V primeru, ko pride le do kolizije dveh sobivajočih pravic, ne gre za poseg v pravico, katerega dopustnost bi bilo treba presojati s pomočjo načela sorazmernosti, ampak se nasprotje med pravicama uskladi z metodo razlage, ki jo teorija pozna tudi kot praktično konkordanco: gre za kompromis, ki naj zagotovi, da se obseg varovanja vsake pravice zmanjša le v obsegu, ki je nujno potreben zaradi uveljavitve druge pravice.
Sodišče mora pri ocenjevanju, ali je bilo s člankom nedopustno poseženo v posameznikovo čast in dobro ime, vselej presojati članek kot celoto in ne le z vidika posameznih navedb.
V teoriji in sodni praksi ne le slovenskih sodišč ampak tudi ESČP je uveljavljeno stališče, da je pri posegih v čast in dobro ime treba razlikovati med objavo dejstev in objavo mnenj. Pri prvih je pomembno, ali so resnična ali ne. Protipravnosti ni, če toženec dokaže resničnost objavljenih dejstev, pri objavljenih neresničnih dejstvih pa, da je imel utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost. Pri mnenjih pa ni mogoče presojati njihove (ne)resničnosti ampak je protipravnost izključena, če toženec dokaže, da ni imel zaničevalnega namena. Vseeno pa mora, po stališču ESČP, vrednostna sodba imeti nekaj podlage v dejstvih. Kadar te povezave ni, ni mogoče reči, da gre za upravičeno kritiko.
Za odločanje v obravnavani zadevi je zato pomembno, da se sporna kritika nanaša na strokovno monografijo, da je avtorica doktorica znanosti in mednarodno priznana strokovnjakinja za zgodovino, torej ni nosilka politične ali druge javne funkcije, da bi bila dopustna ostrejša kritika. Treba je upoštevati, da v znanstveni monografiji sicer obravnava za slovensko javnost zanimivo temo iz novejše slovenske zgodovine, vendar se sporni članek s povojnim obdobjem, na katerega je osredotočena tožničina monografija, sploh ne ukvarja, ampak podaja kritično mnenje o ravnanju vplivnih ljudi v slovenski Katoliški cerkvi v kasnejšem tranzicijskem obdobju. Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da bi prvi toženec svoje mnenje lahko v enaki meri izrazil brez žaljive ocene, da je tožnica pri pripravi monografije odstopila od temeljnih znanstveno-raziskovalnih načel. Ocenjuje, da je bilo upoštevajoč vrsto, vsebino in domet spornega članka nedopustno poseženo v tožničino strokovno integriteto, s tem pa tudi v njeno čast in dobro ime. Glede na navedene okoliščine obravnavanega primera je bila tako presežena meja dopustnosti uresničevanja svobode izražanja.
Tožnica ima aktivno legitimacijo za uveljavljanje odškodnine zaradi dolgotrajnosti sodnega postopka, v katerem je sodišče ob zakonskem sporu med tožničinema staršema odločalo tudi o tem, kateremu od staršev, naj se po razvezi zakonske zveze tožnico zaupa v varstvo in vzgojo.
Oškodovancu je v primeru, če obseg in trajanje telesnih, duševnih bolečin in strahu to upravičujejo, mogoče prisoditi denarno odškodnino tudi zaradi duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostne pravice, pravica do spoštovanja družinskega življenja pa je osebnostna pravica.
Pri izvršitvi odločbe o varstvu in vzgoji otroka neposredna izročitev otroka ni nujno sekundarno izvršilno sredstvo tako kot pri izvrševanju odločbe o otrokovih stikih (238.f člen ZIZ), ampak lahko sodišče v posebej utemeljenih primerih odloči, da se izvršba z neposredno izročitvijo opravi takoj. Tožnica je tista, ki bi morala dokazati, da niso bile podane okoliščine, ki ob predpostavki, da je začasna odredba izdana pravilno, po uveljavljeni sodni praksi utemeljujejo takojšnjo izvršbo z neposredno izročitvijo. Pravilna je ocena sodišča druge stopnje, da tožnica tega ni izkazala in da sodišče, s tem, da se je odločilo za neposredno izvršbo, ni ravnalo protipravno.
Zlasti v primerih, ko gre za mlajše otroke in v primerih, ko je podan ugovor, da mnenje, ki ga otrok izraža, ni pristno, ampak je posledica zavednega ali nezavednega vpliva enega od staršev (tak ugovor je bil dan tudi v tožničinem primeru), se sodišče zaradi racionalnosti vodenja postopka pogosto odloči, da mnenje otroka pridobi strokovno usposobljena oseba in obenem tudi že poda svojo oceno o pristnosti takšnega mnenja. Sodišči sta ugotovili, da je sodišče tako ravnalo tudi v tožničinem primeru in da tožnici ni bila kršena njena pravica do izjave.
Tožnici ni mogoče očitati, da je kakorkoli soprispevala k nastanku škode. Čeprav je otrok v sporih o varstvu, vzgoji in stikih stranka postopka, pa do pridobitve procesne sposobnosti ne more v postopku samostojno uveljavljati svojih pravic in s tem vplivati na potek postopka. Pravilna pa je tudi odločitev, da v odškodninski pravdi med oškodovanko in enim od (so)povzročiteljev škode ne more biti pravno upošteven ugovor, da so tretji, v tem primeru starši, soprispevali k nastanku škode.
Zaradi protipravnosti sodničinega ravnanja je bilo prekomerno poseženo v tožničino pravico do spoštovanja družinskega življenja in tudi v njeno pravico do sojenja v razumnem roku. Res pa je, da Evropsko sodišče za varstvo človekovih pravic, kadar v tovrstnih primerih ugotovi, da so pristojni organi države članice kršili 8. in 6. člen EKČP prisoja enotno odškodnino. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je takšen pristop pravilen tudi v obravnavanem primeru.
Ugotovljena kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja predstavlja opustitev dolžnega ravnanja delavcev sodišča in sodnikov ter če takšna trditev traja predolgo, ravnanje, ki nasprotuje URS, mednarodnim pogodbah in zakonu, zato ugotovljena kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja predstavlja protipravnost ravnanja tožene stranke, kot element njene odškodninske odgovornosti.
Protipravnost ravnanja države se presoja na podlagi meril, ki jih je izoblikovalo ESČP, (naš) zakonodajalec pa jih je povzel v 4. členu ZVPSBNO.
Ustavno skladna razlaga določbe 100. člena SPZ po oceni Vrhovnega sodišča narekuje sklep, da bi bilo solastniku mogoče odreči lastninsko pravno varstvo le takrat, ko bi z ugoditvijo zahtevku nesorazmerno poseglo v solastnikove ustavne pravice, na primer v ustavno pravico do zasebnosti (35. člen URS) in nedotakljivosti stanovanja (36. člen URS). Do tega lahko pride predvsem, ko gre za solastnino stanovanja ali enodružinske hiše (primerjaj z odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. 195/2003 in odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-60/00), pa tudi v takšnem primeru lastninskega varstva ni mogoče omejiti, če solastnik zaradi okoliščin primera ne bi imel drugih možnosti za varstvo svojih solastninskih upravičenj (glej odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 1128/2008).