Kaznivega dejanja iz prvega odstavka 191. člena KZ-1 ni mogoče prepoznati le v skupku posamičnih ravnanj, ki se očitajo storilcu, ampak tudi v nastanku in vzdrževanju prepovedane posledice. Prepovedana posledica zaokroža skupek posamičnih ravnanj v nedeljivo celoto. To pa pomeni, da je za čas, ko je kaznivo dejanje storjeno, treba šteti čas zadnjega ravnanja, ki je sklenilo stanje s prepovedano posledico, konkretneje spravljanje oškodovanke v podrejen položaj.
Zakonski znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 284. člena KZ-1 so izpolnjeni, če priča zavestno poda izjavo, ki je objektivno neresnična in se nanaša na predmet presoje oziroma na dejstva, ki morajo biti taka, da je lahko na njih utemeljena odločitev.
Predmet inkriminacije po prvem odstavku 284. člena KZ-1 je izključno navajanje dejstev, katerih neresničnost je objektivno mogoče preveriti in ki so lahko podlaga za odločitev, in ne navajanje subjektivnih prepričanj, vrednostnih ocen in mnenj.
Določba tretjega odstavka 139. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah držav članic Evropske unije (ZSKZDČEU-1) je jasna. Po prevzemu izvršitve tuje odločbe domače sodišče ne sme posegati v vrsto, višino in način izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo, razen v primerih iz 140. in 141. člena istega zakona. Jezikovna razlaga tako povsem onemogoča, da bi domače sodišče lahko poseglo v način izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo, razen v primeru, če način izvršitve ne bi bil združljiv s pravnim redom Republike Slovenije.
Kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP je med drugim podana, ko sodišče ob ugotovljenih dejanskih okoliščinah iz drugega odstavka 29. člena, drugega odstavka 30. člena, drugega odstavka 31. člena (ko se storilec ni mogel ali moral seznaniti s pravnimi pravili) ali drugega odstavka 32. člena KZ-1, obsojenca spozna za krivega po 1. točki prvega odstavka 359. člena ZKP, namesto da bi ga oprostilo obtožbe po 2. točki 358. člena ZKP.
Funkcija priče zaradi njene nenadomestljivosti v posameznem kazenskem postopku ni združljiva s funkcijami drugih procesnih udeležencev v tem-istem postopku. Zakonsko določene izjeme veljajo po drugem odstavku 234. člena ZKP le za oškodovanca, oškodovanca kot tožilca in zasebnega tožilca ter po 2. točki 235. člena ZKP še za obdolženčevega zagovornika o tem, kar mu je obdolženec zaupal kot njegovemu zagovorniku in ko je to obdolženec sam zahteval. V ostalih primerih mora biti konkurenca med navedenimi funkcijami odpravljena na način, da je dana prednost pričini funkciji, pred funkcijami drugih procesnih udeležencev, ki se morajo temu dejstvu v kateri koli fazi kazenskega postopka prilagoditi.
Zakon določa, da dobrega ugleda po Zakonu o prevozih v cestnem prometu (ZPCP-2) nima oseba: (1) ki je bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja zoper premoženje, gospodarstvo, varnost cestnega prometa, delovno razmerje in socialno varnost, pravni promet, splošno varnost ljudi in premoženja, okolje, prostor in naravne dobrine ter (2) ki je bila pravnomočno obsojena za druga kazniva dejanja na zaporno kazen, daljšo od enega leta (prvi odstavek 21. člena ZPCP-2). Iz teh določb izhaja, da ZPCP-2 vzpostavlja neizpodbojno pravno domnevo (praesumtio iuris et de iure), da dobrega ugleda nimata oseba, ki je bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja zoper določene pravne dobrine, in oseba, ki je bila pravnomočno obsojena zaradi kateregakoli kaznivega dejanja, če ji je naložena zaporna kazen, daljša od leta dni.
Odločanje izdajatelja licence o preklicu veljavnosti in odvzemu licence po določbi prve alineje prvega odstavka 32. člena ZPCP-2 je pravno vezano.
Preklic veljavnosti in odvzem licence podjetju zaradi izgube dobrega ugleda osebe, ki je posledica obsodbe za kaznivo dejanje, pomeni pravno posledico obsodbe, zato je treba pri njegovem izreku upoštevati pravila osmega poglavja Kazenskega zakonika (KZ-1) in 21. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD) o pravnih posledicah obsodbe.
Odločba o preklicu veljavnosti in odvzemu licence zaradi izgube dobrega ugleda osebe, ki je posledica obsodbe za določeno kaznivo dejanje, se sme izdati le, če je bil ta ukrep določen že ob izvršitvi tega kaznivega dejanja.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali mora sodišče skladno z določbo prvega odstavka 287. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v dokaznem sklepu navesti, katere listine upravnega spisa bo uporabilo pri odločanju oziroma ali zadošča, da sodišče navede, da je vpogledalo in prebralo upravni spis?
2. Ali je v konkretnem primeru sodišče kršilo načelo kontradiktornosti in pravico tožnikov do izjave s tem, ker tožnikov na naroku dne 23. 5. 2024, ko jim je vročilo kopije listin iz upravnega spisa, ni seznanilo s tem, katere listine bo uporabilo za odločitev in jim omogočilo ustreznega roka za izjavo o teh listinah (in glavno obravnavo zaključilo)?
Izključna krajevna pristojnost Okrajnega sodišča v Celju po sedmem odstavku 214. člena Zakona o prekrških (ZP-1) je vezana na kumulativne pogoje, (i) da je bil prekršek storjen z z motornim vozilom, ki je registrirano v drugi državi članici EU, in da je podan eden od alternativnih pogojev: a) da ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec prekrška, ali b) pridobiti njegovo izjavo o prekršku, oziroma c) odločbe o prekršku storilcu ni bilo mogoče izdati na kraju storitve prekrška, pri čemer se slednji pogoj nanaša na posebne določbe iz 48.b člena ZP-1, ki pa tudi urejajo položaje, kadar je bil prekršek storjen z motornim vozilom, ki je bilo registrirano v drugi državi članici EU.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je pravilno stališče sodišča, da se pri ugotavljanju izpolnjevanja materialnega položaja prosilca za dodelitev brezplačne pravne pomoči po določbah Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) ne ugotavlja t. i. krivdni kriterij oziroma ne uporablja določb Zakona o socialno varstvenih prejemkih (2. člen, tretji odstavek 6. člena in 28. člen ZSVarPre)?
Obtožni predlog je sestavljen v skladu z določbo 269. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) tudi, če bi abstraktni del kaznivega dejanja izostal. Posledično, napačni zapis abstraktnih zakonskih znakov ne pomeni, da očitano dejanje ni kaznivo dejanje, če so zakonski znaki ustrezno konkretizirani v konkretnem delu očitka. Predvsem pa se v obravnavani zadevi, kot je že pojasnjeno, v abstraktnem delu izreka očitata dve alternativno določeni izvršitveni obliki, to je zalezovanje in omejevanje svobode gibanja. Oba abstraktna očitka sta v konkretnem opisu ovsebinjena. Glede na navedeno je očitek zagovornikov, da je v obravnavanem kazenskem postopku bilo kršeno načelo zakonitosti s tem, da je bil obsojenec obsojen za dejanje, ki ni kaznivo, neutemeljen. Res je sicer, da abstraktni del opisa vsebuje poleg očiteka "omejevanja svobode gibanja" še navedbo z "grožnjo z napadom na življenje in telo", kar ni (nujen) sestavni del te alternativno določene izvršitvene oblike, vendar navedeno na zakonitost izreka ni in ne more vplivati. Storilec namreč izpolni zakonske znake tega kaznivega dejanja že s konkretiziranim očitkom omejevanja svobode gibanja.
V obravnavani zadevi ne gre za to, da obsojenec ne bi bil seznanjen z obtožbo. Abstraktni očitek obsojencu je bil namreč ves čas postopka nespremenjen, saj je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izrek ni posegalo. Prav tako je bil konkretni del obsojencu očitanega ravnanja ves čas kazenskega postopka enak, očitki obsojencu pa določno opredeljeni, kar vse mu je omogočilo učinkovito obrambo. Res je sicer pritožbeno sodišče v obrazložitvi prepoznalo, da kazenskopravni očitek zajema tudi izvršitveno obliko grdega ravnanja, vendar navedeno na procesni položaj obsojenca ni vplivalo. V opis kaznivega dejanja namreč ni poseglo, tako, da se je imel obsojenec ves čas možnost zagovarjati tako glede abstraktnega očitka o zalezovanju ter omejevanju svobode gibanja kot o konkretnih očitkih. Zato je neutemeljena trditev vložnikov, da predstavlja sodba pritožbenega sodišča za obsojenca sodbo presenečenja.
Vrhovno sodišče je v zadevi I Ips 19057/2015 z dne 9. 9. 2021 odločilo, da mora sodišče pri odločitvi o premoženjskopravnem zahtevku, v primeru zaključenega postopka osebnega stečaja, v teku katerega oškodovanec ni prijavil svoje terjatve, slednjega z uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka napotiti na pravdo, saj v skladu z določbo drugega odstavka 105. člena ZKP obstoja terjatve ne more le ugotoviti. Vendar pa pri takšnem stališču danes ni več mogoče vztrajati. Opustitev prijave terjatve v postopku osebnega stečaja namreč ne povzroči prenehanja terjatve, saj se glede na 1. točko drugega odstavka 383. člena Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) v tem postopku ne uporabljajo pravila o prenehanju terjatve upnika do stečajnega dolžnika zaradi zamude roka za njeno prijavo; stečajni dolžnik po zaključku osebnega stečaja ne preneha, zato lahko upnik svojo terjatev zoper njega uveljavlja po koncu postopka osebnega stečaja, bodisi v pravdnem bodisi v adhezijskem postopku, v katerem je mogoče uveljaviti vsak dajatveni zahtevek kot v pravdnem postopku. Od sprejema Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (novela ZFPPIPP-G), ki je začel veljati 26. 4. 2016, ovire za uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka ne predstavlja niti morebiten odpust obveznosti v postopku osebnega stečaja, ki je bil pravnomočno zaključen po navedenem datumu. Z omenjeno novelo je bila drugemu odstavku 408. členu ZFPPIPP dodana 5. točka, ki določa, da odpust obveznosti ne učinkuje na povrnitev škode povzročene namerno, torej s kaznivim dejanjem kot v konkretnem primeru, ali zaradi hude malomarnosti.
Precejšnji dvom v resničnost odločilnih dejstev iz 427. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ni pomožni izpodbojni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, temveč je pooblastilo, ki je izključno pridržano Vrhovnemu sodišču. To lahko namreč vzporedno pri preizkusu taksativno določenih izpodbojnih razlogov iz prvega odstavka 420 člena ZKP, pride v položaj, ko zaradi navedenega dvoma o utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti ne more odločiti.
Slovenski zakonodajalec (še) ni implementiral člena 8(4) Recepcijske direktive, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so: redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu. Vendar pritožnik ne upošteva, da izpodbijana sodba temelji tudi na presoji, da bi bila v konkretnem primeru uporaba kakršnegakoli drugega, manj prisilnega ukrepa, vključno z alternativnimi ukrepi iz navedene določbe direktive, neučinkovita. Tega stališča pritožnik ne izpodbija z navajanjem konkretnih okoliščin, ki bi kazale nasprotno in s katerimi bi lahko utemeljil, da bi bil izrek alternativnega (milejšega) ukrepa sploh utemeljen oziroma učinkovit.
"Poslovni stiki" iz 13. točke 4. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK, Ur. l. RS, št. 69/2011) pomenijo tudi odnos dogovarjanja oziroma sodelovanja, ki obstaja ali je obstajal med uradno osebo in drugo fizično ali pravno osebo pri opravljanju dela v povezavi z nalogami oziroma obveznostmi, za katere so te pristojne oziroma zadolžene.
Še več: analiza relevantne zakonske določbe pokaže, da formalna opredelitev stikov kot osebnih, političnih ali poslovnih niti ni odločilna. Gre namreč za zelo široko in splošno naštevanje področij, ki se med seboj prekrivajo, tako da skupaj pokrivajo praktično vse vidike medosebnih odnosov, morebitna napačna formalna opredelitev stika (kot na primer osebnega namesto poslovnega) pa nima nobenih pravnih posledic. Kot pravilno opozarja revidentka, je v tem pogledu bistveno pomembneje, ali odnos med uradno osebo in drugo fizično ali pravno osebo dosega takšno kakovost, da lahko pripelje do nastanka nasprotja interesov. To pa je, kot pri vsakem nedoločnem pravnem pojmu, odvisno od okoliščin primera.
Predlog za dopustitev revizije se zavrne.
Predlog se zavrne.