Za pravilno uporabo 154. člena ZPP je v tem sporu ključna ugotovitev, da je bilo dejansko stanje, ugotovljeno s strani toženca nepravilno, zaradi česar je bil potreben poseg v upravni odločbi. Pri odločitvi o uspehu stranke v postopku je odločilno, da je bila tožba potrebna in da toženec v predsodnem postopku ni pravilno ugotovil dejanskega stanja,2 saj je bil tožnici v sodnem postopku zvišan odstotek TO iz 40 % na 60 % ter stopnja TO iz 7. na 5. stopnjo. Zaradi navedenega je tožnica upravičena do povrnitve vseh priznanih stroškov postopka v višini 1.241,25 EUR.
Ne gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče v 10. točki obrazložitve pojasnilo, zakaj ni sledilo dokaznemu predlogu za imenovanje sodnega izvedenca specialista nevrologa in psihiatra. Sodišče prve stopnje je ugodilo dokaznemu predlogu tožnice za imenovanje sodnega izvedenca ortopeda. Glavno obravnavo, ki jo je zaključilo na naroku 13. 9. 2023 je sodišče zaradi ugotovitve, da je potrebno postopek dopolniti v skladu z določbo 292. člena ZPP, 14. 9. 2023 začelo znova in imenovalo drugega izvedenca ortopedske stroke. Svojo odločitev je sodišče v celoti oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca B. B., ki ga je imenovalo v sodnem postopku po otvoritvi končane glavne obravnave, posledično, zaradi česar so neutemeljeni tožničini ugovori v tej smeri.
Neutemeljen je pritožbeni očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker sodišče ni izvedlo dokaza s sodnim izvedencem nevrologom in psihiatrom, saj je sodišče z izvedovanjem ortopeda ugotovilo vsa odločilna dejstva za presojo tožbenega zahtevka. Ključno je, da vsa zdravstvena stanja niso podlaga za priznanje TO, temveč samo tista, ki so kot taka opredeljena v Seznamu. Dokazna ocena kasneje imenovanega sodnega izvedenca B. B., ki je prepričljivo obrazložil razloge, zakaj so pri tožnici podane tri TO v višini 60 %, kar ustreza 5 stopnji, je razvidna iz 10. točke obrazložitve. Določno je opredeljen datum skupne TO 27. 5. 2021, kot vzrok pa poškodba zunaj dela in bolezen ter izpostavljeno, zakaj ni mogoče priznati datum nastanka skupne TO v različnih datumih.
Neutemeljen je pritožbeni očitek o ugotovitvi izvedenca, da je potrebno tožnici priznati 70 % TO že od 26. 7. 2016, ki ji je bila priznana s strani IK I. stopnje v C. Pri datumu priznanja TO tožnici je potrebno upoštevati, da gre pri njej za skupno TO, kot je pravilno pojasnilo sodišče v dokaznem zaključku v 10. točki obrazložitve. Potrebno je upoštevati določila Seznama, ki predpisujejo način določitve odstotka TO pri dveh ali več posamičnih TO. Na ta način je pri tožnici, zaradi posledic poškodbe izven dela in bolezni določena skupna 60 % TO. Ker gre za skupno TO, je slednje ključno pri določitvi datuma nastanka skupne TO. Pojem opredelitve skupne TO pogojuje enoten datum nastanka. Poseben način določitve skupne TO pojmovno ne omogoča priznanja skupne TO na parcialne datume nastanka posamezno upoštevanih TO, kot to zmotno zatrjuje tožnica.
S tem ko je sodišče prve stopnje odločalo o (višjem) zahtevku po spremenjeni tožbi v pripravljalni vlogi z dne 14. 3. 2024 (znesek 136,64 EUR za september in oktober, 222,33 EUR za november in 349,65 EUR za december), je odločilo o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno in s tem storilo kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo in na podlagi tretjega odstavka 354. člena ZPP izpodbijani del sodbe delno razveljavilo in tožbo z zahtevkom za plačilo navedenih zneskov s pripadki zavrglo.
Zaradi zmotnega stališča, da je bilo že pravnomočno odločeno, da je toženka tožnikov dejanski delodajalec, sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega dela sodbe ni navedlo odločilnih dejstev, ki bi utemeljevala pravilnost presoje, da se zahtevku (delno) ugodi. Skladno s četrtim odstavkom 324. člena ZPP v obrazložitvi navede sodišče zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katera se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo. Obrazložitev mora tako vsebovati razloge oziroma odločilna dejstva (in pravno presojo), ki predstavljajo podlago za odločitev, vsebovano v izreku. V nasprotnem primeru, ob izostanku razlogov o odločilnih dejstvih je preizkus sodbe onemogočen. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Glede na ugotovljene okoliščine sestavljanja in podpisa sporne oporoke ter upoštevaje nadaljnji izpovedbi tožencev, ki ju potrjujejo tudi izpovedbe prič B. B., G. G., H. H. in I. I., sodišče prve stopnje utemeljeno ni podvomilo o tem, da je bila volja glede razpolaganja s premoženjem, kot izhaja iz oporoke, dejansko prava volja oporočitelja, ki pri tem v sestavo in podpis takšne oporoke ni bil v ničemer prisiljen - niti s silo niti z grožnjo, niti ni te oporoke podpisal zaradi zvijače ali zmote.
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je vsaka opustitev delodajalca, ki lahko delavca odvrne od tega, da bi izrabil letni dopust, v nasprotju s ciljem pravice do plačanega letnega dopusta (tako SEU C-214/16). Iz tega sledi, da se mora delodajalčevo obvestilo in opozorilo v zvezi z izrabo letnega dopusta nanašati na konkretnega delavca in upoštevati njegove konkretne okoliščine. Pritožbeno vztrajanje toženke, da je bil tožnik obveščen in opozorjen v zvezi z izrabo dopusta s sklepom o odmeri letnega dopusta, ki vključuje dikcijo 162. člena ZDR-1, je zato neutemeljeno. Zakonsko normirana pravila ne predstavljajo obvestila in opozorila, na podlagi katerih bi se tožnik mogel in moral zavedati vseh posledic neizrabe letnega dopusta. Ker toženka ni zadostila svoji obveznosti sodelovanja pri omogočanju izrabe tožnikovega dopusta, ki se skladno s sodno prakso Sodišča EU pojmuje strogo, je odgovorna za nastalo škodo, ki jo je tožnik utrpel, ker neizrabljenega dopusta za leto 2020 ni mogel (več) koristiti.
Sodišče prve stopnje je kot nepotrebno utemeljeno zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev oziroma odpravo sklepov toženke z dne 2. 2. 2023 in 25. 4. 2023. Pravilno je štelo, da predstavlja zahtevek za izplačilo nadomestila oziroma odškodnine za neizrabljen letni dopust čisto denarno terjatev, ki jo lahko delavec na podlagi četrtega odstavka 200. člena ZDR-1 uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni dolžan začeti predhodnega postopka pri delodajalcu. Uporaba 24. in 25. člena ZJU glede uveljavljanja predhodnega varstva pri delodajalcu zato v takem primeru ne pride v poštev. Četudi se delavec (javni uslužbenec) posluži predhodnega postopka pri delodajalcu, kot v obravnavanem primeru tožnik, to ne spremeni narave njegovega zahtevka niti njegove potrebnosti.
Sodišče prve stopnje je toženkine očitke sistematičnih in obsežnih tožnikovih kršitev pravil stroke in internih aktov delodajalca (Pravilnika in Splošnih pogojev) presojalo tako, da je ugotavljalo obstoj vsake posamezne izmed očitanih nepravilnosti oziroma kršitev. Nato pa jih je, kljub ugotovljenemu obstoju le-teh ali celo priznavanju očitanih nepravilnosti s strani tožnika samega (na primer da pri zavarovancu A. A. s postopkom cenitve in ogleda ni seznanil upravičenca, ni redno obveščal zavarovancev o priznanih odškodninah, ni zahteval najemne pogodbe kot dokazilo dejanskega najema nadomestnega vozila) sodišče prve stopnje razvrednotilo in zbanaliziralo kot manjše kršitve, ki naj ne bi imele neposrednega vpliva na obravnavo škodnih primerov oziroma naj toženki zaradi njih ne bi nastala nobena škoda. Za posamezna tožnikova odstopanja od Pravilnika pa je nekritično zaključilo, da sploh ne predstavljajo kršitev (na primer ugotovljeno neprimerjanje podpisov zavarovanca A. A. na izpostavljenih dokumentih kljub očitnemu razhajanju posameznih podpisov) oziroma da kršitve niso bile storjene (opustitev oprave ogleda, izplačilo zavarovalnine za žaromete na podlagi dobavnice). Utemeljena je pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje s takim postopanjem, ker je očitane številne kršitve predpisanega ravnanja pri reševanju škod obravnavalo parcialno in povsem ločeno eno od druge, ni pa presojalo njihovega pomena in učinka kot celote protipravnih ravnanj, ki odstopajo od predvidenega ravnanja samostojnega cenilca za avtomobilske škode, sprejelo zmoten oziroma vsaj preuranjen zaključek o nepomembnosti vpliva teh nepravilnosti na obravnavo izpostavljenih škodnih primerov pri toženki.