Ob ugotovitvi, da javnemu uslužbencu ali funkcionarju plača ni bila zakonito določena, temu pripada razlika skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Predhodna zahteva pri delodajalcu je le procesna predpostavka za vložitev tožbe. Zakon ne določa, da bi bil delodajalec dolžan delavcu izplačati nastalo razliko šele od vložitve pisne zahteve.
Da bi lahko denacionalizacijski upravičenec pridobil nepremičnine v naravi, se morajo posledice ničnosti menjalne pogodbe tudi zemljiškoknjižno realizirati. Če zakon denacionalizacijskemu upravičencu omogoča ugotovitev ničnosti pogodbe, je logično, da lahko upravičenec zahteva tudi zemljiškoknjižno izvedbo posledic ničnosti pogodbe, sicer bi 88. člen ZDen ostal brez pomena. Zemljiškoknjižno izvedbo posledic ničnosti menjalne pogodbe bi denacionalizacijski upravičenec načeloma lahko dosegel s pomočjo izbrisne tožbe, vendar te možnosti tožnica v tej zadevi nima, saj se je denacionalizacijski zavezanec v vmesnem času že lastninsko preoblikoval. Zato je treba tožnici v taki situaciji omogočiti vložitev tožbe, s katero od druge toženke zahteva izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, na podlagi katerega se bo v zemljiški knjigi kot lastnica vpisala prva toženka, saj bi v nasprotnem primeru tožnica kot denacionalizacijska upravičenka v situaciji, kot je obravnavana, ostala brez možnosti, da doseže vrnitev nepremičnin v naravi.
Ob razlagi, da začasne odredbe tudi po določbah ZDen pomenijo zavarovanje zahtevka za vračilo premoženja v naravi, bi tudi ničnostna sankcija po 88. členu ZDen izgubila svoj smisel. Denacionalizacijski upravičenec bi namreč kljub predvideni sankciji ničnosti posla moral vedno zahtevati še izdajo začasne odredbe.