ZUS člen 67, 67/2, 67, 67/2. ZAzil člen 39, 39/2, 39, 39/2.
posebna oblika zaščite
Postopka odločanja o prošnji za azil in o podelitvi posebne oblike zaščite (61. člen ZAzil) sta formalno-pravno res dva samostojna pravna postopka, vendar pa to ne pomeni, da dejstva, ki so bila ugotovljena v pravnomočno končanem azilnem postopku ne morejo biti relevantna tudi v postopku odločanja o podelitvi posebne oblike zaščite, saj gre v obeh primerih med drugim tudi za varstvo pravnega načela nevračanja, ki pa je vezano na okoliščine v isti državi in na begunca, ki so predmet obravnave v obeh vrstah postopkov.
ZGD člen 50, 50. ZDDPO člen 11, 12, 12/1, 11, 12, 12/1.
amortizacija
Opredmetena osnovna sredstva, ob izpolnitvi drugih pogojev, obsegajo le stvari v lasti podjetja oziroma tiste, ki jih ima podjetje v finančnem najemu. Po SRS 13.14 so amortizirljiva le tista sredstva, ki jih ima podjetje zato, da jih uporablja pri proizvajanju ali dobavljanju blaga in storitev, za posojanje drugim za plačilo ali iz drugih razlogov. Amortizacija pa je v tem standardu opredeljena kot strošek, ki nastaja zaradi prenašanja nabavne vrednosti amortizirljivega sredstva na poslovne učinke. Ker je po navedenem tožeča stranka amortizacijo obračunavala od sredstev, ki jih po SRS ni bila upravičena pripoznati kot opredmeteno osnovno sredstvo in s tem od sredstev, ki po SRS 13. niso amortizirljiva, je odločitev tožene stranke, da za znesek obračunane amortizacije in revalorizacije amortizacije navedenih sredstev, zaradi davčnega nepriznavanja navedenih odhodkov, poveča davčno osnovo, utemeljena. SRS 1.9. veže pričetek obračunavanja amortizacije praviloma na usposobitev osnovnega sredstva za uporabo. To določbo je z upoštevanjem zgoraj navedenega in dejstva, da usposobitvi sredstva za uporabo praviloma tudi sledi njegova dejanska uporaba, razlagati tako, da pričetek obračunavanja amortizacije veže na začetek uporabe osnovnega sredstva, enako kot to sedaj jasneje, vendar z enako vsebino določa SRS 1.23 (2002), ki v obravnavanem obdobju sicer še ni veljal, in po katerem se opredmeteno osnovno sredstvo začne amortizirati prvi dan naslednjega meseca potem, ko se je začelo uporabljati za opravljanje dejavnosti, za katero je namenjeno.
ZPD člen 20/2, 23, 46, 4, 6, 7, 20/2, 23, 46, 4, 6, 7. ZGD člen 54, 54. ZDoh člen 107, 13, 16/1-1, 18, 107, 13, 16/1-1, 18.
davek od prometa storitev
Glede na to, da gre za pogojno davčno oprostitev po ZPD, je potrebno striktno upoštevati elemente, ki jih ZPD določa glede izjem plačevanja prometnega davka. Pogoji morajo izpolnjeni kumulativno, kar pomeni, da tudi ob pomanjkanju enega izmed navedenih pogojev pomeni, da pogoji po ZPD za davčno oprostitev oz. znižano davčno stopnjo, niso izpolnjeni.To pa pomeni, da mora biti navedena tudi klavzula o oprostitvi plačila prometnega davka, kot to določa 4. točka 1. odstavka 7. člena ZPD v povezavi s 6. odstavkom 16. člena Pravilnika, glede na to, da se je načeloma prometni davek plačeval od vsakega prometa proizvodov, ki je bil namenjen za končno potrošnjo ter od vsakega prometa opreme (4. člen ZPD). Po presoji sodišča tudi ne gre pritrditi tožnikovim navedbam v zvezi z naravo nakazila fizičnim osebam. Iz upravnih spisov ni razvidno, da je šlo v obravnavanem primeru za posojilo, tožnik pa je za svoje trditve v davčnem postopku dolžan predložiti dokaze (15. člen Zakona o davčnem postopku, Uradni list RS, št. 18/96 do 108/99, v nadaljevanju ZDavP). Tudi po presoji sodišča je za pravilno opredelitev poslovnega dogodka potrebno predložiti ustrezno listino, iz katere je razviden namen in vsebina poslovnega dogodka. Tako tudi SRS 22. Sama zadolžnica zato tudi po presoji sodišča ne izkazuje narave izplačila in ne predstavlja verodostojne knjigovodske listine za knjiženje poslovnega dogodka. Sodišče ni posegalo v odločitev obeh davčnih organov v delu, ki se nanaša na obračun zamudnih obresti (v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS , opr. št,. U -I-356/02-14 z dne 23.9.2004, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 109 z dne 8.10.2004) iz razloga, ker je izpodbijana odločba izdana na podlagi 239. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št.18/96, dalje ZDavP).
Sodišče je tožbo zavrglo na podlagi 6. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), ker je bilo o isti zadevi v upravnem sporu že pravnomočno odločeno, in sicer s sodbo tukajšnjega sodišča opr. št. U 1635/2004 z dne 8. 9. 2004, ki je bila potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 1245/2004 z dne 10. 11. 2004.
ZAzil člen 35/2, 33, 33/1, 35, 35/2, 33, 33/1, 35. ZUP člen 9, 9/1, 9, 9/1.
azil
Napačno je stališče tožnika, da bi morala tožena stranka tudi v t.i. pospešenem postopku preverjati razloge za humanitarni azil po 3. odstavku 1. člena ZAzil. Ker je tožena stranka odločala v t.i. pospešenem postopku, je pravilno obravnavala le tista dejstva in okoliščine, ki so pomembne pri ugotavljanju, ali je podan kakšen izmed razlogov, ki so določeni v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tožena stranka, ki je naknadno pribavila dokumente Upravne enote E, bi ob dejstvu, da tožnik zanika, da bi zaprosil za začasno bivanje, morala postopati po 1. odstavku 33. člena ZAzil oziroma upoštevati načelo zaslišanja stranke po 1. odstavku 9. člena ZUP (ki se uporablja na podlagi 23. člena ZAzil) in tožniku dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, to je da se mu predočijo listine, ki jih je tožena stranka pridobila.
Pravilnik o merilih za določitev obratovalnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost člen 4, 4/2, 4, 4/2.
gostinstvo
Tako tožena stranka kot organ prve stopnje sta se pri svoji odločitvi oprla na Pravilnik in na Pravilnik I. Pravilnik v 1. odstavku 4. člena določa, da smejo gostinski obrati obratovati le med 6.00 in 22.00 uro, obratovanje izven tega časa se šteje za podaljšani obratovalni čas. V 2. odstavku tega člena pa je določeno, da lahko gostinec obratuje v podaljšanem obratovalnem času, če za to pridobi pisno soglasje za gostinstvo pristojnega organa lokalne skupnosti, ki o tem odloča na podlagi sprejetih meril. Občina A je s Pravilnikom I določila merila in pogoje, na podlagi katerih za gostinstvo pristojen organ lokalne skupnosti izda soglasje za obratovanje gostinskega obrata v podaljšanem obratovalnem času (1. člen Pravilnika I). Na podlagi 2. odstavka 4. člena Pravilnika mora tako gostinec oziroma tožnik pridobiti pisno soglasje za gostinstvo pristojnega organa lokalne skupnosti. To tudi izhaja iz samega obrazca prijave razporeda obratovalnega časa gostinskega obrata in je to na obrazcu tudi predvideno, vendar tega pisnega soglasja tožnik ni pridobil.
Po mnenju sodišča pa s pravilnikom kot podzakonskim aktom in brez zakonskega pooblastila za neobdavčen prenos dela podjetja ni mogoče predpisati večje (strožje) obveznosti kot je tista, ki izhaja iz zakona. Zato je tekst v oklepaju "sredstev in virov sredstev" mogoče razlagati le v okviru, ki ga določa 7. člen ZDDV, ki govori o prenosu dela podjetja, in če razumemo podjetje tako, kot ga pravilno razlaga tožena stranka (organizirano premoženje, namenjeno opravljanju dejavnosti), potem se pri prenosu dela podjetja prenesejo tudi vse tiste obveznosti, ki se nanašajo na preneseni del in ki zagotavljajo nadaljnje opravljanje dejavnosti (prenesenega dela podjetja).
z določbo se v upravnem postopku lahko odloča samo o tistem, za kar obstaja zakonsko pooblastilo. Tega pa za nalog, kakršen je obravnavani, ni in zato ne sodi v njen izrek. Popolnoma nepravilen izrek odločbe je takšna absolutna bistvena kršitev določb postopka, da je potrebno odločbo odpraviti, ne glede na razloge, naveden v obrazložitvi. Za odločanje o zahtevi tožnikov za odmero komunalnega prispevka je skladno z določbami Zakona o stavbnih zemljiščih, bistven njun položaj investitorjev in s tem povezana veljavnost (pravnomočnost) lokacijskega dovoljenja.
Po določbi 2. odstavka 55. člena ZDavP lahko dolžnikov dolžnik proti sklepu o prisilni izterjavi ugovarja le iz razloga, da dolžniku sploh ni dolžan, da je dolg pogojen ali da dolg sploh ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa. Ugovor tožnika, da računa, ki je podlaga za prisilno izterjavo ni prejel, bi bilo možno razumeti tudi kot ugovor, da davčnemu dolžniku ni ničesar dolžan, kar izhaja tudi iz navedb v tožbi. Nejasnost ugovora bi zato po presoji sodišča narekovala poziv (pritožniku), da ga ustrezno obrazloži, sicer bi ga bilo upoštevati kot uveljavljanje enega od štirih ugovorov po določbi 2. odstavka 55. člena ZDavP (ugovor dolžnika, da davčnemu dolžniku ne dolguje ničesar). Tožnik je imel v tem primeru šele ob vložitvi ugovora možnost sodelovanja v postopku in s tem možnost, da zavaruje svoje pravice, zato bi morala tožena stranka tožnikov ugovor (sama ali preko organa prve stopnje) preveriti tudi na dejanski podlagi.
Po določbi 11. člena ZDDPO se med odhodke davčnega zavezanca vštevajo odhodki, obračunani na podlagi predpisov ali računovodskih standardov, razen odhodkov, za katere je s tem zakonom predpisan drugačen način ugotavljanja. Citirana določba pri izkazovanju odhodkov izrecno predpisuje uporabo SRS, zato je tožena stranka neutemeljenost posameznih knjiženih odhodkov pravilno utemeljevala z določbami SRS. Neutemeljeni so tudi ugovori, da je tožena stranka kršila določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, dalje ZUP), ker ni ravnala po "preiskovalnem načelu". ZDavP kot posebni upravni postopek omogoča ugotavljanje dejanskega stanja in s tem dokazovanje poslovnih dogodkov z verodostojnimi listinami in tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, vendar pa je dokazno breme vedno na strani davčnega zavezanca, ki mora po določbi 15. člena ZDavP za svoje trditve v davčnem postopku predložiti verodostojne dokaze. Čeprav ZDavP vrste dokaznih sredstev ne omejuje, jih v določenem obsegu vendarle omejuje sama narava davčnega postopka, oziroma določbe materialnih predpisov, ki posamezne poslovne dogodke priznavajo le, če temeljijo na pravilnih in verodostojnih knjigovodskih listinah. Obstoj in vsebina poslovnih dogodkov se po navedenem ugotavljajo na podlagi knjigovodskih listin, zato pravno relevantnih dejstev v nasprotju s knjigovodskimi listinami ali tistih, ki iz knjigovodskih listin ne izhajajo, v davčnem postopku ni mogoče upoštevno dokazovati z drugimi dokaznimi sredstvi.
ZPD člen 20, 20/1. ZZUPP člen 1, 2, 3, 1, 2, 3. ZIS člen 92, 97, 92, 97. ZUP člen 243, 243/1, 243, 243/1. ZDavP-1 člen 406, 406, 406.
davek od prometa storitev
Prijava pristojnemu davčnemu organu z izpolnitvijo prijavnega lista in predložitvijo vseh zahtevanih listin predstavlja pravno in dejansko podlago, na podlagi katere se presoja zakonitost prirejanja posebnih iger na srečo. Prireditelj posebnih iger na srečo na igralnih avtomatih mora za zakonito opravljanje te dejavnosti izpolnjevati določene pogoje, ki se po formalni plati kažejo v obveznosti, da prireditelj priglasi oziroma prijavi vsak igralni avtomat pristojnemu davčnemu organu, in to še pred pričetkom njegove uporabe. Plačila prometnega davka tako ni mogoče naložiti osebi, ki ni izpolnila oziroma podpisala prijavnega lista, ker bi se s tem naložila davčna obveznost osebi, ki ne izpolnjuje pogojev za zakonito opravljanje te dejavnosti. Dvaindevetdeseti člen ZIS jasno predpisuje, da je prirejanje teh iger dovoljeno po samem zakonu brez posebnega dovoljenja ali koncesije pristojnega organa. Prireditelj posebnih iger na srečo od igralnih avtomatov mora torej plačevati davek po splošni 5 % davčni stopnji iz tarifne številke 1 Tarife in ne po posebni 20 % davčni stopnji iz tarifne številke 3 Tarife ZPD.
V 67. členu Zakona o zadrugah je uzakonjena materialna pravna podlaga za denacionalizacijo podržavljenega zadružnega premoženja zadružnih kreditnih podjetij ter je nanj mogoče opreti zahtevo za vračilo podržavljenega premoženja v primerih, ko je bilo premoženje kreditnim zadrugam prisilno odvzeto na podlagi Uredbe o likvidaciji kreditnih zadrug in je njihova statusna pravna subjektiviteta tedaj prenehala, zaradi česar formalnega pravnega nasledstva ni mogoče izkazati.
ZUN člen 73, 73/1, 73, 73/1. ZUstS člen 44, 44. ZGO-1 člen 200, 200.
ukrep urbanističnega inšpektorja
Pri odločanju o zakonitosti ukrepa urbanističnega inšpektorja, izdanega po določbi 73. člena ZUN, je namreč pomembna le ugotovitev, da je tožeča stranka gradila brez lokacijskega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del. Prav tako na odločitev sodišča ne more vplivati dejstvo, da se je pravna ureditev graditve pomožnih oziroma enostavnih objektov s 1. januarjem 2003 spremenila. Zakonitost upravnega akta se, če predpis ne določa drugače, presoja po predpisih, ki so veljali v času izdaje akta prve stopnje. Niti novi Zakon o graditvi objektov, na katerega se sklicuje tožba, niti pravilnik, ki na podlagi njegovega 8. člena sedaj ureja graditev enostavnih objektov, namreč ne določata, da je treba zakonitost preje odrejenih inšpekcijskih ukrepov presojati po novi zakonodaji. Sodišče tudi ne šteje, da je bil ZUN razveljavljen z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 23/02, saj ga je razveljavil pred iztekom odložnega roka drug zakon (Zakon o urejanju prostora, ZUreP-1), in zato o zadevi ni odločalo z uporabo 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list Rs, št. 15/94 - ZUstS).
Predlog tožnika, da se z začasno odredbo odloči, da se vrnejo (preveč) plačane zamudne obresti z obrestmi se delno ne le pokriva z v tožbi uveljavljenim zahtevkom, temveč ga celo presega. Z izdajo začasne odredbe, kot jo zahteva tožeča stranka, sodišče ne bi začasno uredilo stanja v zvezi s spornim pravnim razmerjem, temveč bi delno odpravilo učinke prvostopne odločbe, saj je bila tožba vložena zaradi molka tožene stranke kot pritožbenega organa. Ker sodišče v tem upravnem sporu presoja zakonitost dokončnih posamičnih aktov državnih organov (2. točka 1. člena ZUS), zahtevek za vračilo predstavlja adhezijski zahtevek, ki presega meje odločanja upravnega sodišča pri izdajanju začasnih odredb. Zahtevek, kot ga uveljavlja tožnik s predlogom za izdajo začasne odredbe, lahko uveljavlja v samostojnem postopku pred za to pristojnim organom prve stopnje.
Sodišče ugotavlja, da pri odločanju v tej zadevi ni bil pravilno uporabljen Zakon o splošnem upravnem postopku, saj lahko organ prve stopnje pritožbo v skladu z 2. odstavkom 240. člena ZUP zavrže le, če ta ni dovoljena, če je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba.
Ker se torej citirano delno enotno dovoljenje ne nanaša na parcelo, last tožeče stranke, izpodbijano dovoljenje očitno ne posega v pravico tožeče stranke ali v njeno neposredno, na zakon oprto korist.
Na podlagi 17. členu Odloka se bodo investitorjem, ki bodo legalizirali objekte v prehodnem obdobju treh let od sprejetja Odloka, pri izračunu komunalnega prispevka upoštevala vsa dokumentirana vlaganja od leta 1967 dalje. Citirana materialnopravna podlaga tako ne določa, da se zavezancu zniža oziroma omejijo vlaganja na določen procent.
Če cerkvena pravna oseba ob uveljavitvi ZDen ni delovala na območju Republike Slovenije, ne more biti upravičenec po 14. členu ZDen. Kadar so se območja delovanja cerkvenih pravnih oseb uskladila z državnimi mejami in se je zato prerazporedilo tudi premoženje, to ne pomeni, da je cerkvena pravna oseba, na območju katere leži podržavljena nepremičnina, vstopila v položaj cerkvene pravne osebe, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, če ta cerkvena pravna oseba ni prenehala obstajati.
ZUJIK člen 117. Pravilnik o izvedbi javnega poziva in razpisa člen 15, 15/3.
financiranje kulturnega projekta
Tožena stranka je postopala po določilih ZUJIK, ki v 117. členu določa postopek za odpiranje vlog. Četrti odstavek 117. člena določa, da vloge, ki niso pravočasne ali niso popolne ali ki jih ni vložila upravičena oseba, zavrže minister s sklepom.