ZPIZ-2 člen 63, 63/4, 63/5, 81, 82, 82/1. ZPP člen 254, 254/2, 287.
ugotavljanje invalidnosti - razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti - dokazna ocena izvedenskega mnenja - postavitev drugega izvedenca
V petem odstavku 63. člena ZPIZ-2 je določeno, da je pri zavarovancu iz prejšnjega (četrtega) odstavka invalidnost podana, če zavarovanec ni več zmožen polni delovni delovni čas opravljati dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan. Ravno tako stanje ugotavlja sodni izvedenec, torej da tožnik dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan, ni zmožen opravljati v polnem delovnem času, temveč le po 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko. Sodišče prve stopnje je zato tožniku utemeljeno, skladno s prvim odstavkom 82. člena ZPIZ-2, priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko. Tožnik ima namreč še vedno preostalo delovno zmožnost za opravljanje dela, na katerem dela oziroma opravljanje dejavnosti, na podlagi katere je vključen v obvezno zavarovanje, in sicer s krajšim delovnim časom od polnega, ob upoštevanju stvarnih razbremenitev.
Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 5. ZPIZ-2 člen 39a, 116, 116/10.
starostna pokojnina - vključitev v obvezno zavarovanje - tujina
Prvostopno sodišče je pravilno opozorilo, da je bilo že zavzeto stališče, da zaradi vključitve v obvezno zavarovanje v tujini ni mogoče priznati pravice do starostne pokojnine v Republiki Sloveniji. V tej zadevi ne obstojijo ne pravni ne dejanski razlogi, ki bi utemeljevali odstop od pojasnjenega stališča. Določba 5. člena Uredbe št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti predpostavlja, da ima vključenost tožnika v obvezno zavarovanje v Švici enak učinek, kot če bi bil vključen v obvezno zavarovanje v Republiki Sloveniji.
Odločilna je pravna narava informativnega izračuna oziroma sporočila o predvidenem datumu upokojitve. Informativni izračun zaradi svoje informativne narave nima nobenih pravnih posledic ne za tožečo stranko, ne za toženo stranko. Gre za obvestilo, ki ima zgolj informativno naravo, ne pa za posamičen upravni akt, s katerim bi bilo odločeno o pravicah iz obveznega zavarovanja. Tožnica je bila v dopisu posebej opozorjena, da je predhodna pisna informacija izdana na podlagi razpoložljivih podatkov matične evidence zavarovancev, navedb tožnice in predloženih dokazil ob predpostavki, da so plačani prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter je zgolj informativne narave, zato je ni mogoče uporabiti v postopku priznanja pravice do pokojnine.
Tožencu ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, saj v okoliščinah obravnavanega primera ni dokazano, da bi toženec odstopil od običajne metode dela in službene dolžnosti oziroma od potrebne skrbnosti. Tožnici je glede na njeno zaprosilo posredoval pisno informacijo, da bo predvidoma 7. 8. 2022 izpolnila pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine. Ob posredovanju te informacije je upošteval dejansko stanje, kakršno je bilo v času podaje predhodne pisne informacije.
ZUTD člen 8a, 8a/1, 54, 54/1, 58, 129, 129/1, 129/1-11. ZUTD-E člen 53, 54, 54/1.
evidenca brezposelnih oseb - znanje slovenskega jezika - časovna veljavnost novele - retroaktivna veljava zakona - sprememba izpodbijane sodbe
V tej zadevi ne gre za retroaktivni poseg zakona v že pridobljene pravice oziroma upravičena pravna pričakovanja tožnika. Ne gre namreč za poseg v pravico, saj vodenje v evidenci brezposelnih oseb ne pomeni pravice. Brezposelne osebe, vodene v evidenci brezposelnih oseb, so zaradi učinkovitejše integracije brezposelnih oseb - tujcev dolžne opraviti tečaj in izpit iz znanja slovenskega jezika na ravni A1. Ne gre za pogoj, ki bi moral biti izpolnjen že ob vpisu osebe, ampak za ohranitev vpisa te osebe v navedeno evidenco.
Tožnikova preostala delovna zmožnost je bila ocenjena glede na določilo 63. člena ZPIZ-2, ki opredeljuje osnovo, od katere se ugotavlja tožnikova (morebitna) invalidnost. Kot ugotavlja tožnik, je potrebno upoštevati ne samo trenutno delovno mesto (čistilec), temveč vsa delovna znanja oziroma pridobljene izkušnje in izobrazbo. Upoštevajoč tožnikovo trditev, da je ves čas svoje kariere opravljal predvsem fizična dela, je posledično tudi širša podlaga, od katere se ugotavlja tožnikova delazmožnost. V postopku je ugotovljeno, da tožnik ne more opravljati dela v storitveni dejavnosti na delovnem mestu kot čistilec pod splošnimi pogoji, temveč potrebuje stvarne in časovno razbremenitev krajšega delovnega časa 4 ur dnevno, 20 ur tedensko.
Toženec kot nosilec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne more biti pristojen za zdravljenje in posledično odgovoren za morebitno škodo, ki bi tožnici nastala v postopku zdravljenja. Povsem pravilen je zaključek, da tožencu zaradi ocene, da je zdravljenje zaključeno, ni mogoče očitati protipravnega ravnanja v smislu odškodninske odgovornosti, še manj pa, da bi zaradi toženčeve ocene invalidnosti prišlo do zaključka tožničinega zdravljenja v medicinskem smislu.
ponovna odmera starostne pokojnine - uveljavitev novele zakona
Sodišče prve stopnje soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da novela desetega odstavka 37. člena ZPIZ-2 velja le za naprej, torej od uveljavitve novele ZPIZ-2M dalje. Iz prehodne in končne določbe ne izhaja, da bi se 1. člen lahko uporabil tudi za primere, ko je bila zavarovancu že priznana pravica do starostne pokojnine, in sicer v času pred uveljavitvijo ZPIZ-2M. V 4. členu je urejena le nova odmera za prejemnike vdovske ali družinske pokojnine in za prejemnike nadomestil iz invalidskega zavarovanja (5. člen ZPIZ-2M). Iz prehodnih določb torej ne izhaja možnost, da bi se uživalcem starostne pokojnine, v primeru, da so izpolnjeni pogoji po 1. členu ZPIZ-2M pokojnina ponovno odmerila. Tega ne omogoča niti 6. člen ZPIZ‑2M.
razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti - dokazna ocena izvedenskega mnenja
Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo izvedensko mnenje sodne izvedenke. Ob proučitvi medicinske dokumentacije v spisu ter v zdravstvenem kartonu, je izvedenka strokovno ustrezno pojasnila, da pri tožniku obstajajo zdravstvene težave, ki vplivajo na njegovo delovno zmožnost. Zaradi opisanih zdravstvenih težav, so potrebne že opisane razbremenitve pri delu. Niso pa izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti.
sorazmerni del invalidske pokojnine - (ne)izpolnjevanje pogojev
Neuspešno mora ostati tožnikovo pavšalno zatrjevanje, da izpolnjuje vse zahtevane pogoje iz naslova starosti in pokojninske dobe ter nenazadnje, da je pri njemu podana pridobitna nezmožnost. Tožnik ni uspel dokazati izpolnjevanja zahtevanih pogojev za priznanje uveljavljane pravice.
Ker je tožnik uveljavil svojo pravico do invalidske pokojnine že v BIH, je ne more na podlagi iste pokojninske dobe uveljaviti tudi v Republiki Sloveniji. Sodišče je pravilno izpostavilo, da tožnik po uveljavitvi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in BIH na podlagi zavarovalne dobe, ki je že bila upoštevana pri priznanju njegove invalidske pokojnine v BIH, pri tožencu ne more uveljaviti drugih pokojninskih dajatev.
regulacijska začasna odredba - nastanek težko nadomestljive škode - začasna nezmožnost za delo - obstoj verjetnosti terjatve
Trditve tožnice (da bi zgolj nadomestilo, ki bi ga prejema od ZRSZ kot brezposelna v višini 80 % mesečnega dohodka, občutno vplivalo na proračun družine ter zmožnost plačevanja najemnine za stanovanje, ker ne bo mogla sanirati stanovanja, ki je uničeno v avgustovskih poplavah) so pri odločanju o predlagani začasni odredbi nerelevantne, ker so povezane s prenehanjem izplačevanja nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo, ne pa zaradi same zmožnosti v spornem obdobju opravljati dela, o čemer je bilo odločano v izpodbijani dokončni odločbi. Sodišče pravilno ugotavlja, da hipotetično zatrjevane posledice izgube najemniškega stanovanja in zmanjšanja družinskega proračuna, niso v neposredni vzročni zvezi z ugotavljanjem tožničine zdravstvene zmožnosti za delo po zaključku staleža.
povračilo stroškov zdravljenja v tujini - izčrpane možnosti zdravljenja v sloveniji - izpolnjenost procesnih predpostavk za tožbo - dopolnitev vloge
Pri uveljavljanju pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki jih uvrstimo med socialne pravice, je zahtevana večja aktivnost uradne osebe. Če toženec ne bi vedel določno, na katere operativne posege se vse nanaša tožničina zahteva, bi jo moral v okviru načela zaslišanja opozoriti, kaj vse v skladu s strokovnimi kriteriji predstavlja termin "nadaljnje zdravljenje".
Toženec ne more morebitno neustrezno opredelitev termina "nadaljnjega zdravljenja", sklicujoč se na strokovne standarde in kriterije, prevaliti na tožnico, ki je laik. Slednje vprašanje je povsem strokovne narave in bi moral v primeru kakršnegakoli dvoma, kaj vse nadaljnje zdravljenje, ki ga je tožnica opredelila v vlogi, obsega, v ugotovitvenem postopku razčistiti s tožnico. Pritožbeno zatrjevanje, da toženec ni nikdar vsebinsko oporekal zahtevku za odobritev spornega posega v tujini, ni razvidno ne iz predsodnega postopka, kot tudi ne iz izvedenega dokaznega postopka.
Nosilni pritožbeni očitek, da se sodna izvedenka in posledično tudi sodišče ni opredelilo do odločilnega dejstva, da je bila tožnici s strani IK I. stopnje ugotovljena preostala delazmožnost s stvarnimi razbremenitvami le v krajšem delovnem času po 4 ure dnevno, ne drži, saj se je sodna izvedenka do tega očitka, ki je vztrajal že skozi dokazni postopek, opredelila.
Zaključen dokazni postopek je pokazal deloma drugačno dejansko stanje kot izpodbijani upravni akt toženca, zaradi česar je sodišče skladno z drugim odstavkom 81. člena ZDSS-1 odpravilo izpodbijani odločbi in tožnici kot delovnemu invalidu v okviru III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto s stvarnimi razbremenitvami s polnim delovnim časom.
stroški upravnega postopka - postopek začet na zahtevo stranke
V tej zadevi se je postopek začel na predlog stranke, torej tožnika. V postopku s pritožbo, vloženo zoper prvostopenjsko odločbo upravnega organa, je tožnik uspel. Kljub uspehu pa ni upravičen do povračila stroškov, nastalih v upravnem postopku, saj za to ni pravne podlage. Kot to pravilno poudarja sodišče prve stopnje, ZUP v prvem odstavku 113. člena določa, da stroški, ki nastanejo stranki med postopkom ali zaradi postopka, gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. V konkretni zadevi gredo stroški torej v breme tožnika. Kot to izhaja tudi iz sodne prakse, pravilo, da se v primeru, če se postopek začne na zahtevo stranke, stroški odmerijo v breme stranke, ki je postopek začela, velja tudi kadar stroške odmerja upravni organ druge stopnje. Za odločanje o stroških v primeru, ko odloča drugostopenjski organ, ni določenih drugačnih pravil, kot pri odločanju veljajo na prvi stopnji.
Sodišče je ugotovilo, da niso izkazani kumulativno zahtevani elementi civilnega delikta, ki bi lahko predstavljali podlago za povračilo stroškov predsodnega postopka. V konkretni zadevi ni izkazano samovoljno ravnanje toženca, ne glede na tožnikovo opisovanje poteka predhodnih postopkov priznanja začasne nezmožnosti za tožnika v daljšem obdobju. Kot pravilno opozarja sodišče, odločitve toženca v škodo tožnika niso predstavljale zlorabe javnih pooblastil pri izvajanju funkcije toženca, ki bi jo lahko opredelili v smislu standarda, izoblikovanega za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta. Napake v postopku pri presoji dokazov in pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnosti.
Pritožbeno sodišče ne more slediti stališču toženca, da po prenehanju opravljanja samostojne gospodarske dejavnosti ob izpolnjenosti dejanskega stana tretjega odstavka 34. člena ZZVZZ tožniku kot zavarovancu ob priznanem bolniškem staležu zaradi poškodbe pri delu za ta čas ne pripada denarno nadomestilo. Ključno v tem socialnem sporu je, da je tožnik zavarovanec, ki je bil v času trajanja bolniškega staleža zaradi poškodbe pri delu začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu. Gre za zdravstveno stanje kot posledico zaradi poškodbe pri delu, ki je bil razlog priznane začasne nezmožnosti.
Nosilec obveznega zdravstvenega zavarovanja pride v zamudo z izplačilom denarne dajatve z izvršljivostjo upravnega akta, ko pa zavod izda neustrezno odločbo, ki je v sodnem postopku odpravljena in pravica zavarovancu prizna za nazaj, se glede zakonskih zamudnih obresti smiselno uporabi določba 378. člena OZ. Bistveno je, da se za nastanek zamude zavoda kot ključen upošteva trenutek, ko bi morala biti zavarovancu izdana pravilna odločba.
Ker sta bili s sodbo Vrhovnega sodišča RS ugoditveni sodbi spremenjeni, tožbeni zahtevek zavrnjen in ugotovljeno, da ostaneta upravni odločbi z dne 30. 7. 2015 in 9. 2. 2016 v veljavi, je toženec na podlagi 3. odst. 260. člena ZUP po uradni dolžnosti obnovil postopek, odpravil upravno odločbo z dne 11. 12. 2019 in ugotovil dolg v višini 14.371,13 EUR.
Ni pravilno razlogovanje sodišča, da je bilo dejansko stanje o obsegu stroškov zdravljenja v tujini že razčiščeno v postopkih, ki so se zaključili pred uvedbo obnovitvenega postopka. Ni mogoče slediti niti obrazložitvi sodbe, da sta izpodbijani odločbi glede na 214. člen ZUP-a nedosledni in pomanjkljivo obrazloženi. Zmotno je stališče sodišča, da bi toženec v obravnavanem predsodnem postopku moral izhajati iz odločb z dne 30. 7. 2015 in 9. 2. 2016, čeprav sta po posegu revizijskega sodišča v pravnomočni sodbi ostali v veljavi. Toženec je pravilno posegel v odločbo z dne 11. 12. 2019.
invalidska pokojnina - I. kategorija invalidnosti - zdravstvena zmožnost za opravljanje dela
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče zgolj navajalo medicinsko dokumentacijo, enako tudi sodni izvedenec, vendar pa te dokumentacije naj ne bi vsebinsko obravnavalo. Sodni izvedenec se je opredelil do medicinske dokumentacije v spisu, ki jo je predložil tožnik. Opravil je tudi osebni pregled. Podrobno je povzel ugotovitve glede tožnikovega zdravstvenega stanja. V primeru tožnikovih težav pa po mnenju sodnega izvedenca ne gre za takšno poslabšanje zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti. Upoštevaje razbremenitve pri delu, je namreč tožnik še vedno zmožen opravljati drugo ustrezno delo.
zavrženje pritožbe kot prepozne - fiktivna vročitev - datum vročitve
Zgolj pavšalna pritožbena trditev, da je bilo sodno pisanje v hišnem predalčniku tožnice puščeno 15. 9. 2023 in ne 14. 9. 2023, za katero ne predlaga nobenega dokaza, zakonske domneve vročitve ne more izpodbiti.
začasna nezmožnost za delo - samozaposlena oseba - direktor
Neutemeljen je osrednji pritožbeni očitek, da je sodni izvedenec tožnika napačno obravnaval kot samozaposleno osebo, ker je tožnik ustanovitelj in lastnik kapitalske družbe z omejeno odgovornostjo, v kateri je zaposlen. Pravilno je sicer razlogovanje toženca, da so razmerja v kapitalski družbi in v primeru samozaposlenih oseb drugačna. Vendar je v tem sporu ključno, da tožnik kot ustanovitelj in lastnik kapitalske družbe z omejeno odgovornostjo, v kateri je tudi zaposlen, opravlja svojo dejavnost sam. Tožnik nima zaposlenega nobenega drugega delavca.
Pri ocenjevanju začasne nezmožnosti se ocenjuje zdravstveno stanje v povezavi z delom, ki ga zavarovanec v spornem obdobju opravlja. Niti ZZVZZ niti Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja ne dajejo pravne podlage, ki bi tožencu omogočala, da bi v postopkih ugotavljanja začasne nezmožnosti za delo zavarovancem nalagal konkretne omejitve na delu.
Tožnik je direktor in hkrati zaposlena oseba kot monter. Pa vendar ne moremo pritrditi zaključku toženca, da bi lahko tožnik v spornem obdobju opravljal kot direktor pisarniška, administrativna dela, ker v 30 % oziroma polovico delovnega časa opravlja dela direktorja, oziroma dela, ki niso vezana na lestvi. Pritožbeni očitek v tej smeri bi bil lahko uspešen, če bi imel tožnik zaposlenega delavca.
začasna odredba - nastanek težko nadomestljive škode - škoda na zdravju
Kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje, je tožnik podal predlog za izdajo začasne odredbe iz razloga, ker v primeru, če bo moral delati kot odgovorni rudar, mu bo nastala težko nadomestljiva škoda na njegovem zdravstvenem stanju. Delodajalec je tožniku zagotovil, da ne dela kot rudar, temveč da dela zunaj jame skladno z mnenjem izvajalca MDPŠ, in sicer po 4 ure dnevno. V tem primeru torej ni nevarnosti za nastanek težko nadomestljive škode za tožnikovo zdravstveno stanje.
ZPP člen 189, 189/3, 189/4, 274, 274/1. ZDSS-1 člen 63, 63/1.
zavrženje tožbe - litispendenca
Ob ugotovitvi, da je socialni spor v zvezi z izpodbijanima odločbama na dan prejema (odstopa) tožbe že tekel ter da gre za dve tožbi iste tožeče in tožene stranke zoper isti odločbi tožene stranke, je sodišče kasneje prejeto tožbo na podlagi prvega odstavka 274. člena in tretjega odstavka 189. člena ZPP pravilno zavrglo.