prevedba v plačni razred – izplačilo razlike v plači – denarni zahtevek - javna agencija
Tožnica ob prevedbi plače z dnem 1. 8. 2008 ni bila upravičena do zahtevanega višjega količnika plače. Tožnica je prejemala plačo, izračunano skladno z osnovo (količnikom) določeno v pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto samostojni analitik I, ki jo je podpisala, z njo soglašala in tej pogodbi tudi ni ugovarjala, zato je bilo to delovno mesto pravilno prevedeno v delovno mesto farmacevt - delo s citostatiki v 38. plačilni razred. Tožnici je zakonito določen 38. plačilni razred in je zato zahtevek tožnice, ki se nanaša na obdobje od 1. 8. 2008 dalje za ugotovitev pravilnosti prevedbe plače, skladno z novim plačnim sistemom in posledično uveljavljanje razlike v plači, neutemeljen.
Ker lastni dohodek, ki ga prejema tožnica (pokojnina), presega minimalni dohodek, tožnica ni upravičena do denarne socialne pomoči.
V času odločanja prvostopnega organa je imela tožnica prihranke na bančnem računu. Prostemu preudarku CSD je prepuščeno, ali bo te prihranke upošteval pri določitvi minimalnega dohodka za pridobitev pravice do varstvenega dodatka. Tožničini prihranki so presegali znesek 500,00 EUR, kar pomeni, da jih je tožena stranka utemeljeno upoštevala pri določitvi lastnega dohodka za pridobitev pravice do varstvenega dodatka. V primeru, da je kasneje prišlo do spremembe na bančnem računu, torej do znižanja lastnega dohodka, pa ima tožnica možnost, da ponovno uveljavlja priznanje pravice do varstvenega dodatka.
subvencija mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja - subvencioniranje tržnega najema stanovanj - javni poziv - rok - vrnitev v prejšnje stanje - materialni rok - procesni rok - rok za vložitev vloge za subvencijo
Za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe tožene stranke, da se vloga tožnika za odobritev subvencije mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja in subvencioniranja prvega najema stanovanj po javnem pozivu za določeno leto zavrže, je bistveno vprašanje, ali je z zamudo roka, določenega v javnem pozivu, tožnik izgubil pravico do vložitve vloge za odobritev subvencije mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja in subvencioniranje tržnega najema stanovanj, saj pride institut vrnitve v prejšnje stanje v poštev samo pri zamudi procesnih rokov.
Materialni roki, ki določajo, kdaj oz. do kdaj je mogoče uveljaviti kakšno pravico, so določeni v materialnem predpisu, na katerem temelji uveljavljani zahtevek. V konkretnem primeru je materialni predpis Zakon o nacionalni stanovanjski varčevalni shemi in subvencijah mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja (ZNSNS), ki pa roka za vložitev vloge za subvencijo ne določa. To pa pomeni, da rok, ki je določen z javnim pozivom za dodelitev subvencij, ki po svoji pravni naravi ni predpis, ni materialni rok. Zato je tožena stranka z izdajo izpodbijanih odločb, ne da bi odločila o tožnikovem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, kršila pravila postopka (ZUP), kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanih odločb. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno upravno odločanje, utemeljen.
Dejstva, da obdolženi v času očitanega prekrška ni imel več statusa osebe, ki se ji izvršuje sankcija prepovedi vožnje motornega vozila, prekrškovni organ niti ne izpodbija, nasprotno, iz njegovih navedb je razumeti, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da obdolženi ni storil očitanega prekrška po enajstem odstavku 50. člena ZVoz, saj ni vozil motornega vozila v času sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ker mu je ta sankcija prenehala 28.10.2012, meni pa, da je obdolženi vsekakor storil hujši prekršek glede na določbo četrtega odstavka 23. člena ZPrCP, saj je vozil motorno vozilo brez veljavnega vozniškega dovoljenja (5. točka prvega odstavka ZPrCP), oziroma je kršil 3. točko prvega odstavka 50. člena ZVoz in storil prekršek po osmem odstavku 50. člena istega zakona. Stališče prekrškovnega organa je zmotno. V skladu z določbo drugega odstavka 132. člena ZP-1, se sme sodba o prekršku nanašati samo na osebo, ki je obdolžena, in samo na dejanje, ki je predmet obdolžilnega predloga. To pomeni, da obdolženca ni mogoče spoznati za odgovornega za prekršek, če za takšno dejanje ni bil vložen obdolžilni predlog pristojnega predlagatelja.
spor o pristojnosti – kraj storitve kaznivega dejanja
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je za sojenje v obravnavani zadevi pristojno Okrajno sodišče v Novi Gorici. Kot kraj storitve kaznivega dejanja, je potrebno upoštevati kraj naveden v obtožnem predlogu. Ta v opisu očitanega kaznivega dejanja prikrivanja navaja, da je obdolženec ukradeno osebno vozilo „prevzel in ga z namenom prikritja prepeljal preko Mejnega prehoda V. v Republiko Slovenijo“, kar pomeni, da je kot kraj storitve naveden kraj v Republiki Sloveniji. Glede na navedeno Okrajno sodišče v Postojni pravilno navaja, da je pravilna pravna podlaga za presojo o karjevni pristojnosti tretji odstavek 26. člena ZKP. Ker je bil obtožni predlog vložen pri Okrajnem sodišču v Novi Gorici, to pomeni, da je slednje tudi krajevno pristojno za odločanje.
Delavcu nadomestilo v zvezi z nezmožnostjo izrabe letnega dopusta pripada le v primeru prenehanja delovnega razmerja (in če delodajalec delavcu izrabe letnega dopusta ne omogoči do prenehanja delovnega razmerja). Ker tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, mu tako nadomestilo ne pripada. Tožniku prav tako ne pripada odškodnina za neizrabljen letni dopust. V spornem času ni zahteval izrabe dopusta, kar je bistven predpogoj za odločanje o tem, ali mu je tožena stranka kot delodajalec onemogočila izrabo letnega dopusta in ali mu zato dolguje odškodnino za neizkoriščen letni dopust. Zato tožena stranka ni prišla v situacijo, ko bi z (neutemeljeno) zavrnitvijo njegove zahteve lahko ravnala protipravno. Posledično tožnikov zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
ZGD-1 člen 72.a, 72.a/8. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 256, 256/3, 256/3-2.
prenos podjetja na podjetnika prevzemnika - subsidiarna odgovornost - nadomestilo plače
Po prenehanju delovnega razmerja pri toženki je prišlo do prenosa toženkinega podjetja na podjetnika prevzemnika (A.A. s.p.). Skladno z 8. odstavkom 72.a člena ZGD-1 podjetnik z vsem svojim premoženjem odgovarja za obveznosti, ki so mu nastale v zvezi s podjetjem pred vpisom prenosa podjetja v Poslovni register Slovenije, če jih ne izpolni podjetnik prevzemnik. A.A. ni izpolnila vtoževanih obveznosti, ki so nastale pred vpisom prenosa podjetja nanjo, zato je podana subsidiarna odgovornost toženke za vtoževane terjatve.
Čeprav tožnica v določenem obdobju ni imela urejenega bolniškega staleža, ji nadomestilo plače za ta čas pripada že zaradi dejstva, ker je bila v tem času zaposlena pri toženi stranki. Tožnica je za navedeno obdobje upravičena do plačila, kakršnega bi prejemala, če bi delala in ne do nadomestila zaradi začasne zadržanosti od dela zaradi bolezni.
nastanek taksne obveznosti - vložitev tožbe - postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine - tožba na ugotovitev nedopustnosti izvršbe
Spričo tožničinih navedb, da je v izvršilnem postopku vložila ugovor tretjega, pri čemer je bila napotena na pravdo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, je namreč povsem jasno, da v predmetni zadevi ne gre za situacijo, ki jo predvideva 2. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1. Uporaba tega določila bi prišla v poštev „zgolj“ v primeru, če bi sodišče (na podlagi utemeljenega ugovora dolžnika) razveljavilo sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo, in nadaljevalo postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog.
posredni finančni leasing – izročitev predmeta leasinga – prenos zahtevkov iz prodajne pogodbe – odstop od pogodbe – kumulacija zahtevkov
Dokler tožeča stranka ni dosegla izročitve vozila, sama ni izpolnila svojih obveznosti iz leasing pogodbe. Od pogodbe ni mogla odstopiti, saj ni bila tožena stranka tista, ki jo je kršila. Odstopna izjava tožeče stranke je kot takšna ostala brez učinka, saj zanjo ni bila podana bistvena predpostavka.
obračunavanje stroškov upravnika – trditveno in dokazno breme glede ključa delitve
Tožnica bi morala določno, tj. v ulomku ali v odstotku zatrditi ključ delitve za vsak posamezen vtoževan strošek zato, da bi bil ta preverljiv v dokaznem postopku. Dokazne listine takšne pomanjkljive trditvene podlage ne morejo dopolnjevati.
Dejstvo, da je tožena stranka tožnici odredila čas (izmeno), kdaj mora opravljati delo oziroma, da je imela odrejen delovni čas, po katerem je morala delo opravljati, da je tožena stranka njeno delo nadzorovala in da je delo opravljala tudi skupaj z drugo delavko v isti izmeni, izkazuje, da je delo opravljala kot da bi bila v delovnem razmerju. Pri tem je pomembno dejstvo, da je glavna dejavnost tožene stranke prodaja, da je tipično delovno mesto v trgovini prodajalec, na to delovno mesto se je nanašala tudi prijava potreb po delu, ki jo je tožena stranka podala v oglasu, da se je tožnica zglasila zaradi zaposlitve pri toženi stranki in je nato prišlo do sklenitve podjemne pogodbe. Tožnica je opravljala delo v polnem delovnem času (8 ur dnevno oziroma 40 ur tedensko). Tožnica je opravljala delo trgovke s polnim delovnim časom in sredstvi tožene stranke, ki ji je odredila kraj in čas opravljanja dela ter jo nadzorovala, delovno razmerje, do katerega je prišlo na podlagi dejanskega opravljanja tožničinega dela, pa ni zakonito prenehalo, ko ji je tožena stranka ustno prekinila pogodbo, saj ni bil podan noben od zakonskih razlogov in načinov prenehanja, kot so opredeljeni v 75. členu ZDR. Zato je tožničin tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ugotovitev nezakonitosti odpovedi in priznanja vseh pravic iz delovnega razmerja, utemeljen.
odpravnina - regres za letni dopust - pripoznava zahtevka - sodba na podlagi pripoznave - izvensodna poravnava - plača
Pripoznava zahtevka mora biti jasna in nedvoumna, kar pa predložena izvensodna poravnava pravdnih strank ni. V kolikor je sodišče prve stopnje štelo, da gre za pripoznavo vtoževanih zahtevkov za plačilo regresa za letni dopust in plače, bi moralo izdati sodbo na podlagi pripoznave po določilih 316. člena ZPP.
Tožnik je na obravnavi predlagal, da naj sodišče predloženo izvensodno poravnavo upošteva kot pripoznavo tožbenega zahtevka, ki je zajet v poravnavi, pri čemer je tožena stranka sicer izvensodno poravnavo podpisala, ni pa tožniku še ničesar izplačala, čeprav je bilo to dogovorjeno. Tožeča stranka ne more predlagati, da naj sodišče šteje dogovor kot pripoznavo tožbenega zahtevka, tožbeni zahtevek lahko do konca glavne obravnave pripozna le tožena stranka.
S tem ko je bil tožnik izbrisan iz evidence brezposelnih oseb, ni več obstajala obveznost, da bi se kot brezposelna oseba javljal na zavodu za zaposlovanje, s tem pa tudi ni bilo več pogojev, da bi se mu izplačevalo nadomestilo plače. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se mu prizna pravica do izplačila nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu v vtoževanem obdobju, ni utemeljen.
invalidnost - I. kategorija invalidnosti - II. kategorija invalidnosti - poslabšanje zdravstvenega stanja
Pri tožnici, invalidki II. kategorije invalidnosti, ni prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti oziroma do popolne izgube delovne zmožnosti ali do poklicne invalidnosti, zato je tožbeni zahtevek, naj se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, neutemeljen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0005700
ZKP člen 18, 18/1, 95, 95/4, 445.
obvestilo o seji pritožbenega senata – zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – stroški kazenskega postopka – oprostitev plačila stroškov postopka
Obdolženec v pritožbi smiselno izpodbija tudi odločbo o stroških kazenskega postopka, vendar neutemeljeno. Okoliščine, ki jih izpostavlja v pritožbi ne predstavljajo avtomatično razloga za oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka. Oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka je izjema, ko sodišče ugotovi, da bi plačilo stroškov ogrozilo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati. Teh okoliščin sodišče prve stopnje ni ugotovilo, obdolženec v pritožbi jih tudi ne izpostavlja, zato s pritožbo ne more uspeti.
Če je pogodbeni predmet izdelava in gradnja opreme v obstoječo zgradbo, potem takšne pogodbe ni mogoče pravno kvalificirati kot gradbene pogodbe, temveč kot podjemno pogodbo.
Izvajalec ima pravico do plačila za dela, ki jih je moral opraviti namesto pogodbenih del zaradi spremembe naročnikovih navodil.
Niso utemeljene pritožbene navedbe o tem, da sodišče ni obrazložilo časovnega trajanja vznemirjanja lastninske pravice, saj je sodišče prve stopnje to obrazložilo in tudi natančno opisalo. S tem pa je pravilno sledilo sodni praksi, predvsem pa se pravilno oprlo tudi na mnenje Vrhovnega sodišča RS v sodbi II Ips 343/2010, ki obravnava ravno časovno komponento vznemirjanja. Na podlagi ocene vseh dokazov in ob trditveni podlagi je sodišče pravilno zaključilo, da glede na ravnanje toženke obstaja tudi v bodoče možnost takšnega vznemirjanja (da bodo psi - ali pa le eden nenadzorovano hodili na njegovo zemljišče). Zato pritožba v tem delu ni utemeljena.
ZP-1 člen 143, 143/1. Uredba o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami člen 15.
stroški hrambe zaseženih predmetov – trenutek, ko obveznost glede plačila kasnejših stroškov hrambe preide z ministrstva, pristojnega za notranje zadeve, na sodišče
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da zgolj zato, ker samo ni izdalo odredbe za zaseg predmeta, pač pa zgolj odredilo vrnitev predmeta – motornega kolesa obdolžencu, ni dolžno kriti nobenih stroškov v zvezi s hrambo le-teh. Glede na določbo 15. člena Uredbe o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami se glede vnaprejšnjega plačila stroškov (torej do kdaj so le-ti breme ministrstva pristojnega za notranje zadeve oziroma od kdaj naprej sodišča) šteje, da so predmeti izročeni pristojnemu sodišču tudi, če so ob predložitvi kazenske ovadbe ostali v hrambi in upravljanju pri policiji. Smiselno to pomeni, da s trenutkom, ko prekrškovni organ vloži obdolžilni predlog na sodišče tudi obveznost glede plačila kasnejših stroškov hrambe preide na sodišče. Zato spadajo med stroške hrambe do katerih plačila je izvršitelj upravičen tudi stroški hrambe, ki so nastali do trenutka, ko mu je bila vročena odredba, da se obdolžencu motorno vozilo vrne.
vdovska pokojnina - zunajzakonska skupnost - skupno bivanje
Tožnica in pokojni nista skupaj prebivala v obdobju zadnjih treh let oziroma v zadnjem letu pred njegovo smrtjo. Med njima torej v tem času ni bilo življenjske skupnosti. Zaradi neobstoja zunajzakonske skupnosti tožnica ni upravičena do vdovske pokojnine (114. člen ZPIZ-1).