Vrhovno sodišče se strinja s tožnico, da iz same zasnove postopka imenovanja predsednikov sodišč, ki je namenjena varovanju neodvisnosti sodstva, izhaja, da bolj kot so mnenja pristojnih o kandidaturi usklajena in bolj kot so ta tri mnenja v posamičnem primeru natančno in obširno utemeljena ter drugačna od odločitve Sodnega sveta, manj je zakonitega prostora za manj natančno obrazložitev Sodnega sveta, da bi ta lahko prestala test nearbitrarnosti. Pri tem je pomembno tudi, da je Sodni svet sicer vsa tri mnenja tožnici poslal v vednost, vendar je ni ne na razgovoru ne kasneje seznanil z morebitnimi pomisleki članov Sodnega sveta glede njene kandidature, niti ni od nje zahteval dodatnih pojasnil, tako da bi bilo mogoče iz samega razgovora s tožnico ali pisne komunikacije razbrati razloge za neizbiro.
Vrhovno sodišče je zaradi navedenih okoliščin tega primera ocenilo, da skopa navedba, da "tožnica ni prepričala potrebnega števila navzočih članov Sodnega sveta, da bo z njenim (ponovnim) imenovanjem res zagotovljeno najbolj optimalno vodenje navedenega sodišča", ne omogoča ocene o nearbitrarnosti odločanja. Vrhovno sodišče soglaša s toženo stranko, da tožnica nima pravice od Sodnega sveta zahtevati pozitivne odločitve o njeni kandidaturi. Glede na opisane okoliščine obravnavanega primera in tudi izkazano drugačne odločitve Sodnega sveta v primerljivih primerih, tako glede vsebine kot glede obsega obrazložitve, pa ima po oceni Vrhovnega sodišča zaradi pravice do poštenega postopka pravico do navedbe toliko razlogov, da bi bilo dovolj prepričljivo izkazano, da člani Sodnega sveta niso odločali arbitrarno in njene kandidature niso zavrnili, ne da bi za to imeli utemeljene strokovne razloge. Ustavni pomen neodvisnosti sodstva, kljub posebnostim postopka imenovanja predsednika sodišča in diskrecijskega načina odločanja, od članov Sodnega sveta terja, da z zadostno obrazložitvijo odločitve ne le kandidata ampak tudi javnost prepričajo o spoštovanju meja diskrecijskega odločanja, poštenosti postopka in enakem obravnavanju, kar je tudi bistvo načela vladavine prava iz 2. člena Ustave v zvezi z 157. členom Ustave.
V pomenu, kot ga jasno opredeljuje Direktiva, je treba razumeti tudi pojem "statičen delovni stroj" iz prvega odstavka 93. člena ZTro-1, ki lahko pomeni le delovne stroje, ki so dovolj trdno povezani s tlemi, da so nepremični (in niso le parkirani). Delovni stroji, ki se lahko premikajo, bodisi zato, ker imajo kolesa ali pa so premakljivi s pomočjo drugih strojev, so premični. Torej ne morejo biti opredeljeni kot statični (stacionarni) delovni stroji. Odgovor na prvo pravno vprašanje, v zvezi s katerim je bila dopuščena revizija v tej zadevi, je torej da so statični delovni stroji v smislu prvega odstavka 93. člena ZTro-1 le stroji, ki se ne premikajo. Pri tem je Vrhovno sodišče izhajalo tudi iz dejstva, da je vračilo trošarine v splošnem davčna ugodnost, izjema od siceršnje obveznosti plačevanja trošarine od energentov, ki jo je že zato, ker je plačilo trošarine nujno za zagotovitev davčnih prihodkov, treba razlagati restriktivno. S takšno zožujočo razlago pa se na drugi strani tudi izključuje možnosti zlorab.
Glede na to, da ima (po nespornih dejanskih ugotovitvah v obravnavani zadevi) demper kolesa in je namenjen nalaganju in prevažanju mineralne surovine znotraj delovišča ter njenemu raztovarjanju na lokaciji mobilne drobilnice, in se torej med opravljanjem svoje osnovne funkcije lahko premika, ga po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče šteti za statični delovni stroj v smislu prvega odstavka 93. člena ZTro-1. Iz enakega razloga tudi ne čelnega nakladalca in rovokopača, katerih osnovna funkcija tudi po revidentovih navedbah prav tako vključuje premikanje, prevoz mineralne surovine znotraj delovišča (kamnoloma).
Države članice niti nimajo tako širokega polja proste presoje, da bi lahko znižano davčno obremenitev za porabo energentov v svojih nacionalnih ureditvah uredile na način (kot to zahteva revident), da bi izjeme oziroma znižanja dejanskih ravni obdavčitve iz točke c drugega odstavka 8. člena Direktive predvidele tudi za energente, ki jih kupci porabijo za stroje, ki se uporabljajo za druge industrijske in komercialne namene in ne pri visokih in nizkih gradnjah ter pri javnih delih. Zato ta izjema ne more biti podlaga za to, da bi lahko slovenski zakonodajalec ugodnejšo trošarinsko obravnavo predvidel za energente, ki se uporabijo kot pogonsko gorivo obravnavanih strojev v dejavnosti pridobivanja kamna. Povedano drugače, če bi ugodnejšo trošarinsko obravnavo na podlagi navedene izjeme priznal tudi kupcem energentov, ki jih porabijo za pogon vseh strojev v dejavnosti pridobivanja kamna, ne bi pravilno implementiral določb Direktive.
Odgovor na drugo pravno vprašanje v tej reviziji je, da prvi odstavek 93. člena ZTro-1 v delu, ko ta določa, da imajo pravico do vračila trošarine v višini 50% povprečnega zneska trošarine, ki je predpisana za plinsko olje za pogonski namen v obdobju za katerega se zahteva vračilo trošarine, za energente, ki jih dokazljivo porabijo za pogon strojev, kupci – osebe, ki dejansko opravljajo dejavnost gradbeništva, ki se uvršča v področje "Gradbeništvo", v skladu s predpisom, ki ureja standardno klasifikacijo dejavnosti, ne predvideva pa tega tudi za uporabo energentov za stroje v dejavnosti pridobivanja kamna ni v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in svobodno gospodarsko pobudo (74. člen Ustave) iz razlogov, ki jih navaja revident. Stališča o morebitni neskladnosti same Direktive z določbami Listine Evropske unije o temeljnih pravicah z vidika zagotavljanja načela enakosti in svobodne gospodarske pobude, pa iz revizijskih navedb tudi ni razbrati.
Ker je revident v okviru svoje dejavnosti pridobivanja kamna energente porabil za pogon strojev demperjev, rovokopačev in čelnih nakladalcev, ki niso ne statični delovni stroji ne stroji, ki bi bili uporabljeni v dejavnosti gradbeništva, je utemeljeno stališče Upravnega sodišča, da na podlagi prvega odstavka 93. člena ZTro-1 ni upravičen do vračila trošarine.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilna razlaga, da dedič upravičenca po Zakonu o odpravljanju posledic dela z azbestom (ZOPDA), ki je že začel postopek za pridobivanje mnenja o verifikaciji bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu, je pa umrl pred pridobitvijo mnenja in pred vložitvijo vloge za odškodnino po ZOPDA, v skladu z drugim odstavkom 5. člena ZOPDA ni upravičen uveljavljati pravic po ZOPDA.
Srž dopuščenega vprašanja je, ali je dopustno v novi pravdi, potem ko sta tako odgovorna oseba kot zavarovalnica oškodovancu plačala zneske (odškodnino oziroma zavarovalno vsoto) za povrnitev iste škode na podlagi dveh pravnomočnih sodb, v katerih njuna obveznost ni določena kot solidarna, zahtevati vrnitev dvakrat oziroma preveč plačanega zneska. Tožeča stranka ni trdila, da bi toženec pri uveljavljanju zahtevkov iz delovne nesreče ravnal protipravno oziroma da bi nepošteno izkoristil možnost dveh sodnih postopkov, da bi prišel do dveh izvršilnih naslovov za povrnitev iste škode, zato podlaga temu novemu zahtevku ni odškodninska, ampak so to določila o neupravičeni pridobitvi.
Pravnomočnost je pomemben atribut pravne države. Pravna varnost zahteva, da postanejo pravnomočne tudi nepravilne sodbe, zato institut pravnomočnosti prevlada nad načeloma materialne resnice in zakonitosti. Plačil na podlagi pravnomočne sodbe (izvršilnega naslova) ni mogoče šteti za plačila brez pravne podlage.
Vsebina solidarnosti dolžnikov se mora v razmerju do upnika ustrezno odražati v izreku sodbe tako tedaj, ko je več solidarnih dolžnikov toženih istočasno, kot tudi tedaj, ko so toženi vsak posebej v ločenih postopkih. Potrebo po opredelitvi solidarnosti v izreku narekuje zahteva po opredelitvi predmeta, vrste in obsega obveznosti v izvršilnem naslovu, saj vsebinsko odločanje o tem ne sodi v izvršilni postopek. Tudi v novi pravdi v razmerju do upnika ni dopustno naknadno opredeljevati razmerja med dolžniki drugače, kot že izhaja iz pravnomočne sodbe. Pravnomočnosti namreč ni mogoče obiti s kasnejšim zahtevkom, ki ne bi bil združljiv z vsebino pravnomočne sodbe.
V ponovljenem postopku bo sodišče druge stopnje moralo ugotoviti, kako se običajno zagotavlja pravica do gibanja na varovanem oddelku, torej kako se varovanci lahko gibljejo na območju zavoda in ali so običajno omogočeni tudi skupinski izhodi izven zavoda ter pod kakšnim nadzorom. Sodišče bo nato moralo ob sodelovanju nasprotne udeleženke ugotoviti, kakšna individualizirana obravnava, ki ne predstavlja dodatne omejitve njene pravice do gibanja, je mogoča. Režim, ki bi predstavljal dodatno omejitev njene pravice do gibanja pa je mogoč le na predlog direktorja SVZ.
Iz načelnega mnenja Vrhovnega sodišča VS040825 z dne 6. 4. 2012 izhaja vezanost ponudnika na ponudbo, ki jo je dal za prodajo kmetijskega zemljišča, kar pomeni, da je, ko je enkrat dana in sprejeta po postopku in na način, določen v ZKZ, ne more niti umakniti niti spreminjati. Tako sklenjena pogodba pa veže ne samo prodajalca in kupca pač pa zavezuje tudi pristojno upravno enoto, ki mora odobriti pravni posel oziroma pogodbo po vsebini oziroma po dejanskem in pravnem stanju, kot je bila sklenjena. Zato morebitna naknadna ravnanja pogodbenih strank po že sklenjeni pogodbi na samo odobritev pravnega posla s strani upravne enote, ki ne more in ne sme posegati v samo pogodbeno razmerje in voljo strank, ne morejo imeti vpliva na njeno odločitev o odobritvi pravnega posla, razen če bi pomenila morebitno izigravanje določb oziroma namena določb ZKZ, ki urejajo promet s kmetijskimi zemljišči. Odgovor na drugi del prvega vprašanja torej je, da parcelacija, izvedena po sprejemu ponudbe, ne vpliva na samo odobritev pravnega posla prometa s kmetijskimi zemljišči po ZKZ.
Za upravno presojo po ZKZ ni in ne more biti bistveno, ali in kako je zemljišče prikazano in označeno v nepremičninskih evidencah, torej ali je odmerjeno v eno ali več zemljiških parcel ter kdaj do tega pride. Po naravi stvari je bistveno le-to, na katero zemljišče se poslovni izjavi ponudnika in sprejemnika ponudbe nanašata v trenutku, ko sta dani. Uporaba enotnih identifikacijskih oznak iz nepremičninskih evidenc ima pri tem funkcijo zgolj njegove enoznačne ter nedvoumne označbe v določenem časovnem trenutku. Zato revidentu v obravnavanem primeru ne more iti v škodo, da je v vlogi za odobritev pravnega posla zemljišče označil s tistimi identifikacijskimi oznakami, ki so veljale v času podaje te vloge, in ne tistimi, ki so veljale v času sklenitve prodajne pogodbe (ponudbe in sprejema).
V določbah ZKZ, v namenu zakonodajalca, s katerim je predpisal upravni nadzor nad prometom s kmetijskimi zemljišči, in v civilnopravnem pomenu ter posledicah parcelacije ni najti prav nobenega razloga, da bi lahko na odločitev upravnega organa o odobritvi pravnega posla vplivalo dejstvo, da je bilo kmetijsko zemljišče po sprejetju in poteku ponudbe parcelirano in s tem spremenilo svojo identifikacijsko oznako v nepremičninskih evidencah. Tudi v primeru vmesne parcelacije gre še zmeraj za eno in isto zemljišče, čeprav je po novem odmerjeno na več manjših enot (nepremičnin). S tega vidika pa je tudi smiselno in pravilno, da upravni organ v svoji odločbi zemljišče opiše tako, kot je v trenutku izdaje odločbe evidentirano v nepremičninskih evidencah. Le v tem in toliko pa je lahko parcelacija relevantna za odobritev pravnega posla.
V primeru, da je določeno zemljišče opredeljeno v prostorskih aktih kot kmetijsko v skladu z določbo drugega odstavka 2. člena ZKZ, je treba, če je tako zemljišče predmet pogodbe oziroma pravnega posla, odobritev katerega se predlaga, šteti, da gre za kmetijsko zemljišče, za katero je potrebna odobritev upravnega organa, in to ne glede na njegovo dejansko rabo ali morebitno pozidanost, ali pa predhodno pridobiti odločbo upravne enote iz tretjega odstavka 22. člena ZKZ, da odobritev ni potrebna.