Sodelovanje dolžnika je v okviru poročanja ter odzivanja upravitelju in sodišču v primeru postopka odpusta obveznosti še posebej poudarjeno.
Po teoriji jajčne lupine mora odgovorna oseba oškodovancu plačati odškodnino tudi za tisto večjo in drugačno škodo, ki je v škodnem dogodku ne bi utrpel, če ne bi imel osebnih lastnosti, ki so jo omogočile. Osebne lastnosti in stanja oškodovanca torej niso pravno relevanten sovzrok, ki bi delno razbremenil odgovorno osebo.
Vročilnica je institut, na podlagi katerega sodišče ugotavlja dejstva o vročitvi. Ima lastnost javne listine in potrjuje za normalen potek postopka dve procesno odločilni dejstvi. Prvič, da je bilo določeno pisanje naslovniku vročeno in drugič, kdaj se je to zgodilo. Pravilno izpolnjena vročilnica zato dokazuje tako samo vročitev, kot tudi datum vročitve. Vročilnica kot javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa, če se ne dokaže nasprotno. Dovoljeno je torej dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena, vendar je ta dokaz mogoče ovreči samo z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost, ne pa s posplošenim zanikanjem prejema sodne pošiljke. Na obsojencu je bilo torej dokazno breme, da dovolj konkretizirano izpodbija pravilnost izpolnjene vročilnice.
Pravilno sodišče prve stopnje zaključuje, da nova začasna odredba, s katero bi se nadomestila prejšnja začasna odredba, ni potrebna, saj ni izkazana ogroženost otrok. Sodišče pa lahko v primeru, ko ugotovi, da otroka nista več ogrožena in da se njune koristi lahko zavarujejo drugače, začasno odredbo odpravi po uradni dolžnosti.
Pri napolnjevanju vsebine standarda „nesorazmernosti“ v pomenu 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP zato ne gre zgolj za razliko med dolžnikovim premoženjem in obveznostmi, pač je potrebno upoštevati, da je njegov namen predvsem zaščititi upnike, ki so bili žrtve dolžnikovega lahkomiselnega, špekulativnega ali neodgovornega ravnanja, ne pa preprečiti dolžniku vsakršnega prevzemanja obveznosti. Pri presoji dolžnikove (ne)vrednosti odpusta obveznosti mora sodišče upoštevati tudi njegov moralno - etični odnos do ravnanj, ki so privedla do prezadolžitve ter odnos do upnikov. Zato pritožnica utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri presoji povsem prezrlo njene trditve, da nikoli ni imela namena oškodovati upnike, da jih je ves čas plačevala, kolikor jih je le lahko, tudi potem, ko so po prodaji stanovanja in kasneje hudi bolezni njeni življenjski stroški narasli, prihodki pa zelo padli in se je zaradi dolgov znašla v začaranem krogu in nove kredite najemala le zato, da je pokrila osnovne življenjske stroške in odplačevala dolgove.
Obljube, da in do katerega roka bo denar obdolženka oškodovancu vrnila, so sestavni del vsakega posojilnega razmerja ter ne povedo ničesar o tem, katere dejanske okoliščine (ki bi očitan preslepitveni namen konkretizirale nad ravnijo neizpolnitve civilnopravne obveznosti, opisane z dejstvom, da denarja naposled ni vrnila) naj bi obdolženka lažnivo prikazovala, zato tudi sklic na "prvotni namen, ko ji je šlo le za to, da si pridobi denar", izzveni v prazno.
Ker je kaznivo dejanje goljufije dokočano, ko oškodovanec ravna v škodo svojega premoženja, z naknadnimi ravnanji obdolženke oškodovanca nista mogla biti spravljena v zmoto.