Oseba, ki trdi, da bi bil njen pravni interes lahko prizadet, mora možnost posega v svoj pravni interes utemeljiti s stopnjo verjetnosti. Obstoj pravnega interesa se sicer lahko izkaže za kompleksno pravno vprašanje, ki bistveno vpliva na potek upravnega postopka, vendar pa organ pri odločanju o tem vprašanju ne sme spregledati ene od bistvenih značilnosti pravne ureditve, in sicer, da mora oseba svoj pravni interes utemeljiti le toliko, da lahko organ brez nepotrebnega odlašanja odloči o njegovem obstoju. Dejanska presoja posega v pravno korist stranskega udeleženca (ne le možnost takega posega) je namreč po naravi stvari lahko šele predmet odločbe.8 Stališče, da se o utemeljenosti morebitnih ugovorov stranskega udeleženca ne presoja v postopku odločanja o položaju stranke, ampak v postopku meritornega odločanja o samem predmetu postopka, je zavzelo tudi Vrhovno sodišče.
Stranski udeleženec je samo tisti, ki varuje kakšno svojo pravno korist v upravni stvari, ki je predmet upravnega postopka, in kolikor jo v tem upravnem postopku sploh lahko varuje. Obstajati mora torej določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari, ki je predmet konkretnega upravnega postopka. To razmerje vzpostavlja materialni predpis, iz katerega je razvidno tudi, ali ima oziroma kdo ima lahko kakšno pravno korist v upravni stvari, o kateri se odloča v upravnem postopku. Ali bi bile pravice drugih oseb z nameravano gradnjo v postopku izdaje gradbenega dovoljenja lahko prizadete, se je presojalo upoštevaje drugi odstavek 36. člena GZ, ali bi bile pravice drugih oseb lahko prizadete v postopku izdaje uporabnega dovoljenja pa po 68. členu GZ. Materialni predpis je torej drug. Toženka je zato s tem, ko je presojo interesa za udeležbo v postopku izdaje uporabnega dovoljenja opravljala na podlagi določb, ki se nanašajo na udeležbo tretjih oseb v postopkih izdaje gradbenega dovoljenja, zmotno uporabila predpis. Posledično relevantnega dejanskega stanja za odločitev o predlogu za izrek ničnosti uporabnega dovoljenja ni posebej ugotavljala.
Pravni interes za upravni spor je podan, če bi morebitni uspeh s tožbo pomenil za tožnika določeno pravno korist v smislu, da lahko privede do izboljšanja njegovega pravnega položaja, to je položaja, o katerem je bilo odločeno z izpodbijanim upravnim aktom. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.
Glede na to, da je toženka ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 1. alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, ni bilo potrebe po presoji okoliščin iz 2. alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP (pogoj, da je zadeva življenjskega pomena za prosilca in njegovo družino). Pogoj pomembnosti zadeve za tožnika kot kriterij za dodelitev BPP in pogoj verjetnega uspeha morata, glede na vsebino zakonske določbe prvega odstavka 24. člena ZBPP, biti podana kumulativno, zato toženki potem, ko je ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 1. alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, okoliščin iz 2. alineje istega odstavka ni bilo potrebno presojati.
Inšpekcijski organ je kot poseg v prostor, za katerega bi moral tožnik pridobiti vodno soglasje v skladu s 150. členom ZV-1, štel gradnjo oz. ureditev dela zemljišča na način, da predstavlja utrjeno makadamsko površino, ki pa ne služi sama sebi, ampak je bilo v inšpekcijskem postopku ugotovljeno, da služi za parkiranje vozil in drugih premičnih objektov ter za skladiščenje različnega materiala. Povedano drugače, inšpekcijski organ je tožniku prepovedal parkiranje in skladiščenje na podlagi ugotovitve, da je tožnik na delu zemljišča ..., uredil zemeljsko površino na način, da ta omogoča in tudi dejansko služi parkiranju in skladiščenju, pri čemer tožnik za takšno ureditev (poseg v prostor) ni pridobil vodnega soglasja. Ker celotno zemljišče, tj. vse tri parcelne številke, predstavlja ogroženo (poplavno) območje, tudi ni relevantno, ali se je pred izdajo izpodbijane odločbe parkiranje res izvajalo le neposredno ob meji z občinsko cesto, ob tem ko ni bilo sporno, da utrjena makadamska površina dejansko sega na vse tri parcele.
Ker izpodbijana odločba v trenutku vložitve tožbe še ni bila dokončna, je tožnik tožbo zoper izpodbijano odločbo vložil prezgodaj.
Upoštevaje tožnikovo izjavo o tem, da tožbe, ki jo je sodišče v tej zadevi prejelo 19. 8. 2022, ni vložil sam, ampak jo je v njegovem imenu vložil nekdo drug, pri čemer pa tožnik vložitve tožbe naknadno ni odobril (iz njegove izjave prejete 2. 12. 2024 izhaja ravno nasprotno, to je da se s sprožitvijo sodnega postopka nikoli ni strinjal), je sodišče štelo, da je bila tožba v tej zadevi vložena brez tožnikovega pooblastila, pri čemer se tožnik z njeno vložitvijo ne strinja. Glede na to je sodišče ob smiselni uporabi določb 98. člena ZPP ugotovilo, da obravnava tožbe ni dopustna oz. da je tožbo treba zavreči.