redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - sodna razveza - odškodnina - odmera višine odškodnine - nadomestila iz naslova zavarovanja za čas brezposelnosti
Odškodnina po 118. členu ZDR je odškodnina za ocenjeno bodočo škodo za čas od prenehanja pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča naprej. Zato ni odločilnega pomena dejstvo, da je bil delavec upravičen do nadomestila iz naslova zavarovanja za čas brezposelnosti (do katerega je delavec upravičen zato, ker v času trajanja delovnega razmerja plačuje prispevke od svoje bruto plače), ki se tako ali tako upošteva pri odločanju o reparacijskem zahtevku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tako da se prejeto nadomestilo odšteje od pripadajočega nadomestila plače, ki ga mora plačati delodajalec, ne more pa se upoštevati (dvakrat) še v tem smislu, da bi bil delavec zaradi prejemanja nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti upravičen do nižje odškodnine kot če nadomestila ne bi prejemal.
Tožnik je v sestavi enote, ki se je ukvarjala z nadzorom zračnega prometa pri toženi stranki (RS - Ministrstvu za obrambo) za potrebe Slovenske vojske, opravljal zadolžitve višjega vojaškega uslužbenca kontrole zračnega prometa na letališču. V kolikor so takrat enake zadolžitve na isti lokaciji izvajali tudi delavci družbe (javnega podjetja) na podlagi pogodbe, sklenjene med to družbo in toženo stranko, je za presojo delovno pravnega statusa tožnika pomembno, da je izvajal navedene zadolžitve kot delavec tožene stranke, ne glede na to, da je bil v strokovnem pogledu podrejen tej družbi. Zato v njegovem primeru ni podlage, da bi bil upravičen do plače v enaki višini kot delavci zasebne družbe. Tožnik je bil glede višine plače in dodatkov vezan na pogodbo o zaposlitvi, ki jo je sklenil s svojim delodajalcem. Ta pa je imela podlago v sprejetih ukazih in odločbah o njegovi razporeditvi na zadolžitve vojaškega uslužbenca v formaciji skladno s predpisi, ki so veljali za Slovensko vojsko.
regres za letni dopust - plača - obveznost plačila - sprememba delodajalca - pravni prenos podjetja
Tožnik je opravljal enako delo tako pri prejšnjem delodajalcu kot v nadaljevanju po prenosu dejavnosti pri toženi stranki, to je nepretrgoma in v istih prostorih do dne, ko je prišlo med strankama do sporazumnega prenehanja delovnega razmerja. Zato je potrebno šteti, da je prišlo do spremembe tožnikovega delodajalca po določbi 73. člena ZDR, zaradi česar je tožena stranka kot prevzemnik dejavnosti skladno z določbo 4. odstavka 73. člena ZDR solidarno odgovorna za tožnikove terjatve iz delovnega razmerja tudi za čas pred prenosom dejavnosti.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 116, 116/1. ZPIZ-1 člen 103, 102, 102/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - rok za podajo odpovedi - invalid - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožena stranka se je zaradi reorganizacije in optimizacije poslovanja ter zmanjšanja obsega naročil odločila za prenovo poslovnih procesov ter da se organizacijsko spremeni tako, da se izločijo komercialni procesi in procesi kontrole kakovosti, ki se delno prenesejo na drugo družbo. V primeru, da je tožena stranka dejavnost, v okviru katere je tožnik opravljal delo, prenesla k drugi družbi, bi tožena stranka morala tožniku omogočiti, da nadaljuje z delom pri tej družbi (delodajalcu prevzemniku) pod nespremenjenimi pogoji.
ZDR člen 5, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2. KZ-1 člen 257, 257/3. ZJU člen 3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - opredelitev delodajalca - zagovor - rektor - univerza
Rektor univerze ima pravico odločanja o sklenitvi in prenehanju delovnega razmerja delavcev. Statut tožene stranke izrecno ne določa osebe, ki je pristojna za odpoved pogodbe o zaposlitvi direktorja članice univerze, zato je bil rektor kot podpisnik pogodbe o zaposlitvi s tožnikom pristojen tudi za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo, da je bil rektor univerze na zagovoru tožnika izločen (in je za zagovor pooblastil prorektorja), ne pomeni, da rektor ne bi smel odločati o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Odsotnost rektorja na zagovoru ni vplivala na pravico tožnika do zagovora.
Tožnik (javni uslužbenec, direktor članice univerze), ki za to, da bi članici univerze pridobil protipravno korist, ni zagotovil, da bi bili projekti, obračunani iz javnih sredstev, porabljeni namensko, čeprav je vedel, da je to dolžan storiti, kot direktor članice te univerze, pooblaščena oseba za spremljanje in nadzorovanje izvajanja revidiranih projektov ter vodja raziskovalnega projekta, ter je hotel prepovedano posledico. S tem je kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
Zakon o kazenskem postopku oškodovancu ne daje možnosti pritožbe. Glede na določbo četrtega odstavka 195.b člena ZKP se glede odreditve, časa trajanja, podaljšanja in odprave tega ukrepa smiselno uporabljajo določbe ZKP o priporu, kar pomeni, da je za odreditev in podaljšanje tega ukrepa potreben predlog državnega tožilca. Glede na to, da državna tožilka na obravnavi dne 17.10.2013 podaljšanja tega ukrepa zoper obdolženca glede mladoletnih T.R. in M.R. ni predlagala, sodišče prve stopnje druge možnosti, kot da odrejeno prepoved približevanja mladoletnima T.R. in M.R. odpravi, ni imelo.
vzorčni postopek - plačilo razlike plače - nov plačni sistem - nadzor - javni uslužbenci - prevedba plače - napredovanja
(Prva) prevedba plače tožnice s pogodbo o zaposlitvi (z aneksi) iz leta 2008 z delovnega mesta referent I (V. tarifni razred) v delovno mesto višji referent I (VI. tarifni razred) ni bila izvedena v skladu z ZSPJS. Tožena stranka (javni zavod) je na podlagi svojega pravilnika, ki je v določenih primerih dopuščal spregled pogoja strokovne izobrazbe, tožničino delovno mesto iz V. tarifnega razreda prevedla v delovno mesto v VI. tarifnem razredu, čeprav je tožnica imela le V. stopnjo strokovne izobrazbe, poleg tega pa je dvakrat upoštevala napredovanja – najprej pri določitvi količnika za izračun nominalnega zneska osnovne plače (za kar je podlaga v ZSPJS), nato pa še s prištetjem istih (petih) napredovanj k prevedenemu plačnemu razredu DM, kar je v nasprotju z ureditvijo postopka prevedbe po ZSPJS (49.a, 49.b člen ZSPJS). Zato je tožena stranka to nezakonitost pravilno odpravila in izvedla ponovno prevedbo delovnih mest z določitvijo plač v skladu z določbami spremenjenega Pravilnika o sistemizaciji tožene stranke, ob upoštevanju določb ZSPJS, Kolektivne pogodbe za dejavnost obvezne socialne varnosti in podzakonskih predpisov. Tožnici je bila v letu 2010 ponujena ustrezna nova PZ za strokovnega delavca za izvajanje zaposlovanja I (V. tarifni razred) in kasneje aneks (zaradi napredovanja za en plačni razred), pri čemer je bila plača za to delovno mesto, ki ustreza prejšnjemu delovnemu mestu referent I, prevedena pravilno in določena v skladu s citiranimi predpisi. Čeprav tožnica nove pogodbe o zaposlitvi ni podpisala, jo tožena stranka glede na 1. odst. 3.a člena ZSPJS za čas od 1. 7. 2010 dalje utemeljeno šteje za veljavno sklenjeno.
Tako pogodbena določila o prenizki kot tudi pogodbena določila o previsoki plači (glede na plačo, ki javnemu uslužbencu pripada po zakonskih in drugih predpisih) so, upoštevajoč 88. člen OZ, nična, ker so v nasprotju s prisilnimi predpisi. Določbe ZSPJS oz. 3. in 3.a člena ZSPJS so kogentni predpisi, ki omejujejo pogodbeno svobodo, tudi v tem smislu, da mora delodajalec javnemu uslužbencu določiti in obračunavati le plačo, določeno v skladu z ZSPJS, podzakonskimi predpisi in kolektivnimi pogodbami, čeprav brez (veljavne – podpisane) pogodbe o zaposlitvi, ne pa višje ali nižje plače od pripadajoče. Če pogodba o zaposlitvi določa plačo v drugačni višini kot bi javnemu uslužbencu pripadala glede na zakon, kolektivno pogodbo in druge predpise oziroma če so določbe o plači v nasprotju s 3. odstavkom 3. člena ZSPJS, uporabljajo določbe zakonov, predpisov, kolektivnih pogodb …, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca, kot sestavni del te pogodbe, odločbe ali sklepa. Zato tožničin tožbeni zahtevek na plačilo razlike v plačah med plačo, do katere bi bila tožnica upravičena po pogodbi o zaposlitvi z leta 2008, ki jo je podpisala, ter dejansko obračunano nižjo plačo po pogodbi o zaposlitvi iz leta 2010, ki je ni podpisala, ni utemeljen.
odgovornost za prekršek - dejanska zmota - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja
Izpovedi obeh zaslišanih policistov, ki sta prostorsko razumno še dodatno pojasnila vso prometno signalizacijo na relaciji, odkoder se je obdolženec vključil v promet na prednostno cesto (kar je skladno tudi z uradno pridobljenimi podatki o signalizaciji), je prvostopno sodišče prepričalo, da je obdolženec glede ključnega dejstva (vožnje v naselju) bil v opravičljivi dejanski zmoti.
ZP-1 člen 22, 23, 23/3, 202, 202.č, 202.d, 202.f. Ustava RS člen 156.
prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na območju Slovenije
S tem, ko zakonodajalec ni predvidel odložitve prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na območju RS, ni kršil načela enakega varstva pravic, kot to trdi pritožba. Sodišče ni dolžno vedno, kadar katera od strank v postopku to predlaga, konkretnega postopka prekiniti in zahtevati ustavno presojo. Tako ravna le tedaj, če samo podvomi, ali je zakon, ki bi ga moralo uporabiti pri sojenju, v skladu z Ustavo.
oprostitev plačila sodne takse za postopek po členu 10 ZPVAS
Stranke niso dolžne plačevati sodne takse za zahtevke po členu 10 ZPVAS, ker gre za denacionalizacijski postopek in pride v poštev uporaba člena 71 ZDen.
Delavec je upravičen do višjega plačila za zahtevnejše delovno mesto le, če opravlja vse naloge zahtevnejšega delovnega mesta in ne le posamezne naloge, ki spadajo v delokrog zahtevnejšega delovnega mesta.
Tožnik je bil formalno razporejen na delovno mesto „mojster zvoka“, dejansko pa je opravljal enakovredna dela delovnega mesta „mojster zvoka specialist“, zato je upravičen do plačila za to delovno mesto.
Na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2012 in določb ZOPRZUJF je toženec z odločbo odločil o višini tožnikove starostne pokojnine na dan učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča RS in naprej. Hkrati je v skladu z določbo ZOPRZUJF določil še višino razlike za nazaj ter način in tudi rok izplačila posameznega zneska oziroma obroka. Na takšen način se je pravnomočno uredilo sporno razmerje med strankama, saj je navedena odločba toženca postala pravnomočna. Ne glede na to, da formalno predhodno izdani izpodbijani odločbi toženca glede starostne pokojnine nista bili odpravljeni, ju je navedena (pravnomočna) odločba toženca nadomestila in za tožnika ne moreta imeti nobenih (negativnih) pravnih posledic več. Tožnik si na podlagi izpodbijanih odločb zato tudi ne more svojega pravnega položaja več izboljšati, saj ne more pridobiti več (in drugače) kot mu gre na podlagi pravnomočne odločbe. Ker tožnik tako nima več pravnega interesa za vodenje tega spora, je potrebno tožnikovo tožbo zavreči.
invalid II. kategorije - nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom - odmera - višina priznanega zneska nadomestila
Tožnik je bil v času izdaje izpodbijane odločbe tožene stranke vključen v zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, kar pomeni, da mu je potrebno nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom odmeriti po določbi 131. člena ZPIZ, v katerem je določeno, da je nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom enako razliki med plačo, ki jo prejema zavarovanec s preostalo delovno zmožnostjo za krajši delovni čas od polnega in plačo, ki bi jo dobival, če bi opravljal isto delo s polnim delovnim časom, vendar pa nadomestilo lahko znaša največ 50 % najvišje pokojninske osnove.
Ker pritožba ni navedla, kako je lahko opustitev izvedbe dokaza z zaslišanjem direktorja tožene stranke vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, je bila izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca oziroma cenilca nepotrebna (ob ugotovljenem dogovoru, da se od obveznosti tožene stranke zaradi prenehanja pogodbe odšteje vrednost kupnine, torej vrednost, ki je dosežena ob prodaji vozila, in ob ugotovitvi, da tožeči stranki ni mogoče očitati pasivnosti pri prodajanju vozila).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Tožena stranka je izvedla reorganizacijo v proizvodnji, v posledici česar je tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zadošča, da je podan organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po določenem številu delavcev na delovnem mestu „strojnik 2“ in da se je tožnikovo delo prerazporedilo med ostale delavce. Stroj, na katerem je delal tožnik pred odpovedjo, še vedno obratuje, kar pa ne pomeni, da je odpoved nezakonita, saj to za proces reorganizacije ni bistveno. Tožena stranka se je namreč odločila za drugačno organizacijo dela oz. način dela tako, da je delovne naloge drugače razporedila med zaposlene. Po ustaljeni sodni praksi delodajalec lahko organizira delo tako kot želi in meni, da je zanj najboljše, pri čemer ni predmet sodne presoje, ali je bila reorganizacija potrebna in smotrna, temveč le ali je bila reorganizacija dejansko izvedena in ali je prenehala potreba po delu delavcev.
zavarovanje s predhodno odredbo - postopek zavarovanja terjatev - predhodna odredba
Pogoja za izdajo predhodne odredbe zaradi zavarovanja upnikove terjatve iz prvega in drugega odstavka 257. člena ZIZ sta, da je podlaga upnikove denarne terjatve, ki še ni izvršljiva, odločba domačega sodišča ali drugega organa (pod določenimi pogoji tudi poravnava) in da upnik izkaže za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena. Sklep o izvršbi, ki se glasi na denarno terjatev glede priznane glavnice in zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posamezne terjatve dalje do plačila, predstavlja odločbo domačega sodišča, ki se glasi na denarno terjatev, ki še ni izvršljiva in kot taka predstavlja enega od pogojev za izdajo predhodne odredbe po določbi prvega odstavka 257. člena ZIZ za zavarovanje denarne terjatve, ki izhaja iz njih. Izkazana je tudi verjetnost obstoja nevarnosti, da bo brez izdane predhodne odredbe uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, saj ima tožena stranka velike težave pri poslovanju in je prezadolžena. Zato je predlagana predhodna odredba zaradi zavarovanja denarne terjatve s prepovedjo organizacijam za plačilni promet, da ne smejo dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu izplačati iz njegovega računa denarnega zneska, za katerega je odredilo predhodno odredbo, utemeljena.
Stališče sodišča prve stopnje, da zato ker je storilec za prekršek izvedel šele več kot 6 mesecev od dneva storitve prekrška postopek o prekršku zoper storilca ni več dopusten, je pravno zmotno. Res je, da je bila z novelo ZP-1H glede zastaranja pregona spremenjena določba prvega odstavka 42. člena tako, da postopka o prekršku, ki je bil ugotovljen s tehničnimi sredstvi in kršitelj s kršitvijo ni bil seznanjen, ni dopustno začeti, če od dneva storitve prekrška preteče več kot 30 dni, ko je bil prekršek storjen. Vendar pa taka sprememba zakonske določbe ne pomeni, da v vsakem primeru, ko storilec ni seznanjen s prekrškom znotraj 30 dnevnega roka od storitve prekrška, postopek o prekršku zoper njega ni več dopusten. Glede na določbo tretjega odstavka 42. člena ZP-1 zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška. Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku, v obravnavanem primeru torej, glede na določbo prvega odstavka 42. člena ZP-1, po preteku štirih let.
OZ člen 648. ZPP člen 155. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku člen 12, 13.
vzrok v neizpolnitvi pogodbenih obveznosti v sferi naročnika – naročnikov odstop od pogodbe – plačilo – pridobljene koristi – prihranjeni stroški – povrnitev nadomestila plače za odsotnost z dela
Direktor družbe C. ima pravico do povrnitve nadomestila plače za odsotnost z dela (prvi odstavek 12. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku), pri čemer pa bi mu moral nadomestilo plače najprej izplačati delodajalec, šele nato pa bi sodišče lahko odločalo o povračilu izplačanega nadomestila (13. člen omenjenega Pravilnika).
pravočasnost pritožbe – oddaja priporočene pošiljke – napaka poštnega delavca – dan oddaje na pošto
Če je bila pošiljka oddana kot priporočena, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču in nadaljnja napaka poštnega delavca ne more iti v breme stranke.
Če bi šlo za konsignacijo, bi bili zneski delnih plačil usklajeni z dejansko prodajo, kar pa v konkretnem primeru niso bili. Tudi DDV bi bil v primeru konsignacije plačevan sukcesivno, torej glede na vsak izdan račun, ki bi bil usklajen z dejansko prodajo.