CIVILNO PROCESNO PRAVO - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - LASTNINJENJE - LOKALNA SAMOUPRAVA - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VS00031356
ZGJS člen 68, 76, 76/1, 76/3. ZLS člen 7, 51, 51/1, 51b, 51b/1, 51b/3, 51c, 51c/1, 51c/1-1, 100, 100/1, 100/2. ZLS-J člen 32. ZLS-K člen 7. PZ člen 44. ZL člen 5. ZPP člen 7, 8, 191, 214, 214/2, 371, 378, 380, 380/2. ZGD-1 člen 623, 623/4. ZZK-1 člen 6, 8. SPZ člen 9, 10. URS člen 139, 155, 155/1.
Luka Koper - koprsko pristanišče - lastninjenje družbene lastnine - ugotovitev obstoja lastninske pravice na nepremičnini - lokalna samouprava - gospodarske javne službe - lastninjenje po ZGJS - javno dobro - lastninjenje gospodarske infrastrukture - lastninjenje nepremičnin z javnimi infrastrukturnimi objekti in napravami - lega nepremičnine - lex rei sitae - dejanska raba nepremičnin - stanje v naravi - ustanovitev nove občine - ustanovitev občine z odločbo Ustavnega sodišča - ustanovitev Občine Ankaran - razdelitev občine - pridobitev pravne subjektivitete - pravno nasledstvo - sodna praksa Ustavnega sodišča - konstituiranje občine - učinkovanje ex tunc - izbrisna tožba - ugotovitveni in dajatveni zahtevek - primarni in podredni tožbeni zahtevek - pasivna stvarna legitimacija - skupno premoženje občin - upravljanje skupnega premoženja - razdelitev skupnega premoženja - sporazum o razdelitvi skupnega premoženja - neobstoj sporazuma - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona - navadno sosporništvo - enotno in nujno sosporništvo - stranska udeležba - načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige - publicitetno načelo - domneva dobre vere - odtujitev stvari med pravdo - univerzalno pravno nasledstvo - oddelitev družbe - prepoved povratne veljave pravnih aktov (retroaktivnost) - časovna veljavnost predpisov - jezikovna razlaga - namenska razlaga - sistematična razlaga - neprerekane trditve - nesporna dejstva - trditveno in dokazno breme - razpravno načelo - materialno proce
Ker Mestna občina Koper in Občina Ankaran nista sklenili ustreznega sporazuma o (raz)delitvi premoženja, so postale nepremičnine po samem zakonu last tiste izmed njiju, pri kateri so se ob ustanovitvi nove občine nahajale, in to z učinkom za nazaj (ex tunc). Ustanovitev nove (izločene) občine pa je v tem pomenu ključna razmejitvena točka tako vsebinsko kot časovno. Opisani delitveni ključ je razumen; sosednji občini se lahko tudi o nepremičninah dogovorita, sicer po zakonu postane lastnica nepremičnin tista občina, na območju katere ležijo.
Tožnica je kot upoštevno infrastrukturo štela vse tisto, kar je pomenilo funkcionalni del koprskega tovornega pristanišča in kar je sama enačila s strukturami znotraj ograjenega območja Luke Koper. S tem je zahtevek utemeljila v pomenu integralne gospodarske infrastrukture pristaniškega omrežja. To ni nerazumno, saj gre za sklop nepremičnin, ki so bile v pomenu pristaniške službe že v zasnovi organsko povezane. Tudi zato ni videti, da bi bilo problematično, ali so bile predmetne nepremičnine namenjene/potrebne za izvajanje gospodarske javne službe, saj jih je tožnica zadosti jasno tudi funkcionalno vezala na pristaniško dejavnost prav v tem pomenu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE - USTAVNO PRAVO
VS00030613
ZPP člen 105a, 105a/1, 105a/2, 105a/3, 384, 384/1. ZST-1 člen 1, 1/3, 5, 5/1-1, 36, 6/1, 37, 37/1. ZUstS člen 1, 1/3, 44. URS člen 23.
dovoljenost revizije - postopek za plačilo sodne takse - sklep, s katerim je postopek pravnomočno končan - pravica dostopa do sodišča - pravica do učinkovitega sodnega varstva - odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča - odmera sodne takse po ZST-1 - taksa za tožbo - vrnitev sodne takse - odločba Ustavnega sodišča - ugotovitev protiustavnosti - učinek razveljavitvene odločbe ustavnega sodišča - obvezna uporaba odločb ustavnega sodišča - dopuščena revizija
Nižji sodišči sta z zavrnitvijo tožničinega predloga za vračilo dela sodne takse nesorazmerno posegli v pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Sklepa sodišč nižje stopnje temeljita na napačnem stališču, da je glede na specifično ureditev po ZST-1 glede spornega razmerja nastopil učinek pravnomočnosti. Ker bi bil v primeru vrnitve preplačane sodne takse namen sodnih taks še vedno dosežen, Vrhovno sodišče ne vidi v javnem interesu utemeljenega razumnega in stvarnega razloga za zavrnitev tožničinega predloga.
zahteva za presojo ustavnosti - ZFPPIPP - odločba Ustavnega sodišča - ugotovitev neskladnosti zakona z Ustavo - uveljavitev prerekane izločitvene pravice v pravdi - izguba pravice
ZUstS v 44. členu ureja le pravne posledice razveljavitvene odločbe, in sicer se po tem določilu zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Pravne posledice ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča pa v zakonodaji niso urejene. Ker je zakon neizogibno protiustaven že od njegovega sprejema naprej - Ustavno sodišče njegovo protiustavnost zgolj ugotovi - je ustavnoskladna razlaga pravnih posledic ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča na vložene revizije, o katerih še ni bilo odločeno, taka, da ugotovitvena odločba Ustavnega sodišča predstavlja pravno podlago za poseg v pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - sodišče kot predlagatelj - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti - majhno sodišče - sorodstvo uslužbenca pristojnega sodišča in stranke v postopku - otrok uslužbenke pristojnega sodišča kot stranka v postopku - strokovna sodelavka - okoliščine konkretnega primera - izločitev sodnika - naravni sodnik - spor majhne vrednosti
Stranka predmetnega postopka je sin ene izmed strokovnih sodelavk, ki je na manjšem okrajnem sodišču zaposlena kot sodniška pomočnica.
Sodna praksa je zavzela stališče, da je lahko v primeru majhnega sodišča okrnjen videz njegove nepristranskosti, če je na njem zaposlena stranka ali njen zakonec oziroma sorodnik. Ker pa je treba imeti pred očmi vse okoliščine konkretnega primera, je lahko le posplošeno sklepanje o tem preuranjeno.
Na podlagi vseh okoliščin te zadeve Vrhovno sodišče ocenjuje, da z izvedbo postopka videz nepristranskosti pristojnega sodišča ne bo okrnjen, zato je predlog zavrnilo.
MEDIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VS00030611
OZ člen 179. URS člen 34, 35, 39. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8, 10.
okrnitev osebnostnih pravic - poseg v čast in dobro ime - relativno javna oseba - kolizija ustavnih pravic - svoboda izražanja - pravica do zasebnosti - javni interes - rumeni tisk - povrnitev nepremoženjske škode - duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti - objava fotografij - sodna praksa Ustavnega sodišča - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - dopuščena revizija
Judikatura ESČP distinkcije med rumenim in resnim tiskom ne pozna in ne ustvarja posebnih kriterijev za različne vrste nacionalnih medijev. Pri iskanju ravnotežja med nasprotujočimi si pravicami oziroma pri presoji dopustnosti posega v 10. člen EKČP je izhodišče presoje (najpomembnejši kriterij), ali je objava prispevala k razpravi v zadevi, ki je v interesu javnosti, kar se razlaga široko. Treba pa je razlikovati med pristnim javnim interesom in zvedavostjo javnosti. Želja bralcev po senzacionalizmu in njihova radovednost glede informacij o zasebnem življenju drugih ne pomenita legitimnega javnega interesa, ki bi upravičil neutemeljen poseg v zasebnost. Poleg javnega interesa je treba pri tehtanju (med drugim) upoštevati tudi poznanost prizadete osebe (pomembno je tudi njeno predhodno ravnanje in dejstvo, da je bila informacija (podoba) objavljena tudi drugje), način pridobitve informacij (ali se je presojala njihova resničnost) in način objave ter vpliv publikacije (število bralcev). Tudi kadar gre za rumeni tisk je torej treba tehtati pravici iz 8. in 10. člena EKČP - pravici do zasebnosti (ali varstvu ugleda) ni mogoče samodejno zagotoviti prednosti. V okviru svobode izražanja so nenazadnje varovani tudi prispevki, ki so namenjeni le zabavi in zadovoljevanju radovednosti. Vendar v teh primerih svoboda izražanja uživa nižjo stopnjo zaščite in jo je treba razlagati ožje.
OZ člen 165, 186, 186/3, 396. ZVPSBNO člen 4, 1, 21, 21/1, 21/2. URS člen 26. ZFPPIPP člen 60, 301, 301/7, 310, 311. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
povrnitev premoženjske škode - odškodninska odgovornost - odgovornost države za delo sodišč - stečaj dolžnika - insolventnost dolžnika - plačilna nezmožnost - sojenje brez nepotrebnega odlašanja (v razumnem roku) - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - vzročna zveza - prijava terjatve v stečajnem postopku - trditveno in dokazno breme
Upoštevaje dejansko podlago spora bi tako glede na trditve tožnika in izkazano protipravno ravnanje toženke šele ugotovitev obstoja terjatve med tožnikom in stečajnim dolžnikom lahko vzpostavila odškodninsko odgovornost države kot sekundarno (in ne subsidiarno) varstvo njegovih pravic. Sama insolventnost dolžnika je namreč pri odločanju o zahtevku tožnika v razmerju do države relevantna le glede (obsega) nemožnosti izterjave nesporne, to je med upnikom in dolžnikom ugotovljene terjatve, kar povedano drugače pomeni: na tožniku je breme dokazovanja obstoja (in višine) terjatve med njim in stečajnim dolžnikom ter posledično škode, ki mu je nastala zaradi ravnanj toženke, ker te terjatve ni dobil poplačane od svojega dolžnika.
DRUŽINSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00033069
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8, 8/1. ZZZDR člen 106, 106/2, 119, 120. URS člen 26. OZ člen 179.
odgovornost države - odgovornost države za delo njenih organov - odgovornost države za delo sodišč - Center za socialno delo (CSD) - odgovornost države za delo CSD - varstvo, vzgoja in preživljanje mladoletnih otrok - postopek za ureditev stikov med starši in otroki - onemogočanje izvrševanja stikov z otrokom - obligacija prizadevanja - ogroženost otroka - odvzem otroka staršem - pravica do družinskega življenja - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - podlage odškodninske odgovornosti - vzročna zveza - protipravnost - pravica do odškodnine in trajanje sodnega postopka - povrnitev nepremoženjske škode - kršitev osebnostnih pravic - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - strah - bodoča škoda
Vzročne zveze med postopanjem in odločanjem sodišča in tožnikovim duševnim trpljenjempo presoji pritožbenega sodišča ni zato, ker je takrat, ko je sodišče zvedelo za odtujevanje otrok tožniku, njuna odtujenost od očeta napredovala že do tiste stopnje, ko stiki po mnenju izvedencev otrokoma ne bi bili več v korist. Otroka sta, resda pod vplivom matere, do očeta izjemno hitro razvila negativen odnos, stiki pa bi jima bili v korist le, če bi se pričeli izvajati najpozneje eno leto po začetku spora, razen, če bi ju (a ju ni) k njim spodbujala mati. Pritožbeno sodišče je pojasnilo, da je zaključek o tem, da bi eno leto po začetku spora še lahko vzpostavili stike, da bi bili ti otrokoma v korist, oprlo na mnenje psihologa. Iz tega je izpeljalo zaključek, da je skoraj ves čas, ki je bil na razpolago za uvedbo otrokoma koristnih stikov, potekel že pred razvezno pravdo. Sodišče torej glede na navedeno in ker sta se zakonca še v razvezni pravdi več mesecev poskušala sporazumeti in sta celo sklenila sodno poravnavo o stikih, ni imelo razloga za intervencijo in ukrepanje, ki bi tožniku omogočili oziroma olajšali ponovno združitev z otrokoma. Po prepričanju Vrhovnega sodišča je zgolj na gornjem zaključku temelječa presoja o izključitvi vzročne zveze med postopanjem in odločanjem sodišča, med katerim je prišlo do popolne odtujitve otrok od tožnika, in tožnikovo škodo, preuranjena.
Vrhovno sodišče v zvezi s tem meni, da bi materino zavestno, namerno, zapovedim iz 106. člena ZZZDR nasprotno (torej protipravno) ravnanje, ki je imelo za posledico odtujitev med tožnikom in hčerjo, pomenilo pravno pomemben vzrok v primeru, če bi tožnik odškodnino zahteval zaradi odtujitve od nje (matere) kot povzročiteljice škode. V obravnavani zadevi pa ni tako: tožnik zahtevek utemeljuje s trditvijo, da sta povzročitelja škode organa, za katera odgovarja država, ker materi takega ravnanja nista preprečila.
Vrhovno sodišče opozarja na svoje stališče, da pravnomočnost sodne odločbe, izdane v postopku, v katerem naj bi sodnik ravnal protipravno, ne preprečuje možnosti presoje protipravnosti sodnikovega ravnanja v odškodninskem sporu, ki zaradi njegovega ravnanja teče zoper državo. Je pa treba upoštevati, da odškodninska tožba ni pravno sredstvo zoper odločbo, s katero naj bi bila storjena sodniška napaka. Zato je predpostavka za nastanek odškodninske obveznosti države, da je prizadeta stranka izčrpala pravna sredstva, s katerimi bi v za to predvidenem postopku lahko dosegla razveljavitev ali spremembo sporne pravnomočne sodne odločbe. Ni pa se na to stališče mogoče sklicevati v primeru, ko je bila pritožba vložena, a jo je višje sodišče zavrnilo. V takšnem primeru je, kljub pravnomočnosti odločitve, predmet presoje v odškodninskem sporu še vedno lahko vprašanje, ali so sodniki (prve in druge stopnje) ravnali protipravno v smislu 26. člena Ustave.
Za odločitev v obravnavani zadevi ni odločilno, da je otrokova mati ravnala v nasprotju z zavezami iz 106. člena ZZZDR, saj njeno ravnanje ni pravno pomemben vzrok. Pomembno je v povezavi s presojo protipravnosti ravnanja ali opustitev organov, za katera odgovarja država. ESČP pri presoji, ali je bila zaradi neučinkovitosti pri vzpostavitvi stikov med otrokom in nerezidenčnim staršem, ker jih je oviral oziroma onemogočal rezidenčni starš, kršena pravica iz 8. člena EKČP, upošteva tudi, ali nacionalno pravo določa mehanizme za preprečitev takega ravnanja in ali jih je nacionalno sodišče uporabilo.
Center za socialno delo in sodišče sta imela v času veljavnosti ZZZDR pri zagotovitvi stikov dolžnost prizadevanja, ne rezultata. Ukreniti sta bila dolžna vse, kar je bilo mogoče od njiju razumno pričakovati glede na predpise in specifične okoliščine vsakega posameznega primera, kakršne so bile v času, ko stiki niso bili omogočeni, pa bi bili otroku v korist. Če te zaveze nista kršila, jima protipravnosti ni mogoče očitati.
ZKme-1 člen 42, 42/2, 57. Uredba Sveta (ES) št. 479/2008 z dne 29. aprila 2008 o skupni ureditvi trga za vino, spremembi uredb (ES) št. 1493/1999, (ES) št. 1782/2003, (ES) št. 1290/2005 in (ES) št. 3/2008 ter razveljavitvi uredb (EGS) št. 2392/86 in (ES) št. 1493/1999 člen 4, 4/2, 10. Uredba Komisije (ES) št. 555/2008 z dne 27. junija 2008 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 479/2008 o skupni ureditvi trga za vino glede podpornih programov, trgovine s tretjimi državami in obsega vinogradniških površin ter o izvajanju nadzora v vinskem sektorju člen 97. Uredba komisije (ES) št. 1122/2009 z dne 30. november 2009 o podrobnih pravilih za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 73/2009 v zvezi z navzkrižno skladnostjo, modulacijo ter integriranim administrativnim in kontrolnim sistemom v okviru shem neposrednih podpor za kmete, določenih za navedeno uredbo, ter za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1234/2007 v zvezi z navzkrižno skladnostjo v okviru sheme podpore, določene za sektor vina člen 80. ZKme-A člen 4, 8, 17. URS člen 155, 155/1.
posebni primeri odprave, razveljavitve in spremembe odločbe - sredstva prejeta od Agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja - izplačilo priznanih sredstev - izvajanje nadzora - prepoved retroaktivne veljave predpisov - retroaktivna uporaba zakona - prava retroaktivnost - poseg v pravnomočno odločbo - ustavna odločba - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Ustava sicer dopušča odpravo oziroma spremembo pravnomočnih odločb, če primere in postopek za odločanje o takšnih posegih določa zakon (158. člen), a je v povezavi z določbo 155. člena (prepoved povratne veljave pravnih aktov) in 2. člena Ustave tudi določbo 158. člena treba razlagati tako, da so posegi v pravnomočne odločbe praviloma dopustni le, ko zakon tak poseg predvidi še pred izdajo pravnomočne odločbe. Zakon, ki poseg v pravnomočno odločbo predvidi naknadno, sam po sebi sicer še ne učinkuje za nazaj, zato za njegovo ustavnost Ustava RS ne določa tako strogih pogojev, kot jih v 155. členu določa za retroaktivne zakone. Ker pa bi taka ureditev imela učinke, podobne retroaktivnim (poseg v pridobljene pravice), je prav tako dopustna le izjemoma in le ob posebej upravičenih razlogih.
Določba drugega odstavka 42. člena Zakona o kmetijstvu, kot je bila uveljavljena z novelo ZKme-1A (Uradni list RS, št. 57/2012), se ne uporablja za odločbe, ki so postale pravnomočne pred dnevom njene uveljavitve, to je pred 28. 7. 2012. Ker se obravnavano izredno pravno sredstvo uporablja že za dokončne odločbe, pa se omenjeno stališče razteza tudi nanje, torej, da se izredno pravno sredstvo ne uporablja za odločbe, ki so postale dokončne pred 28. 7. 2012.
Z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca grafologa je sodišče druge stopnje kršilo toženčevo pravico do izvedbe predlaganega dokaza iz 22. člen Ustave. Zgolj z laično primerjavo podpisov iz pravdnega spisa ni moglo odstraniti vzpostavljenega dvoma, da je bila osebna vročitev tožbe opravljena v skladu z določili ZPP.
Nosilno stališče revizije, da bi se v tem odškodninskem sporu lahko dokazovalo, da se je sporni historični dogodek odvil drugače kot je to opisano v pravnomočni oprostilni sodbi, je v nasprotju z oškodovančevo domnevo nedolžnosti. Toženkini ugovori in predlagani dokazi so bili zaradi učinkovanja domneve nedolžnosti oziroma vezanosti pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko oprostilno sodbo pravno nepomembni.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00028030
ZPP člen 367a, 373, 373/2, 336, 374, 374/1, 383. ZPP-E člen 122. ZUS-1 člen 22, 22/1. URS člen 23, 120, 120/3.
pritožba zoper sklep o zavrženju revizije - nepopolna revizija - vračanje nepopolnih vlog v dopolnitev - poziv na dopolnitev vloge - objektivni pomen revizije - pravica do sodnega varstva
Vrhovno sodišče se ne strinja s pritožnico, da bi v upravnem sporu moralo drugače razlagati določbo 383. člena ZPP, ki v povezavi s 336. členom ZPP izključuje vračanje nepopolnih vlog v dopolnitev.
V upravnem sporu o zakonitosti upravnega akta je treba zagotoviti pravico do pritožbe le, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje kot tožena stranka in je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt (prvi odstavek 73. člena ZUS-1). Že v tem pritožbenem postopku pa pritožnik (enako kot v pravdi) glede na 336. člen ZPP nima priložnosti dopolnjevati pritožbe. Če te možnosti ni in zato tudi ni načelne dolžnosti sodišča k pozivanju na odpravo pomanjkljivosti, je toliko manj razumno pričakovanje, da bi taka dolžnost morala obstajati v postopku z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00027589
URS člen 33, 60, 67. SPZ člen 19, 33, 92, 92/1.
izpraznitev in izročitev nepremičnin - reivindikacijska tožba - neposredna posest - dejanska oblast nad stvarjo - začasna uporaba stvari - skvot - avtonomna cona - določljivost subjekta na katerega se ukrep nanaša - neposredni uporabnik nepremičnin - samoupravna lokalna skupnost - socialna funkcija lastnine - konflikt med zasebnimi in javnimi interesi - javno dobro
Revidentka nasprotuje stališču, da tožene stranke ni mogoče zavezati k vračilu spornih nepremičnin prostih vseh oseb. A v okoliščinah konkretnega primera je tak zaključek na mestu. Nepremičnine, ki so predmet izročitve po obsodilnem delu sodb nižjih sodišč, uporabljajo številne, medsebojno nepovezane in celo neznane osebe. Z drugimi besedami: krog njenih uporabnikov je odprt, saj je daljše časovno obdobje (pred letom 2016) uporabnik lahko postal vsak. Na spornem območju je tako nastal neke vrste "kvazijavni" prostor, sredi katerega je vzniknila t. i. avtonomna cona.
Takšna območja so navadno v lasti oseb javnega prava. Lastnina oseb javnega prava pa vselej služi javnosti in ne zasebnim interesom posameznikov. Varstvo javne lastnine je zato predvsem varstvo reda in ne varstvo temeljnih človekovih pravic. Odločitev osebe javnega prava o ravnanju z nepremičninami v njeni lasti je bolj kot pravno, politično (v pomenu demokratičnega urejanja javnih stvari) vprašanje.
Pravni zaključek o izključni dejanski oblasti toženca bi bil v nasprotju z zavrnitvijo spornega dela zahtevka. A problem te kontradikcije ni v zavrnitvi spornega dela zahtevka v tej pravdi, marveč v pravnem sklepu o izključni dejanski oblasti, na katerega je svojo odločitev (očitno) oprlo sodišče v pravdi zaradi sodnega varstva posesti.
ZUS-1 člen 4, 5, 5/4, 36, 36/1-4. ZPNačrt člen 14.
občinski prostorski načrt (OPN) - splošni akt - izpodbijanje splošnega akta - učinkovito pravno sredstvo - zahteva za oceno ustavnosti - odločba Ustavnega sodišča - pristojnost Ustavnega sodišča - subsidiarno sodno varstvo po 4. členu ZUS-1
Prostorske akte (med njimi OPN) kot splošne in abstraktne pravne akte na podlagi ZPNačrt je mogoče izpodbijati v postopku pred Ustavnim sodiščem, saj je to v pristojnosti slednjega, če so za to izpolnjeni ustavni in zakonski pogoji.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00028627
ZIZ člen 10, 10/1. URS člen 23, 156. URS člen 156.
dovoljenost revizije v izvršilnem postopku - predlog za dopustitev revizije - pravica do enakosti pred zakonom - vložitev zahteve za presojo ustavnosti
Skladno s 156. členom Ustave, sodišče postopek prekine in zahteva presojo ustavnosti, če meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven. Dodaten pogoj za začetek takšnega postopka je, da je določba zakona, za katero sodišče meni, da bi lahko bila neustavna, relevantna za konkreten primer, v katerem se ta problem pokaže. Z drugimi besedami: zahtevani poseg Ustavnega sodišča mora (vsaj potencialno) imeti vpliv na odločitev sodišča v konkretni zadevi.
Največ kar bi predlagatelj po odločitvi Ustavnega sodišča lahko dosegel je, da bi Vrhovno sodišče njegov predlog (kot dopusten) vsebinsko obravnavalo. A dejstvo je, da bi v takem primeru predlog zavrnilo in na njegov resničen pravni položaj (na njegov uspeh v konkretnem, kontradiktornem izvršilnem postopku) odločitev Ustavnega sodišča ne bi v ničemer vplivala. Nasprotno, s prekinitvijo odločanja o (vsebinsko) neutemeljenem predlogu za dopustitev revizije v enostranskem postopku pred Vrhovnim sodiščem, bi le de facto odložil upnikovo sodnovarstveno upravičenje v dvostranskem izvršilnem postopku.
URS člen 21, 125. ZGJS člen 3, 3/2, 7, 59. ZLS člen 21, 21/2-5, 62. Uredba o oskrbi s pitno vodo (2012) člen 5. Odlok o oskrbi s pitno vodo na območju občin Braslovče, Polzela, Prebold, Tabor, Vransko in Žalec (2012) člen 2, 40.
pasivna legitimacija - zavezanec za plačilo storitve obvezne javne gospodarske službe - financiranje gospodarske javne službe - odlok o oskrbi z vodo - stroški porabe vode - uporabnik storitve javne službe - najemnik nepremičnine - javno dobro - urejanje s podzakonskim aktom - exceptio illegalis - dopuščena revizija
Občina sicer lahko predpise iz svoje pristojnosti izda brez izrecnega napotila v zakonu, a ti ne smejo biti v nasprotju z zakoni. V obravnavanem primeru je občina z opredelitvijo pojma uporabnika obvezne javne gospodarske službe presegla okvire zakona. Podzakonski predpis sicer lahko ureja način izvrševanja pravic in obveznosti ter podrobneje določa vsebino teh pravic in obveznosti, pri čemer nujno interpretira zakon v določenem obsegu. Vendar pri svojem normiranju ne sme zoževati zakonskih pravic
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00028625
ZFPPIPP člen 391. ZFPPIPP-G člen 34, 34/2. ZPP člen 367a, 367a/1.
dopuščena revizija - osebni stečaj - izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - obdobje izpodbojnosti - novela ZFPPIPP-G - prehodne in končne določbe - retroaktivnost
Revizija se dopusti glede vprašanja ali je določilo drugega odstavka 34. člena ZFPPIPP-G, kjer določa, da se spremenjeni 391. člen ZFPPIPP uporablja tudi za pravne posle in pravna dejanja, ki jih je stečajni dolžnik z ožje povezanimi sklenil ali izvedel pred 26. 4. 2013, skladno z Ustavo RS.
občinski prostorski načrt (OPN) - splošni akt - izpodbijanje splošnega akta - učinkovito pravno sredstvo - zahteva za oceno ustavnosti - odločba Ustavnega sodišča - pristojnost Ustavnega sodišča
Prostorske akte (med njimi OPN) kot splošne in abstraktne pravne akte je na podlagi ZPNačrt mogoče izpodbijati v postopku pred Ustavnim sodiščem, saj je to v pristojnosti slednjega, če so za to izpolnjeni ustavni in zakonski pogoji.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00028118
ZMed člen 39, 39/2. ZPP člen 379, 379/1. URS člen 156.
zahteva za oceno ustavnosti - protiustavnost ZMed - razveljavitev neustavne zakonske določbe - nadaljevanje prekinjenega postopka - mediji - pravica do objave popravka - pravica do izjave v postopku - vročanje - vročitev pritožbe v odgovor
Ker opustitev vročanja pritožbe tožencu v odgovor temelji na protiustavni in s strani Ustavnega sodišča razveljavljeni zakonski ureditvi (drugi odstavek 39. člena Zakona o medijih, Odločba Ustavnega sodišča U-I-196/17), je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). V njem bo morala biti tožencu pritožba vročena v odgovor oziroma mu biti omogočena pravica do izjave.
ZKP člen 35, 42.. ZS člen 116.. ZSS člen 31.. URS člen 23.
krajevna pristojnost - prenos krajevne pristojnosti - izločitev sodnika - pristojnost za odločanje - nepristranskost sojenja - dvom v nepristranskost sojenja - videz nepristranskosti - splošno znana dejstva - avtoriteta sodne oblasti - javno zaupanje
Nepristranskost sodnikov kot nosilcev sodne funkcije na posameznih sodiščih je namreč treba ocenjevati tudi po tem, kako lahko (ne)pristranskost sodnikov razumejo stranke v postopku in kako se razume v očeh javnosti. Vrhovno sodišče ob tem poudarja, da odločitev o prenosu krajevne pristojnosti izven območja sodne pristojnosti Višjega sodišča v Mariboru ne pomeni nezaupanja do dela Višjega sodišča v Mariboru in nižjih sodišč z njegovega območja, temveč, upoštevaje specifične okoliščine konkretne zadeve, prispeva k zagotavljanju (objektivnega videza) nepristranskosti sojenja v očeh obdolženca in splošne javnosti ter h krepitvi avtoritete sodstva kot celote.