V skladu z 71. členom ZDZdr lahko psihiatrična bolnišnica, če se zdravstveno stanje osebe toliko izboljša, da ni več razlogov za zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom, slednjo še pred potekom roka iz sklepa sodišča odpusti. To pooblastilo je očitno upoštevala tudi PBV. Iz njenega dopisa z dne 16. 9. 20245 namreč izhaja njihovo obvestilo sodišču, da je bila zadržana A. A., rojena 31. 7. ..., dne 16. 9. 2024 odpuščena v domače okolje. Ker se zadržana ne nahaja več na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnica, ki se ne strinja z izrečenim časom zadržanja, s svojo pritožbo ne more več doseči zanjo ugodnejše odločbe. Za pritožbo tako nima več pravnega interesa.
Zmotno je pritožbeno stališče, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določb ZVKSES. Obširne pritožbene navedbe o namenu zakona (zakonodajalca) in o zakonskih možnostih kupca v razmerju do prodajalca (investitorja) so pravilne, niso pa podlaga za neuporabo določb ZVKSES. Skladno s 4. členom ZVKSES se določbe 2. poglavja ZVKSES, ki vključujejo določbe o odgovornosti prodajalca za skrite napake, uporabljajo za prodajne pogodbe, ki izpolnjujejo naslednje pogoje: 1. njihov predmet je enostanovanjska stavba, 2. kot prodajalec jih sklepa investitor (tj. oseba, ki je oziroma bo naročila ali izvajala gradnjo enostanovanjske stavbe na zemljiški parceli, katere lastnik je, z namenom, da jo proda kupcem; prvi odstavek 3. člena ZVKSES), in 3. kupec ima položaj končnega kupca in potrošnika. Pritožnik neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je imel kot prodajalec položaj investitorja.
Toženec ni le izražal pripravljenosti za odpravo napak, o katerih sta ga tožnika obvestila, začel jih je tudi odpravljati. S svojim ravnanjem je tožnika pustil v prepričanju, da bo napake tudi odpravil. V takšni situaciji bi bilo sklicevanje prodajalca na potek enoletnega prekluzivnega roka iz prvega odstavka 480. člena OZ zloraba pravnega varstva ter v nasprotju z namenom, zaradi katerega je bilo prodajalcu takšno varstvo priznano.
V izhodišču presoje prodajalčeve odgovornosti je (izpodbojna) domneva, da vzrok za napako izvira iz njegove poslovne sfere. Toženčeve ugovore, da je odstopanje parketa od tlaka posledica nepravilnega ogrevanja oziroma nezadostnega zračenja (posledica nepravilne uporabe, torej okoliščine, ki je nastopila potem, ko je stvar prešla v sfero kupcev), je ovrgel izvedenec gradbene stroke.
Nestrinjanje stranke s podanim izvedenskim mnenjem ni razlog za imenovanje drugega izvedenca iste stroke. Na podlagi ocene, da je imenovani izvedenec gradbene stroke jasno, notranje skladno in prepričljivo odgovoril na vsa toženčeva vprašanja in pomisleke, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ni bilo pogojev za imenovanje novega izvedenca gradbene stroke. Četudi izvedenec zaradi ugotavljanja vzrokov za skrite napake ni izvedel invazivnih posegov (razdrtja strešnega okna, odstranitve parketa), dokazna moč njegovega mnenja ni nič manjša. Pritožnik tudi v pritožbi ne izkaže potrebe po imenovanju novega izvedenca z razumnimi razlogi.
V sodni praksi je sicer sprejeto stališče, da lahko pritožbeno sodišče v družinskih zadevah vsebinsko obravnava tudi prepozno pritožbo, vendar le, če je to v korist otroka.
Zvočno snemanje izpovedb je možnost, ki jo sodišče lahko uporabi (primerjaj 125.a člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1), ni pa dolžnost sodišča, da izpovedbe vselej zvočno posname, niti nima stranka pravice, zahtevati zvočno snemanje.
Presoja utemeljenosti izreka ukrepa omejitve starševske skrbi.
Resda z vidika 22. člena URS ni nesprejemljivo, če sodišče v postopku zavarovanja ne izvede vseh predlaganih dokazov. Ker je dokazni standard pri odločanju o začasnih odredbah znižan na verjetnost, sta temu podvržena tako dokazna ocena kot tudi izvajanje dokazov. Po presoji višjega sodišča pa je znotraj ocene, koliko dokazov bo sodišče izvedlo, treba upoštevati tudi položaj posameznih udeležencev postopka. Nasprotna udeleženka v postopku ne prereka trditev o svoji duševni bolezni; je torej pripadnica ranljive družbene skupine. Sodišče prve stopnje mora zato, poleg tega, da po uradni dolžnosti pazi na otrokove koristi, toliko bolj pozorno skrbeti tudi, da so ji kot udeleženki postopka spoštovanje njene temeljne pravice, kamor sodi tudi pravica do enakega varstva pravic v postopku. Položaj, ko sodišče sledi le strokovnemu mnenju in listinam CSD, ki je hkrati predlagatelj postopka, ne izvede pa nobenega od dokaznih predlogov nasprotne udeleženke in ji v postopku ne omogoči biti slišana, ustvarja izrazito neravnotežje v obravnavi udeležencev postopka, ki je ustavno nesprejemljivo.
Opis je glede na očitano kaznivo dejanje ropa storjenega v sostorilstvu v celoti sklepčen, saj je opisan odvzem premične stvari z namenom protipravne prilastitve (odvzem mobitela iz žepa in strganje torbice iz oškodovanca med njegovim pretepanjem po tem, ko dvig denarja na bankomatu ni uspel in je oškodovanec za kratek čas uspel pobegniti), opisana je uporaba sile in grožnje z neposrednim napadom na življenje in telo (sprva grožnja C. C. oškodovancu, da ne bo ostal živ, če ne bo plačal 100 EUR po glavi in kasneje uporabljena sila A. A. in B. B., ko sta oškodovanca ves čas trdno držala za roke, da ne bi pobegnil, ko sta ga hotela izvleči iz lokala in ko sta ga pričela brcati po telesu in s pestmi udarjati po glavi ter iztrganje torbice na silo), prav tako pa so opisane posamezne vloge sostorilcev (začetna grožnja in ukaz C. C. preostalima dvema sostorilcema, da oškodovanca odpeljeta do bankomata, kjer bo dvignil denar ter ravnanji A. A. in B. B., ki sta oškodovanca res odpeljala na bankomat, ker pa dvig denarja ni bil uspešen in je želel oškodovanec pobegniti, pa sta se nanj spravila s silo in mu odtujila telefon in torbico). Res je sicer, da se je ukaz C. C. glasil na dvig denarja iz bankomata, kasneje pa do tega ni prišlo, kar posebej izpostavlja pritožnik, vendar ob tem spregleda, da sta soobtožena A. A. in B. B. glede na opis dejanja ukazu sledila in oškodovanca odpeljala na bankomat, ker pa dvig gotovine ni bil uspešen in je želel oškodovanec pobegniti, pa sta se oškodovanca fizično lotila in mu na silo odvzela druge vrednejše predmete.
Ravno zato, ker se obtožencem očita sostorilstvo, zadošča tudi navedba, da sta obtožena B. B. in A. A. po tem, ko jima je oškodovanec pobegnil in sta ga dohitela, slednjega pričela brcati po telesu in s pestmi udarjati po glavi, ob tem pa mu je eden od njiju odtujil telefon in eden od njiju iztrgal torbico, nato pa sta oba kraj dejanja zapustila. Pri večaktnih kaznivih dejanjih za sostorilstvo zadošča sodelovanje pri enem od aktov (na primer zgolj pri uporabi sile ali izrekanju grožnje pri ropu).
Obtoženi C. C. je sodeloval v teku izvrševanja kaznivega dejanja, torej v času uresničevanja njegovih zakonskih znakov (ob izrekanju grožnje in zahtevi po izročitvi denarja), hkrati pa so bili njegova grožnja, zahteva po izročitvi denarja in ukaz A. A. ter B. B., da oškodovanca odpeljeta na bankomat, da dvigne denar tudi neločljivo povezani z nadaljnjim izvrševanjem kaznivega dejanja s strani A. A. in B. B., ko sta oškodovancu po tem, ko dvig denarja na bankomatu ni bil uspešen, s silo vzela druge vrednejše predmete. Obtoženi C. C. zato ni bil zgolj napeljevalec.
V konkretnem primeru ne gre za eksces, ker sta obtožena A. A. in B. B. namesto dogovorjenega denarja iz bankomata vzela druge vredne stvari - telefon, ki ga je zlahka unovčiti in torbico, v kateri ljudje običajno hranijo denarnico z gotovino in plačilnimi karticami. "Kavza" dogovora C. C., A. A. in B. B. je bila doseči premoženjsko korist, zato takšna, sicer samovoljna sprememba predmeta tatvine ne pomeni ekscesa.
Res je prva predpostavka sostorilstva skupna odločitev za dejanje oziroma dogovor za dejanje (skupni načrt), vendar pritožnika napačno menita, da bi moralo iti za vnaprejšnji in izrecni dogovor sodelujočih. Zahteva, da mora med sostorilci obstajati "dogovor" je v teoriji in praksi precej zmehčana in ni potrebno, da bi bil dogovor izrecen, temveč je lahko tudi "tih", "konkludenten" in podobno.
Pritožba ne izpodbija (po oceni pritožbenega sodišča pravilnega) zaključka sodišča prve stopnje, da gre za t. i. regulacijsko začasno odredbo, v zvezi s katero je treba postopati še posebej restriktivno in ki jo je mogoče izdati le v primeru grožnje nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, ne pa tudi v drugih primerih iz drugega odstavka 272. člena, niti v primeru iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo iz razloga, ker tožnika nista uspela niti s stopnjo verjetnosti izkazati nevarnosti nastanka težko nadomestljive ali nenadomestljive škode. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predlog že iz tega razloga ni utemeljen, se z drugimi pogoji za izdajo začasne odredbe, med drugim verjetnostjo obstoja terjatve, niti ni bilo dolžno ukvarjati.
Namen začasnih odredb ni "varovanje sodnega varstva," temveč zavarovanje terjatve, pa tudi slednje ni edini pogoj za izdajo regulacijske začasne odredbe, temveč mora biti izkazana tudi nevarnost nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode.
Pritožba upnice, poslana po elektronski poti, ki je vsebovala le navedbo A. A., ki ni upničina zakonita zastopnica ali prokuristka, ni popolna, saj ne omogoča presoje, ali je vlogo vložila oziroma podpisala oseba, ki je pooblaščena za zastopanje pravne osebe.