ničnost - izredno pravno sredstvo - pritožba - tožba - obvezen priklop na javno kanalizacijo
Razlogi, ki jih tožnica uveljavlja v postopku z izrednim pravnim sredstvom, so ugovori, ki bi jih tožnica morala uveljavljati v pravnem sredstvu zoper inšpekcijsko odločbo.
ZVojI člen 51, 51/1. ZUP člen 14, 14/1, 214, 214/1.
vojni veteran - veteranski dodatek - pogoji za priznanje veteranskega dodatka - posebni ugotovitveni postopek - skrajšani postopek ali posebni ugotovitveni postopek - ustna obravnava - obrazloženost odločbe
V postopku odločanja o veteranskem dodatku je organ pridobil podatke iz uradnih evidenc, vendar se navedeni podatki niso skladali z navedbami stranke in tudi ne medsebojno glede na vse pridobljene listine, zaradi česar bi organ odločanja moral namesto skrajšanega ugotovitvenega postopka izpeljati posebni ugotovitveni postopek, v katerem bi razčistil sporna dejstva, posledično pa bi moral svoje ugotovitve in razloge odločitve obrazložiti v izpodbijani odločbi.
Tožena stranka je odločala v postopku javnega nadzora nad delom pooblaščenega ocenjevalca vrednosti nepremičnin in izrekla opomin kot ukrep nadzora. Postopek sodnega varstva je po ZRev-2 spor o zakonitosti odločbe tožene stranke, skladno s katerim sodišče preizkusi odločbo nadzornega organa v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb postopka iz zakona, ki ureja upravni spor.
GZ člen 43, 43/1, 43/1-6, 47, 47/1. ZUreP-3 člen 109, 109/11.
gradbeno dovoljenje - dokazilo o pravici graditi - okoljevarstveno soglasje - vplivi na okolje - presoja vplivov objekta na okolje - zavrnitev dokaznega predloga
V postopku gradbenega dovoljenja se pravilno niso presojali vplivi na okolje. Dejstvo izdanega Okoljevarstvenega soglasja pred vložitvijo zahteve investitorja za izdajo (sedaj izpodbijanega) gradbenega dovoljenja in vodenje postopka izdaje gradbenega dovoljenja po II. poglavju četrtega dela GZ ima za posledico, da sestavni del postopka izdaje gradbenega dovoljenja ni postopek presoje vplivov na okolje po predpisih, ki urejajo varstvo okolja. V tem se ta postopek razlikuje od integralnega postopka izdaje gradbenega dovoljenja iz IV. poglavja četrtega dela GZ, v katerem se, ko gre za objekt z vplivi na okolje, postopek izdaje gradbenega dovoljenja in postopek presoje vplivov na okolje iz zakona, ki ureja varstvo okolja, združita.
Tožeča stranka v postopku izdaje obravnavanega gradbenega dovoljenja, za katerega je že predhodno izdano pravnomočno Okoljevarstveno soglasje, (za razliko od integralnega postopka) ne more več navajati ugovorov, ki se nanašajo na vplive načrtovanega posega med samo gradnjo in njenim obratovanjem nanjo in na njene nepremičnine.
Eden od pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja je izkazana pravica graditi. Končan razlastitveni postopek ni zakonski pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja, temveč zadostuje predložitev odločbe oziroma sklepa o uvedbi postopka o razlastitvi in ustrezen vpis v zemljiški knjigi.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 17, 17/1. ZMZ-1 člen 70, 70/4. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4, 47, 52, 52/3. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3, 8.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - uporaba prava EU - pravo EU - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - Republika Hrvaška - sistemske pomanjkljivosti - ravnanje policije - pravica do izjave - dokazno breme - dokazni standard - pravica do pritožbe
Kadar z vidika sodne prakse ESČP ne pride v poštev domneva o enakovrednem varstvu človekovih pravic po pravu EU in po EKČP, kot to velja v konkretnem primeru zaradi diskrecije Republike Slovenije na podlagi člena 17(1) Dublinske uredbe, standard, ki aktivira obveznosti stroge presoje tveganja z vidika 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine, ni ta, da je stranka predložila zelo resne in utemeljene argumente za pretečo nevarnost kršitve 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine, ampak te obveznosti nastopijo že, če njeni argumenti v zvezi s 3. členom EKČP oziroma 4. členom Listine niso očitno neutemeljeni..
Če bi imel tožnik zahtevek glede prepovedi nečloveškega ravnanja v primeru vrnitve v izvorno državo, ki je očitno neutemeljen, potem pomanjkljivosti na Hrvaškem glede dostopa do azilnega postopka ne bi bile relevantne, ampak bi bile v primeru predaje Hrvaški kvečjemu relevantne okoliščine glede sprejema tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito.
Glede na številne nejasnosti in napake v postopku evidentiranja in sprejema tujcev, ki izrazijo namero za azil po nezakonitem vstopu na Hrvaško, kar je splošno znano dejstvo, ki ga tožena stranka zaenkrat še ni ovrgla z informacijami, da so na primer obmejni in policijski organi Hrvaške bistveno spremenili politiko obravnavanja tujcev, ki izrazijo namero za azil, ni mogoče izključiti, da je bil tožnik pred ali ob odvzemu prstnih odtisov evidentiran v podatkovni bazi kot prosilec, a ga je policija v nadaljevanju postopka usmerila ali mu dala kakkšno drugo spodbudo, da gre ven iz Hrvaške morda tudi proti Sloveniji.
Pristojni organ tekom osebnega razgovora tožnika v konkretnem primeru ni nič vprašal in ni razčiščeval, kateri so razlogi za strah pred vrnitvijo v izvorno državo, v kakšnih okoliščinah mu je bila odvzeta prostost na Hrvaškem, v kakšnih okoliščinah mu naj bi bila odvzeta listina, s katero je bil napoten, da zapusti Hrvaško in v kakšnih okoliščinah je prišlo do tega, da je skupina 30 tujcev bila napotena iz Hrvaške po tem, ko naj bi bili že sprejeti v azilni postopek, če je temu bilo tako. Zaradi pomanjkljivo vodenega osebnega razgovora tožnik ni imel zadostne možnosti, da se brani in izjavi v upravnem postopku.
Za ugotavljanje, ali ima prosilec očitno neutemeljeni zahtevek in s tem za oceno tveganja, ali bi lahko prišlo za kršitev pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja, ki posledično zahtevata strogo in natančno oceno tveganja z vidika 4. člena Listine, ni vse dokazno breme in v vsakem primeru na prosilcu. Glede splošnih razmer v državi, kamor naj bi bili prosilci predani, je dokazno breme na pristojnem organu, zato ker ima ta organ lahko bistveno lažji dostop do teh informacij, torej ne samo, ko gre za prosilca s posebno ranljivostjo. To še posebej velja takrat, ko gre za izvrševanje medsebojnega zaupanja in sodelovanja med državami članicami EU. V tem smislu gre torej za deljeno dokazno breme med prosilca in pristojni organ. V nasprotju s pravilom o deljenem dokaznem bremenu je tožena stranka v obravnavani zadevi, vse dokazno breme naložila prosilcu, češ da v upravnem postopku (kjer ni imel pooblaščenca) ni dokazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem. Tožena stranka ni uporabila nobenih informacij, s katerimi bi razčiščevala dvome o tem, kaj se dogaja s prosilci, ki so predani na Hrvaško po Dublinski uredbi.
Prosilci za mednarodno zaščito so v slabšem oziroma neenakovrednem položaju glede njihove pravice do pravnega sredstva v situaciji, ko s tožbo v azilnem postopku uspejo pred sodiščem prve stopnje, tako da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo ministrstvu v ponovno odločanje, kakor tožniki v drugih bolj ali manj primerljivih upravnih sporih, kjer ne gre za izvajanje prava EU. In to velja tudi za tožnika v tem konkretnem primeru.
O dokazih tožeče stranke se Upravna enota ni izrekla. V tem pogledu je v izpodbijani odločbi umanjkala kakršnakoli obrazložitev; v njej ni nobene omembe dokazov tožeče stranke. Tudi če bi naslovno sodišče lahko štelo, da je Upravna enota vse dokaze tožeče stranke odklonila, zato ni našlo nobene razlage. Zavrnitev dokaznega predloga mora biti obrazložena. Tako ravnanje Upravne enote je vodilo do kršitve pravil upravnega postopka.
ZDavP-2 člen 157, 157/3, 180, 180/1, 187, 187/2. ZUS-1 člen 32, 32/2.
davčna izvršba - sklep o davčni izvršbi - rubež premičnin - neuspešen rubež - ustavitev izvršbe - pogoji za ustavitev izvršbe na premičninah - pritožba zoper sklep o davčni izvršbi - nesuspenzivnost pritožbe - predlog za prekinitev postopka - zahteva za oceno ustavnosti - začasna odredba - predlog za začasno odredbo
ZDavP-2 v primeru neuspešnega rubeža premičnin ne predvideva izrecno ustavitve izvršbe z izdajo sklepa o tem, prav tako ustavitve izvršbe ne predvideva v primeru neuspešne prodaje zarubljenih stvari. Vendar pa je iz nekaterih določb ZDavP-2 mogoče zaključiti, da je v primeru, ko rubež ni bil uspešen, ker ni bilo rubljivih premičnin dolžnika, utemeljeno izdati nov sklep o davčni izvršbi. Določba drugega odstavka 187. člena ZDavP-2 dopušča opravo ponovnega rubeža na podlagi istega sklepa o izvršbi v primeru, če dolžnik zarubljene premičnine odtuji, uniči, poškoduje ali kako drugače onemogoči davčnemu organu njihovo vnovčitev - v tem primeru torej ZDavP-2 predvideva nov rubež na podlagi istega sklepa o izvršbi. Tožbenega stališča, da je treba vse rubeže opraviti na podlagi istega sklepa o davčni izvršbi, ne podpira niti določba prvega odstavka 180. člena ZDavP-2, ki predpisuje, da pred začetkom rubeža davčni organ vroči dolžniku sklep o izvršbi. Nelogično bi bilo, da bi moral davčni organ pred vsakim nadaljnjim rubežem dolžniku vročati isti sklep o izvršbi, ki je bil predhodno dolžniku že vročen.
dostop do informacij javnega značaja - poslovna skrivnost - javni interes - izjeme od dostopa do informacije javnega značaja
Bolj ko je vloga upravičenca povezana z obveščanjem javnosti o zadevah, ki so v širšem javnem interesu (novinarji, nevladne organizacije, varuhi javnega interesa, znanstveni raziskovalci...), večji je vpliv morebitnih omejitev dostopa do zahtevanih informacij na učinkovito izvrševanje pravice do svobode izražanja. Tožena stranka bi morala z enako skrbnostjo in s previdnostjo ugotavljati ali je javni interes za razkritje močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije. Tega po presoji sodišča ni storila. Tožena stranka je napačno uporabila materialno pravo - določbo drugega odstavka 6. člena ZDIJZ, ko je naložila tožniku, da mora prosilcu posredovati Posebni del LNU Turizem, ne da bi se poprej argumentirano in celostno opredelila do vprašanj (1) ali bi mu zaradi razkritja tega dokumenta lahko nastala škoda (2) ali ugotovljene okoliščine v zvezi z morebitno škodo pretehtajo v prid ali proti razkritju Posebnega dela LNU Turizem. Nedvomno gre za informacije, ki bi lahko škodile tožnikovim poslovnim in finančnim interesom, strateškemu položaju in konkurenčnosti.
ZKZ člen 17, 23, 23/1, 24. ZUP člen 9, 154, 154/1, 188.
kmetijstvo - kmetijska zemljišča - promet s kmetijskimi zemljišči - odobritev pravnega posla - predkupni upravičenec - status kmeta - kmet mejaš - pogoji za priznanje statusa kmeta - pomemben del dohodka - kršitev pravil upravnega postopka - možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev - načelo zaslišanja strank - pravica do enakega varstva pravic - pravica stranke do izjave v postopku - kršitev pravice do izjave - pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku
Prvostopenjski organ bi moral v nastali situaciji (ko je bilo ugotovljeno, da je bilo na ustni obravnavi predloženo mnenje KSS za leto 2020 namesto za leto 2019, A. A. pa je po že zaključeni obravnavi podajala dodatne navedbe, s katerimi je utemeljevala svoj zahtevek) bodisi ponovno začeti ustno obravnavo in na njej v navzočnosti strank izvesti te nove dokaze, do katerih bi se lahko vse stranke opredelile ter jim nato predstaviti svoje zaključke, bodisi stranke s svojimi zaključki seznaniti pisno in jim dati možnost, da se o njih izjavijo, nato pa jih še pred izdajo odločbe seznaniti s svojimi ugotovitvami. Namesto tega je prvostopenjski organ tožniku zgolj vročil izjavo A. A. in mnenje KSS za leto 2019, ni pa ga seznanil s svojimi stališči, ki jih je oblikoval po tem, ko je pridobil te dokaze. Ne zadostuje torej, da je prvostopenjski organ svoja stališča predstavil na opravljeni ustni obravnavi. Ker je po zaključeni obravnavi dodatno pridobival dokaze (mnenje KSS za leto 2019 in izjavo A. A.), na katerih je tudi utemeljil izpodbijano odločitev (predvsem na izjavi A. A. z dne 7. 8. 2020), bi namreč moral strankam svoja stališča, ki jih je oblikoval tudi ob upoštevanju teh dokazov, pred izdajo odločbe predstaviti in se opredeliti do dokaznih predlogov tožnika, česar pa ni storil. S tem je prvostopenjski organ tožniku kršil pravico do izjave, te nepravilnosti pa ni odpravil niti drugostopenjski organ v pritožbenem postopku, kar vse je bistvena kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP in s tem razlog za odpravo izpodbijane odločbe.
vpis na fakulteto - exceptio illegalis - študent s posebnimi potrebami
Ni sporno, da bi bila tožnica ob upoštevanju posebnega statusa, takoj sprejeta na svojo prvo željo in sicer: na Univerzo v Ljubljani, Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje, Slikarstvo — Video, animacija in novi mediji UN, če bi toženka navedeni posebni status (10% bonus) tožnice upoštevala že v okviru rednega izbirnega postopka in ne šele naknadno. Po presoji sodišča zato določba tretjega odstavka 32. člena Pravilnika o razpisu za vpis in izvedbi vpisa v visokem šolstvu, po kateri se posebni status ne upošteva v rednem, ampak šele v naknadnem izbirnem postopku, presega zakonski okvir pooblastila iz četrti odstavka 69.a. člena ZViS2 in je tudi po vsebini nasprotna tej zakonski določbi, zato je pri odločanju ni dopustno uporabiti (exceptio illegalis).
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - varna izvorna država - prosilec iz Maroka - osebni razlogi
Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik Prošnjo utemeljuje z razlogi zdravstvene narave (kožna bolezen) in osebnimi težavami (življenje s starši, nepismenost, želja po boljši prihodnosti). Pravilna je ugotovitev toženke, da tožnikovi razlogi za prošnjo mednarodno zaščito, niso razlogi, ki bi predstavljali utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite.
ZTuj-2 člen 51, 86, 86/2, 119. ZUP člen 279, 279/1, 279/1-4, 279/2, 279/2-7.
zdravstveno zavarovanje - sredstva za preživljanje - stvarna pristojnost - kršitev pravil postopka - nepristojnost - zavrženje vloge zaradi nepristojnosti - ničnost - odločitev brez zahteve stranke
Tožnica utemeljeno ugovarja, da s to vlogo ni zaprosila za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz drugih utemeljenih razlogov. Iz njene prošnje namreč izrecno izhaja, da je državljanka EU, zato formalno ne more vložiti prošnje po 51. členu ZTuj-2. Iz tega razloga je prošnjo vložila na podlagi 119. členu ZTuj-2, na določbo 51. člena ZTuj-2 pa se je sklicevala v okviru analogije in zatrjevala upravičenost do priznanja nekaterih pravic iz tega člena. V tem delu je torej tožena stranka sprejela odločitev brez zahteve stranke, zato je akt v tem delu ničen po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.
Organ sme vlogo na podlagi petega odstavka 65. člena ZUP zavreči šele po tem, ko je storil vse, da bi ugotovil, kateri organ je zanjo pristojen. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi tožena stranka pred njegovo izdajo v skladu z 67. členom ZUP poskušala razčistiti, katere pravice tožnica sploh zahteva, in nato na tej podlagi ugotoviti, ali je za odločanje o tožničini zahtevi pristojna ona ali kakšen drug organ in kateri.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, izhaja, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave.
Ni mogoče sprejeti tožnikove neprepričljive izpovedi o tem, da naj bi ga potem, ko je vojsko zapustil, na domu obiskala vojaška policija in od njega zahtevala, da se vrne nazaj. Tudi druge tožnikove izjave niso logične in si celo nasprotujejo, kar zbuja resen dvom v njihovo resničnost.
Delnica podržavljene družbe je lahko podlaga za ugotovitev razmerja, koliko od ostanka premoženja podržavljene delniške družbe pripada eni delnici oziroma upravičencu - delničarju, glede na njegovo število delnic, listina, s katero so se delnice prenašale, pa je imela dokazni pomen glede pravic v obstoječi družbi. Glede na dosedanja pojasnila sodišča pa je mogoče dokazovanje lastništva tudi z drugimi dokazili. V postopku denacionalizacije, ko podržavljene družbe niso več obstojale in delovale, delnica ne more biti več (klasični) vrednostni papir in s tem (edina) podlaga za uveljavljanje pravic po ZDen, zato se njena dokazna vrednost kot nekdanjega vrednostnega papirja lahko presoja samo skupaj z drugimi prepričljivimi dokazi, s katerimi se dokazuje lastništvo delnice kot alikvotnega dela na podržavljeni družbi.
Sodišče soglaša tudi z razlago tožene stranke, da določba paragrafa 21 Pravil, ki določa naloge in pristojnosti upravnega akta sveta družbe, ne dokazujejo, da bi bil član upravnega svet imetnik delnic že zaradi funkcije. Navedene ugotovitve po presoji sodišča zadoščajo za ugotovitev, da tožeči stranki nista izkazali zatrjevanega lastništva (solastništva) delnic v podržavljeni družbi, pri tem je dokazno breme na strani vlagatelja zahteve.
V primeru vročitve upravne odločbe na podlagi fikcije gre za zakonsko pravno domnevo, da je bilo naslovniku, ki mu pisanja ni bilo mogoče vročiti osebno, pisanje vročeno po poteku z zakonom določenega roka, v katerem je imel naslovnik možnost pisanje dvigniti.
davek na dodano vrednost (DDV) - odbitek vstopnega DDV - formalni pogoji za odbitek vstopnega DDV - račun - obrazložitev odločbe - bistvena kršitev določb postopka
Ni jasno, ali gre tožniku očitek da je ''vedel'' ali pa da bi ''moral vedeti'', da je lahko posel s telefoni, tablicami in ovitki blagovne znamke ''A'' povezan z zlorabo sistema DDV. Posledično je tudi dejansko stanje s tem v zvezi ostalo nepopolno raziskano.
davek od dohodka iz premoženja - dohodek iz oddajanja premoženja v najem - odmera davka
Po presoji sodišča je davčni organ v zvezi z opredelitvijo tožnice kot zavezanke za dohodnino od dohodka iz oddajanja premoženja v najem pravilno oprl na določbo drugega odstavka 12. člena ZDavP-2, ki opredeljuje, da se kot zavezanec za davek šteje tudi skrbnik premoženja davčnega zavezanca oziroma plačnika davka. Po presoji sodišča je napačno tožničino stališče, da v konkretnem primeru ni zavezanka za davek.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlog
Revščina oz. težak ekonomski položaj (slabo plačano delo, nestalnost dela in posledično nezmožnost plačevanja preživnine za otroka) niso razlog, ki bi narekoval ugoditev prošnji za katerokoli status mednarodne zaščite.
zdravstvena dejavnost - dogovor o programu storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja - materialno pravo
Toženka bi morala pri tožniku kot pri izvajalcih zunajbolnišnične zdravstvene dejavnosti kot osnovo za izračun povečanja programa upoštevati celoten obseg programov zdravstvene dejavnosti, ne pa obseg posameznih zdravstvenih storitev.
V obravnavani zadevi je tožnica prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči vložila v zvezi s postopkom priznanja tuje odločbe. Overjen prevod tuje sodne odločbe predstavlja predmet obravnavanja v postopku priznanja. Toženka je zato neutemeljeno in brez pravne podlage tožnici zavrnila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v delu, ki se nanaša na stroške prevoda tuje sodne odločbe, za priznanje katere je tožnica sprožila postopek.