Pritožba utemeljeno opozarja na nepravilni obračun 22 % DDV od priznane kilometrine. Sodna praksa glede obračuna DDV od kilometrine pooblaščenca, ki je odvetnik sicer ni enotna, vendar je pritožbeno sodišče pri odločanju sledilo prevladujoči sodni praksi, da se DDV od kilometrine ne obračunava.
Običajna, prometno smiselna in varna pot predstavlja potreben strošek postopka, zato zgolj dejstvo, da obstaja nekaj kilometrov krajša alternativna povezava, sama po sebi ne more biti razlog za znižanje priznane kilometrine.
Tožnica do pravnomočnosti odločbe o ugotovljeni invalidnosti ni vložila zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine, zato je bila tožnici pravilno priznana pravica do invalidske pokojnine, kot je to pojasnilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
V tem primeru je bilo o vlogi z dne 8. 9. 2014, ki jo v pritožbi omenja tožnica, že pravnomočno odločeno. To pa pomeni, da ni izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo, torej da bi šlo za molk organa.
Pritožba utemeljeno opozarja na nepravilni obračun 22 % DDV od priznane kilometrine. Sodna praksa glede obračuna DDV od kilometrine pooblaščenca, ki je odvetnik, sicer ni enotna, vendar je pritožbeno sodišče pri odločanju sledilo prevladujoči sodni praksi, da se DDV od kilometrine ne obračunava.
Običajna, prometno smiselna in varna pot predstavlja potreben strošek postopka, zato zgolj dejstvo, da obstaja nekaj kilometrov krajša alternativna povezava, sama po sebi ne more biti razlog za znižanje poslovne kilometrine.
Pritožba utemeljeno opozarja na nepravilni obračun 22 % DDV od priznane kilometrine. Sodna praksa glede obračuna DDV od kilometrine pooblaščenca, ki je odvetnik, sicer ni enotna, vendar je pritožbeno sodišče pri odločanju sledilo prevladujoči sodni praksi, da se DDV od kilometrine ne obračunava.
Tožniku pravica do invalidske pokojnine ni bila priznana ob ugotovitvi, da nima dovolj dopolnjene pokojninske dobe (gostota dobe). Glede na to, da je tožnik ob nastanku I. kategorije invalidnosti dopolnil 67 let, bi torej moral izpolniti pogoj dopolnjenih 15 let in 8 mesecev pokojninske dobe (1/3 delovnih let). Glede na to, da ima tožnik v Sloveniji in v Avstriji dopolnjenih skupno 5 let, 4 mesece in 21 dni pokojninske dobe, navedenega pogoja ne izpolnjuje.
Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 27. 10. 2017, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil.
Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.
Vložnik vloge v danem roku ni popravil. V tem primeru je sodišče prve stopnje utemeljeno vlogo kot nepopolno zavrglo.
Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 14. 12. 2016, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil.
Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.
Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 14. 12. 2016, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil.
Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.
Ker pritožba z dne 29. 1. 2025 ni vsebovala izvirnega podpisa, to pomeni, da je bila nepopolna, zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno, na podlagi prvega odstavka 343. člena ZPP, kot nepopolno zavrglo.
Glede priznanja dvakrat po 51,00 EUR za študij spisa pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za priznanje nagrade. Člana izvedenskega organa, ki sta podala dopolnilno izvedensko mnenje, sta spis že preštudirala, in sicer ob podaji osnovnega izvedenskega mnenja.
Izvedenec je priglasil stroške pošiljanja in preostale materialne stroške. Po sodni praksi se stroški za tiskanje, računalnik, elektriko, za pošiljanje spisa oziroma za poštne storitve, upoštevajo kot preostali stroški, ki se vrednotijo v višini 2 % od višine odmerjenega plačila za delo. Bistvo je v tem, da se za preostale materialne stroške prizna pavšalno plačilo z namenom, da odpadejo težave z ugotavljanjem in obračunavanjem pogosto bagatelnih stroškov. Ne glede na navedeno pa lahko za te stroške izvedenec zahteva plačilo po dejanskih izdatkih, na primer če gre za višje stroške poštnine, ki jih mora ustrezno dokumentirati. V obravnavnem primeru gre za točno takšne okoliščine.
Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 12. 8. 2016, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil.
Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.
Po pregledu dokumentacije pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vlogo z dne 20. 5. 2026 pravilno štelo za obrazložen dopis in priznalo 50 točk. Tožnik je z vlogo z dne 20. 5. 2026 odgovoril na poziv sodišča v zvezi z dopolnilnim mnenjem zdravstvene komisije. Iz pripravljalne vloge izhaja, da tožnik prereka vse dosedanje navedbe toženca, v kolikor se z njimi izrecno ne strinja, ter da vztraja pri vseh dosedanjih navedbah in dokaznih predlogih. Strinjal se je s podanim dopolnilnim mnenjem zdravstvene komisije. Navedena pripravljalna vloga ni vplivala na sam postopek, kajti sodišče je zaradi pripoznave izdalo sodbo na podlagi pripoznave. V tem primeru omenjene vloge, ki zgolj ponavlja dosedanje navedbe, ni mogoče šteti za pripravljalno vlogo, temveč za obrazložen dopis.
Pritožbeno sodišče soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da sestava stroškovnika ne predstavlja samostojnega opravila, temveč je povezana z drugimi dejanji v postopku (sestavljanje vlog in zastopanje na narokih). Zajeta je torej v tarifnih številkah, s katerimi so ovrednotena ta dejanja.
Iz dokumentacije v spisu izhaja, da je sodni izvedenec specialist MDPŠ 16. 1. 2026, posredoval stroškovnik za izdelavo izvedenskega mnenja, iz katerega izhaja, da je s. p. - zdravstvene storitve, napisan je naslov, nadalje je napisana številka poslovnega računa ter davčna številka in pa izjava, da ni zavezanec za DDV. Stroškovnik je tudi lastnoročno podpisan. V tem primeru je sodišče prve stopnje imelo ustrezno podlago za odločitev, kot je razvidna iz izpodbijanega sklepa.
Namen invalidskega postopka je v okviru zavarovančeve preostale delovne zmožnosti ugotoviti dela, ki jih lahko opravlja. Naloga izvedenskega organa je bila torej ugotavljanje tožnikove preostale delovne zmožnosti skladno z določili ZPIZ-2. Za izvedenca v tem smislu ni bistveno, da mora navesti konkretna dela pri konkretnem delodajalcu, ki jih lahko tožnik opravlja. Pomembno je, da izvedenec opredeli tožnikovo preostalo delovno zmožnost in s tem v povezavi ugotovi, ali glede na razbremenitve, ki jih tožnik potrebuje, še lahko opravlja objektivno obstoječa dela.
Sodišče je po pritožbeni oceni pravilno zaključilo, da na podlagi navedb in listinske dokumentacije v tej fazi postopka obstoji več okoliščin, ki govorijo v prid pravilnosti in zakonitosti izdanih odločb o lastnosti zavarovanca, kot pa okoliščin, ki temu nasprotujejo.
Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča v 9. točki obrazložitve, da primarno ni izpolnjen pogoj verjetnosti terjatve, ki v tem sporu predstavlja obstoj invalidnosti III. kategorije s potrebo po časovni razbremenitvi 4 ur. Sodišče je ob tehtanju navedb v predlogu za izdajo začasne odredbe in predložene dokumentacije pravilno zaključilo, da v tej fazi postopka več okoliščin govori v prid pravilnosti izdane dokončne odločbe o invalidnosti tožnice, kot pa okoliščin, ki temu nasprotujejo.
Ker se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev (336. člen ZPP), tožnik pa je bil na obvezne sestavine pritožbe in možnost takojšnjega zavrženja nepopolne pritožbe vnaprej opozorjen, je pravilna odločitev sodišča, da zakonski dejanski stan prvega odstavka 335. člena ZPP ni bil podan, saj tožnik pritožbe z 28. 4. 2026 ni podpisal.