Toženec je pravilno v skladu z določbo 39. člena in 406. člena ZPIZ-1 izračunal najugodnejšo pokojninsko osnovo na podlagi 18. letnega povprečja plače oz. zavarovalnih osnov, valoriziranih na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do starostne pokojnine. Starostna pokojnina je odmerjena od pravilne osnove. Zato tožničin tožbeni zahtevek na odpravo odločb s katero je toženec tožnici odmeril starostno pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se ji starostna pokojnina odmerila v višini pokojninske osnove.
Dejstvo, da je tožena stranka tožnici odredila čas (izmeno), kdaj mora opravljati delo oziroma, da je imela odrejen delovni čas, po katerem je morala delo opravljati, da je tožena stranka njeno delo nadzorovala in da je delo opravljala tudi skupaj z drugo delavko v isti izmeni, izkazuje, da je delo opravljala kot da bi bila v delovnem razmerju. Pri tem je pomembno dejstvo, da je glavna dejavnost tožene stranke prodaja, da je tipično delovno mesto v trgovini prodajalec, na to delovno mesto se je nanašala tudi prijava potreb po delu, ki jo je tožena stranka podala v oglasu, da se je tožnica zglasila zaradi zaposlitve pri toženi stranki in je nato prišlo do sklenitve podjemne pogodbe. Tožnica je opravljala delo v polnem delovnem času (8 ur dnevno oziroma 40 ur tedensko). Tožnica je opravljala delo trgovke s polnim delovnim časom in sredstvi tožene stranke, ki ji je odredila kraj in čas opravljanja dela ter jo nadzorovala, delovno razmerje, do katerega je prišlo na podlagi dejanskega opravljanja tožničinega dela, pa ni zakonito prenehalo, ko ji je tožena stranka ustno prekinila pogodbo, saj ni bil podan noben od zakonskih razlogov in načinov prenehanja, kot so opredeljeni v 75. členu ZDR. Zato je tožničin tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ugotovitev nezakonitosti odpovedi in priznanja vseh pravic iz delovnega razmerja, utemeljen.
Izpodbijana odločba je sklep, s katerim je izvenobravnavni senat ugodil pritožbi obdolženca vloženi zoper sklep preiskovalne sodnice, s katerim je zoper njega uvedla preiskavo. Zoper tako odločitev ni pritožbe, ker gre za sklep, izdan na drugi stopnji (399. člen ZKP).
Pri tožniku izvedenka ni ugotovila popolne nezmožnosti za delo, pač pa, da ima še preostalo delovno zmožnost v smislu 61. člena ZPIZ-1. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
Stališče sodišča prve stopnje, da zato, ker je storilec za prekršek izvedel šele več kot mesec dni od dneva storitve prekrška postopek o prekršku zoper storilca ni več dopusten, je pravno zmotno. Res je, da je bila z novelo ZP-1H glede zastaranja pregona spremenjena določba prvega odstavka 42. člena ZP-1 tako, da postopek o prekršku, ki je bil ugotovljen s tehničnimi sredstvi in kršitelj s kršitvijo ni bil seznanjen, ni dopustno začeti, če od dneva storitve prekrška preteče več kot 30 dni, ko je bil prekršek storjen. Vendar pa taka sprememba zakonske določbe ne pomeni, da v vsakem primeru, ko storilec ni seznanjen s prekrškom znotraj 30. dnevnega roka od storitve prekrška postopek o prekršku zoper njega ni več dopusten. Glede na določbo tretjega odstavka 42. člena ZP-1 zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška. Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku, v obravnavanem primeru torej, glede na določbo prvega odstavka 42. člena ZP-1, po preteku štirih let. Glede na predloženi spis prekrškovnega organa je prekrškovni organ že 29.10.2012, to je tri dni po datumu storitve prekrška, od lastnika vozila zahteval, da mu posreduje podatke o vozniku vozila, torej v tem postopku storil procesno dejanje, ki ga je bilo po presoji pritožbenega sodišča potrebno izvesti, da bi lahko prekrškovni organ odločil o tem, ali je podan prekršek in obdolženčeva odgovornost zanj, torej nedvomno gre za dejanja, ki merijo na pregon storilca prekrška in vsako zase pretrga zastaranje postopka o prekršku.
odpravnina - regres za letni dopust - pripoznava zahtevka - sodba na podlagi pripoznave - izvensodna poravnava - plača
Pripoznava zahtevka mora biti jasna in nedvoumna, kar pa predložena izvensodna poravnava pravdnih strank ni. V kolikor je sodišče prve stopnje štelo, da gre za pripoznavo vtoževanih zahtevkov za plačilo regresa za letni dopust in plače, bi moralo izdati sodbo na podlagi pripoznave po določilih 316. člena ZPP.
Tožnik je na obravnavi predlagal, da naj sodišče predloženo izvensodno poravnavo upošteva kot pripoznavo tožbenega zahtevka, ki je zajet v poravnavi, pri čemer je tožena stranka sicer izvensodno poravnavo podpisala, ni pa tožniku še ničesar izplačala, čeprav je bilo to dogovorjeno. Tožeča stranka ne more predlagati, da naj sodišče šteje dogovor kot pripoznavo tožbenega zahtevka, tožbeni zahtevek lahko do konca glavne obravnave pripozna le tožena stranka.
spor o pristojnosti – kraj storitve kaznivega dejanja
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je za sojenje v obravnavani zadevi pristojno Okrajno sodišče v Novi Gorici. Kot kraj storitve kaznivega dejanja, je potrebno upoštevati kraj naveden v obtožnem predlogu. Ta v opisu očitanega kaznivega dejanja prikrivanja navaja, da je obdolženec ukradeno osebno vozilo „prevzel in ga z namenom prikritja prepeljal preko Mejnega prehoda V. v Republiko Slovenijo“, kar pomeni, da je kot kraj storitve naveden kraj v Republiki Sloveniji. Glede na navedeno Okrajno sodišče v Postojni pravilno navaja, da je pravilna pravna podlaga za presojo o karjevni pristojnosti tretji odstavek 26. člena ZKP. Ker je bil obtožni predlog vložen pri Okrajnem sodišču v Novi Gorici, to pomeni, da je slednje tudi krajevno pristojno za odločanje.
ZP-1 člen 143, 143/1. Uredba o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami člen 15.
stroški hrambe zaseženih predmetov – trenutek, ko obveznost glede plačila kasnejših stroškov hrambe preide z ministrstva, pristojnega za notranje zadeve, na sodišče
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da zgolj zato, ker samo ni izdalo odredbe za zaseg predmeta, pač pa zgolj odredilo vrnitev predmeta – motornega kolesa obdolžencu, ni dolžno kriti nobenih stroškov v zvezi s hrambo le-teh. Glede na določbo 15. člena Uredbe o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami se glede vnaprejšnjega plačila stroškov (torej do kdaj so le-ti breme ministrstva pristojnega za notranje zadeve oziroma od kdaj naprej sodišča) šteje, da so predmeti izročeni pristojnemu sodišču tudi, če so ob predložitvi kazenske ovadbe ostali v hrambi in upravljanju pri policiji. Smiselno to pomeni, da s trenutkom, ko prekrškovni organ vloži obdolžilni predlog na sodišče tudi obveznost glede plačila kasnejših stroškov hrambe preide na sodišče. Zato spadajo med stroške hrambe do katerih plačila je izvršitelj upravičen tudi stroški hrambe, ki so nastali do trenutka, ko mu je bila vročena odredba, da se obdolžencu motorno vozilo vrne.
predlog obsojenca za izrek enotne kazni – izrek enotne kazni – izrek enotne kazni, kadar sodišče prekliče pogojni odpust
Sodišče prve stopnje je odločilna dejstva ob odločanju o predlogu obsojenca za izrek enotne kazni pravilno in popolno ugotovilo ter pri izreku le-te pravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 89. člena KZ-1, po kateri se, kadar sodišče prekliče pogojni odpust, izreče kazen po 53. členu in drugem odstavku 55. člena KZ-1, pri tem pa vzame kot določen tisti del prej izrečene kazni, ki ga obsojenec še ni prestal. Stališče obsojenega, da bi mu moralo sodišče prve stopnje pri izreku enotne kazni upoštevati celotno izrečeno kazen zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani Ks 2 z dne 30.3.2007 je zmotno, pa tudi obsojencu v škodo, saj predlaga, naj bo skupno izrečena kazen zapora 11 let, medtem ko mu je sodišče prve stopnje ob upoštevanju določene kazni in neprestane kazni iz pogojnega odpusta izreklo enotno kazen šest let in šest mesecev zapora.
ZGD-1 člen 72.a, 72.a/8. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 256, 256/3, 256/3-2.
prenos podjetja na podjetnika prevzemnika - subsidiarna odgovornost - nadomestilo plače
Po prenehanju delovnega razmerja pri toženki je prišlo do prenosa toženkinega podjetja na podjetnika prevzemnika (A.A. s.p.). Skladno z 8. odstavkom 72.a člena ZGD-1 podjetnik z vsem svojim premoženjem odgovarja za obveznosti, ki so mu nastale v zvezi s podjetjem pred vpisom prenosa podjetja v Poslovni register Slovenije, če jih ne izpolni podjetnik prevzemnik. A.A. ni izpolnila vtoževanih obveznosti, ki so nastale pred vpisom prenosa podjetja nanjo, zato je podana subsidiarna odgovornost toženke za vtoževane terjatve.
Čeprav tožnica v določenem obdobju ni imela urejenega bolniškega staleža, ji nadomestilo plače za ta čas pripada že zaradi dejstva, ker je bila v tem času zaposlena pri toženi stranki. Tožnica je za navedeno obdobje upravičena do plačila, kakršnega bi prejemala, če bi delala in ne do nadomestila zaradi začasne zadržanosti od dela zaradi bolezni.
S tem ko je bil tožnik izbrisan iz evidence brezposelnih oseb, ni več obstajala obveznost, da bi se kot brezposelna oseba javljal na zavodu za zaposlovanje, s tem pa tudi ni bilo več pogojev, da bi se mu izplačevalo nadomestilo plače. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se mu prizna pravica do izplačila nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu v vtoževanem obdobju, ni utemeljen.
Do prenehanja obveznosti in terjatve vsakega udeleženca verižne kompenzacije, ne da bi kaj plačal ali prejel kakšno plačilo, pride tako, da vsak udeleženec kot upnik svojega predhodnika slednjemu odpusti dolg. Predpostavka za veljavnost tovrstnega pravnega posla je, da so medsebojno povezani odpusti dolga vsi realizirani, pogoj za to pa je obstoj obveznosti in terjatev vseh udeležencev verižne kompenzacije.
Tožeča stranka bi morala dokazati, da njen dolg do družbe V. d. d. ni obstajal. Razmerje med tožečo stranko in družbo V. d. d. ni bilo v sferi tožene stranke, zato ji dokaznega bremena v zvezi s to trditvijo, upoštevajoč vsebino listin in priznanje terjatev v stečajnem postopku, ni mogoče naložiti. Denarne obveznosti so bile v predlogih verižnih kompenzacij v zadostni meri določene z opredelitvijo višine terjatev; navedba pravne podlage dolga za veljavnost verižne kompenzacije ni relevantna.
Presoja vprašanja, ali se bo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku položaj upnikov tožeče stranke oziroma obseg stečajne mase za poplačilo upnikov dejansko izboljšal, je stvar vsebinskega obravnavanja tožbenega zahtevka in njegove utemeljenosti v okviru presoje objektivnega elementa izpodbojnosti, ne pa vprašanje pravnega interesa za dopustnost tožbe na izpodbijanje pravnih dejanj.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL0078351
OZ člen 101, 105, 105/1, 299, 435. ZASP člen 5, 5/1, 5/2, 5/2-2. SPZ člen 15.
prodajna pogodba – računalniški program – materialna avtorska pravica – izročitev – prenos lastninske pravice
Tožena stranka (kot prodajalec) ni mogla prenesti lastninske pravice na programu, saj program kot takšen ni samostojen telesni predmet in tudi ne oblika energije ali valovanja. Iz ugotovljenega dejanskega stanja pa izhaja, da je program razvila tožena stranka glede na potrebe tožeče stranke. Je torej individualna in intelektualna stvaritev. Prenesla je lahko materialno avtorsko pravico na programu.
Ker računalniški program ni (niti) premična stvar, ga tožena stranka vsekakor ne bi bila mogla izročiti. Tudi iz tehničnega stališča izročitev izvirnega besedila na predmetu, ki je nosilec podatkov (npr. na CD), ni edini mogoči način za omogočitev razpolaganja s programom. Za izpolnitev pogodbenih obveznosti bi zadoščala že omogočitev dostopa do izvorne kode.
subvencija mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja - subvencioniranje tržnega najema stanovanj - javni poziv - rok - vrnitev v prejšnje stanje - materialni rok - procesni rok - rok za vložitev vloge za subvencijo
Za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe tožene stranke, da se vloga tožnika za odobritev subvencije mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja in subvencioniranja prvega najema stanovanj po javnem pozivu za določeno leto zavrže, je bistveno vprašanje, ali je z zamudo roka, določenega v javnem pozivu, tožnik izgubil pravico do vložitve vloge za odobritev subvencije mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja in subvencioniranje tržnega najema stanovanj, saj pride institut vrnitve v prejšnje stanje v poštev samo pri zamudi procesnih rokov.
Materialni roki, ki določajo, kdaj oz. do kdaj je mogoče uveljaviti kakšno pravico, so določeni v materialnem predpisu, na katerem temelji uveljavljani zahtevek. V konkretnem primeru je materialni predpis Zakon o nacionalni stanovanjski varčevalni shemi in subvencijah mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja (ZNSNS), ki pa roka za vložitev vloge za subvencijo ne določa. To pa pomeni, da rok, ki je določen z javnim pozivom za dodelitev subvencij, ki po svoji pravni naravi ni predpis, ni materialni rok. Zato je tožena stranka z izdajo izpodbijanih odločb, ne da bi odločila o tožnikovem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, kršila pravila postopka (ZUP), kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanih odločb. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno upravno odločanje, utemeljen.
Delavcu nadomestilo v zvezi z nezmožnostjo izrabe letnega dopusta pripada le v primeru prenehanja delovnega razmerja (in če delodajalec delavcu izrabe letnega dopusta ne omogoči do prenehanja delovnega razmerja). Ker tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, mu tako nadomestilo ne pripada. Tožniku prav tako ne pripada odškodnina za neizrabljen letni dopust. V spornem času ni zahteval izrabe dopusta, kar je bistven predpogoj za odločanje o tem, ali mu je tožena stranka kot delodajalec onemogočila izrabo letnega dopusta in ali mu zato dolguje odškodnino za neizkoriščen letni dopust. Zato tožena stranka ni prišla v situacijo, ko bi z (neutemeljeno) zavrnitvijo njegove zahteve lahko ravnala protipravno. Posledično tožnikov zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
rok za plačilo predujma – podaljšanje sodnega roka – intervencijski spor – posebna pritožba zoper sklep o dovolitvi stranske intervencije – pritožba zoper končno odločbo – napačen pravni pouk
Kljub plačilu predujma se stranke lahko še vedno (do pravnomočne rešitve spora) dogovorijo o mirni rešitvi spora.
Kadar sodišče odloči, da ima intervenient pravni interes, da ena izmed strank v pravdi zmaga, izda v primeru, ko je potekal intervencijski spor, o tej svoji odločitvi sklep. Ta se lahko izpodbija samo v pritožbi zoper končno odločbo.
Napačen pravni pouk ne more vzpostaviti pravice, ki je zakon ne daje.
nadomestitev globe z nalogami v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti – pogoj zdravstvene zmožnosti
ZP-1 nima določbe, ki bi osebam, ki so invalidsko upokojene, zgolj zaradi tega dejstva odrekala pravico, v kolikor izpolnjujejo vse druge pogoje, predlagati nadomestitev globe z opravo nalog v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti.
posredni finančni leasing – izročitev predmeta leasinga – prenos zahtevkov iz prodajne pogodbe – odstop od pogodbe – kumulacija zahtevkov
Dokler tožeča stranka ni dosegla izročitve vozila, sama ni izpolnila svojih obveznosti iz leasing pogodbe. Od pogodbe ni mogla odstopiti, saj ni bila tožena stranka tista, ki jo je kršila. Odstopna izjava tožeče stranke je kot takšna ostala brez učinka, saj zanjo ni bila podana bistvena predpostavka.
ureditev agrarnih skupnosti po ZPVAS – agrarna skupnost kot gospodarsko združenje članov – družbena pogodba civilnega prava – vodenje poslovne dokumentacije – vpogled članov v poslovno dokumentacijo agrarne skupnosti – obveščanje članov
S sklenitvijo sporazuma o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti in sprejemom Pravil agrarne skupnosti, je bila med člani sklenjena družbena pogodba civilnega prava, v kateri imajo družbeniki (člani agrarne skupnosti) skupen namen gospodariti s premoženjem, ki je bilo vrnjeno članom. Zaradi teh značilnosti agrarne skupnosti se lahko kot dispozitivna pravila za zadeve, ki niso urejene v Pravilih agrarne skupnosti, uporabljajo pravila Obligacijskega zakonika o družbeni pogodbi.
STEČAJNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0076816
ZFPPIPP člen 27, 27/4. OZ člen 404, 404/1.
poslovna odškodninska odgovornost – vpis spremembe lastnika v delniški knjigi družbe – solidarna odgovornost aktivnih družbenikov za obveznosti izbrisane družbe – odškodnina – regresna pravica pasivnih družbenikov do aktivnih družbenikov – ustavna odločba U-I-135/2000
„Slabo pravdanje“ tožeče stranke v izvršilnih postopkih za odločitev o tožbenem zahtevku proti toženki ni pravno pomembno. Tedaj ostaja odločilno, da toženka ni izpolnila zaveze iz pogodbe A7, saj ni izvedla prepisa od tožeče stranke kupljenih delnic X d.d. na svoje ime.
S sodbo I Cpg 458/2010 je toženki kot pasivni delničarki izbrisane družbe X d.d. pravnomočno naloženo plačilo tistih zneskov, ki jih je tožeča stranka (zaradi kršitve pogodbe s strani toženke) poravnala upnikom izbrisane družbe X d.d. Torej je določilo 4. točke izreka odločbe U-I-135/00 pravna podlaga za zahtevke toženke (kot pasivne družbenice X d.d.) proti aktivnim družbenikom te družbe, ne pa za zahtevke tožeče stranke proti le-tem. Drugačno tolmačenje 4. točke izreka te ustavne odločbe bi pripeljalo do nevzdržnega rezultata.