Glede razmejitve pripravljalnih dejanj od poskusa je v slovenski kazenskopravni teoriji in praksi uveljavljena formalno-objektivna teorija, ki kot razmejitev določa točko, kjer storilec z izvršitvenimi ravnanji prične z uresničevanjem zakonskih znakov kaznivega dejanja in s tem preide v fazo poskusa storitve kaznivega dejanja. Če pa se ob presoji določenega kaznivega dejanja pojavi dvom o tem, ali gre zgolj za pripravljalno dejanje ali pa že za poskus, moramo ugotoviti, katera ravnanja se pri določenem kaznivem dejanju štejejo za izvršitvena. Pomanjkljivosti navedenega teoretičnega koncepta se pokažejo predvsem pri kaznivih dejanjih, ki ne vsebujejo natančnega opisa izvršitvenega ravnanja in je zato težje določiti točko, v kateri je storilec zapustil stadij priprav in začel z izvrševanjem kaznivega dejanja. V literaturi je tako zastopano stališče, ki predstavlja širitev formalno-objektivnega merila, in sicer da za začetek poskusa zadostuje že ravnanje, ki je bilo tako blizu biti kaznivega dejanja, da bi storilec dejanje lahko izvršil že v naslednjem trenutku brez nadaljnjih vmesnih ravnanj. Izvršitveno ravnanje kaznivega dejanja umora je tako le neposredno poseganje v človekovo življenje.
Pacientove pravice, ki jih izpostavlja pritožba (pravica do obveščenosti in sodelovanja, pravica do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo, pravica do samostojnega odločanja o zdravljenju, …), izhajajo iz Ustave RS (51. člen). V določenih primerih je poseg v te pravice nujen, bodisi zaradi varovanja drugih oseb (zaradi ogrožanja njihovega življenja ali povzročanja hude škode), bodisi zaradi posebnega varstva same osebe, ki nujno potrebuje zdravljenje. Ko bolnik zaradi narave bolezni ni sposoben sam sprejeti voljne in zavestne odločitve o zdravljenju, varstvo njegovih drugih pravic zahteva, da njegovo odločitev nadomesti država. To je zaradi posebnega ustavnega varstva huje prizadetih oseb država tudi dolžna storiti. Omejitve pacientovih pravic iz navedenega razloga v več določbah uveljavlja tudi ZPacP, ki torej uresničevanje in omejevanje pacientovih pravic veže na njegovo sposobnost odločanja o sebi.
Če naj bi obtoženec kaznivo dejanje izvršil neugotovljenega dne v daljšem časovnem obdobju, ko sta veljala dva kazenska zakona, je treba v njegovo korist šteti, da je dejanje izvršil v času veljavnosti milejšega zakona, v konkretnem primeru tistega, po katerem je kazenski pregon zastaral.
Pravnoposlovni pridobitelj posameznega dela v etažni lastnini hkrati s pridobitvijo lastninske pravice na posameznem delu pridobi tudi solastninsko pravico na skupnih delih stavbe. Ne glede na to je pravni naslov za pridobitev te solastninske pravice pravni posel in ne zakon. Pridobitev je izvedena - pridobitelj vstopi v lastninskopravni položaj odsvojitelja. Če odsvojitelj ni izpolnil svoje pogodbene obveznosti, ima pridobitelj na razpolago izpolnitveni ali/in odškodninski zahtevek.
Tudi v položaju iz 34. člena ZVKSES kupec ne pridobi solastninske pravice na skupnih delih na izviren način, ampak z vknjižbo. Splošni pogoji zgolj nadomestijo funkcijo akta o oblikovanju etažne lastnine, ne nadomestijo pa vknjižbe.
Parkirni prostori niti po zakonski opredelitvi niti po naravi stvari ne sodijo neogibno med skupne dele stavbe.
Dokazni postopek je pokazal tudi, da je imela toženka možnost z gotovostjo preveriti, ali so utemeljeni njeni dvomi v to, da je do loma nosilca motorja prišlo prav v tej prometni nezgodi, a se te možnosti ni poslužila. Odgovor na to vprašanje bi namreč dala ugotovitev, ali je lomna površina na problematičnem delu nosilca motorja sveža ali stara oz. korodirana, pri čemer bi lahko sveža poškodba izvirala iz obravnavanega škodnega dogodka (kar je potrdil tudi v postopku imenovani izvedenec za avtomobilsko stroko). Tako bi toženka z gotovostjo lahko dokazala, da zavarovalni primer ni nastal (ugovor nenastale pravice). To trditveno in dokazno breme je bilo v njeni sferi. Razlog, da do takšnega pregleda ni prišlo, je na strani same toženke, ki takega pregleda ni opravila, čeprav je že pred tem postopkom angažirala (svojega) izvedenca, ki ji je možnosti za ugotovitev, ali poškodba na motorju izvira iz tega škodnega dogodka, tudi pojasnil. Ugotovitev, da ni vzročne zveze med trkom in škodo, ki jo zatrjuje tožnica, je torej preprečila sama toženka, ki ni ugodila predlogu (svojega) izvedenca, da opravi demontažo hladilnika in ventilatorja motorja.
Odločilna za zaključek o obstoju zunajzakonske skupnosti je notranja komponenta, torej volja vsakega od partnerjev po vzpostavitvi oziroma ohranitvi skupnosti. Sodišče prve stopnje je glede tega verjelo toženkama, ki sta izpovedovali o tožniku kot o prijatelju, s katerim zapustnica ni imela intimne povezave. Obe sta tudi izpovedali, da se je zapustnica želela "znebiti" tožnika in ju je prosila za pomoč. Zapustnica je tožnika večkrat spodila, to pa se je dogajalo od leta 2010, če ne vsak teden, pa vsak drug teden. Zapustnica je izrazila željo, da tožnika noče videti v svojem življenju, tožnik pa se je vedno vrnil in se je vse vrtelo v začaranem krogu.
V skladu s 65. členom ZDZdr je treba pritožbo zoper sklep o zadržanju osebe na oddelku pod posebnim nadzorom vložiti v treh dneh od dneva vročitve sklepa. Kratek zakonski rok za vložitev pritožbe je utemeljen iz razloga, da se čim hitreje izvede postopek, v katerem sodišče preveri, ali so podane predpostavke za zadržanje osebe v psihiatrični bolnišnici. Narekuje ga torej intenzivnost posega v osebnostne pravice zadržane osebe. Trdota roka je omehčana z določbo, po kateri lahko sodišče druge stopnje iz tehtnih razlogov upošteva tudi prepozno vloženo pritožbo (tretji odstavek 36. člena ZNP-1.