ZON člen 8, 8/1, 8/2. Odlok o javnem redu na območju Velike planine (2001) člen 8, 9.
ohranjanje biotske raznovrstnosti - varstvo naravnih vrednot - prometni režim
Sodišče pritrjuje ugotovitvi toženke v izpodbijanem sklepu, da tožnik z vlogo za izdajo dovoljenja ni izkazal obstoja nobene od izjem po 9. členu Odloka o javnem redu na območju Velike planine. Tožnik namreč ni zaprosil za dovoljenje za (npr.) posamično dostavo materiala do objekta ali njegovo oskrbo, pač pa je zaprosil za časovno neomejeno dovoljenje („letno dovoljenje“) za dostop z vozilom na motorni pogon (z avtomobilom in motornimi sanmi) do objekta v njegovi lasti, in sicer brez opredelitve specifičnega namena dostopa, kot ga omogoča Odlok, pač pa zgolj s sklicevanjem na to, da ima v navedenem objektu prebivališče
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za kulturo in medije - poseg v kulturni spomenik - kulturnovarstveno soglasje - nujnost posega
Skladno s prvim odstavkom 28. člena ZVKD-1 je potrebno pridobiti kulturnovarstveno soglasje za vsak poseg v kulturni spomenik. Kot poseg v dediščino so v 27. točki 3. člena ZVKD-1 opredeljena vsa dela, dejavnosti in ravnanja, ki kakor koli spreminjajo videz, strukturo, notranja razmerja in uporabo dediščine ali ki dediščino uničujejo, razgrajujejo ali spreminjajo njeno lokacijo, zlasti pa vse spremembe dediščine, ki se štejejo za gradnjo v skladu s predpisi o graditvi objektov, dela pri vzdrževanju in uporabi dediščine, premeščanje dediščine ali njenih delov, dejavnosti in ravnanja, ki se izvajajo v zvezi z dediščino ali neposredno z njo ter iskanje arheoloških ostalin in raziskave dediščine. Glede na široko opredelitev „posega v dediščino“ zakonska določba zajema tudi postavitev ograje na predhodno stoječe kovinske stebričke.
nepremičnina kulturne dediščine - odstranitev objekta - kulturnovarstveno soglasje - pogoji za izdajo kulturnovarstvenega soglasja - dotrajanost in poškodovanost objekta
Toženka je pravilno zavrnila izdajo kulturnovarstvenega soglasja za raziskavo in odstranitev nepremične kulturne dediščine, saj je pooblaščena oseba ZVKD ugotovila, da je objekt mogoče obnoviti z običajnimi sredstvi in znanimi metodami gradnje sanacije, tožnica pa tekom postopka ni predložila dokaza, da se objekta zaradi neobičajno visokih stroškov gradbenih posegov ne da več obnoviti. V zvezi z racionalnostjo obnove obravnavanega objekta, ki jo pod vprašaj postavlja tožnica, ne da bi sicer za to predložila konkretne dokaze, pa sodišče dodaja, da je zakonodajalec v 1. alineji drugega odstavka 31. člena ZVKD-1 udejanil pozitivno obveznost, ki mu jo nalagata 5. in 73. člen Ustave RS, ki v drugem odstavku državo in lokalne skupnosti zavezuje k skrbi za ohranjanje naravne in kulturne dediščine. Obveznost države in lokalne skupnosti je na področju varovanja kulturne dediščine širša in zato še posebej zavezuje k varovanju oziroma opustitvi ravnanj, ki bi ogrožala obstoječo kulturno dediščino.
Iz odgovorov na vprašanja, ki so na spletni strani toženke objavljeni na strani, na kateri je bil objavljen predmetni javni razpis in ki imajo kot takšni status dopolnitve razpisne dokumentacije, izhaja, da je gradbeno dovoljenje pogoj za prijavo na razpis in da nujnost gradbenih dovoljenj preverja strokovna komisija za odpiranje vlog. Podatki upravnega spisa kažejo, da je toženka v pozivu k dopolnitvi tožničine vloge jasno navedla, da je komisija za odpiranje vlog preverila tožničino vlogo in ugotovila, da le-ta med drugim ne vsebuje kopije gradbenega dovoljenja, glede na to, da predlagani poseg presega vzdrževalna dela in predstavlja rekonstrukcijo, za kar je potrebno gradbeno dovoljenje. Po razpisu pristojno telo (komisija za odpiranje vlog) je torej presodilo, da gradbeno dovoljenje v predmetnem primeru je potrebno, o čemer enako sodi tudi sodišče. Sodišče še dodaja, da pa tudi v primeru, če bi tožnica menjavala le kakšen dotrajan ali preperel špiravec ali lego, kot to navaja v tožbi, bi to še vedno predstavljalo poseg v strešno konstrukcijo in ji nalagalo obveznost pridobitve gradbenega dovoljenja.
kulturna dediščina - vpis v register kulturne dediščine - pogoji za vpis v register - stroški postopka
Lastnik se sicer ne more upirati vpisu v register kulturne dediščine, kolikor so za to izpolnjeni pogoji. Ker pa ta vpis prinaša določene omejitve, je treba obstoj kulturne dediščine z gotovostjo ugotoviti ter jo omejiti na najmanjši možni obseg.
Zakonodajalec je v 1. alinei drugega odstavka 31. člena ZVKD-1 udejanjil pozitivno obveznost, ki mu ga nalagata 5. in 73. člen URS. Opredelil je ravnovesje med lastninsko svobodo in javnim interesom, ki izhaja iz gospodarske, socialne in ekonomske funkcije lastnine na način, da je določil, da se kulturnovarstveno soglasje, s katerim se dovoljuje raziskava in odstranitev registrirane nepremične dediščine, izda le, če se ugotovi, da dotrajanosti ali poškodovanosti dediščine ni mogoče odpraviti z običajnimi sredstvi. Ugovor tožnika, da objekta ni mogoče obnoviti za potrebe sodobnega načina bivanja, kot si ga želi tožnik, pa ob upoštevanju sodne prakse tega sodišča za odločitev v zadevi ni relevantno.
ohranjanje narave - zavarovano območje - naravna vrednota - akt o zavarovanju naravne vrednote
Ker leži zemljišče, ki je v lasti tožnice, znotraj Krajinskega parka Strunjan, je prvostopni organ na podlagi 63. člena ZON pravilno izdal izpodbijano odločbo, s katero je ugotovil, da se nahaja nepremičnina v zavarovanem območju.
ZVKD-1 člen 84. Pravilnik o registru kulturne dediščine člen 65 (ZVKD-1). ZUP člen 8, 12, 12/2, 214, 214/1.
kulturna dediščina - vpis v register kulturne dediščine - sodelovanje lastnika v postopku vpisa - načelo materialne resnice - obrazložitev odločbe
Sodišče meni, da je treba ob odločanju o tem, ali so za vpis v register nepremične kulturne dediščine izpolnjeni pogoji po ZVKD-1, dosledno preveriti in utemeljiti vse te pogoje, območje varovanja kulturne dediščine pa omejiti na najmanjši obseg, ki je nujen za varstvo te dediščine, vse z namenom, da je poseg v lastninsko pravico za lastnika najmanj obremenjujoč. Treba je namreč izhajati iz predpostavke, da je lastninska pravica najmočnejša in tudi ustavno zavarovana pravica. V primeru odločanja o vpisu v register nepremične kulturne dediščine pa se nasproti tej pravici postavi druga pravica, to je pravica, da se zavarujejo dobrine, ki so del kulturne dediščine. Ker zaščita kulturne dediščine z vpisom v register nepremične kulturne dediščine pomeni poseg v lastninsko pravico, je pravica lastnika nepremičnine in obenem dolžnost tistega, ki o vpisu v register nepremične kulturne dediščine odloča, da se pogoji za vpis natančno preučijo, utemeljijo, torej z gotovostjo ugotovi, da gre za kulturno dediščino, nakar se vpis v register omeji na najmanjši možni obseg.
Tožena stranka v izpodbijanem sklepu navaja, da je svojo odločitev o tem, da se škver vpiše v register nepremične kulturne dediščine, utemeljila na podlagi strokovne presoje in ob upoštevanju tehničnih pravil za določanje območja enote dediščine v registru. Ob tem pa ni pojasnila, kakšna strokovna presoja jo je navajala k odločitvi, torej, kot utemeljeno opozarja tožeča stranka, ni pojasnila kriterijev, ki jih je uporabila za tako oceno in zato njene odločitve tudi ni mogoče preizkusiti. Skladno z določbo 84. člena ZVKD-1 je predlagatelj sicer tisti, ki identificira, dokumentira, preučuje, vrednoti in interpretira nepremično dediščino, predlaga vpis te dediščine v register in pripravlja strokovne podlage za upravne postopke, vendar pa to še ne pomeni, da upravni organ, ki odloča o vpisu v register, nekritično sledi njegovim predlogom, ne da bi jih pred tem ustrezno ocenil, ovrednotil ter v odločbi tudi obrazložil. V tem obsegu je torej obrazložitev odločitve tožene stranke nepopolna in tožeča stranka utemeljeno opozarja, da je ni mogoče preizkusiti.
odstranitev kulturnega spomenika - kulturnovarstveno soglasje - upravni postopek - skrajšani ugotovitveni postopek
V sporni zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka. Odločba gradbenega inšpektorja z dne 11. 11. 2014, v kateri je ugotovljeno, da gre za objekt nevarne gradnje, bi lahko utemeljevala odločitev tožene stranke, da so podani pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Vendar takšna odločitev pomeni, da bo takšen postopek vodila tožena stranka in da ga bo utemeljevala z odločbo gradbenega inšpektorja. Tožena stranka zato te odločbe (odločbe gradbenega inšpektorja), na kateri temelji njena odločitev za vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka, ne more presojati oziroma se do nje vsebinsko opredeljevati, niti v spornem postopku ne more presojati pravne podlage, na podlagi katere je bila odločba izdana. To nadalje pomeni tudi, da v kolikor tožena stranka navedeno odločbo šteje kot podlago za vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka na podlagi 4. alineje prvega odstavka 144. člena, mora takšno odločbo upoštevati tudi kot razlog za izdajo kulturnovarstvenega soglasja na podlagi 1. alineje drugega odstavka 31. člena ZVKD-1.
ZUP člen 11, 35, 37, 43, 260, 260-9, 268, 268/1, 270, 270/1. ZVKD člen 2, 11, 19, 21. ZUS-1 člen 64, 64/4.
kulturna dediščina - vpis v register nepremične kulturne dediščine - obnova postopka - odločanje v obnovljenem postopku - relevantno dejansko stanje - obrazložitev odločbe - predlagalni postopek - položaj lastnika nepremičnine - enostopenjski postopek - izločitev uradne osebe - vezanost upravnega organa na pravno mnenje sodišča
Postopek vpisa nepremičnine v register nepremične kulturne dediščine je predlagalni postopek, predlagatelj vpisa je Zavod za varstvo kulturne dediščine. Lastnik nepremičnine pa mora imeti možnost, da svoj pravni interes zavaruje že v postopku izdaje odločbe o vpisu nepremičnine v register nepremične kulturne dediščine, zato mu je treba priznati položaj stranke oziroma stranskega udeleženca ter mu tako omogočiti polno sodelovanje v postopku.
Določba prvega odstavka 270. člena ZUP ne pomeni, da lahko organ obnovljeni postopek vodi na način, kot bi šlo za nov postopek. Postopek se obnovi v obsegu, kot izhaja iz sklepa o dovolitvi obnove. Organ v obnovljenem postopku sicer načeloma lahko ugotovi drugačno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v prejšnjem postopku, vendar gre pri tem dopolnjevanju dejanskega stanja za dejstva, ki so obstajala v času izdaje odločbe, o usodi katere se odloča v obnovljenem postopku. Pozneje spremenjeno dejansko stanje ni stvar obnovljenega postopka.
Nepravilnost oziroma nezakonitost prvotne odločbe praviloma zahteva njeno odpravo, glede na okoliščine posameznega primera pa je lahko na mestu tudi razveljavitev odločbe; vsekakor pa mora organ tudi to odločitev obrazložiti, česar v konkretnem primeru ni storil.
Toženka v ponovnem postopku ni v celoti upoštevala napotkov iz predhodne sodbe tega sodišča, čeprav je bila po izrecni določbi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Že iz tega razloga je izpodbijana odločba nezakonita in bi jo kot tako bilo treba odpraviti. Sodišče namreč ne vidi razlogov, da bi spremenilo stališče, ki ga je zavzelo v predhodni sodbi, niti ni utemeljenih razlogov za to navedla toženka.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za kulturo in medije - kulturni spomenik - naselbinska dediščina - kulturnovarstveno soglasje - gradnja sončne elektrarne
V konkretnem primeru gre za varovanje naselbinske dediščine, kar pomeni, da objekt ni fizično označen kot kulturni spomenik, ampak se v tem primeru varuje naselje in njihovi deli oziroma arhitekturna značilnost objektov.
Kulturnovarstveno soglasje je treba pridobiti v vsakem primeru, tudi če za poseg ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja.
kulturni spomenik državnega pomena - omejitev lastninske pravice - nadomestilo zaradi omejitve lastninske pravice - stavbno zemljišče
Tožnik napačno meni, da bi se določbo varstvenega režima vplivnega območja lahko uporabilo le v okviru presoje vpliva v postopku priprave in sprejemanja občinskih prostorskih aktov ter da nima neposredne moči in je bilo graditi dovoljeno, ker prepoved graditi iz prostorskih aktov ne izhaja. Varstveni režim vplivnega območja je imel tudi neposreden prepovedni učinek in gradnja ob nakupu ni bila dovoljena.
Ker tožnikov nameravani gradbeni poseg ni bil dopusten niti s predpisi s področja urejanja prostora, ki so veljali pred razglasitvijo Kobilarne Lipica za kulturni spomenik, v obravnavani zadevi ni podan temelj za določitev odškodnine na podlagi 39. člena ZVKD-1 in Avtentične razlage.
Odlok o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju Občine Piran člen 4, 9. Odloku o asignacijskem načrtu mesta Piran člen 9. 10, 12, 14. ZGO-1 člen 50.
kulturnovarstveno soglasje - zahteva za izdajo kulturnovarstvenega soglasja - kulturna dediščina
Glede na določbe 4. in 9. člena Odloka o razglasitvi ter 9., 10., 12. in 14. člena Odloka o asignacijskem načrtu in ob upoštevanju dejstva, da poseg vključuje izdelavo ugreznjene terase namesto obstoječe "altane", ki predstavlja tipičen element v strukturi stavb v mestnem jedru Pirana in hkrati varovano vrednoto nepremičnine na naslovu B., tožena stranka za izdajo zahtevanega kulturnovarstvenega soglasja ni imela podlage.
inšpekcijski ukrep - ukrep inšpektorja za varstvo kulturne dediščine - poseg v kulturni spomenik - kulturnovarstveno soglasje
Hiša, na kateri so se izvajala dela, je razglašena za kulturni spomenik. Tožnica je izvajala dela na tem kulturnem objektu, ne da bi si za to pridobila kulturnovarstveno soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Po prisilni ustavitvi del z njimi ni nadaljevala, vendar pa stanja na objektu tudi ni uskladila s predhodnimi sanacijskimi zahtevami omenjenega zavoda. Zato ji je bila upravičeno naložena sanacija nedovoljenih del skladno z drugim odstavkom 115. člena ZVKD-1.
varstvo naravnih vrednot - krajinski park - varstveni režim - naravovarstveno soglasje - pogoji za izdajo naravovarstvenega soglasja - dopustnost gradnje
Po določbah ZON je treba za gradnjo objekta na območju, ki ima na podlagi prepisov s področja ohranjanja narave poseben status, pridobiti naravovarstvene pogoje in naravovarstveno soglasje, v katerih se dopustnost posega presoja z vidika predpisov s področja ohranjanja narave. Na to pa določbe prostorskega akta o dopustnosti posegov v posameznem območju urejanja ne morejo vplivati.
spomenik kulturne dediščine - upravni spor - akt, ki se izpodbija v upravnem sporu - akt organa lokalne skupnosti - zavrženje tožbe
Pogoj za izpodbijanje upravnega akta v upravnem sporu je kršitev subjektivnih pravic posameznika ali pravnih oseb z upravnim aktom. Zakon izrecno določa, da v upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Gre za sodni nadzor izvrševanja upravne funkcije in s tem za varstvo pravnega položaja posameznika. V upravnem sporu se odloča o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, s katerimi državni organi, organi lokalnih skupnosti ali nosilci javnih pooblastil odločajo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij, če za zadevo ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo. Podan mora biti tako kriterij posamičnega akta in poseganje v pravice, obveznosti in pravne koristi posameznikov in organizacij. V danem primeru pa tožnik izpodbija akt organa lokalne skupnosti izvedbene narave, ki pa ne vsebuje vsebinske odločitve o materialni pravici, obveznosti ali tožnikovi pravni koristi.
spomenik kulturne dediščine - nadomestilo za poslabšanje pogojev za gospodarsko izkoriščanje kulturnega spomenika
Po prvem odstavku 39. člena ZVKD-1 je lastnik kulturnega spomenika do nadomestila upravičen le v primeru, ko je z varstvenim režimom okrnjeno gospodarsko izkoriščanje nepremičnine.
ZUS-1 člen 40, 64, 64/4. ZTNP člen 6. ZDen člen 19, 19/1, 19/1-3, 25, 25/6, 32, 32/2. ZON člen 4, 64, 85, 171. Zakon o splošnem upravnem postopku (prečiščeno besedilo) (1986) člen 215. ZNKD člen 10, 51.
vezanost upravnega organa na pravno mnenje sodišča - vračilo zemljišč - ovire za vračanje v naravi - relevanten predpis - kulturni spomenik - naravna znamenitost
V obravnavanem primeru sodišče tako v skladu z določbo 4. odstavka 64. člena ZUS-1 presoja, ali je v izpodbijanem upravnem aktu prvostopni organ sledil pravnemu mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava in njegovim stališčem, ki se tičejo postopka, presoja pa ga tudi v mejah tožbenega predloga (določba 40. člena ZUS-1) in v okviru uradnega preizkusa.
Sodišče se sicer strinja s prvotožnikom o ustavno varovanem posebnem pomenu dobrin, kot so kulturni spomeniki in naravne znamenitosti, kakor tudi, da se denacionalizacijskim upravičencem glede na prej veljavno določbo 51. člena ZNKD položaj ne poslabša (slednja določba je namreč onemogočila vračanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti ob uveljavitvi ZDen), vendar pa se glede na veljavno upravnosodno prakso odločitev o morebitnem obstoju ovir za vračilo v naravi sprejme glede na predpise, veljavne v času odločanja upravnega organa na prvi stopnji, le-ti pa so za tovrstne nepremičnine omogočili vračanje v naravi pod pogoji v ZVKD in ZON-UPB2. Ker so bili pogoji za vračilo posameznih nepremičnin podani, je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je izdal delno odločbo po določbi 215. člena ZUP/86.