pravica do vdovske pokojnine - pravnomočna odločitev - obnova postopka
ZUP v 260. členu določa v katerih primerih se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku) lahko obnovi. V 1. točki je tako določeno, da se postopek obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Tožnica je predložila dokaze v zvezi s poslabšanjem zdravstvenega stanja. Navedeni dokazi v ničemer ne vplivajo na odločitev o priznanju pravice do vdovske pokojnine, enako tudi ne tožničine navedbe v zvezi z njeno sedanjo starostjo. V tem primeru ne gre niti za nova dejstva niti za nove dokaze v smislu 1. točke 260. člena ZUP. Izvidi namreč izkazujejo poslabšanje zdravstvenega stanja za obdobje po izdaji odločbe, s katero je bila zavrnjena tožničina zahteva za priznanje pravice do vdovske pokojnine in so zato za rešitev predmetne zadeve pravno irelevantni.
9Ker niso izpolnjeni pogoji po določbi 260. člena ZUP, je sodišče prve stopnje tožničin tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo in tudi pravilno zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na vsebinsko odločanje o pravici do vdovske pokojine, saj je bilo o tej pravici že pravnomočno odločeno.
ZPIZ-2 člen 41, 63, 63/2, 63/2-2, 63/2-3.. ZPP člen 286b.
invalidska pokojnina - III. kategorija invalidnosti - neizpolnjevanje pogojev
Dejstvo, da je bila tožnica pri tujem nosilcu zavarovanja že invalidsko upokojena, ne pomeni, da so izpolnjeni pogoji za invalidsko pokojnino tudi v Republiki Sloveniji. Odločilno je namreč, da vsak organ vprašanje invalidnosti presoja samostojno, kar pomeni, da je v primeru vprašanja, ali je pri tožnici podana II. kategorija invalidnosti, potrebno izhajati iz določb ZPIZ-2. Iz podanega izvedenskega mnenja pa po stališču pritožbenega sodišča jasno izhaja, da je pri tožnici delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, kar pomeni, da je pri njej podana III. kategorija invalidnosti.
ZPP člen 285, 355.. Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (2002) člen 6.
dodatek za nego otroka - izpolnjevanje pogojev - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
V spornem obdobju gre pri mladoletnem otroku nedvomno za izkazano alergijo na dvoje osnovnih živil. Zaradi izvedenčevega (napačnega) izhodišča,pa je ostalo neraziskano dejstvo obstoja otrokove alergije na arašide, in s tem izpolnjenost pogojev za priznanje vtoževane pravice.Ker sodišče nima medicinskega znanja, da bi samo tolmačilo izpostavljene ugotovitve glede parametrov otrokove (pre)občutljivosti, bi moralo s pomočjo sodnega izvedenca ugotoviti ključno dejstvo obstoja upoštevne alergije na arašide.Tudi ugotovitev izvedenca, da je bil pri otroku ves ta čas potreben posebni dietni režim in enaka terapija, bi moralo sodišče vzpodbuditi k ugotovitvi vzroka za različne odločitve tožene stranke v zaporednem časovnem obdobju.
Kot je opozorilo že sodišče v 2. točki obrazložitve sklepa je Vrhovno sodišče RS izdalo svetovalno mnenje z opr. št. VIII sm 2/2020 z dne 11. 5. 2021. V svetovalnem mnenju je zavzelo stališče, da delodajalec v socialnem sporu o začasni nezmožnosti za delo ob sklicevanju določbe 34. člena ZZVZZ 178. člena ZPIZ-2 in 246. člena Pravil OZZ ne more zahtevati napotitve delavca na invalidsko komisijo. Prvostopno sodišče je tožbo ponovno zavrglo ter se pri tem v obrazložitvi sklicevalo na argumente, ki jih je že pojasnilo v predhodno izdanem sklepu o zavrženju tožbe z dne 26. 5. 2020, o katerem je VDSS že odločalo s sklepom opr. št. Psp 165/2020 z dne 16. 9. 2020.
URS člen 2, 22, 23, 33, 50, 74, 156.. ZPIZ-2 člen 6, 16, 16/1, 22.. ZPP člen 8, 212.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.. ZMEPIZ-1 člen 81.
izvzem iz obveznega zavarovanja - ustanovitelj družbe - poslovodna oseba - lastnost zavarovanca iz naslova družbeništva in poslovodenja zasebne družbe
Sodišče prve stopnje je enako kot pred njim toženi zavod, pravilno uporabilo relevantne določbe ZPIZ-2 in ZMEPIZ-1. Po 81. členu ZMEPIZ-1 se po uradni dolžnosti uvede postopek za ugotavljanje lastnosti zavarovanca v primerih, določenih v 80. členu, če je vzpostavljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje, pa ni bila vložena prijava v zavarovanje. To velja tudi za zavarovance iz 1. odstavka 16. člena ZPIZ-2, po katerem so obvezno zavarovani družbeniki gospodarskih družb, ustanovljenih v skladu s predpisi RS in so poslovodne osebe, če niso zavarovani na drugi podlagi. Sicer pa zavarovalno razmerje nastane ex lege z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za zavarovanje (6. člen ZPIZ-2) in za zavarovance iz 16. člena ZPIZ-2 traja od dneva vpisa v poslovni register družbenika in poslovodne osebe do dneva izbrisa iz registra (22. člen ZPIZ-2).
Kogentnih določb ZPIZ-2 ni mogoče uporabljati drugače kot glasijo. Za izvzem iz zavarovanja iz zdravstvenih razlogov ni zakonske podlage. Pritožbeno stališče o ustvarjanju fikcije prihodkov, ko iz upravičenih razlogov niso bili doseženi, je zmotno in pravno popolnoma irelevantno. Kot je v domeni družbenika in poslovodje gospodarske družbe, da se vpiše v poslovni register, velja enako za izbris iz registra, v kolikor iz zdravstvenih razlogov ni zmožen za poslovodenje. Le na takšen način se je mogoče izogniti obveznemu pokojninskemu in invalidskemu zavarovanju, ki nastane z vpisom in preneha z izbrisom iz registra. V socialnem sporu o lastnosti zavarovanca ni mogoče doseči drugačne obravnave od predpisane. Obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje oseb iz 16. člena ZPIZ-2 ni vezano na prihodke ali dobiček gospodarskih družb, temveč izključno na status družbeništva ali poslovodenja družbe. Zavarovanje temelji na statusni podlagi in izvzem iz zavarovanja, ki bi bil vezan na prihodek ali dobiček ni mogoč.
ZPIZ-1 člen 8, 13, 13/1, 25, 36, 36/1, 191, 192, 193.. ZPIZ-2 člen 394, 394/2.. ZDSS-1 člen 82.. ZPIZ člen 8.. URS člen 14, 15, 22.
starostna pokojnina - izpolnjevanje pogojev - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Starostna pokojnina z dnem 25. 2. 2016 je priznana preuranjeno, ker ni razčiščeno ali je tožnica na navedeni datum sploh dopolnila 38 let pokojninske dobe.
Ni dvoma, da je tožnica, ki je rojena 25. 2. 1958, starostni pogoj iz 1. odstavka 36. člena ZPIZ-1 izpolnila 25. 2. 2016, ko je dopolnila 58 let starosti. Na presečni datum 31. 12. 2012 ji je manjkalo manj kot pet let starosti, s čimer je izpolnjen prvi pogoj iz drugega stavka 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2.
Navedeno pa ne velja za pogoj pokojninske dobe, saj pred sodiščem prve stopnje, niti v predsodnem postopku ni bilo razčiščeno, ali je tožnici na presečni datum 31. 12. 2012 manjkalo pet let ali manj pokojninske dobe, ter kdaj je z dodano dobo dopolnila 38 let dobe. Iz 12. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja le, da je na dan 31. 12. 2017 dopolnila 31 let 6 mesecev in 8 dni pokojninske dobe in ker je bila v obvezno zavarovanje vključena do 15. 3. 2014, je 25. 2. 2016 dopolnila pokojninsko dobo v enakem trajanju. Upoštevajoč dodatnih 9 mesecev in 16 dni na zavarovalni podlagi 001 od 1. 1. 2006 do 16. 10. 2006 sodišče zaključuje, da je imela tožnica skupaj 32 let, 3 mesece in 24 dni pokojninske dobe. Vendar sodišče ne obrazloži, ali je ugotovljena pokojninska doba dopolnjena do 31. 12. 2012 ali po tem datumu, koliko dodane dobe ter iz katerega obdobja je potrebno prišteti za dopolnitev 38 let pokojninske dobe in na kateri datum je bilo izpolnjenih predpisanih 38 let pokojninske dobe.
URS člen 2, 50, 51.. ZZVZZ člen 23, 23-1, 23-2, 23-3, 39, 40, 41, 44a, 46, 46-2, 46-4, 47, 47-2, 84.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 154, 154/2, 154/4, 155.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo) (1998) člen 139.. ZZVZZ člen 46, 46-2, 46-4, 47, 47-2, 84.. OZ člen 274, 275.
zdravljenje v tujini - povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - humanitarna organizacija - prevozni stroški
Plačilo zdravstvene storitve bolnici s strani donatorja in na račun zavarovanca (izpolnitelja) nima nobenega vpliva na razmerje med zavarovancem in zavarovalnico, saj se s plačilom izključno vzpostavi razmerje med plačnikom – donatorjem in zavarovancem. Donator v tem primeru ni izpolnil obveznosti zavarovalnice, konkretno Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, temveč je izpolnil izključno obveznost zavarovanca proti bolnišnici. Donator namreč ni v nikakršnem materialnopravnem razmerju do Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ampak le do zavarovanca. Kar je bistveno v celotni verigi, s tem ni ugasnila obveznost zavarovalnice, to je Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije proti zavarovancu. S plačilom donatorja zdravstvenih storitev je prenehala zgolj obveznost v razmerju med zavarovancem in bolnico. Hkrati pa je nastalo razmerje med donatorjem ter zavarovancem, ki proti donatorju postane dolžnik, izpolnitelj – donator pa upnik (274. člen OZ). Edino razmerje med tema dvema potem lahko vpliva na terjatev oziroma na sredstva, plačana bolnici.
Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije je ob izpolnjenih zakonskih pogojih še vedno dolžan izpolniti obveznosti do zavarovanca in mu povrniti stroške, ki so mu nastali zaradi zdravljenja v tujini. Če bo tretji, to je donator, ki je za zavarovanca plačal stroške zdravljenja, od zavarovanca terjal vračilo teh sredstev, ko mu bodo izplačani s strani zavarovalnice, je odvisno od razmerja med dolžnikom – zavarovancem in prevzemnikom – donatorjem.
Po pregledu tožbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da so utemeljene pritožbene navedbe, da v sporni zadevi ni šlo za nepopolno tožbo. Tožbo bi moralo sodišče vzeti v obravnavo, ne pa da je tožnika s sklepom pozivalo na njeno dopolnitev. Iz tožbe namreč povsem jasno izhaja, da tožnik tožbe ne vlaga zoper upravni akt in s tem torej ne uveljavlja priznanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V tem primeru torej ni bilo nobene osnove, da je sodišče tožnika s sklepom še posebej pozivalo, da naj predloži dokončno odločbo, ki jo s tožbo izpodbija.
Iz vsebine tožbe izhaja, da je le-ta naperjena zoper toženo stranko, ki naj bi po navedbah tožnika z nepravilnimi postopki od leta 2017 dalje ustvarila podlago, ki naj bi tožniku preprečevala možnost za zaposlitev in ogrozila njegov socialni položaj. V tožbi opisuje kakšna naj bi bila škodljiva ravnanja tožene stranke ter da naj tožena stranka tudi prevzame odgovornost. Tožnik predlaga način povrnitve škode med drugim, da tožena stranka tožniku izplača mesečne rente v višini minimalne plače v Republiki Sloveniji za čas od 20. 7. 2017 dalje. Tožnik je s tem v zvezi priložil tudi več listinskih dokazov.
Tožba tako izkazuje osnovne predpostavke za odškodninsko odgovornost. Razčiščevanje, ali so podani elementi odškodninske odgovornosti pa je stvar sodne presoje, torej vsebinske obravnave zadeve.
Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 5, 6, 9, 9/4.. ZUJF člen 168, 168/2.. Odvetniška tarifa (2015) člen 6, 6/4, 11, 11/3.
odločitev o stroških postopka - potni stroški - kilometrina - odsotnost iz pisarne
Po četrtem odstavku 9. člena Pravilnika se povrnitev stroškov za prevožene kilometre obračunava v skladu z zadnjimi uradno objavljenimi zneski povračil, nadomestil in drugih prejemkov za zaposlene v državni upravi. Po drugem odstavku 168. člena ZUJF se zaposlenemu prizna kilometrina v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov. Glede na takšno višino cene neosvinčenega motornega bencina, znaša kilometrina v času prvega naroka ter osebnega pregleda pri izvedencu 0,08 EUR oziroma kilometrina skupaj 9,85 EUR, kar predstavlja cenejši prevoz kot prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi za dva potnika v višini 43,20 EUR, kolikor je potnih stroškov naračunalo sodišče prve stopnje.
ZŠtip-1 člen 3, 87, 87/1, 92, 92-2, 97, 97-7, 99, 99/5.. OZ člen 240.
vračilo štipendije - državna štipendija - višja sila - rok za končanje študija - zamuda roka
Zmotno je stališče tožene stranke, da je tožnica, ker ni pravočasno opravila študijskih obveznosti do 30. 9. 2017 in ji je prenehalo štipendijsko razmerje, že iz tega razloga dolžna vrniti prejete štipendije, ne da bi se ugotovili razlogi, zaradi katerih tožnica študijskih obveznosti ni zaključila do 30. 9. 2017. Tožnica je namreč tekom postopka kot razlog za zamudo za zaključek študija navajala prav zdravstvene težave in zato predložila določene dokaze. Zato je v konkretnem primeru zgolj prenehanje štipendijskega razmerja šteti kot razlog za vračilo štipendije, najmanj preuranjen. Po drugi strani je nesprejemljivo tudi nasprotno stališče, da je štipendist prost obveznosti že, če uspešno (četudi z zamudo) zaključi letnik oziroma študij. Ugotovljen mora biti namreč opravičljiv razlog za zamudo, to je za višjo silo oziroma za okoliščine, ki se jim štipendist ni mogel izogniti in jih tudi ne predvideti v smislu opredelitve višje sile iz 3. člena ZŠtip-1 ter ob smiselni uporabi določb 240. člena OZ.
ZDSS-1 člen 63, 75.. ZPP člen 154, 154/2.. ZZVZZ člen 28.. ZDR-1 člen 137.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 229, 229/2.
začasna nezmožnost za delo - denarno nadomestilo - pogoji za sodno varstvo - zavrženje tožbe
V delu, da je tožena stranka dolžna izdati novo odločbo o nadomestilu plače zaradi začasne nezmožnosti za delo od 31. 12. 2017 dalje, pri čemer bo osnovo za izračun nadomestila plače upoštevala plačo tožnice v letu 2016 v znesku 45.509,00 EUR ter razliko nadomestila plače med že izplačanim nadomestilom in pripadajočim nadomestilom izplačala z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dne zapadlosti posameznega zneska do plačila, je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožbo pravilno na podlagi 75. člena ZDSS-1 zavrglo, zaradi neizpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo.
odmera starostne pokojnine - nadurno delo kot poseben delovni pogoj
V dosedanji sodni praksi je pritožbeno sodišče že večkrat poudarilo, da delavec ne more nositi pravnih posledic nezakonitega ravnanja delodajalca niti v primeru, če vnaprej pisno ne odredi nadurnega dela. V okoliščinah konkretnega primera podobno velja za nemožnost predložitve samoupravnih splošnih aktov, ki bi podrobneje določali izjemne, nujne ter nepredvidljive primere za delo preko polnega delovnega časa. Nenazadnje je Vrhovno sodišče RS v istovrstni zadevi zavzelo jasno stališče, da je bistvo pravice do pokojnine pravica posameznika, da na podlagi plačanih prispevkov uživa pokojnino, katere višina je odvisna od plačanih prispevkov. Predpisi o delovnih razmerjih so v različnih obdobjih določali različno omejitev dela preko polnega delovnega časa, plačila pa so se štela v pokojninsko osnovo. Dolžnost sporočanja podatkov je bila vedno na strani delodajalca in ne delavca. Tudi po sodni praksi EU ima delavec na podlagi plačanega prispevka pravico, da ob izpolnitvi zakonskih pogojev prejme ustrezno dajatev.
Tožnica je vložila tožbo zoper začasno odločbo. Pravni interes je izkazovala vse do pravnomočnosti nove odločbe. Ker je bila z novo odločbo nadomeščena začasna odločba (že ime samo pove, da gre zgolj za začasno odločbo, s katero se začasno uredi pravno stanje), si tožnica z nadaljevanjem postopka pred sodiščem, ne more več izboljšati pravnega položaja. Zato je sodišče prve stopnje tožbo utemeljeno, v skladu z 274. členom ZPP, zavrglo.
ZUP člen 260, 260-1, 260-4, 263, 263/1, 263/1-1.. ZPIZ-2 člen 66.
začasna nezmožnost za delo - obnova predsodnega upravnega postopka - vzrok ugotovljene začasne nezmožnosti za delo - bolezen - zavrženje predloga
ZUP v 1. točki prvega odstavka 263. člena določa, da lahko stranka predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu, in sicer v primeru iz 1. točke 260. člena (od dneva, ko je mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze). Ker je bil predlog vložen 18. 6. 2020, torej po preteku enomesečnega roka, določenega v 1. točki prvega odstavka 263. člena ZUP, je tožena stranka tožnikov predlog za obnovo postopka utemeljeno kot prepozen zavrgla.
začasna nezmožnost za delo - vzrok začasne nezmožnosti za delo
Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča, da gre v predmetni zadevi za ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo tožeče stranke zaradi bolezni, kar je sodišče argumentirano pojasnilo v 24. točki obrazložitve sodbe. Upoštevajoč izvedensko mnenje v povezavi z ostalimi dokazi, ni nobene podlage za opredelitev vzroka priznane začasne nezmožnosti za delo kot poškodbe pri delu. Kot je pravilno pojasnilo sodišče, bi bilo potrebno za opredelitev vzroka poškodbe pri delu priznane začasne nezmožnosti za delo, slednje tudi dokazati, ne pa drugačen vzrok pavšalno zatrjevati šele v sodnem postopku.
Ob dejanski ugotovitvi prvostopnega sodišča, da je pritožba tožeče stranke z dne 2. 5. 2021 vložena samo v enem izvodu, je tožnikovo pritožbo pravilno zavrglo kot nepopolno. Bistveno je, da tožnik te ključne okoliščine niti ne izpodbija, navedbe o izvajani presiji s strani tretjih oseb, ki so ga prisilili v pravna dejanja, ki se verjetno nanašajo na glavno stvar, pa za presojo izpodbijanega sklepa niso relevantna.
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je kot nepopolno zavrglo tožnikovo tožbo, kršilo določbo 108. člena ZPP. Tožnik je namreč ravnal skladno s pozivom sodišča prve stopnje in pred iztekom danega roka tožbo lastnoročno podpisal in jo skupaj s prošnjo za pridobitev BPP tudi posredoval sodišču.
ZUPJS člen 29, 29/1.. ZUPJS-C člen 29.. ZZVZZ-UPB3 člen 24.
pravica do kritja razlike do polne razlike zdravstvenih storitev - varstveni dodatek
Priznanje pravice do varstvenega dodatka izkazuje, da ni nobenega razumnega ali logičnega razloga, da upravičenec v primeru priznanja pravice do varstvenega dodatka ne bi bil upravičen tudi do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev, ravno nasprotno.
URS člen 2, 50.. ZUPJS člen 7.. ZSVarPre člen 8, 23, 23/1, 38, 72.
materialni položaj - dohodek družine - pravica do varstvenega dodatka - enkratno izplačilo varstvenega dodatka - plačilo za nazaj
Glede na odločitev upravnih organov in sodišča v konkretni zadevi ter predvsem na stališče v Ustavni odločbi z dne 6. 5. 2021 je ugotoviti, da sporni znesek sredstev na transakcijskem računu v višini 1.725,09 EUR na dan 28. 12. 20119 ni mogoče upoštevati niti kot premoženje oziroma prihranke, niti kot občasni periodični dohodek po prvem odstavku 23. člena ZSVarPre v znesku 743,67 EUR. Sporni znesek 2.621,00 EUR11 predstavlja za nazaj izplačan varstveni dodatek. Upoštevajoč ugotovitev Ustavnega sodišča RS, se v dohodek upošteva samo pravica, ki je v vrstnem redu pred uveljavljano pravico. Stališče, po katerem se prejem varstvenega dodatka upošteva med lastne dohodke privede do tega, da posamezniki, za katere je bila v preteklosti ugotovljena dohodkovna ogroženost in so na tej podlagi prejemali varstveni dodatek, do varstvenega dodatka v bodoče ne bodo več upravičeni ali pa bodo do njega upravičeni v manjšem obsegu. Zakonska ureditev s takšno vsebino oziroma razlaga sodišča v konkretnem primeru očitno ne stremi k realni ugotovitvi materialnega in socialnega položaja upravičenca oziroma njegove dohodkovne ogroženosti v bodoče. Posledično to pomeni, da bi bila lahko v nasprotju z ustavnim namenom predmeta urejanja, ki je zagotoviti ogroženemu posamezniku ustrezno pomoč in bi bila kot takšna v neskladju s prvim odstavkom 50. člena URS.
Ob upoštevanju materialnega stališča izraženega v tej sodbi je tožeča stranka v relevantnem obdobju prejela samo 283,84 EUR invalidske pokojnine. Tožnikov lastni dohodek tako predstavlja le znesek 283,84 EUR, zato ne presega minimalnega dohodka za varstveni dodatek in se tožniku prizna pravica do varstvenega dodatka od 1. 1. 2012 do 31. 7. 2012.