ZUTD-E člen 53, 54, 54/1. ZUTD člen 8a, 8a/2, 58. ZPP člen 165, 165/3, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 354, 355, 371,. URS člen 23, 25.
aktivno iskanje zaposlitve - opravičljiv razlog - opustitev obveznosti - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Sodišče prve stopnje ni odgovorilo na vprašanje, ali je bil tožnik glede na njegovo zdravstveno stanje zmožen opravljati tečaj in izpit iz slovenskega jezika in s tem v zvezi ali obstajajo razlogi za opustitev obveznosti iz naslova aktivnega iskanja zaposlitve po drugem odstavku 8.a člena ZUTD. Po stališču sodišča prve stopnje omenjeno naj ne bi bilo relevantno za odločitev v tej zadevi. Sodba torej glede navedenega vprašanja ne vsebuje razlogov. Zaradi navedenega je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP na katero pritožbeno sodišče, na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti. Sodbe namreč v tem delu ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 354. člena ZPP in 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče prve stopnje bo z izvedbo dokazov razčistilo, ali so v relevantnem obdobju obstajali opravičljivi razlogi za to, da tožnik ni predložil dokazila o znanju slovenskega jezika. Po izvedenem dokaznem postopku in dokazni oceni vseh dokazov, bo sodišče prve stopnje ponovno presodilo pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb tožene stranke ter odločilo o tožnikovem tožbenem zahtevku.
stroški postopka - socialni spor - pripravljalna vloga - potrebnost
V zvezi s pritožbenim izpodbijanjem ocene sodišča prve stopnje, da tri sporne vloge niso bile potrebne, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ocena prvostopenjskega sodišča pravilna. Obrazložena pripravljalna vloga v smislu tar. št. 19/1, 19/2 in 19/3 OT mora vsebovati obširnejše navajanje dejstev ali pravnih naziranj oziroma komentiranje izvedenih dokazov, pri čemer je pomembna tako količina navedb kot vsebina, tehtnost in relevantnost. V vlogi z dne 13. 5. 2024 je tožnica prerekala navedbe toženke v odgovoru na tožbo z dne 26. 4. 2024 glede kriterija izpolnjevanja posebne nege hčerke tožnice. Izkazovala je posebno nego, ki jo potrebuje hči tožnice in jo uvršča v skupino otrok, ki imajo težko obliko atopijskega dermatitisa, ki ob poslabšanju kožne simptomatike potrebujejo hospitalizacijo. S tem je dokazovala zdravstveno stanje, ki je v tem socialnem sporu podlaga za priznanje same pravice. Tudi v vlogi z dne 8. 12. 2023 se sklicuje na izvide in mnenje zdravstvenega doma A. z dne 20. 6. 2016, s čimer tožnica izkazuje zdravstveno stanje hčere. Poudariti je, da je pri obeh vlogah šlo za vlogi, ki sta bili podani na začetku v dveh različnih socialnih sporih, ki sta se vodila pod številko VII Ps 337/2024 in VII Ps 519/2023, dokler ju sodišče ni v nadaljnjem postopku 21. 5. 2024 združilo v skupno obravnavo. Vlogi, ki po vsebini delujeta za zelo podobni, sta bili v tisti fazi socialnega spora, ko jih sodišče še ni združilo v skupno obravnavo, potrebni.
lastnost zavarovanca iz naslova družbeništva in poslovodenja zasebne družbe - izbris družbe iz registra - sklep skupščine - dokazni predlog - zavrnitev dokaza
Tožnica je imela v Republiki Sloveniji status zavarovanca od dneva vpisa do izbrisa iz poslovnega registra, ne glede na pritožbeno zatrjevanje, da družba od 30. 4. 2022 dalje ni poslovala, ker je bil sprejet sklep skupščine o prenehanju družbe po skrajšanem postopku. Bistveno je, da je prišlo do izbrisa družbe iz sodnega registra šele na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Srg 2023/... z dne 2. 3. 2023 po predhodno izdanem sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Srg 2023/... z dne 18. 1. 2023, s katerim je bilo ugotovljeno, da so izpolnjeni pogoji za izbris družbe iz sodnega registra na podlagi prenehanja po skrajšanem postopku. Slednje dejstvo ne more izpodbiti niti potrdilo notarja z dne 14. 5. 2024, da je bila vloga pomotoma vložena šele 6. 12. 2022. Kot pravilno ugotavlja sodišče, bi bilo slednje lahko le predmet morebitnih odškodninskih postopkov zoper notarja in ne more vplivati na pravilnost izpodbijane odločitve toženca. Ravno zaradi tega tudi zaslišanje oziroma soočenje z notarjem ne bi pripomoglo k za tožnico ugodnejši rešitvi. Sodišče ni dolžno slediti vsem dokaznim pobudam stranke, je pa dolžno morebitno zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložiti. Slednje je razvidno iz 4. točke obrazložitve, zaradi česar ne gre za zatrjevano kršitev nedopustne zavrnitve dokaznega predloga. Pravne posledice, ki jih je tožnica zasledovala, je realiziral šele pravnomočni sklep o prenehanju družbe, ki ima oblikovalni (konstitutivni) učinek. Z vložitvijo predloga, na katerega se sklicuje tožnica se skladno z 9. členom ZSReg šele začne.
Tožnik v času ponovne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni dopolnil vsaj 6 mesecev pokojninske dobe, zato glede na določbo 117. člena ZPIZ-2 ni upravičen do ponovne odmere oziroma odstotnega povečanja pokojnine.
Kot to pravilno poudarja sodišče prve stopnje, je ponovna odmera pokojnine uživalcu pokojnine po prejšnjih predpisih urejena v 395. členu ZPIZ-2. Skladno s prvim odstavkom 180. člena ZPIZ-1 se zavarovancu pokojninska doba in plača iz ponovnega zavarovanja upošteva pri ponovni odmeri pokojnine. Upoštevaje drugi odstavek istega člena lahko upravičenec zahteva, da se mu namesto ponovne odmere, že uveljavljena pokojnina odstotno poveča glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je pri vprašanju ponovne odmere potrebno izhajati iz določbe 39. člena ZPIZ-1, ki določa, kako se oblikuje oziroma kaj se upošteva v pokojninsko osnovo. Za leto zavarovanja se skladno z drugim odstavkom 39. člena ZPIZ-1 upošteva koledarsko leto, v katerem je zavarovanec prejemal plačo oziroma nadomestila plače za najmanj 6 mesecev zavarovanja oziroma v katerem so bili najmanj za 6 mesecev plačani prispevki od zavarovalne osnove. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo. Ker tožnik ob ponovnem vstopu v zavarovanje ni dopolnil najmanj 6 mesecev pokojninske dobe, posledično tudi ne izpolnjuje pogojev po prehodni določbi 125. člena ZPIZ-2G za odstotno povečanje pokojnine in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.
ZUP člen 210, 210/3, 224, 224, 235, 238, 238/2, 256, 256/1. ZDSS-1 člen 63, 63/1, 72, 72/2, 80. ZPP člen 165, 165/3, 270, 350, 350/2, 365, 365/3, 366,. Uredba o upravnem poslovanju (2018) člen 164.
zavrženje tožbe - socialni spor - molk organa - zakonski rok za izdajo odločbe - zahteva za izdajo odločbe - vročitev stranki - datum vročitve
Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila drugostopenjska odločba izdana 19. 4. 2024, torej še pred vložitvijo tožbe, posledično po stališču sodišča prve stopnje niso bile izpolnjene procesne predpostavke za molk organa, kot so določene v drugem odstavku 72. člena ZDSS-1 in da s tem v zvezi tožba na podlagi prvega odstavka 63. člena ZDSS-1 ni dopustna. Utemeljene so pritožbene navedbe, da glede vprašanja, kdaj je bila izdana odločba, ni odločilen datum, kot je razviden iz drugostopenjske odločbe tožene stranke. Glede vprašanja, kdaj je izdana drugostopenjska odločba, je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče v drugi zadevi. Poudarilo je, da je odločba strogo formalen upravni akt. Pisna odločba po tretjem odstavku 210. člena ZUP obsega uvod, izrek, obrazložitev, pravni pouk in podpis pristojne osebe. Vsaka odločba mora imeti na podlagi 164. člena Uredbe o upravnem poslovanju med drugim tudi številko in datum. Potrebna sta zlasti zaradi individualizacije upravnih odločb. Tako sta številka in datum odločbe obvezni sestavini pritožbe (drugi odstavek 238. člena ZUP). Vendar posamični upravni akt skladno s sodno prakso podprto tudi s pravno teorijo začne pravno učinkovati šele z dnem vročitve stranki. Zato se odločba šteje za izdano šele z njeno vročitvijo stranki. Do vročitve odločba nima za stranko niti pravnih niti dejanskih učinkov, nanjo pa ni vezan niti organ, ki jo je izdal. Rok za vložitev pritožbe iz 235. člena ZUP teče od vročitve odločbe dalje. Na potek tega roka pa so vezani dokončnost, pravnomočnost in izvršljivost odločbe. Razen tega tudi iz prvega odstavka 63. člena ZDSS-1 povsem jasno izhaja, da je ključna vročitev, saj je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.
Glede na to, da je bila drugostopenjska odločba z dne 19. 4. 2024 tožniku vročena 15. 5. 2024, to pomeni, da je bila odločba izdana že po vložitvi tožbe, kar pomeni, da so bili izpolnjeni z zakonom določeni pogoji po določbi drugega odstavka 72. člena ZDSS-1 v zvezi s prvim odstavkom 63. člena ZDSS-1 za vsebinsko obravnavo tožbe. V primeru, da je bil izdan upravni akt po vložitvi tožbe, pa je potrebno v nadaljevanju postopati po določbi 80. člena ZDSS-1.
zavrženje tožbe - zavrženje prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči - poziv za dopolnitev vloge
Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je vložnik dne 27. 7. 2023 na sodišče vložil vlogo, ki jo je poimenoval tožba. Po pregledu navedene vloge je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je le-ta nepopolna in s tem nesposobna za obravnavo. S sklepom opr. št. R 14/2023 z dne 10. 8. 2023 je vložnika pozvalo, da vlogo popravi in dopolni skladno z napotki sodišča prve stopnje. Obenem ga je tudi poučilo glede možnosti pridobitve BPP. Vložnik je z vlogo z dne 28. 9. 2023 sodišče zaprosil za podaljšanje roka za dopolnitev vloge, pri čemer se je skliceval na vložitev zahteve za dodelitev BPP. Po tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da vložnik v zahtevanem roku ni dopolnil vloge ter nadalje, da je bila s sklepom Bpp 288/2023 z dne 6. 2. 2024 njegova prošnja za dodelitev BPP zavržena, je z izpodbijanim sklepom vlogo (tožbo) z dne 25. 7. 2023 zavrglo.
ZZVZZ člen 19. ZPIZ-2 člen 66, 66/1, 66/1-3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 353.
začasna nezmožnost za delo - poškodba pri delu - sodni izvedenec
Sodišče prve stopnje je imelo podlago za sprejeto odločitev v dveh izvedenskih mnenjih, tj. izvedencev A. A., dr. med. in dr. B. B., ki sta skladno ocenila, da je vzrok začasne nezmožnosti za delo v spornih obdobjih poškodba pri delu z dne 27. 2. 2018. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema stališče sodišča, da sta obe izvedenski mnenji strokovni in prepričljivi ter njunim ugotovitvam sledi. Izvedenec A. A. je pojasnil, da je tožnik ob poškodbi pri delu utrpel obsežno zmečkanino hrbtišča leve dlani, ki je kot posledico pustila oteklino hrbtišča leve dlani. Ta je posledica poškodbe in je prisotna ves čas kontinuirano od poškodbe in v nobenem obdobju ni izginila. Dodatno je pojasnil, da je v izvidu 17. 4. 2019 opisana rezidualna (zaostala) oteklina dorzuma leve dlani. To pomeni, da je ostala po poškodbi in ni na novo nastala zaradi bolezni ali nove poškodbe. Prisotnost otekline ves čas po poškodbi je ob zaslišanju na sodišču potrdila tudi lečeča travmatologinja. Izvedenec je poudaril, da tožnik otekline na hrbtišču leve dlani, če se ne bi poškodoval na delovnem mestu 27. 2. 2018, ne bi imel.
ZPP člen 154, 339, 339/2, 339/2-14, 353. ZZVZZ člen 19. ZPIZ-2 člen 66.
začasna nezmožnost za delo - poškodba pri delu - naravna vzročnost - pravna vzročnost - sodni izvedenec
Ocena ali je vzrok začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju poškodba na delu 27. 2. 2018, je rezultat pravnega ovrednotenja vseh dejstev in okoliščin posameznega primera. Predpogoj za ugotovitev vzroka začasne nezmožnosti je ugotovitev naravne vzročnosti s pomočjo izvedenca. Izvedensko mnenje, ki ne pušča nikakršnega prostora za subjektivno oceno in je sodišče prve stopnje nanj utemeljeno oprlo svojo odločitev, je v novem sojenju podala sodna izvedenka dr. A. A.
Po oceni sodne izvedenke iz opisa poteka bolezni ni niti najmanjšega dvoma, da je oteklina in bolečina, ki jo tožnik občuti, nemoč stisnjenja roke v pest, poslabšanje otekline in posledično intenzivnejša bolečina v prstih rok, posledica poškodbe na delovnem mestu, ki jo je tožnik utrpel 27. 2. 2018. Podala je mnenje, da poškodbo lahko definiramo kot obolenje, ki je neposredna in izključna posledica poškodbe pri delu in je ta poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti na podlagi katere je poškodovanec zavarovan.
Sodna izvedenka je na podlagi pravil medicinske stroke v izvedenskem mnenju ugotovila, da je v tem primeru nedvomno podana naravna vzročnost. Brez naravne vzročnosti tudi pravna vzročnost ne more obstajati, pri čemer ni vsak naravni vzrok že pravno upošteven. Zato je bilo potrebno ugotoviti ali je naravni vzrok mogoče šteti tudi kot pravni vzrok določene pravne posledice. Pravna vzročnost je vrednostni pojem, ki je opredeljen v pravni normi.
Predmet pritožbenega preizkusa je sklep sodišča prve stopnje, s katerim je sodišče prve stopnje kot nedovoljeno zavrglo pritožbo tožnika zoper sklep VDSS opr. št. Psp 81/2024 z dne 21. 5. 2024, saj je pritožba kot pravno sredstvo dovoljena le zoper sodbo, ki je izdana na prvi stopnji. Tudi 25. člen Ustave RS, na katerega se sklicuje tožnik ponovno v pritožbi, zagotavlja pravico do pritožbe kot rednega pravnega sredstva le v dvostopenjskem sojenju. Tožnik je realiziral možnost pritožbe zoper sodbo, izdano 11. 10. 2023 realiziral, zaradi česar ne gre za kršitev 25. člena Ustave RS.
Sodišče je v 4. točki ugotovilo, da pritožbe tožnika ni mogoče šteti kot izrednega pravnega sredstva, ker jo je vložil sam, hkrati pa ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit.
Odvetniška tarifa (2015) točka 43, 43-3. Odvetniška tarifa (2015) člen 2, 2/1. ZPP člen 365, 365-3.
stroški postopka - pripravljalna vloga - dopis
Pritožba je utemeljena v delu, ki se nanaša na vrednotenje vloge z dne 1. 9. 2023 (pravilno: 28. 8. 2023). Navedeno vlogo je sodišče obravnavalo kot šesto pripravljalno vlogo ter jo ovrednotilo po 2. točki tar. št. 16 OT, torej da gre za obrazloženo vlogo med postopkom, za katero tožniku pripada 225 točk. Po pregledu navedene vloge pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik odgovoril na vlogo toženca z dne 26. 6. 2023. Pooblaščenka pa je zgolj priložila vlogo tožnika kot odgovor na vlogo toženca ter predlagala, da se celotna vsebina vloge v izogib nepotrebnemu ponavljanju šteje za navedbe tožnika. Priloženi sta bili tudi dve dokazni listini. Po stališču pritožbenega sodišča ne gre za obrazloženo vlogo v smislu 2. točke tar. št. 16 OT. Pooblaščenka tožnika je sodišču dostavila pripombe, ki jih je pripravil tožnik, skupaj z dvema dokazoma. Pooblaščenka ni sama pripravila pripomb, temveč je to storil tožnik sam. Pripomb, ki jih je podal tožnik sam, nikakor ni mogoče šteti za storitev odvetnika v smislu 1. odstavka 2. člena OT. V tem primeru gre za obrazložen dopis za katerega tožniku skladno s 3. točko 43. člena OT, pripada 50 točk.
ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 286b, 353. ZPIZ-2H člen 3, 3/1.
dokupljena doba - odmera prispevkov za socialno zavarovanje - plačilo prispevkov - dokup pokojninske dobe - zavarovalna doba
Določba 3. člena ZPIZ-2H ne posega v vprašanje, od kdaj dalje dokupljena zavarovalna doba, za čas opravljanja kmetijske dejavnosti v obdobju od 1. 7. 1979 do 31. 8. 1979 in v obdobju od 1. 7. 1980 do 31. 8. 1980, šteje v pokojninsko dobo. Kot je to poudarilo pritožbeno sodišče v zadevi opr. št. Psp 214/2021 se navedeno obdobje šteje v pokojninsko dobo samo pod pogojem plačila prispevkov in to šele od dne plačila prispevkov dalje. Tožnik je na podlagi odločbe z dne 5. 3. 2021, dne 7. 3. 2021 plačal odmerjene prispevke in od dneva plačila prispevkov mu je toženec obdobje, v katerem je opravljal kmetijsko dejavnost kot edini poklic, štel v pokojninsko dobo. Zavzeto stališče izhaja tudi iz sodne prakse pritožbenega sodišča6. V primeru naknadnega plačila prispevkov so pogoji za pridobitev pravice iz obveznega zavarovanja izpolnjeni šele s plačilom dolga (ex nunc), in ne veljajo za nazaj.
Dokupljeno zavarovalno dobo v skupnem trajanju 3 mesece in 16 dni je toženec skladno s 1. odstavkom 3. člena ZPIZ-2H pravilno upošteval kot pokojninsko dobo brez dokupa, kar pomeni, da je tožnik dopolnil 40 let, 3 mesece in 16 dni pokojninske dobe brez dokupa. Z novelo ZPIZ-2H je namreč prišlo do spremembe, in sicer tako, da se v primeru dokupljene pokojninske dobe pred 31. 12. 2012, le-ta obravnava enako kot pokojninska doba brez dokupa, kar pa v tej zadevi na odmero pokojnine ni vplivalo. Navedena novela torej ni posegla v pravnomočno odločbo toženca z dne 3. 11. 2017. Le za obdobje od uveljavitve novele dalje je toženec po uradni dolžnosti ugotavljal, ali izenačitev dokupljene pokojninske dobe s pokojninsko dobo brez dokupa, vpliva na odmero pokojnine.
ZDSS-1 člen 61. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 233, 233/3. ZPP člen 154, 155, 165, 165/2, 184, 184/3, 213, 213/2, 245, 245/3, 286, 286/3, 353.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - polovični delovni čas - izvedenski organ - III. kategorija invalidnosti
Ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi bilo potrebno tožbo v delu uveljavljanja bolniškega staleža od 7. 6. 2021 do 19. 9. 2021 zavreči, ker je tožnica za to obdobje uveljavljala bolniški stalež za krajši delovni čas po štiri ure dnevno. Upoštevati je namreč treba naravo socialnih sporov, v katerih se presoja pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca. Začasna nezmožnost za delo se ugotavlja glede na delo, ki ga zavarovanec opravlja po pogodbi o zaposlitvi, na podlagi katere je zavarovan in ob upoštevanju preostale delovne zmožnosti v skladu z izvršljivo odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ; tretji odstavek 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja). Z odločbo ZPIZ z dne 5. 5. 2021 je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, s priznano pravico do dela na delu na katerem dela, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko od 24. 3. 2021 dalje. Tožnica uveljavlja bolniški stalež v času v katerem je po odločbi ZPIZ zmožna za delo. Že s tožbo je zahtevala odpravo odločb toženca in zatrjevala, da v izpodbijanem obdobju sploh ni bila sposobna za delo. Na naroku 28. 2. 2023 na katerem je uveljavljala bolniški stalež (za polni delovni čas) od 7. 6. 2021 do 19. 9.2021, je tako le popravila (konkretizirala) posamezne navedbe, kar ne pomeni, da je tožbeni zahtevek s tem spremenjen (tretji odstavek 184. člena ZPP).
Sodišče prve stopnje je obrazloženo sledilo tudi dr. B. B., specialistki fizikalne in rehabilitacijske medicine, ki je jasno izpovedala, da so bile pri tožnici v spornem obdobju kognitivne funkcije zmanjšane. V tem času je bila vključena v psihoterapijo in se zdravila pri psihiatru. Oba lečeča specialista sta ocenila, da za delo ni bila zmožna. Tudi član izvedenskega organa G. G., dr. med. je prepričljivo poudaril, da iz izvidov psihologa izhajajo motnje pozornosti, spomina, koncentracije in kognitivnih funkcij, ki v spornem obdobju niso bile na takšnem nivoju, da bi bila tožnica zmožna opravljati delo. Sodišče prve stopnje je upravičeno štelo izvedensko mnenje inštituta A. kot prepričljivo tudi zato, ker se oba člana izvedenskega organa ukvarjata prav z bolniki s fibromialgijo.
Ne drži pritožbeni očitek, da fibromialgija v času spornega bolniškega staleža pri tožnici ni bila podana. Res je bila diagnosticirana šele 27. 10. 2021, vendar je dr. B. B. obrazloženo pojasnila, da je fibromialgija bolezen, ki se razvija s potekom časa, in bi glede na zdravstveno stanje, potek bolezni in razpoložljivo medicinsko dokumentacijo pri tožnici do "preskoka" prišlo januarja 2021. To je torej pred spornim obdobjem. Da je bila fibromialgija pri tožnici podana že pred spornim odbojem je izpovedal tudi dr. E. E. Pojasnil je, da je bilo stanje, ki je vsebovalo elemente fibromialgije podano že pred postavitvijo diagnoze.
ZSVarPre člen 23, 23/2, 36, 36/1, 46, 46/1, 46/3. URS člen 158. ZDoh-2 člen 15, 18, 18-1, 37, 37/1, 37/1-2, 44. ZUPJS člen 12, 12/1, 12/1-1. ZPP člen 339, 339/2, 353.
pravica do denarne socialne pomoči - ugotavljanje upravičenosti do prejemanja denarne socialne pomoči - retroaktivni učinek - regres - materialni položaj - ugotavljanje premoženjskega stanja predlagatelja po uradni dolžnosti
Neutemeljen je pritožbeni očitek o neupravičenosti ugotavljanja izpolnjevanja pogojev po uradni dolžnosti, saj, lahko pristojni organ kot pravilno ugotavlja sodišče v 8. točki obrazložitve, v roku treh let po dokončnosti odločbe o upravičenosti do denarne socialne pomoči in ves čas prejemanja trajne denarne socialne pomoči v skladu s prvim odstavkom 36. člena ZSVarPre po uradni dolžnosti začne postopek ugotavljanja upravičenosti do denarne socialne pomoči. Da ne gre za nedovoljen retroaktivni poseg v tožnikove že pridobljene pravice, potrjuje tretji odstavek 46. člena ZSVarPre, ki določa, da lahko pristojni organ odpravi ali razveljavi odločbo, s katero je bila pravica dodeljena, in o upravičenosti do te pravice za to obdobje odloči z novo odločbo. Tudi določilo 158. člena Ustave RS, na katerega se sklicuje tožnik, določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Ker je sodišče ugotovilo, da je v tožnikovem primeru podan zakonski dejanski stan iz prvega odstavka 46. člena ZSVarPre1, je zakonito pričel postopek po uradni dolžnosti.
Neupoštevno mora ostati pritožbeno razlogovanje o naravi regresa oziroma njegovi uvrstitvi in opredelitvi kot dohodka, ki se ne bi smel upoštevati v dohodek družine, ker ga ne ZSvarPre, ne ZUPJS in ne ZDoh-1 ne navaja kot dohodek, ki bi moral biti upoštevan. Sodišče se je v 9. točki obrazložitve sodbe izrecno sklicevalo na stališče VSRS iz sodbe VIII Ips 32/2022 z dne 20. 12. 2022, da gre pri regresu za letni dopust za obdavčljiv dohodek, ker gre za dohodek iz delovnega razmerja, ki je predmet obdavčitve. Določilo 1. točke 18. člena v zvezi s 15. členom in 2. točka prvega odstavka 37. člena ZDoh-2 dohodke, od katerih se ne plača dohodnina, deli na tiste, ki so oproščeni plačila in tiste, ki se ne vštevajo v davčno osnovo. VSRS je opozorilo, da samo iz razloga, ker je regres do določene višine, deležen posebne davčne obravnave, ne utemeljuje uvrstitve med dohodke, ki so oproščeni plačila dohodnine, temveč gre v smislu 1. točke prvega odstavka 12. člena ZUPJS za obdavčljiv dohodek, ki ni oproščen plačila dohodnine in ga je potrebno kot takega upoštevati pri ugotavljanju materialnega položaja osebe, ki uveljavlja pravice iz javnih sredstev.
ZPIZ-2 člen 53, 53/1, 53/1-2, 59, 63, 63/2, 63/2-1.
vdovska pokojnina - popolna nezmožnost za delo - delna nezmožnost za delo
V tej zadevi je odprto vprašanje, ali ima tožnica pravico do vdovske pokojnine na podlagi 2. alineje prvega odstavka 53. člena ZPIZ-2, kjer je določeno, da vdovsko pokojnino lahko uveljavi vdova umrlega zavarovanca oziroma uživalca pravic, če je bila do njegove smrti popolnoma nezmožna za delo ali je to postala v enem letu po njegovi smrti.
Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, pri tožnici ni prišlo do trajne delovne nezmožnosti v smislu že omenjene določbe, torej do popolne izgube delovne zmožnosti, temveč je bila v relevantnem obdobju njena delovna zmožnost le začasno zmanjšana (ne pa izgubljena). Omenjeno pa bi v primeru, če bi bila tožnica vključena v zavarovanje oziroma zaposlena, narekovalo priznanje bolniškega staleža, ne pa razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. S tem v zvezi so neutemeljene pritožbene navedbe, da je že omenjene določbe ZPIZ-2 potrebno razlagati na način, da za priznanje vtoževane pravice zadostuje že ugotovljena začasna nezmožnost za delo. Navedene določbe jasno določajo, da je potrebna ugotovitev obstoja I. kategorije invalidnosti, ki pa glede na ugotovljeno dejansko stanje, pri tožnici v relevantnem obdobju ni bila podana.
Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 20. ZZVZZ člen 44a, 44b. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 358, 358-5.
zdravljenje v tujini - čakalna doba
Dejstvo, da se tožnica ni odločila za poseg v Sloveniji, ki je bil predviden v mesecu juliju 2017 in je nato šele v mesecu septembru 2017 opravila prvi pregled v Avstriji, kjer je bila 9. 1. 2018 tudi operirana, ne more prestavljati razloga za povračilo tako nastalih stroškov zdravljenja v tujini. Kljub temu, da je bil poseg v Sloveniji predviden izven dopustne čakalne dobe (ki je bila eno leto), bi bil opravljen pred posegom v Avstriji, v koliko bi se tožnica nanj odzvala.
ZZVZZ člen 44a, 44a/1, 44a/2. ZDSS-1 člen 82, 82/2. ZPP člen 353.
zdravljenje v tujini - stroški zdravljena v tujini
Ne drži pritožbeni očitek, da tožnici zdravljenje v tujini ni bilo odobreno. Pravica do zdravljenja v tujini, ki je pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, je bila tožnici priznana na podlagi 44.a člena ZZVZZ2 z odločbo toženca z dne 14. 9. 2018. Zakon ne omejuje pravice do zdravljenja v tujini na točno določenega izvajalca oziroma kraj. Naloga toženca v ponovljenem upravnem postopku je bila zgolj ugotoviti kakšno zdravljenje je bilo tožnici odobreno, višino stroškov zdravljenja v Beogradu in na Tajskem ter določiti višino povračila stroškov zdravljenja za tožnico. Upravni organ ne more poseči v takšno presojo sodišča in je na to odločitev na podlagi drugega odstavka 82. člena ZDSS-1 vezan.
Na podlagi drugega odstavka 44.a člena ZZVZZ se stroški zdravstvenih storitev zavarovani osebi povrnejo v višini dejanskih stroškov teh storitev v državi, v kateri so bile uveljavljene. Storitve so bile uveljavljene na Tajskem in jih je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo. Pri tem je upoštevalo navodilo pritožbenega sodišča, da je tožnica upravičena do povračila stroškov zdravljenja, kot da bi bilo zdravljenje opravljeno v Beogradu, in da povrnjen znesek ne more znašati več, kot bi znašali stroški zdravljenja na Tajskem, ob upoštevanju omejitve določene v 2. alineji drugega odstavka 23. člena ZZVZZ. Višina stroškov, ki so tožnici nastali z zdravljenjem na Tajskem niti ne presega višine stroškov, ki bi jih imela, če bi se zdravila v Srbiji.
OZ člen 299, 299/1, 378, 378/1. ZPP člen 154, 154/1, 154/3, 165, 165/1, 254, 292, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 353. ZPIZ-2 člen 41, 42. Odvetniška tarifa (2015) člen 2, 11, 11/3. ZPIZ-1 člen 145.
telesna okvara - invalidnina za telesno okvaro - sodni izvedenec - seznam telesnih okvar
Za pravilno uporabo 154. člena ZPP je v tem sporu ključna ugotovitev, da je bilo dejansko stanje, ugotovljeno s strani toženca nepravilno, zaradi česar je bil potreben poseg v upravni odločbi. Pri odločitvi o uspehu stranke v postopku je odločilno, da je bila tožba potrebna in da toženec v predsodnem postopku ni pravilno ugotovil dejanskega stanja,2 saj je bil tožnici v sodnem postopku zvišan odstotek TO iz 40 % na 60 % ter stopnja TO iz 7. na 5. stopnjo. Zaradi navedenega je tožnica upravičena do povrnitve vseh priznanih stroškov postopka v višini 1.241,25 EUR.
Ne gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče v 10. točki obrazložitve pojasnilo, zakaj ni sledilo dokaznemu predlogu za imenovanje sodnega izvedenca specialista nevrologa in psihiatra. Sodišče prve stopnje je ugodilo dokaznemu predlogu tožnice za imenovanje sodnega izvedenca ortopeda. Glavno obravnavo, ki jo je zaključilo na naroku 13. 9. 2023 je sodišče zaradi ugotovitve, da je potrebno postopek dopolniti v skladu z določbo 292. člena ZPP, 14. 9. 2023 začelo znova in imenovalo drugega izvedenca ortopedske stroke. Svojo odločitev je sodišče v celoti oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca B. B., ki ga je imenovalo v sodnem postopku po otvoritvi končane glavne obravnave, posledično, zaradi česar so neutemeljeni tožničini ugovori v tej smeri.
Neutemeljen je pritožbeni očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker sodišče ni izvedlo dokaza s sodnim izvedencem nevrologom in psihiatrom, saj je sodišče z izvedovanjem ortopeda ugotovilo vsa odločilna dejstva za presojo tožbenega zahtevka. Ključno je, da vsa zdravstvena stanja niso podlaga za priznanje TO, temveč samo tista, ki so kot taka opredeljena v Seznamu. Dokazna ocena kasneje imenovanega sodnega izvedenca B. B., ki je prepričljivo obrazložil razloge, zakaj so pri tožnici podane tri TO v višini 60 %, kar ustreza 5 stopnji, je razvidna iz 10. točke obrazložitve. Določno je opredeljen datum skupne TO 27. 5. 2021, kot vzrok pa poškodba zunaj dela in bolezen ter izpostavljeno, zakaj ni mogoče priznati datum nastanka skupne TO v različnih datumih.
Neutemeljen je pritožbeni očitek o ugotovitvi izvedenca, da je potrebno tožnici priznati 70 % TO že od 26. 7. 2016, ki ji je bila priznana s strani IK I. stopnje v C. Pri datumu priznanja TO tožnici je potrebno upoštevati, da gre pri njej za skupno TO, kot je pravilno pojasnilo sodišče v dokaznem zaključku v 10. točki obrazložitve. Potrebno je upoštevati določila Seznama, ki predpisujejo način določitve odstotka TO pri dveh ali več posamičnih TO. Na ta način je pri tožnici, zaradi posledic poškodbe izven dela in bolezni določena skupna 60 % TO. Ker gre za skupno TO, je slednje ključno pri določitvi datuma nastanka skupne TO. Pojem opredelitve skupne TO pogojuje enoten datum nastanka. Poseben način določitve skupne TO pojmovno ne omogoča priznanja skupne TO na parcialne datume nastanka posamezno upoštevanih TO, kot to zmotno zatrjuje tožnica.
ZŠtip-1 člen 8, 8/1, 8/1-1, 16, 101, 102, 102-2, 103, 103/4. ZUPJS člen 44, 44/9. ZUP člen 146.
odpis dolga - predlog - vračilo neupravičeno pridobljenih zneskov štipendije - državna štipendija - dokazila
V pritožbeni obravnavi je sporno, kateri materialni predpis je potrebno uporabiti pri presoji predloga za odpis dolga iz naslova neupravičeno prejete državne štipendije. Pritožbeno sodišče je že v več zadevah zavzelo stališče, da je odlog vračila, obročno vračanje štipendije kot tudi odpis vračila štipendije, urejen v 101. do 103. členu ZŠtip-1. V četrtem odstavku 103. člena ZŠtip-1 je določeno, da o odpisu vračila štipendije odloči dodeljevalec štipendije8 po pridobitvi soglasja ministrstva, pristojnega za finance in ob izpolnjevanju pogojev iz 102. člena tega zakona.
Prošnji za odlog vračila oziroma obročno vračanje štipendije kot tudi za odpis mora štipendist priložiti vsa dokazila, ki potrjujejo utemeljenost razlogov za odlog vračila, obročno vračanje štipendije ali za odpis vračila štipendije (drugi odstavek 103. člena ZŠtip-1). Pri tem ni odločilno, da ZŠtip-1 uporablja pojem štipendija, ne pa državna štipendija. Povsem jasno je, da se navedene določbe nanašajo med drugim tudi na državne štipendije. V 1. alineji prvega odstavka 8. člena ZŠtip-1 je namreč kot ena od štipendij omenjena tudi državna štipendija.
ZZVZZ člen 44c, 44c/1, 44c/1-1. ZPP člen 154, 165, 245, 245/2, 245/3, 353.
zdravljenje v tujini - sodni izvedenec - izvedenski organ - seznam sodnih izvedencev - napotnica
Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 5. 7. 2023 za izdelavo izvedeniškega mnenja postavilo izvedenski organ, Univerzitetni klinični center A., klinika B., kot strokovno institucijo. Sklep je sodišče sprejelo na podlagi tretjega odstavka 245. člena ZPP, po katerem se sme izvedeniško delo zaupati strokovni instituciji, ta pa nato izmed svojih strokovnjakov določi osebo, ki bo delo opravila. Izvedensko mnenje je v okviru institucije opravil doc. dr. C. C., dr. dent. med., specialist protetike. Pritožbeni očitek, da bi lahko izvedensko delo opravljale le osebe iz seznama sodnih izvedencev pri Ministrstvu za pravosodje, je v nasprotju z drugim odstavkom 245. člena ZPP. Ta določa, da se izvedenci določijo predvsem med sodnimi izvedenci za določeno vrsto izvedenskega dela. Ni torej nujno, da mora biti izvedenec določen izmed sodno zapriseženih izvedencev. Sodišče lahko postavi za izvedenca tudi koga, ki ni v seznamu sodnih izvedencev. Seznam je le priporočilo, ki olajšuje iskanje in izbiro med izvedenci.
Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku lahko utemeljeno zaključilo, da tožnica za opravljeno zdravstveno storitev na Hrvaškem ni imela predhodno izdane veljavne napotnice. Izvedenec je pojasnil, da je bila pri tožnici na Hrvaškem opravljena zobno-protetična rehabilitacija s pomočjo zobnih vsadkov, za kar tožnici napotnica ni bila izdana. Razpolagala je le z napotnico za prvi specialistični pregled za stomatološko protetiko. Tako opredeljena storitev določno izhaja že iz same napotnice.
URS člen 2, 22. ZZVZZ člen 23, 23/1, 23/1-4, 23c, 26. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 43, 43/1, 44, 45, 197, 197/1, 197/2. ZPP člen 213, 213/2, 287, 287/2, 286b, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15, 353. ZDSS-1 člen 63.
zdraviliško zdravljenje - stacionarni način - ambulanten način - izvedensko mnenje
Vprašanje, ali je bila odločitev toženca pravilna, s tem ko je namesto predlaganega stacionarnega zdravljenja v zdravilišču C., tožniku priznal pravico do zdravljenja v naravnem zdravilišču A. na ambulantni način, je sodišče razčiščevalo med drugim s pridobitvijo pisnega pojasnila lečečega ortopeda ter s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca fizikalne in rehabilitacijske medicine. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja, kot tudi iz izpovedbe izvedenca, ki ga je sodišče zaslišalo na naroku izhaja, da je bil tožnik glede na njegovo zdravstveno stanje sposoben prihajati na ambulantno zdraviliško zdravljenje v zdravilišče A. Gre za zdravilišče, ki je najbližje kraju bivanja tožnika. Razen tega izvedenec ugotavlja, da navedeno zdravilišče izpolnjuje vse pogoje za izvajanje zdraviliškega zdravljenja standard 3 za stanje po poškodbah in operacijah na lokomotornem sistemu s funkcijsko prizadetostjo, tako na stacionaren kot tudi na ambulantni način.