določitev imetnika stanovanjske pravice - preureditev ali nadzidava skupnih prostorov - pasivna legitimacija
Predlagatelj ne more zahtevati določitve imetnika stanovanjske pravice le napram občini, če gre za podstrešno stanovanje, ki ga je z lokacijskim in gradbenim dovoljenjem zgradila druge oseba.
Podlaga za prisojo odškodnine je v spornem primeru lahko le neutemeljeno odvzeta prostost, ki jo je tožnik utrpel v času bivanja v priporu. Določilo 1. odst. 541. ZKP namreč kot podlago za odškodnino določa neupravičeno obsodbo, pri čemer pa mora oškodovancu izrečena kazenska sankcija postati pravnomočna, da ta pridobi pravico do povrnitve škode zaradi neupravičene obsodbe. Tožniku izrečena kazenska sodba pa v spornem primeru ni postala pravnomočna, saj je bila na podlagi njegove pritožbe razveljavljena in je bil v ponovljenem sojenju kazenski postopek pravnomočno ustavljen (dejanske ugotovitve obeh sodišč). Pravilno je zato sodišče druge stopnje prisodilo zahtevano odškodnino le zaradi neupravičenega odvzema prostosti, ki ga je tožnik utrpel zaradi odrejenega mu pripora (1. točka 1. odst. 545. člena ZKP).
Presoja višine odškodnine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti.
prenehanje stanovanjskega razmerja - izselitev imetnika - neuporaba - oddaja celotnega stanovanja v podnajem - podstanovalsko razmerje - pravica podstanovalca do nadaljnje uporabe stanovanja po SZ
Sodišči prve in druge stopnje sta materialnopravno pravilno ugotovili, da je prvotoženki na podlagi 1. odst. 58. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SRS št. 5/82 in 14/84) prenehala stanovanjska pravica, ker se je iz spornega stanovanja dne 26.5.1989 izselila in ga na podlagi podstanovalske pogodbe v celoti oddala drugotoženki. Sodišči pa sta nadalje ugotovili, da se je prvotoženka izselila že pred vložitvijo tožbe, pohištvo, ki je ostalo, pa je prodala drugotoženki. Zato je bil pravilno pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek zoper prvotoženko.
Pravilno je bil tudi pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek zoper drugotoženko. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je prvotoženka, kot imetnica stanovanjske pravice, sporno stanovanje s pogodbo, sklenjeno med toženkama dne 26.5. 1989, v celoti oddala v podnajem drugotoženki, ki je v stanovanju potem ves čas stanovala. Ker je bila tožba vložena dne 13. 5. 1992 - torej po uveljavitvi Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS št. 18/91-I), ki je začel veljati dne 19.10.1990, terjajo navedene ugotovljene okoliščine presojo sporne zadeve z vidika določil novega stanovanjskega zakona (158. člen SZ). SZ pa v 149. členu določa, da se v primeru, če je stanovanje v celoti oddano podstanovalcu in če ta stalno prebiva v stanovanju več kot dve leti, šteje, da ima podstanovalec vse pravice, ki bi jih imel po tem zakonu imetnik stanovanjske pravice, če ne bi stanovanja v celoti oddal, pri čemer pa ne smejo biti podane okoliščine iz tretjega odstavka 58. člena prej veljavnega ZSR. Bistvo takšne zakonske ureditve je torej v tem, da v primeru, ko je imetniku stanovanjske pravice prenehala stanovanjska pravica, ker je oddal drugemu stanovanje v celoti v podstanovalsko razmerje (1. odst. 58. člena ZSR), uživa pravno varstvo v smislu določil novega stanovanjskega zakona namesto prejšnjega imetnika stanovanjske pravice tako vseljena oseba. Pravno nepomembne so zato revizijske navedbe, da na drugotoženko ni mogla "preiti stanovanjska pravica", ker jo je prvotoženka izgubila že pred uveljavitvijo novega stanovanjskega zakona. Primeri, ko je uporaba tega zakonskega določila izključena (primeri odsotnosti imetnika stanovanjske pravice iz stanovanja iz 58. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih) pa v dokaznem postopku niso bili ugotovljeni.
V spornem primeru je zadoščeno tudi nadaljnjemu pogoju iz cit. zakonskega določila - drugotoženka je namreč stalno prebivala v stanovanju do uveljavitve zakona že več kot dve leti.
ZPP (1977) člen 354, 354/2-7. ZDP (1991) člen 5, 5/2.
bistvena kršitev določb pravdnega postopka - kršitev pravice stranke do obravnavanja pred sodiščem - valutna klavzula
Neutemeljen je revizijski očitek, da toženki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje je na glavno obravnavo namreč vsakokrat pravilno povabilo toženkinega pooblaščenca. S tem je bila na obravnavo vsakokrat pravilno vabljena tudi tožena stranka (1. odst.138. člena ZPP) in ji torej ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Res je na obravnavi dne 16.1.1992 prvostopno sodišče zaslišalo le tožnika (glej l. št. 16 v spisu), vendar pa na njegovo izpovedbo svoje odločitve ni oprlo. Zato v reviziji smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odst. 354. člena ZPP ni mogla biti zagrešena. Ker toženka svoje pogodbene obveznosti, da dobavi avtomobil, ni izpolnila, je dolžna tožniku vrniti znesek avansa v domači valuti v višini protivrednosti navedenega deviznega zneska. Pri tem je materialnopravno pravilno tudi pojasnilo drugostopnega sodišča, da bi tožnik glede na v dogovoru določeno devizno klavzulo lahko zahteval dolgovani znesek celo po tečaju na dan plačila in ne le po tečaju na dan izdaje prvostopne sodbe (52,00 SIT za 1 DEM), kot mu je bilo v okviru njegovega tožbenega zahtevka pravnomočno prisojeno (2. odst. 5. člena Zakona o deviznem poslovanju - Ur. l. RS št. 1/91 -I).
izreden preizkus pravnomočne sodbe - branje zapisnika priče na glavni obravnavi brez soglasja stranki - kršitev pravic obrambe na glavni obravnavi
Ker obramba na glavni obravnavi ni soglašala s prečitanjem zapisnika o zaslišanju priče, bi ga senat smel prečitati le, če bi bili izpolnjeni pogoji po 1. odstavku 333. člena ZKP, torej če priče ne bi bilo mogoče najti.
Okoliščina, da zaslišane osebe ni na naslovu, ki ga je imelo sodišče, še ne pomeni, da je tudi ni mogoče najti.
zahteva za varstvo zakonitosti - imisije - vznemirjanje lastninske pravice - odstranitev dreves - nastanek znatne škode
Pritožbeno sodišče je pravilno presodilo, da smreke tožencev ne otežujejo uporabe zemljišča tožnikov čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremične ter glede na krajevne razmere običajna in ne povzročajo znatnejše škode. Bistveno je, da sta se tožnika odločila za sadjarstvo in vinogradništvo v neustreznem okolju, ki spada v travniško-gozdno krajino, izpad prihodka v letnem znesku 13.320 SIT (55,58 EUR) pa v nobenem primeru ne predstavlja znatnejše škode.
Odstranitev dreves predstavlja nesorazmeren poseg v (so)lastninsko pravico tožencev, ob upoštevanju ugotovljenih prikrajšanj obeh tožnikov.
S sklepom revizijsko sodišče nižjima sodiščema ni naložilo odprave kakšnih konkretnih pravdnih dejanj, ampak je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje zato, da bi se vsa sporna vprašanja v postopku pred sodiščem prve stopnje ponovno obravnavala. To pa je bilo v ponovljenem postopku storjeno. Tudi tožena stranka v reviziji ni konkretno navedla, katera procesnopravna vprašanja naj bi, kljub napotkom revizijskega sodišča, ostala neobravnavana. Vkolikor pa je revizija mnenja, da bi morali nižji sodišči sprejeti mnenje revizijskega sodišča, da uporaba določbe 395. člena ZOR morda ni izključena pa je potrebno pojasniti, da gre v primeru 395. člena ZOR za določbo materialnega prava. Na materialnopravno presojo revizijskega sodišča pa nižji sodišči nista bili vezani. Nesprejemanje materialnopravnih nadziranj revizijskega sodišča s strani nižjih sodišč zato ne pomeni kršitve določbe 1. odstavka 377. člena ZPP, kot to v reviziji zmotno meni tožena stranka.
Zakon o deviznem poslovanju Republike Slovenije je sprostil možnost zakonitega razpolaganja s tujimi valutami in je uzakonil kot dovoljeno valutno klavzulo (5. člen zakona). S tem so se razmere bistveno spremenile glede na stanje v času veljavnosti zakona o deviznem poslovanju SFRJ. Po zdaj veljavni ureditvi je valutna klavzula dovoljena. Izpolnitve obveznosti sicer ni mogoče sodno uveljavljati v tuji valuti, ker to prepoveduje 71. člen zakona o Banki Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I), ni pa več nobene ovire za utemeljenost zahtevka na plačilo v domačem denarju po tečaju na dan plačila. Ovira za tak zahtevek bi bila prepoved valutne klavzule. Te pa, kot je že povedano, glede na določbo 5. člena zakona o deviznem poslovanju zdaj ni več. Zato tudi ni več razlogov, da bi se določba 395. člena ZOR še uporabljala pri odločanju o tolarskem zahtevku na izpolnitev obveznosti pri kateri je bila dogovorjena valutna klavzula.
zahteva za sodno varstvo - razlogi - kršitev zakona
Z zahtevo za sodno varstvo ni moč uveljavljati zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Dejstvo, da je kaznovani prejel odločbo organa 2. stopnje kasneje, kot je bilo odločeno na seji senata, ne pomeni kršitve zakona o prekrških.
ZPP (1977) člen 382, 382/3, 400, 400/1, 129, 129/5.
revizija - dovoljenost revizije - revizija proti sklepu o pravdnih stroških po umiku tožbe - odvisnost od dovoljenosti revizije proti odločitvi o glavni stvari
Če se o stroških postopka (seveda posredno) ne more odločati v revizijskem postopku, v katerem se izpodbija odločitev sodišča glede glavne stvari (166. čl. ZPP), zato ker revizija ni dovoljena, potem ni razloga za drugačno stališče v primeru, če postane stroškovni izrek zaradi umika tožbe samostojen. V tem obsegu ostaja stroškovni izrek še vedno odvisen od glavne stvari. Čeprav je revizija proti sklepu o stroških po umiku tožbe sicer ob pogojih iz 382. čl. ZPP dovoljena, ker se postopek v takšni situaciji glede terjatve za povračilo pravdnih stroškov pravnomočno konča (1. odst. 400. čl. ZPP).
Če tožba vsebuje formalne podatke, ki jih vloga mora imeti, razlogov za zavrženje ni. Sodišče mora tožbo obravnavati in če ugotovi, da ni sklepčna, tožbeni zahtevek zavrniti.
nepravilno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje - lokacijsko dovoljenje
Če drugostopni organ ugotovi, da so bila na prvi stopnji odločilna dejstva nepopolno ali zmotno ugotovljena, mora dopolniti postopek in odpraviti pomanjkljivosti. Če tako ne ravna krši določbo 242. člena ZUP.
davek na promet nepremičnin - zavezanec za plačilo
Davčni zavezanec za plačilo davka na promet nepremičnin je vedno prodajalec, ki položaja davčnega zavezanca ne more s pogodbo prevaliti na kupca. Če je s pogodbo izrecno dogovorjeno, da davek na promet nepremičnin plača kupec, ima kupec le položaj stranke v postopku za odmero davka.
ZDRS člen 10, 10/1-8, 40, 40/3.ZUP člen 209, 209/3.
pridobitev - vojak JA - nevarnost za javni red, varnost in obrambo države
Tožnikova obveščevalna in kontraobveščevalna dejavnost v JA, uničenje dokumentacije pred predajo Radioizvidniškega centra ter ponovna vključitev tožnika v enoto JA, pomeni nevarnost za varnost in obrambo Slovenije. Prosti preudarek je upravni organ ustrezno obrazložil.
denarno nadomestilo med brezposelnostjo - vpliv disciplinskega ukrepa na pravico do tega nadomestila
Tožnik, ki mu je delovno razmerje prenehalo z zakonitim sklepom o izrečenem disciplinskem ukrepu, torej po njegovi krivdi, po 10. alinei 1. odst. 10. čl. ZZZPB nima pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.
75. člen zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor ureja sankcije, ki jih urbanistična inšpekcija izreče graditelju v primeru, ko ugotovi, da so gradbena dela izvršena v nasprotju z gradbenim dovoljenjem ali potrdilom. Gre za sankcije, ki zadevajo objekt v gradnji (uskladitev s potrdilom, ustavitev gradnje, odstranitev objekta). Posebnega predpisa, ki bi določal, da je odločitev v upravnem postopku procesna predpostavka za odločanje v odškodninskem sporu, ni.
ZPP (1977) člen 352, 354, 354/1. ZSR člen 56, 56/1, 56/1-2, 57.
prenehanje stanovanjskega razmerja - neplačevanje stanarine - materialno procesno vodstvo ni revizijski razlog - dokazno breme po 57. členu ZSR
Po 57. členu zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR) mora tožena stranka dokazati, da stanarine ni plačevala zaradi razlogov, ki ji jih ni mogoče šteti v krivdo. To pa pomeni, da bi tožena stranka vsaj v pritožbi morala navesti dokaze za svoje trditve. Ne zadošča, če stranka v pritožbi zatrjuje, da sodišče določenih dejstev ni ugotovilo. Utemeljenost pritožbe je odvisna ne le od dejstev, temveč tudi od dokazov, ki jih stranka v pritožbi navede (352. člen ZPP).