Upravno sodišče s tem, ko v primeru spornega dejanskega stanja ne izvede glavne obravnave, bistveno krši določbe postopka v upravnem sporu in nedopustno posega v pravice strank do glavne obravnave iz 22. člena Ustave. V primeru, da so podani ustavno dopustni in zakonsko predpisani izjemni razlogi, da glavne obravnave ne izvede, pa mora to v svoji sodbi jasno in izrecno obrazložiti.
Ugotovitev (objektivne) žaljivosti sporne izjave ne more zadoščati za zaključek, da je toženec presegel meje sprejemljive kritike. Ustaljeno je stališče, da je slog izražanja (slab ali dober) kot tak varovan skupaj z vsebino izjave in da uporabljeni izrazi, čeprav so morda vulgarni ali žaljivi, služijo stilističnim namenom. Odločilna okoliščina, ki je tehtnico nagnila v prid tožnice, je neobstoj zadostne dejanske podlage, ki bi podpirala toženčevo vrednostno sodbo, v povezavi s to ugotovitvijo pa tudi vsebina zapisa na Twitterju. Tožničino sporočilo, da so med člani Facebook skupine Legija smrti tudi vidni člani politične stranke, katere predsednik je toženec, ki pomeni izjavo o dejstvu, je po vsebini, slogu in sporočilni moči neprimerljivo s toženčevo neodmerjeno prispodobo, naperjeno v osebo tožnice, zato ni mogoče šteti, da je bil toženčev tvit le protiutež predhodnega tožničinega ravnanja. Upoštevaje tudi resnost očitka tožnici in dejstvo, da je sporni tvit na povprečnega bralca učinkoval kot samostojna celota, to lahko vodi le v sklep, da ni bila podana prepričljiva in trdna dejanska podlaga za vrednostno sodbo na račun tožnice. Ko je tako, je tisto kar ostane, zgolj vulgarna karikatura, izrečena z izključnim namenom osramotiti in očrniti tistega, ki ga zadeva. Uporaba komunikacijskega kanala Twitter nikomur, tudi ne vplivnemu opozicijskemu voditelju ne podeljuje carte blanche za sporočanje po spletu niti ne more biti izgovor za afektivno in seveda še manj za premišljeno ravnanje.
Teza v izpodbijani sodbi, da gre v obravnavani zadevi tudi za kolizijo med svobodo (političnega) izražanja na eni in svobodo (novinarskega) izražanja na drugi strani, je, ker temelji na zmotnem pojmovanju doktrine učinka zastraševanja (chilling effect), preveč daljnosežna. Jedro presoje v obravnavani zadevi je med tožničino osebnostno sfero na eni ter toženčevo svobodo izražanja na drugi strani. Kljub temu ima dejstvo, da je toženec širil mnenje o tožnici – novinarki, pomembno težo. Pojem časti in dobrega imena je večplasten. V njem se prepletata zavest o lastni vrednosti (notranja, subjektivna čast) in spoštovanje človeka v družbi, njegova veljava v očeh drugih ljudi (zunanja, objektivna čast). Zunanja čast zajema človekovo delovanje v vsej njegovi celovitosti, tudi v poklicnem delovanju. S tem ko ji z uporabo grobih besednih figur odreka odlike, ki so bit novinarskega dela, toženec tožnico razvrednoti kot novinarko in ji jemlje veljavo v očeh drugih, spričo uporabljenega seksističnega podtona pa tudi kot žensko, s čimer je bil porušen njen notranji mir.
Sprejeta odločitev o protipravnosti toženčevega ravnanja ne more poseči v jedro toženčeve svobode izražanja niti ne more prizadeti intimnega občutka tretjih, da se smejo svobodno (politično) izražati prek spleta. Sporočilo sodbe v obravnavani zadevi ni v tem, da toženec ne bi smel kritizirati osrednjega nacionalnega medija ali izreči mnenja o tožničini (ne)pristranskosti niti v tem, da bi se moral vesti spodobno in politično korektno ali da bi moral biti njegov diskurz argumentiran. Gre preprosto za to, da je bilo razmerje med tožničino osebnostno sfero in toženčevo svobodo izražanja do take mere porušeno, da to utemeljuje poseg v svobodo izražanja slednjega.
Upravno sodišče dejstvenih navedb ni zavrnilo kot pravno nepomembnih za uporabo spornega ukrepa izbrisa, to je v smislu, da se ne nanašajo na zakonski dejanski stan. To tudi ni očitno glede na uvodni del določbe 3. točke tretjega odstavka 20. člena ZVoz-1, iz katerega izhaja, da upravni organ ni dolžan izbrisati šole vožnje iz registra šol vožnje, če ugotovi, da gre za težje nepravilnosti, ampak da to lahko stori, kar pomeni, da mora pri tem upoštevati vse konkretne okoliščine primera. Iz tega izhaja, da je revidentka nasprotovala dejanskemu stanju, na katerem je upravni organ utemeljil izrečeni ukrep, kot nepopolno ugotovljenemu.
Glede na navedeno v tej zadevi ni bila podana izjema za odločanje brez glavne obravnave iz prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Utemeljene pa so tudi revizijske navedbe, da razlog za opustitev glavne obravnave ni mogla biti niti nezadostna substanciranost predlaganih dokazov. Tudi Upravno sodišče mora pred obravnavo ali med njo postaviti vprašanja in skrbeti na drug primeren način, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank (285. člen ZPP).
Toženka je oporo za svojo odločitev našla v pomanjkanju javnega interesa za napredovanje sodnikov v višji sodniški naziv, v katerega je dejansko odela svoje nestrinjanje z zakonsko ureditvijo. To ne more biti sprejemljiv razlog za izpodbijano odločitev. Ta argument je bil uveljavljan že v zadevi U 2/2021. Vrhovno sodišče ga je v sklepu z dne 24. 3. 2021 zavrnilo z obrazložitvijo, da "je javni interes pri tovrstnih predlogih za napredovanje tudi v predvidljivosti pravil o napredovanju sodnikov, ki se kaže v vnaprej določenih primerljivih okoliščinah in kriterijih, ki tako javnosti kot sodnikom pomenijo jasen okvir za napredovanje".
Ker ocena sodniške službe personalnega sveta Višjega sodišča v Mariboru v konkretnem primeru ustvarja močno domnevo o utemeljenosti tožničinega hitrejšega napredovanja v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu, bi morala toženka svoje nestrinjanje z oceno v delu, ki zadeva sposobnost opravljanja nalog vodenja sodišča, bolj prepričljivo obrazložiti.
Sodišče mora, ko ocenjuje, ali je nadomestno stanovanje primerno, iskati sorazmerje med lastninsko pravico lastnika stanovanja in pravico najemnika do socialnega varstva in dostojanstva.
Po 58. členu OZ lahko realizirana le pogodba, ki je bila sklenjena, vendar ne na predpisan oblični način. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da med pravdnima strankama dogovora o najemu stanovanja št. 2 ni bilo, te ugotovitve pa sodišče druge stopnje ni spremenilo. Ob tako ugotovljenih pravno pomembnih dejstvih je zato napačno materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, da je bila tudi za stanovanje št. 2 sklenjena najemna pogodba in je zato za oceno primernosti nadomestnega stanovanja treba upoštevati obe stanovanji. Pri oceni primernosti nadomestnega stanovanja je tako treba opraviti primerjavo le s stanovanjem št. 3, ki se nahaja v pritličju, za katerega je bila med lastnikom in prvim tožencem sklenjena najemna pogodba. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da se je prvi toženec ob sklenitvi najemne pogodbe za stanovanje št. 214/5 v izmeri 39,50m2 strinjal, da ga bodo skupaj z njim uporabljale še žena in tri hčere. Zato zahteva sodišča druge stopnje, da bi moral lastnik tožencem zagotoviti tako veliko stanovanje, da bi imela odrasla hčer samostojno, ločeno spalno enoto ni v skladu z določbo drugega odstavka 106. člena SZ-1.
Položaj najemnikov stanovanja je zavarovan v zadostni meri, če se primernost stanovanja presoja glede na zdravstveno stanje, starost in gibalne sposobnosti v trenutku odločanja. Z zahtevo, naj lastnik pri iskanju primernega nadomestnega stanovanja poleg obstoječih upošteva še pričakovane spremembe na strani najemnikov (staranje), bi lastniku iskanje nadomestnega stanovanja otežili do te mere, da bi bila možnost odpovedi najemnega razmerja in razpolaganje z lastno nepremičnino prekomerno otežena. Zato je Vrhovno sodišče ocenilo, da je lastnik stanovanja dolžan zagotoviti, da se stanovanjske razmere najemnikom ne bodo bistveno poslabšale, glede na izkazane okoliščine v času odločanja. To pa je v konkretnem primeru tudi storil, saj bodo toženci lahko izbirali med stanovanjem v B., ki obsega 70,60 m2 in se nahaja v petem nadstropju ter stanovanjem v C. ki obsega 45,90 m2 in se nahaja v drugem nadstropju in je z vidika dostopnosti ustrezno (toženci v pritožbi tudi niso ugovarjali, da bi bilo neprimerno iz tega razloga).
Nižji sodišči nista razpolagali z nedvoumnim dokazom o tem, da je bila vročitev tožbe pravilno opravljena. Zaključek o pravilnosti vročitve sta oprli izključno na listine v srbskem jeziku. Sodišče prve stopnje ni bilo vezano na pojasnila pristojnega sodišča v Beogradu, da je bila vročitev tožbe v Srbiji opravljena pravilno. Stališče, da je pravilnost opravljene vročitve po srbskem pravu izkazana, ker takšen zaključek izhaja iz uradnih zaznamkov strokovnega sodelavca sodišča prve stopnje in iz (v slovenski jezik) neprevedenih dopisov pristojnega sodišča v Beogradu, ni združljivo s pravico do izjave iz 22. člena Ustave.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. ali je sodba sodišča druge stopnje o primernosti višine pogodbene kazni ustrezno obrazložena; oziroma ali je sodišče druge stopnje pri presoji sorazmernosti pogodbene kazni pravilno uporabilo določilo 252. člena Obligacijskega zakonika in upoštevalo vse za to potrebne okoliščine,
2. ali je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe sodišča druge stopnje in je s tem podana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku in
3. ali je pravilna presoja sodišča druge stopnje, da obveznost plačila pogodbene kazni iz Dogovora o sodelovanju z dne 22. 3. 2004 (Dogovor) in Aneksa št. 2 k Dogovoru ni deljiva in da toženki skupaj odgovarjata za plačilo celotne obveznosti.
Tožnica je po izpodbijani odločbi za kršitev pri uvrščanju novoizvoljenih sodnikov v plačne razrede odgovorna že zato, ker je po zakonu odgovorna za porabo proračunskega denarja (torej objektivno). Takega stališča Sodnega sveta, ki mu sodišče glede na zgoraj predstavljene predpise lahko le pritrdi, tožnica ne graja.
Razhajanje med ugotovitvijo Sodnega sveta, da je tožnica previsoke plačne razrede v tu obravnavnih 12 odločbah določila na lastno pobudo, in trditvijo tožnice, da je to storila zato, ker je sledila strokovnim službam, za presojo njene odgovornosti ni bistveno: glede na njeno izključno in neprenosljivo (razen na podpredsednika sodišča) pristojnost odločati o uvrstitvi sodnikov v plačne razrede in glede na nesporno dejstvo, da je odločitev tudi sprejela, se odgovornosti iz nobenega od navedenih dveh razlogov ne more razbremeniti.
Zaradi ocene, da gre v obravnavanem primeru za eno najtežjih kršitev pri opravljanju nalog sodne uprave in da razrešitev predsednice sodišča, ki je zanjo odgovorna, ni nerazumna, ni bistveno, da zakon ne predvideva stopnjevanja ukrepov oziroma milejših ukrepov za manj hude kršitve. Tožnici izrečen ukrep nima narave disciplinske sankcije (zaradi sorodnosti s kazenskim postopkom se lahko disciplinska sankcija izreče le za vnaprej določene kršitve), zato je tožničino sklicevanje na disciplinske postopke neutemeljeno, in ukrep ne posega v njeno sodniško funkcijo. Razrešitev je posledica napak pri vodenju sodne uprave, ki so oškodovale javni proračun in ogrozile zaupanje javnosti v ugled sodstva. Oškodovanje bo sicer res prav na podlagi prizadevanj in lastnega finančnega prispevka tožnice odpravljeno, vendar je ključno, da sta narava in teža kršitve vplivali na to, da je Sodni svet izgubil zaupanje, da bo tožnica do konca mandata ustrezno opravljala naloge sodne uprave, kar tudi je predpostavka za zaupanje javnosti v sodstvo. V okoliščinah konkretnega primera njegova presoja, da tožnica ne uživa več zaupanja za nadaljnje vodenje sodišča, ni nerazumna.
Sodni svet je ocenil, da zato, ker je bila storjena kršitev ena najtežjih kršitev, ki jih predsednik sodišča lahko stori na področju sodne uprave, niti najbolj izstopajoči uspehi na področju vodenja sodišča ne bi mogli preprečiti razrešitve. Po oceni sodišča bi poseg sodišča v to oceno pomenil nedovoljen poseg v diskrecijsko pravico Sodnega sveta.
Funkcija predsednika sodišča ni ustavno in konvencijsko varovana, varstvo po 6. členu EKČP pa gre razrešenemu predsedniku v primeru nepoštenosti postopka razrešitve.
V upravnem sporu je zaradi potrebe po učinkovitem sodnem varstvu tožnikov zoper nezakonite upravne akte izvršne veje oblasti pravično dati večji poudarek dolžnosti procesnega vodstva, tudi v zvezi z morebitnimi pomanjkljivostmi podanih dokaznih predlogov. Glede na to, da so že po samem zakonu pooblastila sodišča v zvezi z izvedbo dokazov za pravilno ugotovitev dejanskega stanja v primerjavi s pravdnim postopkom bistveno razširjena (drugi odstavek 20. člena ZUS-17), bi bilo procesno nelogično, da sodišče ob podanih dokaznih predlogih strank ne bi prek procesnega vodstva omogočalo odprave njihovih morebitnih pomanjkljivosti in uspešne izvedbe vseh predlaganih dokazov, ki bi bili dovoljeni, pomembni oziroma primerni za odločitev v zadevi.
Tudi za predlagano zaslišanje velja, kot za vse dokazne predloge, da mora biti predlog substanciran. Nujno je, da se navedejo konkretna pravno pomembna dejstva, o katerih naj bo priča zaslišana. In če stranka v dokaznem predlogu teh ni navedla, je dokazni predlog pomanjkljiv in sodišče mora v okviru materialnega procesnega vodstva poskrbeti za njegovo dopolnitev.
V novem sojenju bo moralo Upravno sodišče ob ponovnem stališču, da dokazni predlog za zaslišanje ni ustrezno substanciran, ob uporabi materialnega procesnega vodstva stranko s tem seznaniti in ji dati možnost za ustrezno odpravo navedene pomanjkljivosti (ali v pripravljalnem postopku ali na glavni obravnavi). Če bo (nadalje) ocenilo, da je dokazni predlogi ustrezno substanciran, pa bo dolžno preveriti, ali je podan dokazni predlogi za zaslišanje ustrezen in utemeljen ali pa ga je treba zavrniti iz zakonsko in ustavno dopustnih razlogov in slednje ustrezno obrazložiti. Če dokaznega predloga ne bo zavrnilo, bo moralo revidentko zaslišati na izvedeni glavni obravnavi.
Revident utemeljeno opozarja, da je bilo dejansko stanje sporno (to potrjuje tudi povzetek tožbenih navedb v izpodbijani sodbi ter sklicevanje sodbe na drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1). S predlaganim dokazom je navajal, da bi dokazoval okoliščine v smeri obstoja soglasja občine za oglaševanje na javnih mestih, obstoj soglasja pa je za odločitev v obravnavani zadevi bistven. Seveda sodišče ni dolžno izvesti predlaganih dokazov, če za njihovo zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi, vendar pa sama presoja, da pogoji za izvedbo predlaganega dokaza niso izpolnjeni, ne more biti razlog, zaradi katerega bi se v primeru, ko stranke nasprotujejo dejanskemu stanju, lahko odreklo izvedbo obravnave.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je namen tajnega glasovanja, ki je v zagotavljanju reprezentativnosti mandata in varovanju poslanca pred pritiski, dosežen s tem, ko je glasovnica, nastala v okviru tajnega glasovanja, opredeljena kot informacija javnega značaja.
Predlagatelj je z navedbami o nepopravljivosti razkritja glasovnic kot enkratnega in neponovljivega dejanja utemeljil težko popravljivo škodo. Tudi v obravnavani zadevi bi razkritje zahtevanih informacij oziroma izvršitev odločbe Informacijskega pooblaščenca pred odločitvijo Vrhovnega sodišča o zakonitosti sodbe Upravnega sodišča, s katero je bilo odločeno o predlagateljevi tožbi, lahko povzročila neučinkovitost sodnega varstva, saj bi bilo posredovanje glasovnic dokončno in nepopravljivo. Zato tudi ob morebitni ugoditvi reviziji in tožbi ne bi bila več možna vzpostavitev razmerja, kakršno je bilo pred razkritjem zahtevanih dokumentov.
Ob spornem dejstvu glede davčno priznanih odhodkov bi moralo Upravno sodišče odločitev o tem, katere dokaze bo izvedlo in katere ne, sprejeti na sami glavni obravnavi, na kateri bi tudi izvedlo dokaze. Dokaznega predloga za zaslišanje revidenta tako ne bi smelo zavrniti (ne iz vsebinskih ne iz formalnih razlogov) na seji, niti na njegovo zavrnitev ne bi smelo vezati odločitve o obstoju izjeme za odločanje brez glavne obravnave po drugi alineji drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Tudi če je bil navedeni dokazni predlog podan prepozno (revident v reviziji ne trdi, da bi ga podal že v postopku izdaje upravnega akta, kot tudi ne, da bi šlo za dovoljeno tožbeno novoto), v okoliščinah obravnavanega primera pogoji za odločanje brez glavne obravnave niso bili izpolnjeni.