Ker Mestna občina Koper in Občina Ankaran nista sklenili ustreznega sporazuma o (raz)delitvi premoženja, so postale nepremičnine po samem zakonu last tiste izmed njiju, pri kateri so se ob ustanovitvi nove občine nahajale, in to z učinkom za nazaj (ex tunc). Ustanovitev nove (izločene) občine pa je v tem pomenu ključna razmejitvena točka tako vsebinsko kot časovno. Opisani delitveni ključ je razumen; sosednji občini se lahko tudi o nepremičninah dogovorita, sicer po zakonu postane lastnica nepremičnin tista občina, na območju katere ležijo.
Tožnica je kot upoštevno infrastrukturo štela vse tisto, kar je pomenilo funkcionalni del koprskega tovornega pristanišča in kar je sama enačila s strukturami znotraj ograjenega območja Luke Koper. S tem je zahtevek utemeljila v pomenu integralne gospodarske infrastrukture pristaniškega omrežja. To ni nerazumno, saj gre za sklop nepremičnin, ki so bile v pomenu pristaniške službe že v zasnovi organsko povezane. Tudi zato ni videti, da bi bilo problematično, ali so bile predmetne nepremičnine namenjene/potrebne za izvajanje gospodarske javne službe, saj jih je tožnica zadosti jasno tudi funkcionalno vezala na pristaniško dejavnost prav v tem pomenu.
Nižji sodišči sta z zavrnitvijo tožničinega predloga za vračilo dela sodne takse nesorazmerno posegli v pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Sklepa sodišč nižje stopnje temeljita na napačnem stališču, da je glede na specifično ureditev po ZST-1 glede spornega razmerja nastopil učinek pravnomočnosti. Ker bi bil v primeru vrnitve preplačane sodne takse namen sodnih taks še vedno dosežen, Vrhovno sodišče ne vidi v javnem interesu utemeljenega razumnega in stvarnega razloga za zavrnitev tožničinega predloga.
Judikatura ESČP distinkcije med rumenim in resnim tiskom ne pozna in ne ustvarja posebnih kriterijev za različne vrste nacionalnih medijev. Pri iskanju ravnotežja med nasprotujočimi si pravicami oziroma pri presoji dopustnosti posega v 10. člen EKČP je izhodišče presoje (najpomembnejši kriterij), ali je objava prispevala k razpravi v zadevi, ki je v interesu javnosti, kar se razlaga široko. Treba pa je razlikovati med pristnim javnim interesom in zvedavostjo javnosti. Želja bralcev po senzacionalizmu in njihova radovednost glede informacij o zasebnem življenju drugih ne pomenita legitimnega javnega interesa, ki bi upravičil neutemeljen poseg v zasebnost. Poleg javnega interesa je treba pri tehtanju (med drugim) upoštevati tudi poznanost prizadete osebe (pomembno je tudi njeno predhodno ravnanje in dejstvo, da je bila informacija (podoba) objavljena tudi drugje), način pridobitve informacij (ali se je presojala njihova resničnost) in način objave ter vpliv publikacije (število bralcev). Tudi kadar gre za rumeni tisk je torej treba tehtati pravici iz 8. in 10. člena EKČP - pravici do zasebnosti (ali varstvu ugleda) ni mogoče samodejno zagotoviti prednosti. V okviru svobode izražanja so nenazadnje varovani tudi prispevki, ki so namenjeni le zabavi in zadovoljevanju radovednosti. Vendar v teh primerih svoboda izražanja uživa nižjo stopnjo zaščite in jo je treba razlagati ožje.
Ustava sicer dopušča odpravo oziroma spremembo pravnomočnih odločb, če primere in postopek za odločanje o takšnih posegih določa zakon (158. člen), a je v povezavi z določbo 155. člena (prepoved povratne veljave pravnih aktov) in 2. člena Ustave tudi določbo 158. člena treba razlagati tako, da so posegi v pravnomočne odločbe praviloma dopustni le, ko zakon tak poseg predvidi še pred izdajo pravnomočne odločbe. Zakon, ki poseg v pravnomočno odločbo predvidi naknadno, sam po sebi sicer še ne učinkuje za nazaj, zato za njegovo ustavnost Ustava RS ne določa tako strogih pogojev, kot jih v 155. členu določa za retroaktivne zakone. Ker pa bi taka ureditev imela učinke, podobne retroaktivnim (poseg v pridobljene pravice), je prav tako dopustna le izjemoma in le ob posebej upravičenih razlogih.
Določba drugega odstavka 42. člena Zakona o kmetijstvu, kot je bila uveljavljena z novelo ZKme-1A (Uradni list RS, št. 57/2012), se ne uporablja za odločbe, ki so postale pravnomočne pred dnevom njene uveljavitve, to je pred 28. 7. 2012. Ker se obravnavano izredno pravno sredstvo uporablja že za dokončne odločbe, pa se omenjeno stališče razteza tudi nanje, torej, da se izredno pravno sredstvo ne uporablja za odločbe, ki so postale dokončne pred 28. 7. 2012.
Z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca grafologa je sodišče druge stopnje kršilo toženčevo pravico do izvedbe predlaganega dokaza iz 22. člen Ustave. Zgolj z laično primerjavo podpisov iz pravdnega spisa ni moglo odstraniti vzpostavljenega dvoma, da je bila osebna vročitev tožbe opravljena v skladu z določili ZPP.
Občina sicer lahko predpise iz svoje pristojnosti izda brez izrecnega napotila v zakonu, a ti ne smejo biti v nasprotju z zakoni. V obravnavanem primeru je občina z opredelitvijo pojma uporabnika obvezne javne gospodarske službe presegla okvire zakona. Podzakonski predpis sicer lahko ureja način izvrševanja pravic in obveznosti ter podrobneje določa vsebino teh pravic in obveznosti, pri čemer nujno interpretira zakon v določenem obsegu. Vendar pri svojem normiranju ne sme zoževati zakonskih pravic