Vnaprejšnja dokazna ocena je tako izjemoma sprejemljiva le, če sodišče izčrpno in prepričljivo argumentira, zakaj predlagani dokaz ne bi vplival na odločitev, pri tem pa mora izhajati iz predpostavke, da bi ta dokaz uspel dokazati zatrjevano dejstvo, ne glede na to pa bi sodišče glede na ostala ugotovljena dejstva in prepričljivost ostalih dokazov odločilo enako. Gre za situacijo, ko bi se kot resnično potrdilo tisto, kar je stranka s predlogom želela dokazati, pa to kljub vsemu ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev v sporu. V takem primeru gre v bistvu za nerelevanten dokaz, ki kljub uspešni izvedbi ne bi mogel vplivati na ugotovitev upoštevnih in odločilnih dejstev.
Pri dokaznem predlogu, naj se kot priče zaslišijo predstavniki izvajalcev del (izdajateljev računov), ne gre za zgoraj opisan primer. Revidentka z njim namreč ni dokazovala dejstev, ki so bila v izpodbijani odločbi že dokazana, ali dejstev, ki niso pomembna za odločitev, temveč nasprotna dejstva, takšna, ki bi glede na njene trditve morebiti lahko spremenila višino ugotovljene davčne obveznosti. Z zaslišanji je namreč želela dokazati dejansko izvršitev zaračunanih storitev in s tem verodostojnost prejetih računov, ki so bili podlaga za knjiženje spornih odhodkov.
Stališče Upravnega sodišča, da izpovedba predlaganih prič ne bi mogla privesti do drugačne odločitve v obravnavnem upravnem sporu, pomeni vnaprejšnjo dokazno oceno, ki ni dopustna in pomeni kršitev revidentkine pravice do obravnavanja pred sodiščem. Na takšen način je bilo stranki onemogočeno dokazovanje odločilnega dejstva, tj. dejanske izvedbe zaračunanih del in s tem višine davčno priznanih odhodkov. S tem je Upravno sodišče kršilo načelo kontradiktornosti postopka, kar pomeni tudi kršitev pravice do izvedbe glavne obravnave iz prvega odstavka 51. člena ZUS-1 oziroma pravice do izvajanja dokazov iz 22. člena Ustave, na kar utemeljeno opozarja revizija.
Z uporabo izrednega pravnega sredstva iz 90. člena ZDavP-2 je mogoče doseči odpravo, razveljavitev ali spremembo pravnomočne odmerne odločbe (tudi) zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je v očitnem nasprotju s podatki iz uradnih oziroma javnih evidenc, ki so dostopne davčnemu organu, saj to šteje za očitno napako pri ugotovitvi dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za izdajo odmerne odločbe.
"Očitnost" se nanaša (tudi) na napako v dejanskem temelju odločitve, ki pa mora dosegati določeno stopnjo prepoznavnosti, da jo lahko kvalificiramo kot tako. Ne more šteti za očitno tista napaka, ki terja nadaljnji zahtevnejši postopek ugotavljanja pravilnega dejanskega stanja, prav tako pa tudi ne tista, ki terja kompleksno presojo dejstev oziroma visoko stopnjo subjektivnosti pri presoji njihove pravilnosti (resničnosti). Iz pojma očitne napačnosti so torej izključeni primeri, ko je za ugotovitev napačnosti določenega dejstva treba izvajati zahtevne postopke z izvedencem, prav tako pa tudi ni mogoče očitne napačnosti utemeljevati na tem, da naj bi uradna oseba pristojnega organa v postopku zmotno ocenila kot verodostojno izpoved določene priče itd. Očitna napačnost glede ugotovitve dejanskega stanja je tako le tista, kjer je mogoče ugotoviti očitni razkorak med v odločbi ugotovljenim dejanskim stanjem in dejstvi, ki jih je mogoče ugotoviti na podlagi objektivnih meril, brez zahtevnih ugotovitvenih postopkov preverjanja njihove resničnosti.
Čeprav je bil zavezanec neskrben in v okviru predpisanih možnosti občini ni sporočil predpisanih podatkov, z ZDavP-2 ni omejen pri uveljavljanju očitne napake pri ugotavljanju dejanskega stanja pri odmeri NUSZ.
Izredno pravno sredstvo iz 90. člena ZDavP-2 lahko zavezanec uveljavlja tudi z navedbami, da je prišlo do očitne napake, ker je odmerna odločba o NUSZ utemeljena na podatkih, ki so v nasprotju s podatki iz javnih evidenc, do katerih lahko dostopata tudi tožena stranka oziroma občina. V ta okvir lahko sodijo tudi podatki iz zemljiške knjige.
Vendar pa je treba v vsakem posameznem primeru uporabe tega izrednega pravnega sredstva ugotoviti, ali gre za očitno napako v zgoraj navedenem smislu. Če namreč napačnost ne izhaja očitno že iz vpogleda v navedene javne evidence in evidence, s katerimi razpolaga tožena stranka, temveč bi bilo treba za tako ugotovitev izvajati nadaljnji kompleksnejši postopek presoje pravilnosti dejanskega stanja v povezavi z drugimi dejstvi in dokazi, potem ne gre za očitno napako pri ugotovitvi dejanskega stanja iz 90. člena ZDavP-2. Navedena očitnost napačnega dejanskega stanja je vprašanje presoje v vsakem primeru posebej, tako da navedeno stališče glede prepoznavanja očitne napake na podlagi vpogleda v uradne evidence ne izključuje drugih primerov, kjer bi bilo tovrstno očitno napako, ki je vodila do previsoke in nezakonite obdavčitve davčnega zavezanca, mogoče prepoznati na podlagi enostavne in preproste presoje drugih dokazov (npr. ob vpogledu v listino, iz katere napačnost ugotovitve dejanskega stanja izhaja že na prvi pogled).
Zaradi opustitve pojasnilne dolžnosti bi toženka lahko odgovarjala le, če bi tožnici nastala škoda, ker bi se uresničilo katero izmed tveganj, na katera bi morala biti opozorjena, vendar ni bila. Očitek, da ji zdravnik ni pojasnil, da ima inverzni astigmatizem in jo seznanil z mestom dioptrije, bi bil torej lahko pomemben le ob hkratni ugotovitvi, da je do negativnih posledic zaradi s tem povezanega zapleta tudi v resnici prišlo.
Tožniki v konkretnem, in drugih istovrstnih primerih, državi očitajo, da dovoljuje (prekomeren) promet po cestah, ne da bi ob tem (ustrezno) zavarovala njihove osebnostne pravice (do zdravega življenjskega okolja, do zasebnosti, doma in družinskega življenja). Očitajo ji torej opustitev nalog, ki jih je dolžna opravljati (zagotavljati) v okviru svoje oblastne funkcije. Prav odškodninsko odgovornost države, ki izhaja iz takšnih razmerij, pa ureja 26. člen URS. Ta predvideva odgovornost za protipravno (in krivdno) povzročitev škode v zvezi z izvajanjem (oblastne) dejavnosti.
Država, ki dovoljuje vožnjo po cesti (in s tem dovoljuje izvajanje splošno koristne dejavnosti) od tega nima neposredne koristi. S tem uresničuje javni interes (tj. interes vseh, ki cesto uporabljajo za lokalne, med-regijske ali mednarodne, osebne ali tovorne prevoze), in ne svojega lastnega. Poleg tega država s takšnim dovoljenjem zagotavlja možnosti za mobilnost prebivalstva, s čimer prav tako uresničuje (izvršuje) eno od svojih oblastnih nalog. Stališče, da je za škodo, ki nekaterim posameznikom zaradi hrupa nastaja, odgovorna objektivno (torej neodvisno od tega, kaj bi za zmanjšanje hrupa sploh lahko storila in kako bi s tem posegla v pravice drugih), tako državi nalaga nesorazmerno breme, za katerega v obstoječem pozitivnopravnem redu ni ustrezne podlage.
Izpodbijani sklep (o razrešitvi predsednice okrajne volilne komisije) je upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1 in se posledično zagotavlja učinkovito sodno varstvo pravic in pravnih interesov tožnice v upravnem sporu.
Ob dodelitvi sodnika na mesto direktorja Centra za izobraževanje v pravosodju je že do take mere poseženo v položaj sodnika, da ne more hkrati opravljati tudi sodniške službe, z njegovim neposrednim delom pri vodenju navedenega centra, ki deluje v okviru ministrstva, pa je s tem lahko objektivno postavljena pod vprašaj njegova neodvisnost pri opravljanju funkcije predsednika volilne komisije, s tem pa se lahko vzpostavlja razumen dvom v videz take neodvisnosti.
Okoliščina, da tožnica vodi Center za izobraževanje v pravosodju na Ministrstvu za pravosodje in ne opravlja sodniške službe oziroma jo skladno z zakonsko določbo niti ne sme (tretji odstavek 71. c člena ZSS), predstavlja razlog za predčasno razrešitev z mesta predsednice volilne komisije po drugem odstavku 35. člena ZVDZ.
Takšno situacijo pa je treba razlikovati od položajev sodnikov, ki jih obravnava prvi odstavek 71. c člena ZSS in kjer nastopi možnost, da se lahko sodnika v času dodelitve na višje sodišče, Vrhovno sodišče ali v strokovno službo Sodnega sveta, v celoti ali deloma oprosti opravljanja sodniške službe.
Odločitev o izvolitvi v naziv je po vsebini predmet avtonomne strokovne presoje pristojnih organov univerze. Zato je tudi vprašanje vsebine obsega njene utemeljitve oziroma obrazložitve izraz navedenega avtonomnega strokovnega vrednotenja, česar sodišče ne more ocenjevati, saj bi s tem stopilo na polje presoje tiste vsebine, ki mu je po Ustavi odtegnjena. Zato se tudi pravna dolžnost obrazložitve oblastvenih odločitev kot izraz spoštovanja pravice iz 22. člena Ustave ne po svoji vsebini ne po svoji funkciji ne razteza na avtonomne, strokovne odločitve univerze in visokošolskih zavodov, v katerih se ne odloča o pravicah ali obveznostih strank.
Univerza je obrazložitev dolžna podati le glede uresničevanja procesnih pravic kandidata, torej le s predstavitvijo poteka postopka in utemeljitvijo, ki omogoča preizkus, ali je odločanje potekalo v predpisanih okvirjih. Preizkus sodišča prve stopnje preko teh okvirov ne more in ne sme posegati. V nasprotnem primeru bi sodišče prve stopnje nedopustno poseglo v revidentkino ustavno (58. člen Ustave) in zakonsko (po ZVis) zagotovljeno avtonomijo.
Glede na vsebino, ki je lahko predmet sodnega preizkusa, mora odločba v postopku habilitacije vsebovati obrazložitev o tem, kako so bile izvedene volitve in kakšen volilni izid je bil dosežen in to tako, da je mogoč preizkus, ali je postopek tekel v predpisanih okvirjih.
Pri dostopu do informacij imajo posebna določila področne (procesne) zakonodaje glede možnosti oseb za vpogled v spise sodišč in drugih pristojnih organov značaj specialne ureditve (lex specialis) glede na določbe ZDIJZ. To se nanaša tudi na kazenski pregon in informacije, ki se nahajajo v tožilskih oziroma sodnih spisih v (pred)kazenskih zadevah. ZDIJZ se lahko kot splošnejši predpis uporablja le v tistih primerih in v zvezi z dostopom do tistih informacij, do katerih dostop ni urejen z navedenimi specialnimi zakoni. V obravnavanem sporu to pomeni, da se ZDIJZ lahko uporabi le glede dostopa do tistih podatkov, ki so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, ki se ne nahajajo v sodnih ali državnotožilskih spisih.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
I. Ali mora društvo v postopku registracije društva svojo pridobitno dejavnost v temeljnem aktu društva tudi opisno opredeliti tako, da je iz opisa razvidno, kako so izpolnjeni pogoji po prvem odstavku 25. člena Zakona o društvih (povezanost z nameni in cilji društva)?
II. Ali pojem "podjetje" po 32. točki 3. člena Zakona o prevozih v cestnem prometu zajema vse oblike pravnih oseb in torej npr. tudi društva po Zakonu o društvih, ali pa zajema samo pravne in fizične osebe, ki jih ureja Zakon o gospodarskih družbah?
III. Ali je šesto alinejo prvega odstavka 9. člena Zakona o društvih (ki določa, da mora temeljni akt društva določati tudi "upravljanje društva"), treba razumeti na način, da mora društvo v temeljnem aktu urediti tudi:
1.) način sklica in način izvedbe korespondenčne seje organa društva, če temeljni akt društva določa, da se seje organa lahko izvede korespondenčno,
2.) način obveščanja članov društva o sejah organov društva in
3.) da člani v naprej dobijo dnevni red in gradiva za sejo organa z navedbo roka koliko prej?
IV. Ali imenovanje zastopnika pomeni "najpomembnejšo odločitev v društvu" po prvem odstavku 13. člena Zakona o društvih?
V. Ali lahko član društva za glasovanje na zboru članov društva pooblasti drugo osebo v skladu s splošnimi pravili obligacijskega prava?
VI. Ali je sodišče v konkretnem primeru pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko ni dopustilo določbe v temeljnem aktu društva, po kateri:
1.) zbor članov za člana organa društva lahko imenuje osebo, ki ni član društva, in
2.) se v primeru enakega števila kandidatov za člane v organe društva kot je število članov v teh organih, volitve ne izvedejo, temveč ti kandidati postanejo člani organov?
Pritožbeno sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko ob odločanju o pritožbi tretje toženke zoper sklep sodišča prve stopnje o delni oprostitvi sodne takse in obročnem plačilu njenega preostanka dne 24. 4. 2019 ni upoštevalo načina izvršitve odločbe Ustavnega sodišča, ki je bila objavljena že pred tem (18. 5. 2018). V skladu z načinom izvršitve odločbe, kot ga je določilo Ustavno sodišče, bi moralo pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti izdati nov plačilni nalog tretji toženki za pritožbo zoper sodbo.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali pojem jamstva po tretjem odstavku 32. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb zajema tudi patronatsko izjavo oziroma druge oblike jamstva, ki ne omogočajo neposrednega poplačila upnika?
2. Ali je ureditev drugega odstavka 140. člena Zakona o davčnem postopku v nasprotju z 22. členom Ustave Republike Slovenije?