S tem, ko je pritožbeno sodišča glede osrednjega dejansknega vprašanja trditveno in dokazno breme prevalilo s tožene na tožečo stranko, se je znašlo na izhodišču pravde in hkrati v vlogi sodnika, ki ugotavlja dejstva (iudex facti).

Ker se je pritožbeno sodišče postavilo v vlogo sodnika, ki ugotavlja dejstva, bi moralo odločiti tudi o predlaganih, a na prvi stopnji prezrtih dokaznih predlogih. S to dokazno ponudbo je bilo pritožbeno sodišče seznanjeno.

Če je torej pritožbeno sodišče presodilo, da mora o spornem, osrednjem dejanskem vprašanju z novega izhodišča in dokončno odločiti samo, bi moralo glede na procesne okoliščine primera, katerih sestavni del je bil tudi odprt dokaz z izvedencem, razpisati pritožbeno obravnavo, tako kot je sicer obravnavo dolžno razpisati tudi sodišče prve stopnje.

Ker ni ravnalo tako, je tožnika prikrajšalo v ustavnih civilnoprocesnih jamstvih iz 22. člena Ustave.

Stališče, da je treba pri presoji sodnikovega ravnanja izhajati iz narave njegovega dela in zato tega pojma ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih bi bila sodna odločba lahko spremenjena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, je sodna praksa s poudarjanjem podobnosti v miselnem procesu sodnika in uradnika razširila na področje upravnega odločanja. Med oblastnim ravnanjem sodnika in uradnika pa so vendarle nekatere razlike. Medtem ko je sodniku imanentna sodniška neodvisnost – pri odločanju sledi svojemu pravnemu prepričanju in sodi po ustavi in zakonu, pri čemer ni vezan niti na utrjeno sodno prakso niti na pravno mnenje instančnega sodišča, sta temeljni, iz Ustave izhajajoči načeli delovanja upravnih organov njihova samostojnost (ne neodvisnost) in podreditev odločanja o pravicah in zakonitih interesih državljanov in organizacij sodnemu varstvu. Neupoštevanje pravnih mnenj sodišča v postopku sodnega varstva bi povsem izvotlilo to človekovo pravico, zato je njeno učinkovito izvrševanje zagotovljeno z določbama četrtega in petega odstavka 64. člena ZUS-1, ki omejujeta samostojnost organa in po katerih je upravni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča o postopkovnih vprašanjih.

Razlogi o odsotnosti protipravnosti kot predpostavki odškodninske odgovornosti države bi povsem zadoščali za odločitev v obravnavani zadevi. Po prepričanju Vrhovnega sodišča pa so za zavrnitev revizije in sporočilnost sodbe vsaj enako pomembni razlogi, ki se osredotočajo na rezultat spornega upravnega postopka kot celote z vidika tožnice. Šele ti odgovarjajo na ključno vprašanje, ali je povrnitev škode sploh potrebna, da se odstrani neupravičen položaj, v katerem se je znašla tožnica.

Zaradi zaporedja napak, ki so jih zagrešile različne uradne osebe, je bil postopek pravnomočno ustavljen in tožnici niso bili izrečeni ukrepi skladno z ZGO-1. Če bi upravni organi v zadevi postopali s skrbnostjo, ki se utemeljeno pričakuje od povprečno skrbnega gradbenega inšpektorja v postopkih po 152. in 153. členih ZGO-1, bi bil epilog drugačen – postopek bi se iztekel tako, da bi ji bili izrečeni ukrepi, ki jih ZGO-1 predvideva v primeru nelegalne gradnje. Odločanje o tožničinih pravicah v spornem oblastno procesnem odnosu med državo in posameznikom – tožnico, se je torej končalo s spodletelim poskusom varstva javnega interesa, ki ga zasleduje ZGO-1, po drugi strani pa s popolnim uspehom za tožnico. Čim je tako in je posledica dejanj v upravnem postopku korist za tožnico, bi bil sklep o odškodninski odgovornosti toženke v popolnem nasprotju z izravnalno funkcijo odškodninskega prava, ki je v odpravi oškodovančevega prikrajšanja.

V tej zadevi gre za vprašanje višine oškodovančevega soprispevka, ker je vede prisedel k pijanemu vozniku. Gre tudi za to, da se je v tej zadevi Vrhovno sodišče soočilo z odstopom nižjih sodišč od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča.

S tem, ko sta nižji sodišči ob bistveno enakih dejanskih okoliščinah tožniku pripisali 65% delež lastnega prispevka, drugače kot jih je za bistveno enaka ravnanja oškodovancem pripisovala ustaljena sodna praksa, sta obšli ustaljeno sodniškopravno vsebino na tretjem odstavku 153. člena ter 171. člena OZ temelječega materialnopravnega pravila.

Revident je imel v tem delu torej prav. To je Vrhovnemu sodišču narekovalo, da znova opravi materialnopravno vrednotenje. Pri tem je odstopilo od vsebine dosedanje sodne prakse, saj je ta pretirano toga (monolitna), neobčutljiva za razlikovanje različnih položajev ter tudi sicer po vrednotnem sporočilu o 20% soprispevku oškodovanca ne ustreza več času, ki poudarja pomen posameznikove odgovornosti za lastna ravnanja.

Tožnik ni bil skrben do samega sebe. Skupaj z voznikom se je podal v nevarno avanturo, ki se je nato tudi tragično iztekla. Zavarovanec tožene stranke je pri tem prednjačil. Raven alkohola pri njem je bila že na mejnem prehodu 2,6 g/kg, v času nezgode celo prek 3 g/kg. Upravljal je z avtomobilom, ki je nevaren zato, ker se s svojo maso in ob večji hitrosti, ko gre nekaj narobe, lahko znajde s svojo gibalno količino v nepredvidljivem kavzalnem vrtincu. Ko pa je voznik opijanjen (kar je hkrati protipravno, krivdno ravnanje) v tej vzročni shemi rizike zgolj zvišuje. Bolj, ko je pijan, bolj jih zvišuje, bolj prevladujejo in kavzalni vrtinec je bolj in bolj smrtonosen. Tožnik je bil pri tem zviševanju rizika soudeležen ter je nanj pristajal.

Ker je šlo za njuno skupno pijančevanje, je mogoče po presoji Vrhovnega sodišča, oba vrednotna vzroka enakovredno umeriti na tehtnici. Glede na razloge v 47. točki te sodbe to narekuje, da bo ob pravilni uporabi 171. člena OZ tožnik upravičen do za polovico zmanjšane odškodnine ali povedano numerično, da znaša njegov soprispevek 50%.

Stališče, ki pri razlagi protipravnosti iz 26. člena Ustave zaobide očitke kršitev človekovih pravic, storjenih v okviru domnevno protipravnega ravnanja oblasti, in ovrednotenje v luči celote vseh ugotovljenih posameznih pomanjkljivosti, je nedopustno omejujoče za uresničevanje pravice iz 26. člena Ustave.

Iz 26. člena Ustave izhaja zahteva, da sodišča v odškodninskih sporih zoper državo ne smejo sprejemati stališč, ki bi bila v nasprotju z drugimi človekovimi pravicami.

Pri razlagi nedoločenega pojma protipravnosti je treba imeti vselej pred očmi celoto očitanih pomanjkljivosti.

Očitane posamezne pomanjkljivosti opravljanja službe lahko kumulirajo v celoto, ki zaradi nezdružljivosti z zahtevanimi standardi skrbnosti in običajne metode dela kaže na neprofesionalno delo in utemeljuje protipravno ravnanje iz 26. člena Ustave.

Razlaga, po kateri bi za dopustnost posega oblasti v pravico iz 33. člena Ustave zadostovali že zakonsko neurejeni oziroma ne dovolj jasno opredeljeni učinki "zaznambe pogodbene komasacije," ni skladna z zahtevo Ustave, da mora biti poseg v pravico urejen z zakonom.

Besedilo določbe prvega odstavka 6. člena ZZK-1, da se nihče ne more sklicevati, da mu v zemljiški knjigi vpisana pravica ni bila znana, le na videz kategorično soopredeljuje dejanski stan začetka teka subjektivnega zastaralnega roka za odškodninski zahtevek, urejen sicer v prvem odstavku 352. člena OZ. Kadar je odškodninski zahtevek utemeljen z očitkom kršitve dolžnosti zemljiškoknjižnega sodišča, da oškodovancu kot nasprotnemu udeležencu zemljiškoknjižnega postopka zagotovi pravico do izjave, z Ustavo ni skladna razlaga, da prvi odstavek 6. člena ZZK-1 soopredeljuje začetek teka subjektivnega zastaralnega roka za odškodninski zahtevek, ker krši načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave).

Bistveno za presojo toženkine odškodninske odgovornosti je, kaj je vzrok za poškodbo/škodo. Tožnik je med drugim vsebinsko trdil, da je treba pravno relevantni vzrok za nastanek škodne posledice pripisati opustitvi toženkinega zavarovanca, ker bi moral poskrbeti za varovalno ograjo na gradbenem odru, pa je to opustil, in je zaradi tega nastala ravno taka škodna posledica, ki jo skuša preprečiti pravilo o postavitvi varovalne ograje. Ta trditev ni očitno neutemeljena niti ni glede na materialnopravno podlago o krivdni odškodninski odgovornosti, na katero sta se oprli nižji sodišči, nebistvena. Tudi če je tožniku "sámo" spodrsnilo, bi morda varovalna ograja, ki bi morala biti nameščena (da je tako, izhaja iz izvedenskega mnenja), padec z višine lahko preprečila, zato je njena odsotnost vzrok za škodo, ki je tožniku nastala zaradi padca. Tožnikovi argumenti o vzročni zvezi med protipravno opustitvijo - odsotnostjo varovalne ograje - in škodo, ki jo varovalna ograja lahko preprečila, so bile torej taki, da bi lahko vplivale na odločitev sodišča. Čim je tako, so zahtevali obrazložen in vsebinski odgovor nižjih sodišč.

Tožnik v reviziji zato utemeljeno opozarja, da sta nižji sodišči s tem, ko se sodišče druge stopnje ni opredelilo do tožnikovih pritožbenih navedb glede opustitev toženkinega zavarovanca, čeprav je tožnik navedbe v tej smeri pravočasno zatrjeval že pred sodiščem prve stopnje, sodišče prve stopnje pa njegovih trditev prav tako ni obravnavalo, kršili tožnikovo pravico do izjave iz 5. člena ZPP, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker tožniku s takšnim ravnanjem ni bila dana možnost vsebinskega obravnavanja njegovih navedb pred sodiščem. Opustitev odgovora na relevantne navedbe pomeni tudi kršitev ustavnih pravic do izjave (22. člen URS) in pritožbe (25. člen URS).

Taksa je v obravnavanem primeru zaračunana za postavitev objektov za oglaševanje na javnih površinah in drugih nepremičninah v lasti občine skladno z 9. členom ZFO-1. Iz zakona res ne izhajajo omejitve glede višine navedene takse oziroma merila za njeno določanje, kar pa ne pomeni, da je določanje takse z Odlokom kot občinskim predpisom zaradi odsotnosti takih zakonskih pravil v celoti neomejeno. Določitev občinske takse je omejena z ustavnim načelom ekvivalence.

Taksa za postavitev objektov za oglaševanje je občinska taksa, povezana s pridobitvijo pravice do posebne rabe javnih površin (in drugih nepremičnin) v lasti oziroma na območju občine, ki se razlikuje od siceršnje splošne, namenske rabe. Z vidika ustavnega načela ekvivalence je tako mogoče (ne)sorazmernost višine tovrstne takse presojati glede na korist, ki izhaja iz narave tako pridobljene pravice. Ta korist je po eni strani v pridobljeni posebni rabi javne površine, ki s postavitvijo objekta za oglaševanje na njej tudi omejuje oziroma izključuje tako njeno splošno rabo kot posebno rabo drugih oseb, po drugi strani pa je mogoče s takim objektom dosegati tudi ekonomsko korist. Tovrstna taksa je določena po višini neustavno, če je v očitnem nesorazmerju z obema vidikoma pridobljene koristi. V takem primeru je mogoče šteti, da je določena arbitrarno.

Ustavnost višine naložene takse v tem sporu je treba obravnavati tudi z vidika med strankama nespornega dejstva, da je bila taksa revidentu zaračunana na podlagi sankcije iz drugega odstavka 11. člena Odloka, po katerem se mu je zaradi dejstva, da je revident opustil prijavo taksne obveznosti, le-ta pomnožila s količnikom 1,5. Prav s tem argumentom tožena stranka tudi zavrača nesorazmernost določitve višine takse v obravnavani zadevi. Tako sankcioniranje revidenta na podlagi Odloka, ki glede navedenega nima podlage v zakonu, je očitno kaznovalne narave, zato bi zakonodajalec moral za postopek, v katerem bi se odločalo o taki sankciji, vključiti pravice iz 29. člena Ustave, saj postopek v ZDavP-2 teh ustavnopravnih jamstev ne zagotavlja v celoti. Ker tega ni storil, je določitev ukrepa kaznovalne narave protiustavna.

Kadar je Upravno sodišče soočeno tako s pravnimi kot dejanskimi očitki, usmerjenimi zoper izpodbijani upravni akt, zakonski pogoji za sojenje na seji niso izpolnjeni (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Zato tudi odločitve o tem, kaj je glede na razlago materialnega prava upoštevno dejansko stanje in katera dejstva so posledično (ne)sporna, Upravno sodišče ne sme sprejeti na seji. Glede na splošno povezanost in medsebojno prepletenost dejanskih in pravnih vprašanj je v primeru, da so sporna oboja, za zagotovitev pravice do poštenega sojenja treba omogočiti strankam, da svoje navedbe v zvezi z njimi predstavijo na glavni obravnavi. Brez glavne obravnave je strankam tudi onemogočeno, da se neposredno seznanijo s pravnimi in dejanskimi stališči sodišča (285. člen ZPP) ter z njegovimi s tem povezanimi procesnimi odločitvami (npr. o tem, katerih dokazov sodišče ne bo izvedlo) in da nanje ustrezno reagirajo (npr. ugovarjajo zoper zavrnitev dokaznega predloga).