Relevantne določbe 19. do 23. odstavka 54. člena ZTro oziroma 54č. člena ZTro in 9. odstavka 54. člena ZTro oziroma 54b. člena ZTro je treba razlagati tako, da pojem kupca, ki je upravičen zahtevati (delno) vračilo trošarine, vključuje tudi obvladujočo družbo, ki je kupila energent, čeprav so bila vozila v njeni lasti, za delovanje katerih je bil porabljen energent, prepuščena v uporabo njenim hčerinskim družbam.
Vprašanje, ki ga je revidentka zastavila v postopku dopustitve revizije, izhaja iz napačne predpostavke, na kar pravilno opozarja toženka v 1. točki svojega odgovora na revizijo. Zaradi enakopravnega obravnavanja strank v postopku kot sestavnim delom pravice iz 22. člena Ustave RS se položaj ene stranke preko dopuščenega vprašanja v postopku dopustitve revizije, ki je enostranski postopek in v katerem druga stranka ne sodeluje, v razmerju do nasprotne stranke ne more izboljšati.
Toženka pri interpretaciji predpisov ni ravnala s kvalificirano stopnjo napačnosti, kot se zahteva za utemeljitev odgovornosti države po ustaljeni sodni praksi, ki je obširno in na več mestih citirana v izpodbijani sodbi, saj ni odstopala od sodne prakse, ki bi bila ustaljena, ni ponudila nerazumne pravne razlage in tudi ni odstopala od svojih predhodnih ravnanj.
V primeru neupoštevanja varovankine izjave, da ne želi imeti nameščene posteljne ograjice, bi prišlo do kršitve pravice do svobode gibanja (32. člen Ustave) v povezavi s 35. členom Ustave, ki zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic.
Vrhovno sodišče je na podlagi prvega odstavka 367. člena ZPP, v skladu s katerim lahko stranke vložijo revizijo zoper pravnomočno sodbo (ZUS-1 tega vprašanja ne ureja), sprejelo stališče, da je vlagatelj lahko tudi tožena stranka. Pogoj je, da ima za to pravni interes, torej, da si z revizijo lahko izboljša svoj pravni položaj. Za položaj tožene stranke v upravnem sporu, ki je predhodno kot oblastni organ v svojem postopku sprejela izpodbijano odločitev, je bistveno, da si v sodnem postopku prizadeva, da bi njena odločitev oziroma pravna stališča, na katerih temelji, bila presojena kot zakonita. V nasprotnem primeru – torej če ne uspe in je tožbi ugodeno, upravni akt odpravljen ter zadeva vrnjena v ponovni postopek – je v ponovljenem postopku vezana na pravnomočna pravna stališča Upravnega sodišča. Revizija je zato pravno sredstvo, s katerim tožena stranka temu nasprotuje.
Treba je zavrniti stališče, na katerem temelji izpodbijana sodba, da so za presojo, ali se konkretna devizna vloga šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, poleg samega dejstva izvršenega prenosa na podlagi Zakona FBiH/97, kar med strankama ni bilo sporno, pomembne tudi okoliščine, v katerih je do prenosa prišlo (ki jih Upravno sodišče niti ne konkretizira). Revizijski ugovor zmotne uporabe materialnega prava je zato utemeljen. Na to ne more vplivati tožničin predlog v odgovoru na revizijo, naj se Vrhovno sodišče opredeli glede ustavnosti stališča, da so iz povračilne sheme izključene osebe že na podlagi dejstva, da so bile stare devizne vloge prenesene. Taka zahteva ni utemeljena, saj tožnica ne navaja konkretnih razlogov, ki bi lahko vzpostavili dvom v sprejeto stališče Vrhovnega sodišča, splošna razlaga pravice do mirnega uživanja premoženja iz 1. člena Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah pa za to ne zadošča. Tako tožnica ne utemeljuje niti, zakaj naj bi Republika Slovenija odgovarjala za izplačilo sredstev, ki so bila v skladu z zakonom druge države prenesena na drug račun in predvidena za uporabo v postopku privatizacije v tej državi (Federaciji BiH).
Po četrti alineji 8. člena ZBPP je mogoče dolžniku v izvršilnem postopku dodeliti BPP ne le za sestavo in vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi, temveč tudi za sestavo in vložitev pritožbe zoper odločitev o ugovoru zoper sklep o izvršbi.
Celovita in de novo presoja zakonitosti izpodbijanega akta v upravnem sporu mora biti omejena zgolj na presojo tega, kar tožnik zahteva po vsebini, ne glede na to, ali je vložil tožbo v sporu polne jurisdikcije, izpodbojno tožbo ali kakšno od drugih oblik tožbe, če so zanjo izpolnjeni zakonski pogoji. Tako v primeru spora, kot je obravnavani, odločanje o zakonitosti priznanja subsidiarne zaščite ni niti predmet tožbenega zahtevka po vsebini niti odločanja sodišča v upravnem sporu, saj tega tožnik ne izpodbija. Odločba, s katero je bila tožniku priznana mednarodna zaščita v obliki subsidiarne zaščite, se lahko v upravnem sporu, v katerem se s tožbo izpodbija taka odločba zato, ker mu ni bil priznan status begunca, spremeni oziroma odpravi le, če je tožba utemeljena iz razlogov, ki se nanašajo na zavrnitev podelitve statusa begunca. Sicer je treba tožbo zavrniti kot neutemeljeno.
Ne iz ZMZ-1 ne iz Procesne direktive II ne izhaja niti obveznost niti pooblastilo upravnega organa revidentke, da bi o prošnji za mednarodno zaščito moral odločiti kot o dveh ločenih samostojnih zahtevkih in s tem v dveh ločenih točkah izreka. Zaradi tega tudi upravni organ revidentke o vprašanju podelitve statusa subsidiarne zaščite ne more izdati delne odločbe v nobeni fazi postopka, niti v primeru ponovnega odločanja po odpravi izpodbijane odločbe s strani Upravnega sodišča.
Za zaščito pravnega položaja prosilca v situaciji, kot je obravnavana, lahko tudi po odpravi odločbe o priznanju statusa mednarodne zaščite s strani Upravnega sodišča, tožena stranka izda v nadaljnjem postopku odločanja o mednarodni zaščiti začasno odločbo.
V primeru vrnitve zadeve v ponovni postopek po odpravi odločbe, s katero je bil osebi predhodno priznan status subsidiarne zaščite, o tem statusu pristojni organ ne more odločiti z delno odločbo.
Tudi v tem primeru je očitno, da bi izpolnitev sodbe Upravnega sodišča v dani procesni situaciji pomenila, da bi že po izdani odločbi o priznanju statusa begunca tožniku morala revidentka izdati tudi (delno) odločbo o priznanju statusa subsidiarne zaščite, da bi s tem izpolnila zahteve, ki so ji bile naložene s strani Upravnega sodišča v okviru izpolnitve sodbe. Za to pa ne le, da nima to stališče ustrezne opore v materialnem in procesnem pravu, temveč tudi vsebinsko in sistemsko ni smiselno.
Vrhovno sodišče ne vidi prepričljivih razlogov, ki bi utemeljevali odstop od stališča, da je pravica do mednarodne zaščite ena pravica, ki se na podlagi prošnje za mednarodno zaščito podeli v dveh oblikah, in sicer kot status begunca oziroma status subsidiarne zaščite. Prav tako ostaja na stališču, da pri posamezni obliki pravice ne gre za samostojni zahtevek, ampak se v okviru odločanja o prošnji odloča zgolj o zahtevku za priznanje mednarodne zaščite.
V ponovljenem postopku je bil opravljen nov davčni inšpekcijski nadzor, izdan nov zapisnik in četudi bi bila vsebina identična prejšnjemu, morda ne bi bili identični ugovori revidenta zoper to vsebino. Revident bi lahko ponudil nove argumente, za kar je bil potencialno prikrajšan. Ustavna kategorija enakega varstva pravic (22. člen Ustave) med drugim zagotavlja tudi pravico do izjavljanja v postopku glede celotnega procesnega gradiva, ki je v sodnem spisu in lahko vpliva na odločitev sodišča. Glede na to, da ima enako varstvo pravic v upravnem postopku poseben pomen (glej 8. točko obrazložitve), lahko zaključimo, da se pravica do izjavljanja glede procesnega gradiva razteza tudi na upravni spis. Glede tega Vrhovno sodišče dodaja, da pomeni v obravnavanem primeru navedena pravica do izjavljanja pravico, da sodišče omogoči izjaviti se o upravnem spisu in morebitno kršitev te pravice v upravnem postopku lahko tudi samo sanira. Ob tem Vrhovno sodišče še poudarja, da je kršitev pravice do izjave lahko podana tudi, če bi gradivo, glede katerega stranki ni bila zagotovljena pravica do izjave, na odločitev lahko vplivalo.
S pravico do pozabe se označuje pravica osebe, da zahteva izbris določenih osebnih podatkov oziroma informacij, na podlagi katerih jo je mogoče identificirati. Učinek umika člankov v omejeno dostopen arhiv je skoraj enak izbrisu, saj se s takšnim tehničnim ukrepom lahko izključi pravica do informiranja pomembnega dela naključnih uporabnikov interneta in iskalcev aktualnih novic. Tudi za takšno omejevanje svobode izražanja in informiranja morajo zato obstajati utemeljeni razlogi.
Posameznik po izteku dogodka, zaradi katerega je bil relativna javna oseba, ne izgubi lastnosti javne osebe. V zvezi s tem dogodkom bo vedno ohranil tak status. Udeležbe v dogodku pač ne more izključiti za nazaj. Drugo pa je vprašanje, ali je po poteku tega dogodka upravičen do anonimnosti in varovanja osebnih podatkov. Odgovor nanj ni enoznačen in je odvisen od vsakokratnih okoliščin primera, zlasti pomena samega dogodka, vloge osebe v javnem življenju in siceršnjega njenega vedenja in nastopanja v javnosti, interesa javnosti do dostopa informacije v določenem času po preteku dogodka, vsebine in oblike objave.
Pretirana in v nasprotju s poslanstvom medijev bi bila zahteva, da sami sprotno, vsakodnevno preverjajo aktualnost svojih preteklih objav, so pa to dolžni zahtevo upravičene osebe in tedaj po potrebi tudi ustrezno ukrepati.
Glavna obravnava je v upravnem sporu namenjena tudi odločanju o tem, katere dokaze je treba izvesti za razjasnitev spornega dejanskega stanja. Zato izvedba glavne obravnave ni odvisna od presoje, katere dokaze je mogoče oziroma potrebno izvesti na glavni obravnavi, temveč je (tudi) to presojo treba opraviti prav na sami glavni obravnavi. Presoja, ali so izpolnjeni pogoji za izvedbo predlaganih dokazov na glavni obravnavi, po izrecnem stališču Ustavnega sodišča tako ni dopustni izjemni razlog, da bi Upravno sodišče odreklo izvedbo glavne obravnave.
Iz zakona izhaja, da je tudi ob podanih razlogih iz druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 stvar nadaljnje procesne odločitve Upravnega sodišča, ali bo odločilo na seji ali po izvedeni glavni obravnavi. Ker pa opustitev izvedbe glavne obravnave iz tam navedenih razlogov pomeni kršitev človekove pravice strank do glavne obravnave iz 22. člena Ustave, Upravno sodišče navedene zakonske določbe ne sme (več) uporabiti kot podlago za odločanje na seji.
Tudi v upravnem sporu je treba strankam zagotoviti, da ob ustreznem materialnem procesnem vodstvu uresničijo svojo pravico do nadaljnjega navajanja dejstev in predlaganja dokazov skladno s 286. členom ZPP.
Opustitev izvedbe glavne obravnave zgolj zato, ker že v sami tožbi navedena dejstva ali dokazi niso dovoljeni ali upoštevni (kot to izhaja iz druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1), v to upravičenje strank iz ZPP nedopustno posega. Na prvem naroku za glavno obravnavo pa je tudi uresničljiva možnost Upravnega sodišča, da ob med strankama spornem dejanskem stanju samo odloči o tem, da bo izvedlo za odločitev pomembne dokaze, tudi če jih stranke niso predlagale (drugi odstavek 20. člena ZUS-1).
V upravnem sporu je treba dati stranki možnost, da se z morebitno pomanjkljivostjo dokaznih predlogov glede njihove substanciranosti seznani in jo tudi odpravi. Temu služi institut materialnega procesnega vodstva, v okviru katerega mora pred sprejetjem dokaznega sklepa na glavni obravnavi oziroma v pripravljalnem postopku v upravnem sporu sodnik zagotoviti razjasnitev navedene okoliščine.
Upravno sodišče s tem, ko v primeru spornega dejanskega stanja ne izvede glavne obravnave, bistveno krši določbe postopka v upravnem sporu in nedopustno posega v pravice strank do glavne obravnave iz 22. člena Ustave. V primeru, da so podani ustavno dopustni in zakonsko predpisani izjemni razlogi, da glavne obravnave ne izvede, pa mora to v svoji sodbi jasno in izrecno obrazložiti.