CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00058438
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22. ZZavar-1 člen 448. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - glavna obravnava v upravnem sporu - neizvedba glavne obravnave - odločanje na seji - pravica do izjave - ugoditev predlogu
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- Ali je v skladu z 22. členom Ustave Republike Slovenije (Ustave) in 6. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) postopanje sodišča, ki v upravnem sporu zoper odločbo agencije za zavarovalni nadzor na podlagi določbe 448. člena Zakona o zavarovalništvu (ZZavar-1) izda sodbo brez izvedbe glavne obravnave, pri tem pa ne navede posebnih razlogov za opustitev izvedbe glavne obravnave, kljub zahtevi tožeče stranke, da se obravnava izvede?
- Ali je v skladu z 22. členom Ustave in 6. členom EKČP postopanje sodišča, ki izda sodbo na seji, pri tem pa ne upošteva in se v obrazložitvi tudi ne opredeli do navedb v pripravljalni vlogi stranke, ki je bila poslana priporočeno po pošti na sodišče pred izvedbo seje, na kateri se je odločalo?
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - izpodbijanje sklepov skupščine - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti sodišča - okoliščina, ki bi lahko vzbudila dvom o nepristranosti sodišča - nezadovoljstvo z delom sodišča - tožba zoper Republiko Slovenijo - pravica do zakonitega (naravnega) sodnika - letni razpored sodnikov - zavrnitev predloga
Razlog za delegacijo pristojnosti po 67. členu ZPP ni nestrinjanje s stališči, na katerih so utemeljene posamezne sodne odločitve.
Tudi dejstvo, da naj bi predlagateljica pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani zoper Republiko Slovenijo vložila tožbo, s katero zahteva povrnitev škode, ki naj bi ji nastala zaradi ravnanja Okrožnega sodišča v Celju in Višjega sodišča v Celju, samo po sebi ne zadošča za utemeljenost predloga.
Določba prvega odstavka 71. člena ZS daje predsednikom sodišč izključno pooblastilo za sprejem letnega razporeda sodnikov, s katerim se med drugim določi ključ za sestavo senatov. Vendar pa te določbe ne gre oceniti kot protiustavne oziroma nasprotujoče 23. členu Ustave. Sistemska ureditev oblikovanja senatov za odločanje (katere sestavni del je med drugim tudi predsednikov sprejem letnega razpreda sodnikov) namreč zagotavlja obstoj vnaprejšnjih objektivnih pravil za izbiro sodnika za odločanje v konkretni zadevi, kar je z vidika pravice posameznika do naravnega sodnika bistvenega pomena.
Zgolj to, da naj bi bil na gospodarskem oddelku Višjega sodišča v Celju le en senat, zaradi česar o pritožbah v postopkih, v katerih je udeležena predlagateljica, odloča ta senat, je mogoče pripisati navedenim okoliščinam, ki se upoštevajo pri sprejemu letnega razporeda dela, in pa pravilom Sodnega reda, po katerih se zadeva na posameznem pravnem področju, dodeljuje sodnikom, ki so na to področje razporejeni (splošno pravilo o dodeljevanju zadev iz 156. člena Sodnega reda); samo po sebi to ne utemeljuje očitkov o kršitvi pravice do naravnega sodnika.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00058874
URS člen 2, 22, 23, 25, 26, 120, 120/2, 120/3, 125, 153, 158, 160. ZUstS člen 51, 55a, 55b. ZPP člen 339, 339/1, 339/1-15.
pravica do povrnitve škode - odškodninska odgovornost države za delo sodišča - protipravno ravnanje sodišča - vzročna zveza - pretrganje vzročne zveze - dolžnost oškodovanca - izčrpanje pravnih sredstev - vložitev ustavne pritožbe - subsidiarnost odškodninskega varstva - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Tožnica je bila v spornem primeru, ko zatrjuje odškodninsko odgovornost države na podlagi 26. člena Ustave RS zaradi sodniške napake, zoper odločitev sodišča, ki ji očita protipravnost zaradi kršitve z ustavo varovane človekove pravice, upoštevajoč okoliščine obravnavane zadeve, dolžna vložiti tudi ustavno pritožbo, da bi se izognila učinku prekinitve vzročne zveze med sodniško napako in škodo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00058916
URS člen 23. ZD člen 32. ZPP člen 2, 7, 212.
izločitev iz zapuščine - izločitev v korist potomcev - prispevek dediča k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja - sklepčnost tožbe - trditveno in dokazno breme - individualizacija tožbenega zahtevka - višina tožbenega zahtevka - vrednost tožnikovega prispevka k ohranitvi oziroma povečanju premoženja zapustnika - informativni dokaz - pravica do sodnega varstva - pravica do obrambe - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Pri presoji ustreznosti trditvenega bremena za zahtevek po 32. členu ZD zadošča (če to omogoča identifikacijo zahtevka in učinkovito obrambo nasprotne stranke), da potomec opiše vrsto posameznega dela, ga časovno uokviri in navede vlaganja, s katerimi opiše svoj prispevek k povečanju/ohranitvi zapustnikovega premoženja, ter obenem oceni vrednost prispevka. Po naravi stvari gre namreč v tovrstnih pravdah za dolgoletno skupno pridobivanje, zato bi bilo od potomca neživljenjsko pričakovati, da bi moral podrobnosti navesti, koliko ur je porabil za določena dela. Tako stališče je v skladu s 23. členom Ustave.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00057187
URS člen 22. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - davek na dodano vrednost (DDV) - davek od dohodkov pravnih oseb (DDPO) - pravica do izjave v postopku - izvajanje dokazov zavrnitev dokaznega predloga - odstop od sodne prakse - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je Upravno sodišče s tem, ko je v ponovljenem postopku ponovno zavrnilo vse tožnikove nelistinske dokazne predloge kot nepotrebne, ker se je že na podlagi dokazov (med drugim pisnih izjav prič), izvedenih v upravnem (davčnem) postopku, prepričalo v nasprotno, ravnalo v nasprotju z ustaljeno sodno prakso.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - USTAVNO PRAVO
VS00058210
URS člen 35. KZ-1 člen 48a, 48a/3, 308, 308/1. ZKP člen 378, 378/4. ZNB člen 31, 31/1, 31/2, 32, 32/1. ZMZ-1 člen 20, 20/1. ZIKS-1 člen 127, 127/5. ZTuj-2 člen 72.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - pritožbena seja - nenavzočnost obdolženca - pogoj PCT - odklonitev testiranja - poseg v telesno integriteto - test sorazmernosti - diskriminacija - stranska kazen - izgon tujca iz države - mednarodna zaščita - status begunca - status subsidiarne zaščite
Ustavno sodišče je v odločbi U-I-793/21-13, U-I-822/21-12 judiciralo, da t. i. pogoji PCT niso bili v neskladju z Ustavo. Testiranje na COVID-19 sicer res pomeni poseg v telesno integriteto (35. člen Ustave), vendar je tak poseg ustavno dopusten, sej prestane vse vidike t. i. strogega testa sorazmernosti. Zahteva, da obdolženec pred navzočnostjo na pritožbeni seji v navzočnosti strank opravi testiranje, ni bila nezakonita ali diskriminatorna. Ob odklonitvi testiranja, ki je onemogočila njegovo navzočnost na pritožbeni seji, se je obdolženec zavedal razumno utemeljenih posledic, ki so njegovi (prostovoljni) odločitvi sledile.
Ne obstoj katerega koli statusa mednarodne zaščite (begunca ali subsidiarne zaščite) niti postopek za priznanje tega statusa ne predstavljata pravne ovire za izrek stranske kazni izgona tujca iz države.
URS člen 22. ZPP člen 286, 287, 339, 339/2, 339/2-8, 355.
plačilo zavarovalnine zaradi tatvine - predlog za postavitev izvedenca - opustitev izvedbe dokaza z izvedencem - opredelitev do dokaznega predloga - obrazložitev dokaznega sklepa - opustitev vložitve odgovora na tožbo - obseg pritožbenega preizkusa - pritožbena obravnava - razporeditev dokaznega bremena - sprememba dejanskega stanja - načelo neposrednosti - pravica do izjave - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
S tem, ko je pritožbeno sodišča glede osrednjega dejansknega vprašanja trditveno in dokazno breme prevalilo s tožene na tožečo stranko, se je znašlo na izhodišču pravde in hkrati v vlogi sodnika, ki ugotavlja dejstva (iudex facti).
Ker se je pritožbeno sodišče postavilo v vlogo sodnika, ki ugotavlja dejstva, bi moralo odločiti tudi o predlaganih, a na prvi stopnji prezrtih dokaznih predlogih. S to dokazno ponudbo je bilo pritožbeno sodišče seznanjeno.
Če je torej pritožbeno sodišče presodilo, da mora o spornem, osrednjem dejanskem vprašanju z novega izhodišča in dokončno odločiti samo, bi moralo glede na procesne okoliščine primera, katerih sestavni del je bil tudi odprt dokaz z izvedencem, razpisati pritožbeno obravnavo, tako kot je sicer obravnavo dolžno razpisati tudi sodišče prve stopnje.
Ker ni ravnalo tako, je tožnika prikrajšalo v ustavnih civilnoprocesnih jamstvih iz 22. člena Ustave.
URS člen 160. ZUstS člen 24, 24/1, 24/2. ZUS-1 člen 4, 5, 5/4, 36, 36/1, 36/1-4. Uredba o izvajanju presejalnih programov za zgodnje odkrivanje okužb z virusom SARS-CoV-2 (2021) člen 2, 4, 4/3. Pravilnik o izvajanju posebnega presejalnega programa za zgodnje odkrivanje okužb z virusom SARS-CoV-2 za osebe, ki izvajajo socialno varstvene storitve in programe (2021) člen 1, 2, 2/1, 2/2/, 3, 3/1, 3/2.
COVID-19 - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - subsidiarni upravni spor - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - akt izdan v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja - ni posamični akt - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Obravnavana Uredba in Pravilnik bi se lahko presojala v upravnem sporu le, če bi šlo za akta v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja (četrti odstavek 5. člena ZUS-1).
Če bi bile utemeljene pritožničine navedbe, da gre pri Uredbi in Pravilniku za posamična (upravna) akta, izdana v obliki predpisa, bi ji bil zagotovljen upravni spor po četrtem odstavku 5. člena ZUS-1, v katerem so možni tudi ugovori kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zaradi navedenega bi bilo subsidiarno sodno varstvo po 4. členu ZUS-1 izključeno.
Določeni splošni akti imajo lahko neposredni učinek, torej tudi podzakonski akti, kar pomeni, da za njihovo učinkovanje ni potrebna konkretizacija s posamičnimi akti. Vendar pa zaradi takega učinkovanja splošni akt še ni nujno tudi posamični konkretni (upravni) akt. Obravnavana Uredba in Pravilnik sta prav taka splošna akta z neposrednim učinkom na pravice in obveznosti naslovnikov. Tako tudi nimata lastnosti posamičnega akta, saj ne učinkujeta le v enem konkretnem življenjskem primeru oziroma zgolj na določen krog oseb, temveč vzpostavljata pravila za (tedaj) bodoče primere in tako urejata nedoločeno število bodočih primerov in se nanašata na nedoločen krog oseb, torej (tudi) na osebe, ki izvajajo socialno varstvene storitve in programe.
URS člen 22, 33. ZUS-1 člen 4, 23, 23/1, 23/2, 28, 28/1, 36, 36/1, 36/1-2, 36/1-4. ZUreP-2 člen 196, 211, 211/9.
omejitev lastninske pravice v javnem interesu - pravočasnost tožbe v upravnem sporu - prepozna tožba - zavrženje tožbe kot prepozne - začetek teka roka za tožbo - subsidiarni upravni spor - tožba zaradi varstva ustavnih pravic - procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu - zagotovljeno drugo sodno varstvo - redni upravni spor - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Rok za vložitev tožbe je trideset dni (prvi odstavek 28. člena ZUS-1). Začetek teka roka za tožbo pa je odvisen od vrste oziroma narave pravnega akta, ki se izpodbija s tožbo.
Tožbeni zahtevek na prepoved in odpravo kršitev človekovih pravic zaradi vložitve zahtev za omejitev lastninske pravice pritožnikov (vključno s sprejemom sklepov o uvedbi postopka ter zaznambo razlastitvenega postopka v zemljiški knjigi) se niti ne nanaša na dejanja, ki naj bi jih toženka storila v postopku sprejema sklepa o ugotovitvi javne koristi. O omejitvi lastninske pravice v javno korist po določbi 196. člena v zvezi z devetim odstavkom 211. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2) odloča upravna enota v upravnem postopku. V tem postopku pa lahko pritožniki s pravnimi sredstvi po določbah ZUreP-2 in Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) uveljavljajo tudi ugovore o kršitvah pravil predpisanega postopka, vključno s postopkovnimi in vsebinskimi kršitvami v zvezi s sprejemom sklepov o uvedbi postopka in zaznambo v zemljiški knjigi. Sklep o uvedbi postopka o omejitvi lastninske pravice v javno korist namreč v tem postopku pomeni zgolj podlago za zaznambo postopka v zemljiški knjigi, naznanja torej nadaljnje posledice njegove izdaje, ki jih določa že sam zakon, in ne pomeni odločitve upravnega organa v okviru danih pooblastil. Vse to bodo pritožniki lahko uveljavljali v postopkih sodnega varstva zoper končno odločbo o ustanovitvi služnosti v javno korist.
Tudi tožba zoper dejanje sprejema sklepa o ugotovitvi javne koristi ni dovoljena, saj dejanje sprejema akta ni mogoče opredeliti kot oblastveno dejanje v smislu 4. člena ZUS-1. Za oblastveno dejanje v smislu 4. člena ZUS-1 gre le v primeru, ko je odločitev oblasti sprejeta brez procesne forme in če neposredno učinkuje tako, da ustvarja pravne posledice zoper tožnike.
RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - SODSTVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00057192
ZSS člen 28, 29, 29/1, 29/1-2, 79a, 79a/1, 79b, 79b/1, 79b/2. ZUP člen 35/4, 141, 141/1, 141/3, 154, 154/1. URS člen 23. Merila za kakovost dela sodnikov za oceno sodniške službe (2017) člen 8.
Sodni svet - prosta presoja Sodnega sveta - ocena sodniške službe - delovna uspešnost - kriteriji - zavrnitev tožbe
Sodišče ocenjuje, da tako kot je Sodnemu svetu treba priznati pristojnost, da odloča, kateri kriteriji ocenjevanja iz 28. člena ZSS so pomembnejši oziroma imajo večjo težo z vidika zahtev sodniškega dela in funkcije, mu je treba priznati tudi pristojnost, da odloča, kateri indikatorji imajo večjo težo pri ocenjevanju izpolnjevanja posameznega kriterija. V obravnavanem primeru je odločilno težo pri presoji izpolnjevanja kriterija delovne uspešnosti pripisal ugotovitvi o velikem številu in dolgotrajnosti zamud inštrukcijskega 30-dnevnega roka za izdelavo sodnih odločb.
Ker pa se kriterij delovne sposobnosti ugotavlja z več indikatorji, poleg pravočasnosti pisne izdelave sodnih odločb in razmerja med pričakovanim in doseženim obsegom dela, do katerih se je sodišče že opredelilo, še s strnjenostjo razpisovanja narokov in vodenja obravnav ter pravočasnostjo postopanja s pravnimi sredstvi, je treba ob pravilni uporabi materialnega prava kompleksno in v medsebojni korelaciji ovrednotiti vse indikatorje.
Priporočila, kot so na primer: - razpisovanje narokov po vrstnem redu, - omejitev poravnalnih narokov na fazo pred začetkom 1. naroka, - priprava na naroke (sodnik mora vedeti, kaj se je dogajalo na predhodnih narokih), - kontinuirano razpisovanje narokov, - pravočasno odločanje o ugovorih zoper začasne odredbe, - pravočasna izdelava odločb in podobno, so namenjena odpravi pomanjkljivosti pri sojenju, zaznanih pri nadzoru. Indikator strnjenosti razpisovanja narokov in vodenja obravnav v konkretnem primeru torej ne more vplivati na ugodnejšo oceno kriterija delovnih sposobnosti. Indikator pravočasnosti postopanja s pravnimi sredstvi, ki ni problematiziran, in indikator storilnosti, ki ga po zgoraj obrazloženem sodišče ne obravnava kot podpovprečnega, po oceni sodišča niti vsak zase niti skupaj ne moreta pretehtati nad podpovprečno oceno indikatorja pravočasne izdelave sodnih odločb, kot pravilno zaključuje Sodni svet (in še toliko manj, če se tej oceni ob bok postavi oceno o »slabem« vodenju postopkov) in privesti do ocene o izpolnjevanju kriterija delovne uspešnosti na povprečni ravni. Pri vrednotenju teže pomena indikatorja pravočasne izdelave odločb ni mogoče zanemariti splošno sprejetega aksioma, da pretirano odlašanje z odločanjem v sodnem postopku lahko uniči pozitivne učinke sodnega varstva pravic in da je v nasprotju z ustavno pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena URS.
INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00055644
URS člen 26. ZGO-1 člen 152, 153, 153/2. ZUS-1 člen 51, 64, 64/4, 64/5. ZUP člen 14, 251, 252, 253.
povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - javnopravna odškodninska odgovornost države - odgovornost države za delo upravnega organa - odgovornost države za škodo, ki jo povzroči inšpekcijski organ - gradbeno dovoljenje - nelegalna ali neskladna gradnja - inšpekcijski ukrep ustavitve gradnje in odstranitve objekta - protipravnost ravnanja - odločanje upravnega organa v nasprotju s stališčem sodišča - izravnalna funkcija odškodninskega prava - dolgotrajnost upravnega postopka - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Stališče, da je treba pri presoji sodnikovega ravnanja izhajati iz narave njegovega dela in zato tega pojma ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih bi bila sodna odločba lahko spremenjena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, je sodna praksa s poudarjanjem podobnosti v miselnem procesu sodnika in uradnika razširila na področje upravnega odločanja. Med oblastnim ravnanjem sodnika in uradnika pa so vendarle nekatere razlike. Medtem ko je sodniku imanentna sodniška neodvisnost – pri odločanju sledi svojemu pravnemu prepričanju in sodi po ustavi in zakonu, pri čemer ni vezan niti na utrjeno sodno prakso niti na pravno mnenje instančnega sodišča, sta temeljni, iz Ustave izhajajoči načeli delovanja upravnih organov njihova samostojnost (ne neodvisnost) in podreditev odločanja o pravicah in zakonitih interesih državljanov in organizacij sodnemu varstvu. Neupoštevanje pravnih mnenj sodišča v postopku sodnega varstva bi povsem izvotlilo to človekovo pravico, zato je njeno učinkovito izvrševanje zagotovljeno z določbama četrtega in petega odstavka 64. člena ZUS-1, ki omejujeta samostojnost organa in po katerih je upravni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča o postopkovnih vprašanjih.
Razlogi o odsotnosti protipravnosti kot predpostavki odškodninske odgovornosti države bi povsem zadoščali za odločitev v obravnavani zadevi. Po prepričanju Vrhovnega sodišča pa so za zavrnitev revizije in sporočilnost sodbe vsaj enako pomembni razlogi, ki se osredotočajo na rezultat spornega upravnega postopka kot celote z vidika tožnice. Šele ti odgovarjajo na ključno vprašanje, ali je povrnitev škode sploh potrebna, da se odstrani neupravičen položaj, v katerem se je znašla tožnica.
Zaradi zaporedja napak, ki so jih zagrešile različne uradne osebe, je bil postopek pravnomočno ustavljen in tožnici niso bili izrečeni ukrepi skladno z ZGO-1. Če bi upravni organi v zadevi postopali s skrbnostjo, ki se utemeljeno pričakuje od povprečno skrbnega gradbenega inšpektorja v postopkih po 152. in 153. členih ZGO-1, bi bil epilog drugačen – postopek bi se iztekel tako, da bi ji bili izrečeni ukrepi, ki jih ZGO-1 predvideva v primeru nelegalne gradnje. Odločanje o tožničinih pravicah v spornem oblastno procesnem odnosu med državo in posameznikom – tožnico, se je torej končalo s spodletelim poskusom varstva javnega interesa, ki ga zasleduje ZGO-1, po drugi strani pa s popolnim uspehom za tožnico. Čim je tako in je posledica dejanj v upravnem postopku korist za tožnico, bi bil sklep o odškodninski odgovornosti toženke v popolnem nasprotju z izravnalno funkcijo odškodninskega prava, ki je v odpravi oškodovančevega prikrajšanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00055642
URS člen 22, 127. OZ člen 140, 171, 185. ZS člen 109. ZPP člen 367a, 376.
povrnitev škode - prometna nezgoda - deljena odgovornost - prispevek oškodovanca k nastanku škode - soprispevek oškodovanca - določitev deleža odgovornosti - sopotnik kot oškodovanec - skrbnost sopotnika - vinjenost oškodovanca - vožnja z vinjenim voznikom - vožnja z alkoholiziranim voznikom - volenti non fit iniuria - ustaljena sodna praksa - odstop od sodne prakse - opravljena glavna obravnava - ugoditev reviziji
V tej zadevi gre za vprašanje višine oškodovančevega soprispevka, ker je vede prisedel k pijanemu vozniku. Gre tudi za to, da se je v tej zadevi Vrhovno sodišče soočilo z odstopom nižjih sodišč od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča.
S tem, ko sta nižji sodišči ob bistveno enakih dejanskih okoliščinah tožniku pripisali 65% delež lastnega prispevka, drugače kot jih je za bistveno enaka ravnanja oškodovancem pripisovala ustaljena sodna praksa, sta obšli ustaljeno sodniškopravno vsebino na tretjem odstavku 153. člena ter 171. člena OZ temelječega materialnopravnega pravila.
Revident je imel v tem delu torej prav. To je Vrhovnemu sodišču narekovalo, da znova opravi materialnopravno vrednotenje. Pri tem je odstopilo od vsebine dosedanje sodne prakse, saj je ta pretirano toga (monolitna), neobčutljiva za razlikovanje različnih položajev ter tudi sicer po vrednotnem sporočilu o 20% soprispevku oškodovanca ne ustreza več času, ki poudarja pomen posameznikove odgovornosti za lastna ravnanja.
Tožnik ni bil skrben do samega sebe. Skupaj z voznikom se je podal v nevarno avanturo, ki se je nato tudi tragično iztekla. Zavarovanec tožene stranke je pri tem prednjačil. Raven alkohola pri njem je bila že na mejnem prehodu 2,6 g/kg, v času nezgode celo prek 3 g/kg. Upravljal je z avtomobilom, ki je nevaren zato, ker se s svojo maso in ob večji hitrosti, ko gre nekaj narobe, lahko znajde s svojo gibalno količino v nepredvidljivem kavzalnem vrtincu. Ko pa je voznik opijanjen (kar je hkrati protipravno, krivdno ravnanje) v tej vzročni shemi rizike zgolj zvišuje. Bolj, ko je pijan, bolj jih zvišuje, bolj prevladujejo in kavzalni vrtinec je bolj in bolj smrtonosen. Tožnik je bil pri tem zviševanju rizika soudeležen ter je nanj pristajal.
Ker je šlo za njuno skupno pijančevanje, je mogoče po presoji Vrhovnega sodišča, oba vrednotna vzroka enakovredno umeriti na tehtnici. Glede na razloge v 47. točki te sodbe to narekuje, da bo ob pravilni uporabi 171. člena OZ tožnik upravičen do za polovico zmanjšane odškodnine ali povedano numerično, da znaša njegov soprispevek 50%.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VS00055699
URS člen 14, 14/2, 22, 25, 26, 26/1, 33. ZZK-1 člen 6. OZ člen 352, 352/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
odškodninska odgovornost države - pravica do povračila škode - protipravnost - zastaranje - začetek teka subjektivnega zastaralnega roka - publicitetno načelo - publicitetni učinek vpisa v zemljiško knjigo - pravica do izjave - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Stališče, ki pri razlagi protipravnosti iz 26. člena Ustave zaobide očitke kršitev človekovih pravic, storjenih v okviru domnevno protipravnega ravnanja oblasti, in ovrednotenje v luči celote vseh ugotovljenih posameznih pomanjkljivosti, je nedopustno omejujoče za uresničevanje pravice iz 26. člena Ustave.
Iz 26. člena Ustave izhaja zahteva, da sodišča v odškodninskih sporih zoper državo ne smejo sprejemati stališč, ki bi bila v nasprotju z drugimi človekovimi pravicami.
Pri razlagi nedoločenega pojma protipravnosti je treba imeti vselej pred očmi celoto očitanih pomanjkljivosti.
Očitane posamezne pomanjkljivosti opravljanja službe lahko kumulirajo v celoto, ki zaradi nezdružljivosti z zahtevanimi standardi skrbnosti in običajne metode dela kaže na neprofesionalno delo in utemeljuje protipravno ravnanje iz 26. člena Ustave.
Razlaga, po kateri bi za dopustnost posega oblasti v pravico iz 33. člena Ustave zadostovali že zakonsko neurejeni oziroma ne dovolj jasno opredeljeni učinki "zaznambe pogodbene komasacije," ni skladna z zahtevo Ustave, da mora biti poseg v pravico urejen z zakonom.
Besedilo določbe prvega odstavka 6. člena ZZK-1, da se nihče ne more sklicevati, da mu v zemljiški knjigi vpisana pravica ni bila znana, le na videz kategorično soopredeljuje dejanski stan začetka teka subjektivnega zastaralnega roka za odškodninski zahtevek, urejen sicer v prvem odstavku 352. člena OZ. Kadar je odškodninski zahtevek utemeljen z očitkom kršitve dolžnosti zemljiškoknjižnega sodišča, da oškodovancu kot nasprotnemu udeležencu zemljiškoknjižnega postopka zagotovi pravico do izjave, z Ustavo ni skladna razlaga, da prvi odstavek 6. člena ZZK-1 soopredeljuje začetek teka subjektivnega zastaralnega roka za odškodninski zahtevek, ker krši načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00056152
ZPP člen 367c, 367c/2. DZ člen 128, 128/2. URS člen 34, 35. ZNP-1 člen 42.
predlog za dopustitev revizije - izpodbijanje očetovstva - prekluzivni rok - tožba za izpodbijanje očetovstva - enoletni prekluzivni rok za vložitev tožbe - zavrnitev predloga
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00056702
ZDZdr člen 50, 50/4, 75, 75/2, 77, 77/2. ZPP člen 86, 91, 367a, 367c, 367c/2. URS člen 19, 51, 51/3.
predlog za dopustitev revizije - dovoljenost predloga za dopustitev revizije - laični predlog - vloga, ki jo vloži stranka sama - postulacijska sposobnost - nepravdni postopek - podaljšanje zadržanja na varovanem oddelku - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Pogoji iz 367.a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni.
V nepravdnem postopku sprejema osebe v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve (oziroma podaljšanja zadržanja) ni mogoče uporabiti pravil o omejitvi predlagateljeve postulacijske sposobnosti iz 86., 91. in 367. č člena ZPP. Smiselna uporaba določb ZPP bi lahko v tovrstnih postopkih pomenila pretiran poseg v pacientovo pravico do osebne svobode (19. člen Ustave RS) in do svobodnega odločanja o zdravljenju (tretji odstavek 51. člena Ustave RS).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00057353
ZPP člen 5, 339, 339/2-8, 379, 379/1. ZDR člen 179, 179/1. OZ člen 131, 964/1, 965/1. URS člen 22, 25.
plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - poškodba delavca pri delu - padec z gradbenega odra - krivdna odškodninska odgovornost delodajalca - vzrok za nastanek škode - opustitev delodajalca - gradbeni oder brez varovalne ograje - obveznost opredelitve sodišča do navedb strank - standard obrazloženosti sodne odločbe - opustitev odgovora na relevantne pritožbene navedbe - kršitev pravice stranke do izjave - kršitev pravice do pritožbe - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Bistveno za presojo toženkine odškodninske odgovornosti je, kaj je vzrok za poškodbo/škodo. Tožnik je med drugim vsebinsko trdil, da je treba pravno relevantni vzrok za nastanek škodne posledice pripisati opustitvi toženkinega zavarovanca, ker bi moral poskrbeti za varovalno ograjo na gradbenem odru, pa je to opustil, in je zaradi tega nastala ravno taka škodna posledica, ki jo skuša preprečiti pravilo o postavitvi varovalne ograje. Ta trditev ni očitno neutemeljena niti ni glede na materialnopravno podlago o krivdni odškodninski odgovornosti, na katero sta se oprli nižji sodišči, nebistvena. Tudi če je tožniku "sámo" spodrsnilo, bi morda varovalna ograja, ki bi morala biti nameščena (da je tako, izhaja iz izvedenskega mnenja), padec z višine lahko preprečila, zato je njena odsotnost vzrok za škodo, ki je tožniku nastala zaradi padca. Tožnikovi argumenti o vzročni zvezi med protipravno opustitvijo - odsotnostjo varovalne ograje - in škodo, ki jo varovalna ograja lahko preprečila, so bile torej taki, da bi lahko vplivale na odločitev sodišča. Čim je tako, so zahtevali obrazložen in vsebinski odgovor nižjih sodišč.
Tožnik v reviziji zato utemeljeno opozarja, da sta nižji sodišči s tem, ko se sodišče druge stopnje ni opredelilo do tožnikovih pritožbenih navedb glede opustitev toženkinega zavarovanca, čeprav je tožnik navedbe v tej smeri pravočasno zatrjeval že pred sodiščem prve stopnje, sodišče prve stopnje pa njegovih trditev prav tako ni obravnavalo, kršili tožnikovo pravico do izjave iz 5. člena ZPP, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker tožniku s takšnim ravnanjem ni bila dana možnost vsebinskega obravnavanja njegovih navedb pred sodiščem. Opustitev odgovora na relevantne navedbe pomeni tudi kršitev ustavnih pravic do izjave (22. člen URS) in pritožbe (25. člen URS).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00055531
ZPP člen 367a, 367c, 367c/2. URS člen 22.
predlog za dopustitev revizije - tožba na ugotovitev obstoja in obsega skupnega premoženja - darilna pogodba - notarski zapis pogodbe - navidezen pravni posel - prikrit pravni posel - sporazum o določitvi deležev na skupnem premoženju - zavrnitev predloga
KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00055895
ZUS-1 člen 2, 2/1, 2/2, 36, 36/1, 36/1-4. ZSKZ člen 2, 2/1, 2/3, 2/5, 4, 4-2. ZKZ člen 26, 27, 27/2, 27/6. URS člen 23.
zakup kmetijskih zemljišč - izbira zakupnika kmetijskih zemljišč - obvestilo o izbiri - tožba v upravnem sporu - dovoljenost tožbe - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - upravljanje nepremičnega premoženja države - zavrženje tožbe - pravica do učinkovitega sodnega varstva
Ker sporno obvestilo o izboru zakupnika ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1, je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
URS člen 2, 147. ZDoh-2 člen 15, 15/1, 15/2, 15/3, 105, 105/1, 105/2, 105/3, 105/3-11.
dohodek - drug dohodek - nedoločen pravni pojem - razlaga zakonske norme - jasnost in določnost pravnih pravil - načelo zakonitosti v davčnih zadevah - zahteva za presojo ustavnosti - mandatna pogodba
Skladno s prevladujočo teorijo o opredelitvi dohodka v zvezi z obdavčenjem (po Schanz-Haig-Simonsu) je dohodek ekonomska moč, ki se kaže kot v denarju izražena vsota potrošnje in spremembe vrednosti premoženja v določenem časovnem obdobju. Poglavitna značilnost dohodka v navedenem smislu je torej ta, da povečuje premoženje (ekonomsko moč) davčnega zavezanca. Ta definicija je skladna tudi s ciljem obdavčitve dohodka fizičnih oseb, torej v obdavčitvi tiste pridobljene, nove ekonomske moči posameznika, ki se izrazi v povečanju njegovega premoženja. Navedeno razlago je zato treba uporabiti tudi v okviru 15. člena ZDoh-2, po katerem je z dohodnino obdavčen „dohodek“ fizične osebe (prvi odstavek).
Po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 je kot drug dohodek opredeljen (tudi) dohodek, ki ne šteje za nobenega izmed dohodkov iz 1. do 5. točke 18. člena in ni dohodek, ki se ne šteje za dohodek po tem zakonu, niti dohodek, oproščen plačila dohodnine po tem zakonu. Glede na jezikovno in sistemsko razlago in upoštevaje sistematiko ureditve obdavčenja dohodkov, je jasno, da opredelitev „drugega dohodka“ iz 11. točke pomeni obdavčitev izjemnih primerov, saj je po njej obdavčeno vse, kar ni zajeto v drugih določbah ZDoh-2 kot predmet obdavčenja, vendar je še vedno „dohodek“ v smislu tega zakona. To pomeni, da gre za obdavčenje dohodka sui generis, ki ne sodi v nobeno izmed drugih vrst dohodkov, katerih obdavčenje je urejeno v ustreznih poglavjih, pa gre vseeno za povečanje premoženja (ekonomske moči) fizične osebe.
Če zakonodajalec nekega dohodka, ki ima značilnosti ene izmed zakonsko opredeljenih vrst dohodka (iz 18. člena ZDoh-2) ni vključil v obdavčenje v ustreznem poglavju ZDoh-2, tega ob pravilni razlagi zakona ni mogoče obdavčiti na podlagi 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2. Ta določba torej skladno z načelom zakonitosti ob pravilni in ustavnoskladni razlagi ne more nadomeščati in dopolnjevati izrecne ureditve obdavčenja dohodkov, ki so v zakonu že urejeni v temu namenjenih določbah (o obdavčitvi dohodka iz zaposlitve, kapitala, itd.)
Navedeno izplačilo v obravnavanem davčnem obdobju ustreza splošni opredelitvi „dohodka“ v smislu 15. člena ZDoh-2. Po vsebini aneksa pa gre za plačilo banke za to, da revident v določenem času ni prekinil pogodbe o gospodarjenju oziroma ni prodal svojega premoženja (portfelja), s katerim je upravljala banka – torej za plačilo za opustitev določenega ravnanja s strani revidenta. Glede na navedene značilnosti aneksa kot pravnega naslova za izplačilo, tega torej ni mogoče šteti ne kot dohodek v zvezi z opravljanjem dela ne kot dohodek iz kapitala, niti za katero izmed drugih vrst dohodka iz 1. do 5. točke 18. člena ZDoh-2, ki so urejeni v ustreznih poglavjih ZDoh-2. Prav tako ne gre za nobenega izmed posebej opredeljenih tipov dohodkov, ki jih zakon posebej našteva med drugimi dohodki (od 1. do 10. točke tretjega odstavka 105. člena), in tudi ne za dohodek, ki bi bil po ZDoh-2 oproščen plačila dohodnine. Gre torej za izjemni primer dohodka (sui generis). Prav tako je glede na ugotovljeno dejansko stanje očitno, da je revident sklenil obravnavani pravni posel (aneks) prav z namenom, da pridobi navedeni dohodek, če bodo izpolnjeni za to predvideni pogodbeni pogoji in da je v razmerju do pogodbene stranke (banke) tudi uveljavljal nastop okoliščin, ki so tako izplačilo utemeljile. Nesporno med strankami je tudi dejstvo, da je ta dohodek kot povečanje premoženja revident tudi dejansko prejel. Tako ga je po takrat veljavnih določbah ZDoh-2 mogoče obravnavati kot „drug dohodek“ iz 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2.
URS člen 125, 160, 160/3. ZUS-1 člen 1, 2, 2/2, 4, 5, 5/4, 36, 36/1, 36/1-4. Odlok o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 (14.09.2021) člen 11, 11/1.
COVID-19 - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - odlok - redno šolanje - nošenje mask - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - akti izdani v obliki predpisa, ki urejajo posamična razmerja - ni posamični akt - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Spornega Odloka o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-COV-2 (vključno z 11. členom, ki določa za pritožnico sporno nošenje mask) ni mogoče opredeliti drugače, kot da gre za splošen akt z neposrednim učinkom na pravice in obveznosti naslovnikov.