanja na strani tožnika, to je tistega, ki zatrjuje, da dejstvo (domnevana nelojalnost) ne obstaja.
Tožeči stranki, o katerih pritožbi je tožena stranka z izpodbijano odločbo odločala, sta isti, kot sta podali pritožbo zoper odločbo prve stopnje. Zoper odločbo, s katero je bila pritožba zavržena, pa ima stranka pravico pritožbe. Pritožba zoper odločbo je dovoljena, čeprav bi šlo za stvar, v kateri sicer zoper odločbo ni dovoljena pritožba. Do te pritožbe pa je upravičena samo tista stranka, katere pritožba je bila zavržena. Če organ druge stopnje spozna, da je pritožba upravičena, odloči hkrati tudi o utemeljenosti pritožbe, ki je bila zavržena. V skladu s 4. odstavkom 234. člena bi torej morala tožena stranka o pritožbi tožnikov odločati meritorno in pritožbo zavrniti v kolikor bi ob presoji prvostopne odločbe ugotovila, da je organ odločil pravilno, ko je tožnici glede na določbe členov 49. do 52. ZUP/86 štel za neupravičeni osebi za vložitev pritožbe.