Tožnica ni niti ob spremembi tožbe niti kasneje opredelila vrednosti novega glavnega tožbenega zahtevka in ker jo na izostanek nista opozorila niti nasprotna stranka ali sodišče, je vrednost glavnega tožbenega zahtevka ostala neocenjena. Ocena vrednosti spornega predmeta, ki je označena v tožbi, je bila dana za takratni točno določen in edini tožbeni zahtevek, ter je ni mogoče „prenesti“ na naknadno uveljavljani drugačen glavni tožbeni zahtevek.
Sodna praksa priznava, t. i. dejanskim etažnim lastnikom sodno varstvo, saj razmerja, ki so nastala v preteklosti, ni mogoče reševati s sedaj jasno opredeljenimi instituti in pravili stvarnega prava v smislu klasičnega civilnega prava, pač pa je treba upoštevati ureditev v času nastanka pravic, njihovo tranzicijo v nov sistem stvarnega prava in stanje (ne)urejenosti zemljiškoknjižno vpisanih pravic z dejanskim.
Tožnica je postala lastnica pritličnega stanovanja na podlagi sklenjene kupne pogodbe iz 118. člena SZ brez vpisa v zemljiško knjigo. Kot dejanski etažni lastnici ji gre predkupna pravica po 124. členu SPZ. Pred pravdo sklenjeni sporazum o razveljavitvi kupne pogodbe za stanovanje v prvem nadstropju je le navidezen in zato ne učinkuje.
Sodišču v razlogih sklepa o podaljšanju pripora ni treba konkretizirati, na kakšen način naj bi obdolženec ponovno izvršil katero izmed očitanih kaznivih dejanj, saj to niti ni mogoče.
ZZZDR člen 12, 51, 59. ZPP člen 286, 286/4, 286/6.
premoženjska razmerja med izvenzakonskima partnerjema - skupno premoženje - delitev skupnega premoženja - deleži na skupnem premoženju - povrnitev vlaganj v tujo nepremičnino
Presoja utemeljenosti tožničinega zahtevka, da ji toženec po prenehanju izvenzakonske skupnosti kot del skupnega premoženja povrne polovico vrednosti skupnih investicijskih vlaganj v hišo toženčevih staršev.
obnova postopka - razlogi za obnovo postopka - lastninska pravica na nepremičnini - pridobitev lastninske pravice od nelastnika - dobrovernost
Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, namenjeno razveljavitvi prejšnje pravnomočne odločbe, ki se lahko vloži le iz taksativno naštetih obnovitvenih razlogov (394. člen ZPP), ni pa je mogoče vložiti zaradi zmotne uporabe materialnega prava.
Sodišče je vezano na navedbe iz predloga, odgovoriti pa mora na tiste, ki so za odločitev v zadevi bistvene oziroma pravno odločilne. Toženec bi moral konkretizirano pojasniti, kako naj bi njegova nedobrovernost vplivala na (zanj ugodnejši) izid v pravdi P 230/2009.
Revident zatrjuje, da pomeni pravnomočna kazenska obsodba nov dokaz, ki izpodbija zaključek sodišča v drugi pravdi glede priposestvovanja, da torej stanovanje ni postalo last toženca na nobeni pravni podlagi in zato tudi ni skupno premoženje. Te navedbe so neutemeljene, saj je nosilna teza sodbe v konkretni pravdi drugačna. Iz sodbe izhaja, da premoženjske pravice niso le stvarnopravne narave, tožnica pa solastninskega deleža na stanovanju ne zahteva in tudi ne posega v lastniška upravičenja zemljiškoknjižnega lastnika.
Za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev vzajemnosti oziroma odločanje na tej podlagi mora biti tudi po presoji Vrhovnega sodišča državljanstvo (tuje države) izkazano na način, ki ne dopušča dvoma, dokazno breme pa je na vlagateljih zahteve. Ti državljanstva svoje pravne prednice na tak način niso izkazali. Zgolj sklepanje o državljanstvu na podlagi prej navedenih naveznih okoliščin (poroka in skupno prebivanje z možem) za tak primer ne zadošča.
dovoljenost revizije - ukrep gradbenega inšpektorja – pomembno pravno vprašanje ni zastavljeno - zelo hude posledice niso konkretizirane in izkazane
Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.
Revidentka pravnega vprašanja, ki je po njenem mnenju pomembno po vsebini zadeve in zaradi katerega naj bi bila revizija dovoljena, ni jasno in konkretno izpostavila. V reviziji je sicer navedla in obrazložila revizijske razloge. Vendar samo z navedbo revizijskih vsebinskih razlogov in njihovo obrazložitvijo, brez natančne in konkretne opredelitve pomembnega pravnega vprašanja glede na vsebino zadeve, revidentka trditvenega in dokaznega bremena za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnila, zato tega pogoja za dovoljenost revizije ni izkazala.
Ker finančne posledice izvršitve inšpekcijskih ukrepov same po sebi še ne izkazujejo zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, revidentka pa drugih posledic, vezanih na finančne posledice, ni konkretizirala in izkazala, tudi pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.
ukrep gradbenega inšpektorja – odstranitev nelegalnega objekta - dovoljenost revizije – pravica ali obveznost stranke ni izražena v denarni vrednostni – pomembno pravno vprašanje ni postavljeno – odstop od prakse vrhovnega sodišča ni izkazan
Odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je mogoče z uspehom uveljavljati le, če revident natančno in konkretno opredeli pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve in navede okoliščine, ki utemeljujejo njegovo pomembnost, ter nato opravi primerjavo pravnega in dejanskega stanja izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje z odločbami Vrhovnega sodišča, s katerimi utemeljuje odstopanje in zatrjevano odstopanje tudi utemelji.
ZUS-1 člen 83, 83/2. ZUP člen 6. ZGO-1 člen 152. Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje člen 10, 10/2.
dovoljenost revizije - ukrep gradbenega inšpektorja - obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti - vprašanje uporabe predpisa v upravnem odločanju - že rešeno vprašanje - rušitev zakonito zgrajenega objekta - ni vsebina zadeve - zelo hude posledice niso konkretizirane
Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.
O vprašanju uporabe predpisa v upravnem odločanju obstaja ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča, od katere izpodbijana sodba ne odstopa. Ponovno odločanje o tem vprašanju pa tudi ne bi prispevalo k zagotovitvi pravne varnosti, enotni uporabi prava ali k razvoju prava preko sodne prakse. Zato to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
Vprašanje rušitve dela zakonito zgrajenega objekta se ne nanaša na vsebino te zadeve, kjer je v postopku ugotovljeno, da gre v celoti za nelegalno gradnjo in je bil zato revidentu izrečen inšpekcijski ukrep na podlagi 152. člena ZGO-1. Zato tudi to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje (2. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1).
Navedba, da ima odločitev v vsakem primeru za revidenta hude posledice, saj mu grozi rušenje objekta (kmečke lope), za dovoljenost revizije, zaradi zelo hudih posledic izpodbijanega akta ne zadošča. V skladu s trditvenim in dokaznim bremenom bi moral revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.
dovoljenost revizije - denacionalizacija - zahtevki za plačilo odškodnine zaradi zmanjšane vrednosti vrnjenega premoženja - pomembno pravno vprašanje - narava roka za vložitev zahtevka - prekluzivni materialni rok - že rešeno vprašanje
Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.
Vrhovno sodišče je že v odločbah I Up 66/2002 z dne 16. 9. 2004, I Up 680/2004 z dne 6. 7. 2005, X Ips 179/2005 z dne 25. 1. 2007 in II Ips 689/2006 z dne 15. 11. 2007 sprejelo jasno stališče, da je rok 60 dni za vlaganje zahtevkov zaradi manjvrednosti vrnjene nepremičnine, določen v 26. členu ZDen-B, materialni prekluzivni rok, katerega potek ima za posledico, da procesnega dejanja, vezanega na ta rok, ni več mogoče opraviti. Tako stališče, sprejeto v zgoraj naštetih odločbah Vrhovnega sodišča, tako predstavlja ustaljeno stališče sodne prakse. Drugačno stališče, ki je bilo sprejeto samo v eni (prvi) odločbi, pa po presoji Vrhovnega sodišča ne terja ponovne presoje tega vprašanja, saj je kasnejša sodna praksa glede tega vprašanja sprejela enotno stališče, ki je tudi že ustaljeno v sodni praksi. Zato vprašanje, ki ga revidentka izpostavlja in o katerem je Vrhovno sodišče že odločilo ter glede katerega obstaja ustaljena sodna praksa, ni pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Tako vprašanje, o katerem je Vrhovno sodišče že odločilo (že rešeno vprašanje), zato ni pomembno pravno vprašanje v smislu drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
V obravnavani zadevi nista izpolnjeni procesni predpostavki iz 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, in sicer, da tožnik s tožbo uveljavlja kakšno svojo pravico ali pravno korist, prav tako tožnik po ZUS-1 ne more biti stranka v tem upravnem sporu, zato je odločitev o zavrženju tožbe pravilna.
ZUS-1 člen 83, 83/2-2, 83/2-3. ZGO-1 člen 157, 157/1, 157/5.
dovoljenost revizije - nezakonita gradnja - nadomestilo za uzurpacijo in degradacijo prostora - odstop od sodne prakse - pavšalne navedbe - zelo hude posledice - niso konkretizirane in izkazane
Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.
Revident je odstop od sodne prakse (glede vprašanj pravne kvalifikacije objekta in odgovornosti zavezanca za plačilo nadomestila za uzurpacijo in degradacijo prostora) uveljavljal le pavšalno. Ni navedel konkretnih odločb sodišča prve stopnje oziroma Vrhovnega sodišča, od katerih naj bi izpodbijana odločitev odstopala. Reviziji ni priložil odločb sodišča prve stopnje in tudi ni opravil primerjave dejanskega in pravnega stanja iz izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje z odločbami, od katerih naj bi izpodbijana odločitev odstopala, in zatrjevanega odstopanja ni utemeljil. Zato uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal. Pa tudi sicer pravni vprašanji nista pomembni pravni vprašanji, saj je Vrhovno sodišče v svojih številnih odločbah že pojasnilo, da je upravni organ pri odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora na podlagi odločbe inšpektorja vezan na tako inšpekcijsko odločbo.
Revidentove navedbe, s katerimi utemeljuje zelo hude posledice izpodbijane odločitve, pa glede na trditveno in dokazno breme, ki je na strani revidenta, niso dovolj konkretizirane in so v celoti neizkazane, zato za dovoljenost revizije zaradi zelo hudih posledic izpodbijane odločitve (3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1) ne zadoščajo.
Glede na dejstvo, da je osumljenec dvojni državljan dveh tujih držav, da ima stalno prebivališče v tujini, kjer ima tudi družino, čez Slovenijo pa je zgolj potoval, ter upoštevaje težo kaznivega dejanja in predpisano kazen, obstoja realna nevarnost, da bo osumljenec v primeru izpustitve na prostost pobegnil v tujino in se s tem izognil kazenskemu postopku.
PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VS2007281
ZP-1 člen 155, 155/1-8, 155/2. ZPrCP člen 8. URS člen 29, 29-3.
bistvena kršitev določb postopka o prekršku - pravice obrambe - izvajanje dokazov v korist obdolženca - odgovornost lastnika vozila - obrnjeno dokazno breme - načelo materialne resnice
V primeru, ko je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, se za prekršek kaznuje lastnik vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Te določbe pa ni mogoče razumeti tako, da mora storilec z dokazi prepričati sodišče, da prekrška ni storil, ampak lastniku vozila nalaga predložitev razbremenilnih dokazov.
ZP-1 člen 14, 14/3-2, 59, 59/3, 68, 68/1, 65, 65/4, 155, 155/1-8, 167, 167/2. URS člen 22, 29.
bistvena kršitev določb postopka o prekršku – pravice obrambe - izvajanje dokazov v korist obdolženca - zahteva za sodno varstvo - pravica do sodnega varstva - obrazložitev odločbe - odgovornost pravne osebe - razbremenitev odgovornosti – načelo materialne resnice
Če se prekrškovni organ v odločbi o prekršku sploh ni opredelil do navedb obdolžene pravne osebe, bi moralo sodišče, ki je očitno štelo, da zgolj izjava, ki jo je podala pravna oseba, ne zadostuje, skladno z načelom poštenega sojenja in načelom materialne resnice pravno osebo opozoriti, da je dolžna sodišču predložiti (ne zgolj navesti) vse dokaze, s katerimi razpolaga in jih lahko predloži, ter se nato o njih konkretizirano opredeliti.
ZP-1 člen 156, 156-4, 171. ZKP člen 427. ZPrCP člen 8, 8/2.
kršitev materialnih določb zakona - odgovornost lastnika vozila - identiteta storilca - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev
Prekrškovni organ je več kot štiri mesece pred izdajo izpodbijanega plačilnega naloga prejel podatke družbe uporabnice vozila, o voznici, ki je po navedbah te družbe vozila zgoraj omenjeno vozilo v času, ko je bil zaznan prekršek. Zato ni bilo razumne podlage za kaznovanje odgovorne osebe pravne osebe po določbi drugega odstavka 8. člena ZprCP.
UPRAVNI SPOR - CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE
VS1014924
ZUS-1 člen 22, 22/1. ZPP člen 105a. ZST-1 člen 1.
neplačilo sodne takse za revizijo - ugotovitev umika revizije
Ker tožeča stranka kljub prejetemu nalogu za plačilo sodne takse za revizijo le-te v roku 15 dni ni plačala, pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks pa niso podani, je Vrhovno sodišče v skladu s tretjim odstavkom 105.a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 štelo, da je tožeča stranka revizijo umaknila in ugotovilo umik revizije.