pogoji za udeležbo voznikov motornih vozil v cestnem prometu – vožnja vozila v cestnem prometu v času trajanja začasnega odvzema vozniškega dovoljenja – odgovornost za prekršek – odvzem predmeta (osebnega avtomobila)
Glede na to, da je obdolženi storil obravnavani prekršek v času trajanja začasnega odvzema vozniškega dovoljenja, ni nikakršnega dvoma, da je obdolženi zanj tudi odgovoren. Vedel je namreč, da mu je vozniško dovoljenje začasno odvzeto, pa se je, glede na njegov zagovor, kljub temu odločil za vožnjo. Njegovo stališče, da so mu odvzeli vozniško dovoljenje popolnoma neupravičeno, češ da je vozil po vseh cestnoprometnih predpisih, nima nikakršne teže. V skladu z določbo drugega odstavka 13. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) spada med naloge policistov med drugim tudi nadzor voznikov kot udeležencev cestnega prometa, kar pomeni, da imajo pravico ustaviti voznika tudi zaradi tega, da preverijo, ali voznik izpolnjuje pogoje za udeležbo v cestnem prometu kot voznik motornega vozila glede na določbe 50. člena ZVoz.
Tožeča stranka od toženca zahteva povrnitev zneska iz naslova neupravičeno pridobljenega nadomestila za brezposelnost. V sporu se presojata dva različna obdobja in s tem v zvezi tudi dve različni odločbi, ki pa se obe nanašata na pravico oziroma izplačevanje denarnega nadomestila za brezposelnost. Odločba, na kateri temelji odločitev sodišča, je bila odpravljena. Ker je bila odločba odpravljena, v tem primeru ni mogoče govoriti o odpadu pravne podlage. V 3. odstavku 190. člena OZ je namreč določeno, da obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Odprto pa je ostalo vprašanje, ali je pravna podlaga odpadla v zvezi z drugo odločbo. Sodba glede omenjenega nima razlogov in se v tem delu tudi ne da preizkusiti, enako tudi glede vprašanja, ali so bili sporni zneski nadomestila tožencu tudi dejansko izplačani, zato je bila odločitev sodišča prve stopnje razveljavljena.
prekinitev postopka - samostojni podjetnik - izbris iz poslovnega registra
ZPP v 3. točki 205. člena določa, da sodišče prekine postopek le v primeru, če gre za stranko, ki je pravna oseba in je prenehala obstajati oziroma če je pristojni organ pravnomočno prepovedal delovanje. Tožena stranka je samostojni podjetnik in ne pravna oseba, zato njegov izbris iz poslovnega registra ne predstavlja utemeljenega razloga za prekinitev postopka.
ZPP člen 80, 86, 86/3, 91, 91/1, 394. ZDSS-1 člen 19, 35.
obnova postopka - predlog - pooblaščenec - izredna pravna sredstva - odvetnik - postulacijska sposobnost - sposobnost biti stranka
V postopku obnove postopka, ki je izredno pravno sredstvo, je potrebno upoštevati določbo iz 3. odstavka 86. člena ZPP, ki določa, da lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik in 35. člen ZDSS-1, ki določa, da lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja stranka procesna dejanja tudi po pooblaščencu, ki je predstavnik sindikata oziroma združenja delodajalcev, če ga ta zaposli za zastopanje svojih članov, in je opravil pravniški državni izpit.. V tem individualnem delovnem sporu tožnika zastopa pooblaščenec, ki je opravil pravniški državni izpit, ni pa izkazal, da bi bil odvetnik oziroma pooblaščenec, ki je predstavnik sindikata oziroma združenja delodajalcev. Ker vložnik vloge ni imel postulacijske sposobnosti določene v 3. odstavku 86. člena ZPP oziroma 35. členu ZDSS-1, je potrebno izredno pravno sredstvo zavreči kot nedovoljeno, kot to določa 1. odstavek 91. člena ZPP.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - rok za podajo odpovedi - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Pri vprašanju pravočasnosti podaje sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je potrebno razčistiti, kdaj se je tožena stranka seznanila z očitanimi kršitvami pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja tožnice. Vprašanje pravočasnosti seznanitve z razlogi je treba presojati tudi glede na vsebino pisnega zagovora, v katerem je tožeča stranka pojasnjevala posamezne okoliščine v zvezi z očitki kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Delodajalec je namreč lahko seznanjen z razlogi za odpoved takrat, ko je do razloga dejansko prišlo, lahko pa se seznani z njimi kasneje, vse do zagovora delavca. Posebej to velja tedaj, če delavec v zagovoru navaja novote, ki do tedaj niso bile znane.
Zaključek sodišča prve stopnje, da prodajna pogodba ni bila sklenjena neodvisno od koncesije in da ima prodajna podlaga poleg tipične podlage (prenos lastninske pravice na nepremičnini proti plačilu) tudi atipično (to je izvedbo koncesije na podlagi koncesijske pogodbe), je ob povedanem pravilen. Vse doslej povedano pa pomeni, da je prodajna pogodba ob sklenitvi sicer imela podlago (koncesijska pogodba je bila sklenjena), vendar se je ta podlaga kasneje izjalovila. Posledica kasnejše neuresničitve poslovne podlage pa ni ničnost pravnega posla, temveč tak pravni položaj na učinkovanje pogodbe in na obstoj pravic in obveznosti iz te pogodbe ne vpliva.
ZGD-1 člen 65, 65/5, 263, 265, 265/1, 281, 281/5. ZPP člen 213, 339, 339/2-15.
skrbnost strokovnjaka poslovodno-managerske stroke - razmerje med upravo in nadzornim svetom družbe - omejitev pristojnosti uprave v zvezi s sklepanjem poslov - predhodno in naknadno soglasje nadzornega sveta - hujša kršitev pogodbe o zaposlitvi - izvajanje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga
Sodišču ni potrebno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč le tiste, ki so glede na materialnopravno stališče sodišča potrebni (ter primerni) za ugotovitev odločilnih dejstev (213. člen ZPP). Glede na opisano materialnopravno stališče sodišča vprašanje, ali je šlo za poroštvo ali za neposredno naložbo, ni odločilno in dokazovanje teh dejstev ni bilo potrebno. Kršitev postopka zato ni podana. Res pa je, da zavrnitev dokaznega predloga lahko pomeni tudi napačno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.
Tožnik bi v skladu s sklepi NS moral pridobiti predhodno soglasje NS. Strinjati se je s sodiščem prve stopnje, da so dejanske okoliščine in s tem možnosti opravljanja nadzorne funkcije bistveno drugačne, če gre za predhodno soglasje ali če gre za naknadno. V primeru, da nadzorni svet sprejeme omejitev pri pristojnostih uprave v zvezi s sklepanjem poslov, so člani uprave dolžni tako omejitev spoštovati in upoštevati. ZGD-1 v 5. odstavku 281. člena določa, da lahko uprava v primeru nestrinjanja z omejitvijo, ki ji jo je določil NS, zahteva odločitev skupščine, vendar lahko skupščina spremeni sklep NS le s kvalificirano večino, kar tudi po mnenju pritožbenega sodišča kaže na naravo razmerja med NS in upravo in obvezo uprave, da sklepe NS spoštuje. Ravnanje v skladu s sklepom NS je zato ravnanje, ki se lahko pričakuje od vsake skrbne uprave.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - večje število delavcev – program razreševanja presežnih delavcev
Tožena stranka je v spornem času zaposlovala več kot 300 ljudi, zato je dolžnost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po določbi prvega odstavka 96. člena ZDR obstajala za primer, če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postalo nepotrebno 30 delavcev ali če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev (2. odstavek 96. čl. ZDR). Tožena stranka je v celotnem letu 2012 odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov podala 27 delavcem, v času od 3. 9. 2012 do 3. 10. 2012 (obdobje 30 dni) pa 25 delavcem, zato obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po 1. odstavku 96. člena ZDR ni obstajala.
V zvezi z 2. odstavkom 96. člena ZDR je sodna praksa izoblikovala stališče da gre za „varovalko“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi, nato pa z odpuščanji nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz drugega odstavka 96. člena ZDR, če delodajalec odpoved takemu številu delavcev, ki ne dosega števila iz 1. odstavka 96. člena ZDR, poda naenkrat in nato z odpuščanji v treh mesecih ne nadaljuje, zato delodajalec ni dolžan izdelati programa razreševanja presežnih delavcev. V konkretnem primeru gre za drugačno dejansko stanje, saj je delodajalec (tožena stranka) delavce iz poslovnega razloga odpuščal postopoma: enega 3. 9. 2012, tožnico 10. 9. 2012, nato 28. 9. 2012 še 19 delavcev, 1. 10. 2012 enega delavca, 2. 10. 2012 enega delavca ter 3. 10. 2012 dva delavca, skupaj 25 delavcev. Glede na navedeno je preuranjena odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v konkretnem primeru ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev (po 2. odst. 96. čl. ZDR).
Na odločitev Ustavnega sodišča je pritožbeno sodišče vezano. Iz procesnih dejstev, razvidnih iz spisa, izhaja, da je, upoštevajoč odločbo U-I-41/13 z dne 10.10.2013 tožeča stranka pravočasno prosila za oprostitev plačila sodne takse.
Ker toženka tožniku ni predložila dokazila, da je šolanje uspešno dokončala v skladu z določbo 41. člena Pravilnika o štipendiranju, niti ni pojasnila razlogov za nedokončanje šolanja, je toženka dolžna tožniku plačati vtoževani znesek na podlagi prvega odstavka 54. člena ZZZPB (po katerem ima Zavod pravico zahtevati vrnitev sredstev, izplačanih iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti in sredstev, namenjenih za ukrepe aktivne politike zaposlovanja ter sredstev, izplačanih iz naslova štipendiranja, v primerih, ko je bila pravica pridobljena na podlagi neresničnih podatkov, če upravičenec ni sporočil sprememb, ki vplivajo na pridobitev ali ukinitev pravice, oziroma če so bila sredstva nenamensko porabljena), ker se ni uresničil namen, zaradi katerega ji je bil znesek republiške štipendije dodeljen in izplačan.
ZPIZ-1 člen 156, 156/5. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 22.
invalidnost - invalid I. kategorije - invalidska pokojnina
Tožnik ni upravičen do „samostojne“ invalidske pokojnine, temveč do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Postopek se je namreč začel na podlagi določb Sporazuma o socialnem zavarovanju z BIH. Tožnik ne izpolnjuje pogojev po določbah ZPIZ-1 za priznanje pravice do samostojne invalidske pokojnine, temveč pogoje izpolnjuje s seštevanjem zavarovalnih dob, dopolnjenih v RS in BIH, kot je to določeno v 22. členu Sporazuma.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - rok za vložitev tožbe - prekluzivni rok - ugotovitev obstoja delovnega razmerja - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Toženec je ugovarjal pravočasnost vložitve tožbe glede na določbo člena 204/3 ZDR v zvezi z ugotovitvijo nezakonitosti oziroma razveljavitvijo sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na kar mora sicer sodišče prve stopnje paziti tudi po uradni dolžnosti. 30 dnevni rok za vložitev tožbe iz člena 204/3 ZDR je namreč materialni prekluzivni rok, katerega prekoračitev ima za posledice izgubo pravice zahtevati meritorno presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, če je tožnik tožbo v zvezi s sporno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi vložil v roku iz člena 204/3 ZDR, od te ugotovitve pa je odvisna tudi odločitev o delu njegovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na obstoj delovnega razmerja oziroma pravice iz delovnega razmerja za določeno obdobje, je v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - ponudba druge ustrezne zaposlitve - manjši delodajalec - sprememba pogodbe o zaposlitvi - pogodba o zaposlitvi za določen čas
Delavec, za katerega se šteje, da ima pri delodajalcu sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, z istim delodajalcem ne more zakonito skleniti pogodbe o zaposlitvi za določen čas, če mu pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas predhodno ne preneha na enega od zakonitih načinov, naštetih v 75. členu ZDR. Do spremembe pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za nedoločen čas, v pogodbo o zaposlitvi za določen čas pa lahko pride tudi na podlagi drugega odstavka 47. člena ZDR, to je na podlagi spremembe pogodbe o zaposlitvi. V kolikor delodajalec postopa po 47. členu ZDR se pogodba spremeni oziroma velja nova pogodba o zaposlitvi le, če na to pristane tudi nasprotna stranka. Če ne pristane, ostane v veljavi nespremenjena oziroma prejšnja pogodba o zaposlitvi in velja, dokler jo katera od strank veljavno ne odpove. V konkretnem primeru je bila pogodba o zaposlitvi tožnice sklenjena za nedoločen čas za delovno mesto odgovorna oseba za prodajo. Kasneje sta pravdni stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi s poslovodno osebo za delovno mesto direktor, ki je bila sklenjena za določen čas, za čas trajanja mandata. Pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas tožnice je prenehala veljati s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ker sta s tem soglašali tako tožnica kot tožena stranka, ko sta podpisali novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktor (skladno z drugim in tretjim odstavkom 47. člena ZDR).
ZPP člen 318, 318/1. OZ člen 239, 378, 378/1, 1050.
zamudna sodba - državna štipendija - vrnitev - poravnava
Pravdni stranki sta sklenili izvensodno poravnavo, po kateri je toženka tožeči stranki dolžna vrniti zneske prejete štipendije, ker letnika, za katerega je prejela štipendijo, ni uspešno zaključila. Zato je tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna povrniti izplačani znesek, utemeljen.
ZIZ člen 24, 40.c, 42, 42/2, 42.c, 76, 76/1. ZPP člen 81, 81/1.
prenehanje pravne osebe - prevzeta družba - sklep o spremembi upnika - razveljavitev potrdila o pravnomočnosti
Po ustaljenem stališču sodne prakse, kot to pravilno pojasnjuje že sodišče prve stopnje, pravna oseba, ki je prenehala obstajati, ne more biti pravdna stranka, in glede na določbo 15. člena ZIZ tudi ne stranka v izvršilnem postopku, ker nima pravne subjektivitete (prvi odstavek 76. člena ZIZ). V takšnem primeru gre za pomanjkljivost, ki je ni mogoče odpraviti. To velja ne glede na to, da je pravna oseba prenehala s pripojitvijo, to je na način, ki ima za posledico univerzalno pravno nasledstvo prevzemne družbe.
Tožnik je pri sodišču podal vlogo, v kateri je navedel, da je pravno neuk ter sodišče prosil, da razsodi in upošteva pravice, pridobljene iz naslova invalidnosti III. kategorije, ki mu pripadajo, pa v odločbah ZPIZ niso bile upoštevane. Te odločbe je priložil ter prosil, da se mu ponovno odmeri pokojnina z upoštevanjem vseh dejavnikov, pridobljenih pravic iz naslova invalidnosti, z dnem nastanka invalidnosti. Glede na takšno nerazumljivo vlogo je sodišče prve stopnje tožniku naložilo, da naj pojasni namen svoje vloge, česar ni storil in mu tudi naložilo, da predloži še en izvod vloge s prilogami za nasprotno stranko in ga tudi opozorilo, da bo sodišče njegovo vlogo zavrglo v kolikor ne bo ravnal po sklepu. Ker tožnik vloge ni popravil ali dopolnil tako, da je primerna za obravnavo, jo je bilo potrebno zavreči (5. odst. 108. čl ZPP).
odškodninska odgovornost delodajalca - mobing - trpinčenje na delovnem mestu
Izvedeni dokazi ne potrjujejo tožničinih trditev, da je bila žrtev trpinčenja na delovnem mestu (tožničina selitev iz ene v pisane v drugo ni bila namerna, temveč je bila posledica reorganizacije; tožnica je imela dostop do informacij, ki jih je potrebovala pri opravljanju svojega dela ...). Zato tožničin tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine iz tega naslova ni utemeljen.
Toženec bo moral od bruto zneska, ki je bil tožniku dosojen iz naslova plače, plačati dohodnino in prispevke v višini, kot bo izhajala iz davčnih predpisov, ki bodo veljali na dan izplačila. Neto znesek plačila plače za sporni mesec bo zato tisti znesek, ki bo od dosojenega bruto zneska ostal po plačilu akontacije dohodnine in prispevkov, po stopnji, kakršna bo veljala v času dejanskega izplačila dosojenega zneska.
Pritožbo zoper sklep o zavrženju tožbe je tožnik vložil prepozno, saj jo je sodišče prejelo po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa, zato jo je potrebno zavreči.