Tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do dela vdovske pokojnine po 1. alinei 1. odstavka 110. člena ZPIZ-1, saj bi morala do smrti zavarovanca dopolniti 53 let. Tožnica je bila ob moževi smrti stara 42 let in 5 mesecev.
Tožnica je bila razvrščena v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni. Glede na datum smrti zavarovanca tožnica v času smrti še ni bila popolnoma nezmožna za delo, niti ni to postala v enem letu po zavarovančevi smrti, zato ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do dela vdovske pokojnine po 2. alinei 1. odstavka 110. člena ZPIZ-1. Ker tožnica s pokojnim zavarovancem ni imela skupnih otrok, do katerih bi obstajala dolžnost preživljanja, ni izpolnjen pogoj določen v 3. alinei 1. odstavka 110. člena ZPIZ-1.
Ker tožnica v času zavarovančeve smrti ni imela lastnosti zavarovanca, bi lahko pravico pridobila, če bi do zavarovančeve smrti dopolnila starost 48 let oziroma bi nastopila čakalno dobo, če bi do zavarovančeve smrti upoštevaje 2. odstavek 421. člena ZPIZ-1 dopolnila 44 let. Tudi ta pogoj ni izpolnjen, kajti na dan moževe smrti je bila tožnica stara 42 let in 5 mesecev. Ker tožnica pogojev za pridobitev vdovske pokojnine in s tem pogojev za pridobitev oziroma odmero dela vdovske pokojnine po 4. odstavku 123. člena ZPIZ-1 v zvezi s 110. členom ZPIZ-1 ne izpolnjuje, njen tožbeni zahtevek, da se ji prizna pravica do dela vdovske pokojnine, ni utemeljen.
Edina izjema od pravila, ki k povrnitvi stroškov v primeru umika tožbe zavezuje tožečo stranko, je umik tožbe po izpolnitvi zahtevka. Kot izpolnitev zahtevka se smiselno šteje tudi priznanje terjatve tožeče stranke v postopku prisilne poravnave. S tem je tožena stranka namreč dejansko pripoznala utemeljenost zahtevka v tem sporu. Zato mora tožeči stranki povrniti stroške, ki so ji nastali od vložitve sklepa o izvršbi do pravočasnega umika tožbe.
STEČAJNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO
VSM0021677
OZ člen 356, 365, 369, 369/5. ZFPPIPP člen 132, 227, 227/1, 493, 493/2. ZPP člen 337, 337/1. ZPPSL člen 4, 4/1.
postopek osebnega stečaja - samostojni podjetnik posameznik - osebne in poslovne terjatve - judikatne terjatve - zastaranje
Obveznosti, katerih nosilec je dolžnik kot samostojni podjetnik z zaključkom stečaja tako prenehajo za razliko od terjatev, ki ne izvirajo iz poslovnih razmerij - t.i. osebnih terjatev. Dolžnik kot fizična oseba namreč ne preneha in osebne terjatve še naprej obstajajo. Upnik terjatve iz takih (osebnih) razmerij lahko uveljavlja tudi po zaključku stečaja.
Pri tožniku je življenjska aktivnost zmanjšana pri večjih fizičnih aktivnosti, npr. rekreativno igranje nogometa, kar za tožnika predstavlja zelo pomembno dejavnost in je omejena zaradi bolečin, ki se pri tem pojavijo. Tožnik še lahko igra nogomet, vendar ne na nivoju, kot ga je igral pred nesrečo. Tožnik ima občasne težave, če dlje časa fizično dela, pri tem pa je potrebno upoštevati, da je tožnik navadni fizični delavec in da je bil ob poškodbi star 41 let. Tožnikova življenjska aktivnost je zmanjšana za 5 %. Pravična denarna odškodnina za pretrpljene duševne bolečine tožnika zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti znaša 6.000,00 EUR.
Določilo 161. člena ZPP vsebuje pravilo o tem, kako se sospornikom naloži povračilo pravdnih stroškov, ne ureja pa natančno procesnih položajev posameznih sospornikov, glede na njihov uspeh v postopku. Na vprašanje, ali je eventualno tožena stranka v razmerju do tožnika upravičena do povrnitve pravdnih stroškov, kadar tožnik s tožbo uspe že proti prvemu tožencu (kar velja za konkretni primer), starejša slovenska sodna praksa odgovarja pritrdilno. Takšno stališče ne vzbuja pomislekov, saj pravda tudi proti eventuelno toženemu začne teči, ko se mu vroči tožba, zato je upravičen tudi do povračila stroškov, ne sicer na podlagi načela uspeha (tožbeni zahtevek proti eventuelno tožbenemu se ne zavrne) ampak po krivdnem načelu (1. odstavek 156. člena ZPP). Zato je tožnik dolžan tretjetoženi stranki (lastnici avto dvigala, pri uporabi katerega se je tožnik poškodoval), eventuelnemu sosporniku na toženi strani, povrniti nastale stroške postopka, odmerjene skladno z Zakonom o odvetniški tarifi.
V obdobju, ko je bil tožnik direktor tožene stranke, se je neizrabljeni letni dopust tožnika samodejno prenašal iz leta v leto, čeprav bi moral tožnik letni dopust predhodnega leta, na podlagi drugega odstavka 163. člena ZDR, izrabiti najkasneje do 30. junija v tekočem letu. Tožena stranka (oziroma njen nadzorni svet) tožniku ni onemogočala izrabe letnega dopusta. Tožnik je bil tisti, ki je kot direktor odločal o dopustu drugih delavcev in ki je bil po svoji funkciji dolžan delo organizirati tako, da je omogočil izrabo letnega dopusta sebi in drugim. Če tega ni storil, toženki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja oziroma odškodninske odgovornosti za škodo, ki je tožniku nastala, ker ni mogel izrabiti letnega dopusta.
Delavec in delodajalec lahko ob prenehanju delovnega razmerja skleneta dogovor o plačilu odškodnine zaradi neizrabe letnega dopusta (166. člen ZDR) le v primeru, če delavec dopusta ni mogel izrabiti iz objektivnih razlogov. Tožnik neupravičeno terja navedeni znesek na podlagi Direktive o delovnem času (Direktiva 2003/88/ES), ki v drugem odstavku 7. člena določa, da minimalnega letnega dopusta ni moč nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja. Ta določba ne pomeni, da delavcu v vsakem primeru pripada nadomestilo v primeru prenehanja delovnega razmerja. Tudi v tem primeru velja, da je denarno nadomestilo odvisno od objektivne nezmožnosti neizrabe dopusta.
ZGD-1 člen 3, 3/6, 7, 7/1. ZIZ člen 40, 40/4, 141, 141/7.
odgovornost samostojnega podjetnika - enotnost osebnega in podjetniškega premoženja
Pravno organizacijska oblika samostojnega podjetnika nima lastne pravne subjektivitete, ločene od pravne subjektivitete nosilca podjema - podjetnika kot fizične osebe. Za svoje obveznosti podjetnik odgovarja z vsem svojim premoženjem (prvi odstavek 7. člena ZGD-1). Gre torej za enotnost osebnega in podjetniškega premoženja. Glede na navedeno, denarna sredstva na računu podjetnika hkrati predstavljajo tudi premoženje fizične osebe in v obravnavani situaciji, ko teče izvršba zoper dolžnika kot fizično osebo je dovoljena izvršba tudi na poslovni račun, ki ga ima po zatrjevanjih upnice dolžnik kot samostojni podjetnik.
ZZSV člen 3, 4. ZPIZ-1 člen 275. OZ člen 190. ZUP člen 113.
starostna pokojnina - dodatek k starostni pokojnini iz tujine - preplačilo - neupravičeno izplačan znesek
Po določbi 3. člena ZZSV se dodatek k starostni pokojnini iz tujine odmeri v višini razlike med usklajenim zneskom osnove in tolarsko oziroma evrsko protivrednostjo pokojnine, ki jo je upravičencu dolžan izplačati nosilec zavarovanja iz katere od drugih republik nekdanje SFRJ za tekoči mesec. V primeru, da nosilec zavarovanja iz katere od republik nekdanje SFRJ upravičencu ne nakaže pokojnine za določen mesec, se mu odmeri v višini osnove (4. člen ZZSV). Hkrati pa je določeno, da je upravičenec v 8 dneh po prejemu dolžan zavodu povrniti znesek pokojnine, ki mu jo za navedeni mesec naknadno nakaže nosilec zavarovanja iz druge republike nekdanje SFRJ. V tožničinem primeru specifikacija in podatki o višini pokojnine, ki jo je v relevantnem obdobju prejemala v BiH in o višini dodatka k tej pokojnini, ki ga je tožnici nakazoval toženec, pokažejo, da se je višina pokojnine v BiH periodično spreminjala oziroma zviševala, dodatek k pokojnini pa se je izplačeval v nespremenjenem znesku oziroma se kljub višji pokojnini v BiH ni znižal. Ker je tožnica prejemala višji dodatek k pokojnini kot je bila do njega upravičena, je prišlo do preplačila. Zato je tožnica neupravičeno izplačani znesek dolžna povrniti tožencu.
izvršba za izterjavo nedenarne terjatve - ugovor po izteku roka - služnost hoje in vožnje
Sodišče prve stopnje se je pri tem pravilno oprlo na izvršiteljevo poročilo z dne 19. 5. 2011, iz katerega jasno izhaja, da je bil sporni betonski zid odrezan na nivo služnostne poti in da je dolžnik odstranil določene ovire, še vedno pa je bil le delno omogočen prehod po služnostni poti. Iz izvršilnega naslova namreč jasno izhaja, da sta dolžnika dolžna ne le odstraniti betonski zid, temveč upniku omogočiti, da ta neovirano izvaja soposest hoje in vožnje preko parc. št. X do dovozne poti.
ZJU člen 22, 39, 39/2. ZPP člen 8, 339, 339/1. ZSPJS člen 2e.
vojska - akt vodenja in poveljevanja - plačilo za dejansko opravljeno delo - sodno varstvo - dokazna ocena - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - zavrženje tožbe
Ukaz Generalštaba Slovenske vojske je akt vodenja in poveljevanja, pri čemer ugovori ne zadržijo izvršitve sprejetega akta, in zoper takšen ukaz tudi ni sodnega varstva. Zato je tožba tožnika v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek za odpravo ukaza potrebno zavreči.
V primeru, če komisija za pritožbe ne odloči v roku iz drugega odstavka 39. člena ZJU o ugovoru zoper odločitev, daje zakon javnemu uslužbencu možnost vložitve tožbe v 30 dneh od poteka roka za odločitev Komisije za pritožbe, kar pa ne pomeni, da je to edini rok, v katerem lahko vloži tožbo. Sodni presoji je v takem primeru podvržen tudi sklep komisije za pritožbe, ne glede na to, ali komisija odloči v 30 dnevnem roku ali po poteku tega roka. Zato ima javni uslužbenec pravico vložiti tožbo v roku 30 dni od vročitve sklepa komisije, tudi če ta ni odločala v roku. Ne gre za to, da bi se s kasnejšo odločitvijo Komisije za pritožbe javnemu uslužbencu odprl nov rok za pritožbe, ampak za to, da zakon javnemu uslužbencu v primeru prekoračitve roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU daje dve možnosti za vložitev tožbe. Tožnik je po prejemu odločitve pritožbenega organa (komisije za pritožbe), tožbo vložil pravočasno, zato je o tožbenem zahtevku glede teh odločb potrebno odločiti po vsebini.
Ker je prva tožnica vložila tožbo zoper dokončno odločbo toženca po izteku 30 dnevnega roka, jo je bilo treba kot prepozno zavreči. Prva tožnica je sicer znotraj roka za vložitev tožbe priporočeno po pošti poslala tožbo, vendar na naslov toženca - Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ne pa na sodišče. Toženec je nato pošiljko - tožbo sodišču odstopil neposredno. To pa je bilo nedvomno po izteku 30 dnevnega roka in torej prepozno.
obveznost plačila - sklep o izvršbi - razveljavitev sklepa - plača - zadrževanje in pobot izplačila plače
Tožena stranka je tožniku v vtoževanem obdobju odtegovala od njegove plače iz naslova preživnine določene zneske. Tožena stranka je kot pravno podlago za odtegovanje navedenih zneskov upoštevala sklep o izvršbi, ki pa je bil po ugovoru tožnika kot dolžnika v izvršilnem postopku s sklepom razveljavljen, predlog za izvršbo in zavarovanje pa v celoti zavrnjen. S tem je odpadla pravna podlaga, v zvezi s katero je tožena stranka tožniku v omenjenem obdobju odtegovala sporne zneske od plače. Ker je tožena stranka kljub navedenemu nadaljevala z odtegovanjem mesečnih zneskov od tožnikove plače, ne da bi za to imela pravno podlago, je tožnikov zahtevek na povrnitev neupravičeno odtegnjenih zneskov utemeljen.
ZDR v 136. členu določa, da lahko delodajalec zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih, pri čemer so vsa določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadrževanja izplačila, neveljavna. Delodajalec svoje terjatve do delavca brez njegove pisnega soglasja ne sme pobotati z obveznostjo plačila, delavec pa soglasja ne more dati pred nastankom delodajalčeve terjatve. Ker tožnik ni pisno soglašal s pobotanjem svoje obveznosti do tožene stranke in ker zadržanje tožnikove plače ni temeljilo na primerih, ki bi bili določeni z zakonom, je tožnikov zahtevek za plačilo nezakonito zadržanega zneska plače utemeljen.
ZD člen 203. ZIZ člen 24, 24/3, 24/4. ZPP 224, 224/1.
dedovanje - nadaljevanje postopka z dolžnikovim dedičem - posebna pravila o dokazu prehoda obveznosti - ugotovitvena sodba v pravdi - javna listina - pomen smrtovnice
V pravni teoriji in sodni praksi je usklajeno stališče, da mora biti prehod obveznosti na dediča izkazan s sklepom o delovanju.
Če se prehod zapustnikove terjatve oziroma dolga na dediča ne more dokazati s sklepom o dedovanju (ni bilo zapuščinske obravnave, ker ni bilo zapuščine, ali je bilo v zapuščini samo premično premoženje, dediče pa niso zahtevali obravnave, se lahko pravno nasledstvo dokaže s sodbo iz pravde na ugotovitev, da je zapustnikov dolg prešel na dediča.
Priznanje določenih dejstev za pripoznavo dolga ne zadošča. Izjava se mora nanašati na priznanje določenega dejstva z vsemi pravnimi posledicami, torej da dolžnik pripozna, da na podlagi točno določenega pravnega razmerja dolguje upniku.
ZSReg člen 5, 5/1, 5/1-4. ZGD-1 člen 295, 295/2, 398.
ničnost sklepov skupščine – učinek razveljavljenega sklepa – vpis sodbe o zavrnitvi tožbenega zahtevka na ničnost sklepov – vpis po uradni dolžnosti
Odločitev o veljavnosti sklepov izpodbijane skupščine nima oblikovalnega učinka na korporacijska razmerja subjekta vpisa v sodnem registru.
Vpis sodbe o ugotovljeni ničnosti sklepa je predviden zato, ker zaradi ugotovljene ničnosti ni več podlage za vpis sklepa v sodnem registru. Vsebina sklepa se tako po uradni dolžnosti vpiše v register „le“, če gre za sodbo, s katero se sklep ugotovi za ničnega ali se razveljavi. Če pa je sodišče zavrnilo tožbo, v sodni register ne vpiše ničesar.
Pri tožnici še ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Izvedenec psihater je pri tožnici postavil diagnozo anksiozno depresivna motnja in čustveno neuravnovešene osebnostne motnje. Ugotovil je, da tožnica biva v izjemno neugodnih socialnih razmerah, ter da v prvi vrsti potrebuje socialno pomoč, ureditev stanovanjskih razmer, pomoč Centra za socialno delo in rešitev premoženjskega stanja ter tudi psihiatrično zdravljenje, v smislu zdravljenje anksiozno depresivne motnje, s sočasno pomočjo pri reševanju socialnega vprašanja. Pri tožnici je zaradi posledic bolezni tako podana III. kategorija invalidnosti.
Sporazuma o socialnem zavarovanju (tako z RH in BiH) se ne nanašata na pridobitev pravice do denarnega nadomestila iz invalidskega zavarovanja in ne dajeta pravne podlage, da se v primeru ugotovljene preostale delovne zmožnosti pri pridobitvi denarnega nadomestila iz invalidskega zavarovanja seštevajo zavarovalne dobe, kar pomeni, da v tožničinem primeru v pokojninsko dobo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi III. kategorije invalidnosti ni možno upoštevati dobe, dopolnjene v Republiki Hrvaški in dobe, dopolnjene v Republiki Bosni in Hercegovini. Tožnica ima v Republiki Sloveniji in Republiki Črni Gori skupaj dobre 4 leta pokojninske dobe in tako kot invalid III. kategorije invalidnosti po določbi 67. člena ZPIZ-1 ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost. Zato tožničin tožbeni zahtevek za odpravo odločb toženke ter za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in posledično priznanje pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.
Zahteva za povrnitev stroškov mora biti torej določno opredeljena. takšna pa ni, če stranka samo navede, da zahteva povrnitev vseh stroškov, ki ji pripadajo, čeprav jih je mogoče ugotoviti na podlagi vpisa, niti če se sklicuje na določila tarife o nagrajevanju odvetnikov, temveč je dolžna specificirati opravljena dejanja in zneske, ki jih zanje zahteva.
Tako bi morala upnica, ki je vložila elektronski predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova zahtevo za povrnitev izvršilnih stroškov določneje opredeliti, torej v nestandariziranemu delu besedila elektronske vloge opredeliti vrsto in obseg stroškov katerih povrnitev zahteva v skladu z veljavnim Zakonom o odvetniških storitvah.
Če gre za kreditno razmerje, kakor je obravnavani primer, se od banke kot strokovnjaka na trgu kreditiranja, pričakuje povečana skrbnost glede opredelitve navedb o posameznih kreditnih obveznostih (glavnici, pogodbenih in zamudnih obrestih, posameznih stroških,...).
Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi plačila plač, povrnitve stroškov prehrane, plačila odpravnine ter odškodnine za izgubljeno plačo, za čas odpovednega roka in v tožbi podala še predlog za oprostitev plačila sodnih taks ter navedla, da je brez premoženja, da z možem prejemata nizki plači in da preživljata dva mladoletna otroka. Hkrati pa ni predložila odločbe pristojnega organa, da prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke in zakona, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev ter tožeča stranka tudi ni predložila izjave o premoženjskem stanju oziroma izpolnjenega obrazca za to izjavo. Po določbi 3. odstavka 12. člena ZST-1 se s predlogom za oprostitev plačilnih taks, ki mu ni priložena izjava o premoženjskem stanju na predpisanem obrazcu, sodišče ravna kot z nepopolno vlogo, kar pomeni, da izjava o premoženjskem stanju ni le dokaz, temveč predstavlja sestavni del vloge in s tem tudi del trditvene podlage, na temelju katere sodišče odloči, ali so podani pogoji za oprostitev plačila sodne takse. Sodišče prve stopnje zato ni postopalo pravilno, ko tožeče stranke, v skladu s 3. odstavkom 12. člena ZST-1 ni pozvalo k predložitvi izjave o premoženjskem stanju, temveč je takoj odločilo, da ni zadostila trditvenemu bremenu, glede okoliščin, iz katerih bi izhajala opravičenost do taksne oprostitve.
nasprotna izvršba - pogoji za nasprotno izvršbo - sklep o dovolitvi nasprotne izvršbe kot izvršilni naslov
V zadevi In 1 je M. s.p.a. predlagal izvršbo na podlagi pravnomočne sodbe. Med postopkom je S. dosegel razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti na tej sodbi, kar pomeni, da pogoji za dovolitev izvršbe niso bili več izpolnjeni in je izvršilno sodišče izvršbo ustavilo in razveljavilo opravljena izvršilna dejanja. Povedano pomeni, da do takrat izvedeno poplačilo v znesku 11.410,17 EUR ni imelo več pravne podlage, izpolnjeni so bili pogoji za nasprotno izvršbo.
Izpodbijani sklep predstavlja šele izvršilni naslov, na podlagi katerega bo upnik lahko zahteval izvršbo na pristojnem sodišču. Ta izvršilni naslov pa se izda v postopku, v katerem je bilo izvedeno plačilo brez pravne podlage, torej v postopku, za katerega je pristojno slovensko sodišče.
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/2, 150. ZVZD člen 5, 6, 9. Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih člen 10, 11.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - objektivna odgovornost - krivdna odgovornost - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - gradbišče
V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da je nevarna dejavnost tista dejavnost, pri kateri je tveganje za nastanek škode večje od običajnega, merilo za to presojo pa je abstrakten primer, pri katerem je vse opravljeno tako, kot je treba, pa iz takšne, sicer koristne dejavnosti, vseeno izvira povečana nevarnost za nastanek škodne posledice. Izstopanje iz gradbenega jaška, globine manj kot en meter, ne predstavlja tveganja za nastanek škode, ki bi bilo večje od običajnega. Tožnik se ni poškodoval pri opravljanju nevarne dejavnosti, zato ni podana objektivna odškodninska odgovornost prvotožene stranke (tožnikovega delodajalca).
Izstopa iz jarka z vertikalnimi stenami, globine 90 cm (kar pomeni, da bi moral delavec pri izstopu premagati višino, ki je primerljiva bočni višini 180 cm visokega človeka) s sipkim materialom na delu, kamor bi se delavec oprl, brez ustreznih pripomočkov (na primer stopnice) ni mogoče opredeliti kot enostavnega oziroma običajnega, za katerega delavcu ne bi bilo potrebno zagotoviti ustreznih delovnih sredstev oziroma opreme.
Zgolj sklicevanje na obstoj domneve o insolventnosti po določbah ZFPPIPP pri toženi stranki ni dovolj konkretna trditev, s katero bi bila izkazana nevarnost, da bo uveljavitev denarne terjatve tožeče stranke onemogočena. Insolventnost dolžnika ne pomeni avtomatično nevarnosti za uveljavitev predmetne terjatve