V 35. členu ZNP ni urejen položaj, ko sodišče v zadevi ne odloči meritorno, temveč postopek ustavi. V takih primerih je treba na podlagi 37. člena ZNP smiselno uporabiti določbe ZPP. Prvi odstavek 158. člena ZPP določa, da mora tožeča stranka (tu predlagatelj), ki umakne tožbo (predlog), nasprotni stranki (nasprotnemu udeležencu) povrniti pravdne (nepravdne) stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.
Možnost hišnega pripora je odvisna od konkretnih okoliščin pri vsakem posameznem obdolžencu, predvsem od tega, ali je glede na ugotovljene okoliščine mogoče pričakovati, da bo obdolženec tak ukrep upošteval. Glede obdolženega A. A. to vsekakor ni izkazano in tudi ponovno pritožbeno izpostavljena možnost večkratnega nadzora spoštovanja ukrepa ter obdolženčeva motiviranost spoštovati tak ukrep zaradi slabega zdravstvenega stanja njegove ožje družine, ki potrebuje njegovo pomoč, nista prepričljiva razloga za drugačno sklepanje o možnosti hišnega pripora zoper obdolženega.
Ker sam potek časa ne pomeni, da bi bilo možno ali potrebno pripor nadomestiti z milejšim ukrepom, pač pa je pogoj za to utemeljeno sklepanje, da bi bilo mogoče tudi s takim, milejšim ukrepom doseči zasledovani cilj, tj. preprečiti ponovitveno nevarnost, so tudi pritožbene trditve, da je pripor zoper obdolženega Primoža Potokarja nesorazmeren ukrep, ker traja že 10 mesecev in da bi že zato moral biti pripor nadomeščen s hišnim priporom, neutemeljene.
ZDZdr člen 30, 39, 39/1, 53, 68, 71. ZPP člen 346, 346/1. URS člen 51.
zadržanje na zdravljenju pod posebnim nadzorom brez privolitve - pravni interes - nedovoljenost pritožbe
V skladu z 71. členom ZDZdr lahko psihiatrična bolnišnica, če se zdravstveno stanje osebe toliko izboljša, da ni več razlogov za zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom, slednjo še pred potekom roka iz sklepa sodišča odpusti. To pooblastilo je očitno upoštevala tudi PBV. Iz njenega dopisa z dne 16. 9. 20245 namreč izhaja njihovo obvestilo sodišču, da je bila zadržana A. A., rojena 31. 7. ..., dne 16. 9. 2024 odpuščena v domače okolje. Ker se zadržana ne nahaja več na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnica, ki se ne strinja z izrečenim časom zadržanja, s svojo pritožbo ne more več doseči zanjo ugodnejše odločbe. Za pritožbo tako nima več pravnega interesa.
SPZ člen 43, 43/2, 43/3, 44, 44/1. ZDen člen 88. ZPP člen 8, 214.
priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - del nepremičnine - dobroverni lastniški posestnik - zakonita in dobroverna posest - zavrnitev dokaznega predloga - dokazovanje nespornih dejstev - pravni standard - nesubstanciran dokazni predlog - dokazna ocena - družbena lastnina - denacionalizacija
Pritožba ima sicer prav, da mora sodišče obrazložiti zavrnitev dokaznih predlogov, saj to narekuje pravica strank do izjave v postopku. Vendar to ne pomeni, da sodišče prve stopnje tega v predmetni zadevi ni ustrezno storilo. Ob koncu glavne obravnave je namreč sklenilo, da se "preostali dokazni predlogi zavrnejo kot nepotrebni, saj iz izvedenih dokazov v zadostni meri izhajajo relevantna dejstva." Pritrditi je pritožbi, da je takšna zavrnitev dokaznih predlogov pavšalna, vendar je zadostna v primerih, če želi stranka s predlaganim dokazom dokazati trditev, ki je že dokazana. Za tak primer gre v predmetni zadevi v primeru dokaza z zaslišanjem prič in ogleda na kraju samem, saj je tožnik z navedenimi dokaznimi predlogi želel dokazati, da sta njegov oče in on del sporne nepremičnine imela v posesti in uporabljala 42 let, da sta v navedeno nepremičnino vlagala in vzdrževala, uredila infrastrukturo sporni nepremičnini in na njej postavila stavbo ter jo v celoti prenovila, enako pa velja za gospodarsko poslopje. Ta dejstva so bila med strankama nesporna, kot je razvidno že iz 5. točke obrazložitve izpodbijane sodbe (pa tudi iz podatkov spisa), nespornih dejstev pa ni treba dokazovati (214. člen ZPP).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00080575
KZ-1 člen 34, 115, 115/1, 135, 135/1, 135/2.
poskus uboja - nevarno sredstvo - identiteta med obtožbo in sodbo
Če sodišče ugotovi, da so v okviru opisa hujšega kaznivega dejanja, ki ni dokazano, podani znaki blažjega kaznivega dejanja, ki so v opisu dejanja tudi konkretizirani in predstavljajo dejansko del historičnega dejanskega stanu hujšega kaznivega dejanja, ki je opisano v obtožbi, obtoženca spozna za krivega, če mu je seveda kaznivo dejanje dokazano, tega blažjega kaznivega dejanja. Če doda abstraktne zakonske znake oziroma abstraktni dejanski stan, zaradi pravne opredelitve blažjega kaznivega dejanja h konkretnemu opisu kaznivega dejanja (kot je to storilo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru), v katerem so že konkretizirani vsi zakonski znaki tega kaznivega dejanja, ne krši objektivne identitete med obtožbo in sodbo in zato dejanje ne postane drugo, ampak gre še vedno za isti historični dogodek, ki je v obtožbi opisan in je tako v opisu dejanja opisani konkretni dejanski stan, to je življenjski primer.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00079401
DZ člen 7, 7/3, 7/4, 8, 153, 154, 163, 163/2, 170, 171, 171/3. KOP člen 3. ZIZ člen 9. ZPP člen 125a.
načelo otrokove koristi - posebno ustavno varstvo otrokovih pravic - začasna odredba v sporih iz razmerja med starši in otroki - začasna odredba o načinu izvrševanja stikov - stiki pod nadzorom strokovnih delavcev - trajanje začasne odredbe - pritožba zoper sklep o zavrnitvi ugovora - prepozna pritožba - upoštevanje prepozne pritožbe - ukrepi za varstvo koristi otroka - načrt pomoči družini in otroku - izvajanje starševske skrbi - omejitev starševske skrbi - snemanje naroka
V sodni praksi je sicer sprejeto stališče, da lahko pritožbeno sodišče v družinskih zadevah vsebinsko obravnava tudi prepozno pritožbo, vendar le, če je to v korist otroka.
Zvočno snemanje izpovedb je možnost, ki jo sodišče lahko uporabi (primerjaj 125.a člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1), ni pa dolžnost sodišča, da izpovedbe vselej zvočno posname, niti nima stranka pravice, zahtevati zvočno snemanje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00078953
ZPP člen 116, 116/1, 117, 117/2, 154, 154/2, 165, 165/2, 337, 337/3, 339, 339/2, 339/2-8, 350, 350/2, 351, 351/1, 358, 358-5, 443, 443/1, 447, 447/2, 452, 452/1, 453, 458, 458/1. SPZ člen 68. SZ-1 člen 30, 30/1, 30/2. Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb (2009) člen 27, 27/1, 27/3. OZ člen 299, 378.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - nedovoljeni pritožbeni razlogi - nedovoljena pritožbena novota - vročitev s fikcijo - dopolnitev tožbe - kršitev pravice do izjave - obratovalni stroški - delitev stroškov upravljanja v večstanovanjski stavbi - stroški solastne stvari - stroški pravdnega postopka - pravica zahtevati delitev stvari
Po 30. členu SZ-1 se za plačilo stroškov, ki izvirajo iz posla obratovanja večstanovanjske stavbe (razen stroškov toplote), kamor sodi tudi poraba vode, ne upoštevajo solastniški deleži etažnih lastnikov, temveč merila, ki jih določa drugi odstavek tega člena in ki jih podrobneje konkretizira Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb (v nadaljevanju Pravilnik). V zvezi s stroški za porabo vode prvi odstavek 27. člena Pravilnika določa delitev stroškov po številu uporabnikov posameznih enot. Pri tem tretji odstavek tega člena za primer, da imajo nekatere enote večstanovanjske stavbe vgrajene individualne merilne naprave, druge pa ne, določa razdelitev stroškov, po kateri uporabniki z merilnimi napravami plačajo porabo vode po dejanski porabi na svojih merilnih napravah, razliko med porabo po glavni merilni napravi in seštevki porabe vode po individualnih merilnih napravah pa poravnajo vsi preostali uporabniki (torej tisti brez individualnih merilnih naprav) po številu uporabnikov posameznih enot.
Obe pritožbi grajata odločitev sodišča prve stopnje, ki je s sklepom dovolilo spremembo tožbe, za kar naj ne bi bilo podlage, saj je tožnica primarno spremenila tožbo postavljeno po 255. členu OZ v tožbo po tretjem odstavku 275. člena ZFPPIPP, zatem pa v tožbo po drugem odstavku 270. člena ZFPPIPP za kar pa več ni imela podlage, saj se je štelo, da je tožba po 255. členu OZ umaknjena, s tem pa je zamudila rok za izpodbijanje dejanj stečajnega dolžnika. Pregled zadeve pokaže, da je tožnica dejansko postavila zahtevek po 255. členu OZ (t.i. paulijansko tožbo), s katero je uveljavljala, da je prodajna pogodba z dne 20. 8. 2020 brez pravnega učinka do tožnice. S spremembo tožbe je postavila zahtevek po tretjem odstavku 275. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je tožnico s sklepom z dne 31. 3. 2023 pozvalo k popravi tožbe, v skladu s drugim odstavkom 270. členom ZFPPIPP, čemer je tožnica sledila in postavila zahtevek kateremu je sedaj sodišče prve stopnje v celoti ugodilo. Vpis stvarnih pravic v zemljiško knjigo ima zato oblikovalni in publicitetni učinek. Zemljiškoknjižno dovolilo tako začne učinkovati ob overitvi.
enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem - pogoj za izrekanje ukrepov za varstvo koristi otroka - predlog za izdajo začasne odredbe - pogoji za začasno odredbo - odvzem mladoletnega otroka - namestitev v rejniško družino - izvajanje dokazov
Resda z vidika 22. člena URS ni nesprejemljivo, če sodišče v postopku zavarovanja ne izvede vseh predlaganih dokazov. Ker je dokazni standard pri odločanju o začasnih odredbah znižan na verjetnost, sta temu podvržena tako dokazna ocena kot tudi izvajanje dokazov. Po presoji višjega sodišča pa je znotraj ocene, koliko dokazov bo sodišče izvedlo, treba upoštevati tudi položaj posameznih udeležencev postopka. Nasprotna udeleženka v postopku ne prereka trditev o svoji duševni bolezni; je torej pripadnica ranljive družbene skupine. Sodišče prve stopnje mora zato, poleg tega, da po uradni dolžnosti pazi na otrokove koristi, toliko bolj pozorno skrbeti tudi, da so ji kot udeleženki postopka spoštovanje njene temeljne pravice, kamor sodi tudi pravica do enakega varstva pravic v postopku. Položaj, ko sodišče sledi le strokovnemu mnenju in listinam CSD, ki je hkrati predlagatelj postopka, ne izvede pa nobenega od dokaznih predlogov nasprotne udeleženke in ji v postopku ne omogoči biti slišana, ustvarja izrazito neravnotežje v obravnavi udeležencev postopka, ki je ustavno nesprejemljivo.
DRUŽINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00079269
URS člen 36. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. ZPPreb-1 člen 2, 2-3. ZPND člen 22b, 22b/1, 22b/4.
ureditvena (regulacijska) začasna odredba - služnostna pravica stanovanja - pravica do doma - stanovanjsko varstvo - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - pravica do nedotakljivosti stanovanja - družinsko nasilje - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - nastanek težko nadomestljive škode
V tej fazi postopka se ne odloča o tožničini pravici do bivanja v spornem stanovanju, zato pritožbene navedbe o (ne)zmožnosti uveljavljanja stavrnopravnih pravic niso pravno odločilne. Nepomembne so tudi pritožbene navedbe o možnosti skupnega bivanja bivših zakoncev, saj temeljijo na napačni predpostavki, da je sporno stanovanje varovano v okviru tožničine pravice do doma.
Tožnica s stopnjo verjetnosti ni uspela dokazati nastajanja težko nadomestljive škode. Sporno stanovanje namreč že vrsto let ni njen dom, iz njega ni bila izseljena čez noč, v njem nima osebnih stvari, prebivališče si je tožnica že pred dlje časa uredila drugje. Tam lahko zadovoljuje osnovne življenjske potrebe, zato ni najti razloga, da bi sodišče že pred izdajo meritorne odločitve interveniralo in začasno uredilo sporno razmerje med strankama.
kaznivo dejanje ropa - sestavljeno kaznivo dejanje - opis kaznivega dejanja - grožnja z napadom na življenje in telo - sila - odvzem tuje premične stvari - sostorilstvo - objektivni element sostorilstva - subjektivni element sostorilstva - izvršitvena ravnanja - dogovor za kaznivo dejanje - prekoračitev
Opis je glede na očitano kaznivo dejanje ropa storjenega v sostorilstvu v celoti sklepčen, saj je opisan odvzem premične stvari z namenom protipravne prilastitve (odvzem mobitela iz žepa in strganje torbice iz oškodovanca med njegovim pretepanjem po tem, ko dvig denarja na bankomatu ni uspel in je oškodovanec za kratek čas uspel pobegniti), opisana je uporaba sile in grožnje z neposrednim napadom na življenje in telo (sprva grožnja C. C. oškodovancu, da ne bo ostal živ, če ne bo plačal 100 EUR po glavi in kasneje uporabljena sila A. A. in B. B., ko sta oškodovanca ves čas trdno držala za roke, da ne bi pobegnil, ko sta ga hotela izvleči iz lokala in ko sta ga pričela brcati po telesu in s pestmi udarjati po glavi ter iztrganje torbice na silo), prav tako pa so opisane posamezne vloge sostorilcev (začetna grožnja in ukaz C. C. preostalima dvema sostorilcema, da oškodovanca odpeljeta do bankomata, kjer bo dvignil denar ter ravnanji A. A. in B. B., ki sta oškodovanca res odpeljala na bankomat, ker pa dvig denarja ni bil uspešen in je želel oškodovanec pobegniti, pa sta se nanj spravila s silo in mu odtujila telefon in torbico). Res je sicer, da se je ukaz C. C. glasil na dvig denarja iz bankomata, kasneje pa do tega ni prišlo, kar posebej izpostavlja pritožnik, vendar ob tem spregleda, da sta soobtožena A. A. in B. B. glede na opis dejanja ukazu sledila in oškodovanca odpeljala na bankomat, ker pa dvig gotovine ni bil uspešen in je želel oškodovanec pobegniti, pa sta se oškodovanca fizično lotila in mu na silo odvzela druge vrednejše predmete.
Ravno zato, ker se obtožencem očita sostorilstvo, zadošča tudi navedba, da sta obtožena B. B. in A. A. po tem, ko jima je oškodovanec pobegnil in sta ga dohitela, slednjega pričela brcati po telesu in s pestmi udarjati po glavi, ob tem pa mu je eden od njiju odtujil telefon in eden od njiju iztrgal torbico, nato pa sta oba kraj dejanja zapustila. Pri večaktnih kaznivih dejanjih za sostorilstvo zadošča sodelovanje pri enem od aktov (na primer zgolj pri uporabi sile ali izrekanju grožnje pri ropu).
Obtoženi C. C. je sodeloval v teku izvrševanja kaznivega dejanja, torej v času uresničevanja njegovih zakonskih znakov (ob izrekanju grožnje in zahtevi po izročitvi denarja), hkrati pa so bili njegova grožnja, zahteva po izročitvi denarja in ukaz A. A. ter B. B., da oškodovanca odpeljeta na bankomat, da dvigne denar tudi neločljivo povezani z nadaljnjim izvrševanjem kaznivega dejanja s strani A. A. in B. B., ko sta oškodovancu po tem, ko dvig denarja na bankomatu ni bil uspešen, s silo vzela druge vrednejše predmete. Obtoženi C. C. zato ni bil zgolj napeljevalec.
V konkretnem primeru ne gre za eksces, ker sta obtožena A. A. in B. B. namesto dogovorjenega denarja iz bankomata vzela druge vredne stvari - telefon, ki ga je zlahka unovčiti in torbico, v kateri ljudje običajno hranijo denarnico z gotovino in plačilnimi karticami. "Kavza" dogovora C. C., A. A. in B. B. je bila doseči premoženjsko korist, zato takšna, sicer samovoljna sprememba predmeta tatvine ne pomeni ekscesa.
Res je prva predpostavka sostorilstva skupna odločitev za dejanje oziroma dogovor za dejanje (skupni načrt), vendar pritožnika napačno menita, da bi moralo iti za vnaprejšnji in izrecni dogovor sodelujočih. Zahteva, da mora med sostorilci obstajati "dogovor" je v teoriji in praksi precej zmehčana in ni potrebno, da bi bil dogovor izrecen, temveč je lahko tudi "tih", "konkludenten" in podobno.
začasna odredba v družinskih sporih - dokazni standard verjetnosti - konfliktnost med starši - stiki pod nadzorom - največja korist otroka - korist mladoletnega otroka - ogroženost otroka - stiska otroka - dokazovanje - pravica do izjave v postopku - dokaz z vpogledom v listino - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - razgovor pri Centru za socialno delo (CSD) - pritožbeni preizkus
V izpodbijani odločbi je sodišče zaključilo, da ogroženost otroka zaradi prisotnosti očetove partnerke na stikih ni izkazana, pri čemer nasprotni udeleženki ni dalo možnosti, da se izjavi o vsem procesnem gradivu.
Sodišče ni pojasnilo, v katere listne je vpogledalo. Prav tako spis (ali kopija spisa oziroma vpogledanega gradiva) ni priložen, zaradi česar tudi preizkus na pritožbeni stopnji v tem delu ni mogoč.
Ustavno sodišče izpostavlja poudarjeno zahtevo po skrbni obrazloženosti (ne)ogroženosti otroka in s tem povezan, kljub siceršnjemu standardu verjetnosti v postopkih izdaje začasnih odredb, poglobljen dokazni postopek.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00079293
ZIZ člen 270, 270/3, 272, 272/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 360, 360/1.
varstvo lastninske pravice - negatorna tožba (opustitvena tožba) - vznemirjanje lastninske pravice - vznemirjanje lastninske pravice kot pravni standard - prekomeren hrup - hrup in smrad - zavarovanje z začasno odredbo - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve - verjetnost nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode - škoda na zdravju - dokazovanje pravno odločilnih dejstev
Pritožba ne izpodbija (po oceni pritožbenega sodišča pravilnega) zaključka sodišča prve stopnje, da gre za t. i. regulacijsko začasno odredbo, v zvezi s katero je treba postopati še posebej restriktivno in ki jo je mogoče izdati le v primeru grožnje nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, ne pa tudi v drugih primerih iz drugega odstavka 272. člena, niti v primeru iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo iz razloga, ker tožnika nista uspela niti s stopnjo verjetnosti izkazati nevarnosti nastanka težko nadomestljive ali nenadomestljive škode. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predlog že iz tega razloga ni utemeljen, se z drugimi pogoji za izdajo začasne odredbe, med drugim verjetnostjo obstoja terjatve, niti ni bilo dolžno ukvarjati.
Namen začasnih odredb ni "varovanje sodnega varstva," temveč zavarovanje terjatve, pa tudi slednje ni edini pogoj za izdajo regulacijske začasne odredbe, temveč mora biti izkazana tudi nevarnost nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode.
ZIZ člen 270, 272, 272/1, 272/2, 272/2-1, 272/2-2, 272/2-3, 272/3. DZ člen 83.
tožba na ugotovitev obstoja in obsega skupnega premoženja - začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - začasna odredba o prepovedi odtujitve in obremenitve - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve - objektivna nevarnost - določitev deleža dolžnika na skupnem premoženju - zavarovanje nedenarne terjatve - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine - verjetnost obstoja nevarnosti - obstoj nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena oziroma precej otežena
Tudi po presoji pritožbenega sodišča objektivno nevarnost iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ predstavlja zatrjevano slabo premoženjsko stanje toženca v povezavi z dejstvom, da sta toženca zunajzakonska partnerja.
Tožnica s tožbo zahteva (tudi) ugotovitev solastnine in s tem delitev skupnega premoženja. V takem primeru pa večinska sodna praksa, ki se ji pridružuje tudi pritožbeno sodišče v tej zadevi, stoji na stališču, da je prepoved razpolaganja mogoče omejiti le na določen delež.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00079375
ZNP-1 člen 6, 34, 42. ZPP člen 8.
odločitev o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok (dodelitev otrok) - največja korist otroka - odtujevanje otroka - določitev preživnine za otroka - namen preživnine - preživninska zmožnost staršev - porazdelitev preživninskega bremena - dolžnost preživljanja polnoletnega otroka - nova dejstva in novi dokazi v pritožbenem postopku - nedovoljene pritožbene novote - dovoljene pritožbene novote - časovne meje pravnomočnosti - odločanje po stanju ob zaključku glavne obravnave - mirovanje štipendijskega razmerja - ponavljanje razreda
Razloge za zaupanje mladoletnega A. A. nasprotni udeleženki je sodišče prve stopnje zelo natančno pojasnilo v 34. do 48. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa in jim pritožbeno sodišče pritrjuje. Oče s svojim ravnanjem spravlja mladoletnega A. A. v hudo čustveno stisko in ne upošteva in ne razume čustvene potrebe otroka po kvalitetnem stiku z materjo ter s tem postavlja svoje čustvene potrebe po dokazovanju lastne moči in potrebe po dokazovanju premoči nad bivšo partnerko nad potrebo otroka, kar govori o njegovih pomanjkljivih starševskih kapacitetah, nasprotno pa mati vseskozi ravna v A. A. korist, ima v uvidu njegove čustvene potrebe in postavlja otrokove potrebe pred svoje, sodeluje z inštitucijami, sledi strokovnim usmeritvam ter spoštuje vse odločitve sodišča ter je sposobna prepoznavati A. A. doživljanje tudi skozi prizmo očetove čustvene zlorabe. Sodišče prve stopnje je mladoletnega A. A. zato utemeljeno zaupalo v varstvo in vzgojo nasprotni udeleženki, saj celoten dokazni postopek potrjuje, da so starševske kapacitete predlagatelja pomanjkljive ter da s svojim ravnanjem ogroža zdrav čustveni, duševni in socialni razvoj otrok, zaradi česar je manj primeren, da bi se mu mladoletnega A. A. zaupalo v varstvo in vzgojo.
DRUŽINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - ŠOLSTVO
VSL00080201
URS člen 57, 57/1. DZ člen 157, 157/2, 157/3, 161. ZOFVI člen 9, 9/3. ZOsn člen 4, 5. ZIMPVI člen 13. KOP člen 28. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. Protokol 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 2.
začasna odredba - omejitev starševske skrbi - center za socialno delo kot skrbnik - ustavne pravice - dolžnostno ravnanje - obveznost izobraževanja - obveznosti v zvezi s šolanjem otrok - osnovna šola - izbira osnovne šole - interes države - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - ogroženost otroka - pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja
Glede pritožbenega očitka nasprotnih udeležencev o neustavnosti ZOsn, o pomanjkanju pravne podlage za obvezen vpis v osnovno šolo in o pravici staršev do svobodne odločitve glede načina in vrste izobraževanja otrok, pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje naslednje. Ustava RS v prvem odstavku 57. člena določa, da je izobraževanje svobodno, v drugem odstavku pa navedeno svoboščino omejuje z obvezo osnovnošolskega izobraževanja in hkrati državi nalaga financiranje tega izobraževanja iz javnih sredstev. Posameznikova osnovna izobrazba namreč služi tudi javni koristi. Pravica staršev, da izberejo način izobraževanja svojih otrok, ni absolutna in mora biti uravnotežena z interesom države, da otrokom zagotovi in omogoči dostop do kakovostnega izobraževanja ter zaščiti njihovo pravico do razvoja. V zvezi s tem je stališče zavzelo tudi ESČP in v zadevi Konrad v Nemčija (35504/03) navedlo, da ima država prosti preudarek ("margin of appreciation”) pri normiranju izobraževanja, saj se s tem zasleduje upravičen cilj, ki je v tem, da vsi otroci prejemajo ustrezno izobraževanje v skladu z določenimi standardi kakovosti in socializacije. ESČP ob tem pove, da ni le pridobivanje znanja, temveč tudi vključevanje v družbo in prve izkušnje z družbo, eden izmed pomembnih ciljev osnovnošolskega izobraževanja. Zaradi vseh navedenih razlogov je država na svojem območju upravičena določiti najustreznejši način izobraževanja in s tem tudi morebitne zahteve, omejitve in prepovedi, vse z namenom zagotavljanja kvalitetnega izobraževanja otrok, kar je stvar javnega interesa.
Pravica staršev, da izberejo način izobraževanja svojih otrok, ni absolutna in mora biti uravnotežena z interesom države, da otrokom zagotovi in omogoči dostop do kakovostnega izobraževanja ter zaščiti njihovo pravico do razvoja.
skrbništvo nad odraslo osebo - dolžnosti skrbnika - center za socialno delo kot skrbnik
Za takšno tesnejše razmerje v obravnavani zadevi ne gre, saj je varovančev skrbnik center za socialno delo, ne pa njegova bližnja oseba. Po naravi stvari v takšnem primeru med njima ne obstaja osebna povezanost. Centru za socialno delo zato ni mogoče naložiti takšne obveznosti, kot jo predstavlja sprejemanje ukrepov za zadovoljevanje varovančevih telesnih in čustvenih potreb, ki jo je določilo prvo sodišče.
neopravičen izostanek z naroka - izostanek odvetnika z naroka - krivdno povzročeni stroški kazenskega postopka - preložitev naroka za glavno obravnavo
Pritožnik, ki sicer ne zanika, da se naroka 7. 5. 2024 ni udeležil, svojega izostanka pa tudi ni opravičil, je s svojim ravnanjem tako uresničil pogoje iz prvega odstavka 94. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), saj je s svojo odsotnostjo povzročil preložitev naroka, kot je sicer to obrazloženo tudi v izpodbijanem sklepu. Obsežne pritožbene navedbe v smeri, da bi zaradi obdolženčeve odsotnosti bilo potrebno narok tudi sicer preložiti, na pravilnost odločitve prvostopnega sodišča ne morejo vplivati. Kot je pritožniku obrazložilo že prvostopno sodišče, namreč izostanek obdolženca zagovornika ne odvezuje dolžnosti pristopa na narok oziroma opravičiti svoj izostanek.
ZIZ člen 15, 17, 17/1, 17/2-1, 55, 58/4. ZIZ člen 365, 365-2.
izvršba - izvršilni naslov - izvršba na podlagi izvršilnega naslova - odločanje o zahtevku, o katerem je že bila sklenjena sodna poravnava - dokazna ocena - plačilo preživnine
Dolžnik v pritožbi ponavlja ugovorne trditve, da je preživnino v celoti poravnal. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega dokaznega postopka pravilno in dokazno podprto zaključilo, da dolžnik ni uspel dokazati, da je preživnino za obdobje od julija 2005 do aprila 2006 plačeval upnikovi materi na roke. Sledilo je namreč izpovedbam obeh prič in pojasnilo, da je tudi dolžnikov oče, čiga pričanje je predlagal dolžnik, povedal, da je v obdobju, ko je bil dolžnik v komuni, upnikovi materi nekaj plačeval, vendar se niso nikoli pogovarjali, da bi bila njegova plačila preživnina. Dokazno oceno in dokazni zaključek sodišča prve stopnje kot življenjsko logična in prepričljiva sprejema tudi pritožbeno sodišče in zaključuje, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Dolžnik zgolj s ponavljanjem navedb, da je upnikovi materi preživinino plačeval na orke, ne more vzpostaviti dvom v pravilnost dejanskega zaključka sodišča prve stopnje.