Naš pravni red priznava odgovornost za protipravno ravnanje, do katerega je prišlo pri izvajanju oblasti oziroma javnih pooblastil. Namen določitve pravice do povračila škode kot temeljne pravice v Ustavi je v zagotavljanju pravne države. Načelo pravne države sicer v prvi vrsti uresničujejo nosilci oblasti, katerih ravnanja morajo temeljiti na ustavi in zakonu. Da bi nosilci oblasti tako tudi dejansko ravnali, pa se primarno zagotavlja s postopki in pravnimi sredstvi. Kljub predvidenim postopkom pa ta način zagotavljanja ustavnosti in zakonitost včasih odpove. Ravno v takih primerih nastopa pravica do povračila škode kot ultima ratio za uveljavljanje zakonitosti in ustavnosti.
Svet Vlade za invalide, kot strokovno in posvetovalno telo Vlade Republike Slovenije, ni „organ“ pravne osebe v smislu 148. člena OZ. Svet Vlade RS za invalide ne izvaja oblasti v imenu države na podlagi podeljenih pooblastil oziroma nima pristojnosti odločanja o pravicah in obveznostih posameznikov. To izhaja že iz samega sklepa o njegovi ustanovitvi in nalogah. Poleg tega morajo ravnanja nosilcev oblasti temeljiti na ustavi in zakonu (2. člen in drugi odstavek 120. člena Ustave). Položaj in naloge Sveta Vlade RS za invalide pa sploh niso urejene z ustavo ali zakonom, pač pa zgolj s sklepom Vlade. Tudi to potrjuje, da ne gre za izvajalca oblasti, zastopnika Republike Slovenije kot pravne osebe oziroma „državni organ“. Zaradi navedenega tudi delovanja članov sveta ni mogoče enačiti z delovanjem samega državnega organa - Vlade oziroma pravne osebe - države. Člani sveta namreč sploh ne tvorijo personalne sestave državnega organa. Na podlagi navedenega neposredna odškodninska odgovornost članov Sveta Vlade RS za invalide ni izključena.
Priposestvovanje služnosti v javno korist je mogoče ob pogoju (stroge presoje) dobre vere, še posebej če temelji na pravnoposlovni podlagi. Pri tem ni pogoj, da je posel odplačen, če je le iz okoliščin primera jasno, da je takšno stanje plod pristne volje lastnika.
Kot je to pravilno obrazložilo že višje sodišče v točkah 25-26, to ne pomeni, da je vsak poseg v njegovo osebnostno sfero in po njegovi smrti v pravico do pietete svojcev s strani javnosti samodejno upravičen. Zagotovo ima dedič pravico poskrbeti za ohranjanje dobrega imena pokojnega, ne more pa jamčiti, kadar gre za absolutno javno osebo par excellence, preprečiti ohranjanja spomina nanjo.
Za presojo (ne)dobrovernosti po ZTLR je odločilen odgovor na vprašanje, na kakšni podlagi je tožničina pravna prednica nastopila posest na spornem zemljišču. Nedobroveren je le tisti posestnik stvari, ki ve, da mu ne pripada pravica do posesti ali pa bi moral to vedeti.
Sodišče druge stopnje je zmotno menilo, da tožničina pravna prednica zaradi vložitve tožbe zoper njo za ugotovitev neveljavnosti darilne pogodbe ves čas trajanja pravde ni bila dobroverna in je to postala šele po tem, ko je bil tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnjen. Darovalec je obdarjenki istočasno s podpisom tudi izročil ključe stanovanjske hiše, ki stoji na spornih nepremičninah. Darilna pogodba je bila realizirana, zato je obdarjenka lahko verjela, da ima pravico do posesti spornih nepremičnin. Nenazadnje dokazuje tožničino prepričanje v veljavnost darilne pogodbe, da je v pravdi to uspela dokazati.
Tožnik ni bil dolžan trpeti prikrajšanja svoje lastninske pravice, ko je javna cesta potekala po njegovi nepremičnini, dokler formalni postopek razlastitve ni bil izveden. Lahko bi vložil stvarnopravno tožbo (primerjaj sodbo VS RS II Ips 212/2013 z dne 18. 9. 2014), s katero bi zahteval, da druga toženka na lastne stroške prestavi javno cesto, ki poteka po njegovi nepremičnini, na katastrsko določeno traso javne ceste, ali odškodninsko tožbo zaradi zmanjšanja vrednosti svoje nepremičnine (primerjaj sodbo VS RS III Ips 59/2010 z dne 7. 9. 2010). Ker se je prva toženka strinjala s prestavitvijo ceste, tožnik ni ravnal protipravno, ko je, brez da bi se poslužil sodnega varstva, organiziral prestavitev ceste sam.
Občina za zadovoljevanje potreb svojih prebivalcev gradi, vzdržuje in ureja lokalne javne ceste in javne poti (drugi odstavek 21. člena ZLS). Zmotni so razlogi sodišča druge stopnje, da druga toženka ni obogatena v višini stroškov izgradnja nadomestne javne ceste. Njena obogatitev se odraža v prihranitvi njenega premoženja, ker je tožnik namesto nje izpolnil njeno zakonsko obveznost (197. člen v zvezi s prvim odstavkom 190. člena OZ).