Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je pravilna razlaga Upravnega sodišča, da je statični delovni stroj po prvem odstavku 93. členu Zakona o trošarinah (ZTro-1) le stroj, ki: ne izpolnjuje pogojev za registracijo za udeležbo v javnem prometu, se med različnimi lokacijami delovišč premika na posebnih vozilih s specialnimi prevozi, je njegova mobilnost omejena na zaprto delovišče/gradbišče in služi samo za občasno premikanje po njem ter se hkrati v času opravljanja svoje funkcije ne premika in deluje kot statični delovni stroj?
2. Ali je 93. člen Zakona o trošarinah (ZTro-1) glede vračila trošarine za energente, ki se dokazljivo porabijo za pogon strojev v gradbeništvu, ki se uporabljajo pri dejanskem opravljanju dejavnosti, ki se uvršča v področje "Gradbeništvo", v skladu s predpisom, ki ureja standardno klasifikacijo dejavnosti, v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave Republike Slovenije) in svobodno gospodarsko pobudo (74. člen Ustave Republike Slovenije)?
Okoliščina, da je PUP za mesto Maribor urejal območje prostorske planske enote St 10 S, sama po sebi ne izključuje drugačnega urejanja dela te planske enote s kasneje sprejetim (v letu 2013 tudi spremenjenim) OPPN za del PPE St 10 S in s tem tudi prenehanja veljavnosti PUP v tem delu. Revidenta namreč ne trdita, da omenjeni OPPN ne bi bil v skladu s prostorskimi sestavinami oziroma da v njih ni bilo podlage za sprejem OPPN z namenom izvedbe prostorske ureditve območja, za katerega je bilo v prostorskih sestavinah predvideno urejanje s PIN. Navedeno stališče tudi v ničemer ne posega v prenehanje veljavnosti PUP z dnem uveljavitve OPN in v postopek njihovega spreminjanja in dopolnjevanja, določena v četrtem odstavku 96. člena ZPNačrt.
OPN je hierarhično višji predpis kot OPPN, saj mora biti ta skladen z OPN. Navedeno razmerje izhaja iz vsebine njunega urejanja.
Iz četrtega odstavka 95. člena ZPNačrt ne izhaja, da bi moral biti na tej podlagi sprejeti OPPN v skladu s PUP oziroma z v njem določenimi prostorskimi izvedbenimi pogoji. Biti pa mora skladen s prostorskimi sestavinami v preteklosti sprejetih občinskega dolgo- in srednjeročnega družbenega plana. Že na podlagi te ureditve, ki je specialna v razmerju do določb, ki veljajo za sprejem OPPN po uveljavitvi OPN, je mogoče sklepati, da med OPPN in PUP ni vzpostavljenega hierarhičnega odnosa na način, kot je za OPPN in OPN določen v četrtem odstavku 15. člena ZPNačrt.
Oba prostorska izvedbena akta (PUP in PIN) sta vsak za svoje območje urejanja določala pogoje za gradnjo objektov in je kasnejši PIN, sprejet za določeno območje urejanja, nadomestil na istem območju do tedaj veljavni PUP. Slednji so torej že na podlagi zakona veljali le do sprejema izvedbenega načrta. Tako PUP kot PIN pa so morali biti usklajeni s hierarhično višjima aktoma (dolgo- in srednjeročnim planom občine), medtem ko tak odnos med njimi ni bil, niti ni mogel biti vzpostavljen.
Iz zakonske zahteve, da PIN upošteva prostorske sestavine občinski družbenih planov, in na drugi strani iz enake zahteve za OPPN po četrtem odstavku 95. člena ZPNačrt izhaja, da gre za vsebinsko primerljiva prostorska predpisa.
Zoper odločbo o izredni upravi revident ni vložil tožbe, tožba dveh tožnikov pa je bila zavrnjena. Dejanske ugotovitve iz odločbe o izredni upravi je zato treba šteti za resnično ugotovljene (res judicata pro veritate habetur). Pri zahtevi za zaslišanje nekdanjega zakonitega zastopnika revidenta gre po povedanem za dokaz, ki ne more biti pomemben za odločitev in ga zato ni bilo treba izvesti (enako določa druga alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Kljub zatrjevanju v reviziji, da naj bi tožnik v sodnem postopku predlagal postavitev izvedencev, pregled tožbe pokaže, da to ne drži.
Glavna obravnava sicer ni namenjena zgolj izvajanju dokazov, pač pa je v splošnem namenjena zagotavljanju splošne pravice strank do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave RS) oziroma zagotavljanju pravice do poštenega sojenja (prvi odstavek 6. člena EKČP). Vendar pa ob prepovedi navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov (342. člena ZBan-1) v tem konkretnem postopku ne more biti sama sebi namen.
Razlaga ZzdrS, ki sta jo zavzeli nižji sodišči, je ustavno skladna in sledi namenu zakona. Dejstvo, da oškodovanost javnih sredstev numerično ni izkazana, ne pomeni, da ni trpel sistem, katerega namen je uresničevanje pravice do zdravstvenega varstva iz 51.člena Ustave. Prav to pa je vrednotna podstat zakonskega pravila, ki ga je toženec prekršil.
Odgovor na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje se glasi: v primeru, da naslovnik v roku iz 142. člena ZPP pisanja ne prevzame na pošti, je tega dopustno vrniti sodišču, če ga ni mogoče pustiti v hišnem predalčniku, tudi, če je ta premajhen (čeprav je sicer v splošnem uporaben). Z vidika pravice do izjave pa zadošča, da je naslovnik na vrnitev konkretne pošiljke sodišču opozorjen s tipskim obvestilom za primer osebne vročitve v skladu s Pravilnikom o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem postopku, v katerem je navedeno tudi, da bo pismo vrnjeno sodišču, ki je odredilo njegovo vročitev, če naslovnik predalčnika nima ali je ta neuporaben.
Pri presoji o protipravnosti sporne objave na Twitterju ni pravilen jezikovno-analitičen pristop ampak je treba izhajati iz tega, kakšen je bil hipni učinek objave na povprečnega uporabnika oziroma sledilca. Pri omejevanju izražanja v tovrstnem komunikacijskem okolju je treba zaradi doktrine zastraševalnega učinka (chilling effect) hkrati upoštevati način nastajanja sporočil.
Po oceni Vrhovnega sodišča zato, ker gre za objavo na Twitterju, zgolj to, da je toženec objavil le satirično, sarkastično ter za tožnico osebno žaljivo prispodobo, verbalno karikaturo, in ne tudi obsežnejšega vsebinskega odziva na televizijsko oddajo, ne zadošča za oceno, da je bil njegov namen zaničevanje in razvrednotenje tožnice.
Če je sodišče pri presoji protipravnosti pri uresničevanju svobode izražanja prestrogo, lahko posameznike zaradi strahu pred sankcijo odvrača tudi od ustavno še sprejemljivega izražanja in deluje samoomejitveno. To pa je, ko gre za svobodo izražanja, škodljivo za razvoj demokratične družbe in pluralizma. Prav to nehoteno razsežnost zastraševalnega učinka (chilling effect) mora tudi imeti pred očmi sodišče, ko razsoja v primeru konflikta med svobodo izražanja in drugimi ustavnimi pravicami.Ko gre za izražanje prek družbenih omrežij, kot je Twitter, s specifičnim slogom in načinom izražanja, je nevarnost zastrašitvenega učinka toliko večja.
Toženec se je s „čivkom“ odzval na televizijski prispevek, v katerem je novinarka v zvezi s pomembno družbeno temo izpostavila nekatere člane politične stranke, katere predsednik je. Tožnica je bila ob sporni objavi urednica dnevno-informativnih oddaj na nacionalni radioteleviziji. Ta je javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena, saj opravlja javno službo z namenom zagotavljanja demokratičnih, socialnih in kulturnih potreb državljank in državljanov. Tožnica je torej opravljala z vidika pravice javnosti do obveščenosti izjemno pomembno, odgovorno delo ter zato javni kritiki izpostavljeno delo. To pomeni, da je bila tako kot toženec tudi ona javna oseba, pri teh pa so meje dovoljene kritike širše kot pri zasebnikih, zlasti kadar se kritika nanaša na njihovo ravnanje, povezano z družbeno pomembnim položajem, ki ga zasedajo. Zato mora s svojo funkcijo in z njo povezano institucionalno odgovornostjo sprejeti tudi pričakovanja o višjem tolerančnem pragu, takem, kot se pričakuje od nosilcev pomembnih javnih funkcij.
Sodišče je dolžno zavarovati ustavne pravice posameznikov pred zlorabami svobode izražanja, prav tako pa mora paziti, da z omejitvami svobode izražanja ne ogrozi demokratične razprave. Zaradi vsebine toženčevega visoko varovanega političnega sporočila, ki prevladuje nad obliko, v kateri je bilo izraženo in zaradi česar je oblika varovana tako kot vsebina, nadalje, zaradi konteksta v katerem je bila sporna izjava podana ter družbenega položaja obeh pravdnih strank, vključno z institucionalno odgovornostjo tožnice kot urednice dnevno-informativnega programa na javni radioteleviziji, se je večina članov senata Vrhovnega sodišča odločila, da v tem konfliktu med svobodo političnega izražanja toženca in pravico do časti in dobrega imena tožnice da prednost razsvetljenskemu načelu, da samo svobodna razprava o pomembnih družbenih temah omogoča približevanje resnici. Tako je prevladalo stališče, da je treba dati prednost svobodi političnega izražanja. Vrhovno sodišče se zato ni opredeljevalo do nepravnih razsežnosti toženčeve izjave.
Namen sodne hrambe oporoke je v večji pravni varnosti – oporočitelj oporoko zaupa sodišču z namenom, da bi jo varovalo pred uničenjem, izgubo in zlorabo - ter olajšanju dokazovanja. Tožnik je utemeljeno zaupal sodišču in pričakoval, da bo ravnanje sodišča v zvezi s sodno hrambo oporoke kot pomembnim pravnim poslom za primer smrti še posebej skrbno. Zato se je utemeljeno zanesel na ugotovitev sodnice, da oporoke pokojnice ni v sodni hrambi in v zmotnem prepričanju o resničnosti te izjave pristal na sklenitev dednega dogovora in zakonito dedovanje.
Sklenitev dednega dogovora ne pomeni, da je privolil v kršitev in se odpovedal uveljavljanju škode, ki mu je nastala s protipravnim ravnanjem sodišča
Da bi Vrhovno sodišče lahko presodilo o tem, da se plačilo odvetnika neustavno razlikuje v tem, da se v primeru plačila odvetnikov iz sredstev proračuna zniža za polovico vrednosti po OT, za sodne izvedence, cenilce in tolmače pa ne, bi moral revident utemeljevati ter izkazati, da tako znižanje plačila odvetnika poseže v bistveno enak sistem plačil za dela sodnega izvedenca, cenilca ali tolmača na podlagi pravilnikov. To pa iz revizijskih navedb ne izhaja, niti navedeno ni samo po sebi (očitno) razvidno Vrhovnemu sodišču.
Pridobitev služnosti v javno korist s priposestvovanjem ne more pomeniti sredstva za obid prisilnih predpisov o razlastitvi in posledično ni mogoče dopustiti pridobitev služnosti v javno korist s priposestvovanjem, ki ne bi bilo dobroverno (še posebej če ne bi temeljilo na pravnoposlovni podlagi). Upoštevna je tudi odločba Ustavnega sodišča Up-849/14.
V konkretnem primeru ne gre za klasičen primer gradnje na tujem svetu. Mejaša sta kupca zemljišč, na katerih je bila s strani skupnega pravnega prednika - investitorja - zgrajena sporna hiša, ki je s svojim SZ vogalom že tedaj presegla parcelno mejo za 3 m². V tem pomenu, torej kot kvazi odškodninsko posledico že zatečenega dejanskega stanja, je treba razumeti presojo primerne odškodnine iz 47. člena SPZ.
Revident je vedel, kaj kupuje, pri čemer je ključno, da je investitorju že tedaj jamčil, da ne bo oviral niti gradnje na sosednji parceli niti njene uporabe ter bo pristal na uskladitev meje "odpovedujoč se kakršnikoli odškodnini." Po mnenju Vrhovnega sodišča ni upravičen do nobene odškodnine; obstoječe dejansko stanje je le naključna posledica neizvedenih (pre)parcelacij, zatrjevana razlastitev pa navidezna. Nepravdni postopek se je tako pokazal le kot naknadna tehnična uskladitev sicer v zasnovi neproblematične čezmejne gradnje.