Po presoji Vrhovnega sodišča že zgolj okoliščina, da gre za prirejeno razmerje, narekuje, da se zakonskega varstva lastnika ne zožuje prek varoval, ki so določena v SZ-1. Ta namreč nudijo vzpostavitev zadostnega ravnovesja med lastninsko pravico na eni ter pravico do spoštovanja doma z vsem socialnim kontekstom, vgrajenim v SZ-1, na drugi strani. Odpoved neprofitnega najemnega razmerja oziroma neprofitne najemne pogodbe zaradi neplačila obveznosti, čeprav je obveznost tekom postopka (do konca glavne obravnave) prenehala, pomeni dopusten ukrep za varovanje interesov tožnikov. Ta ukrep je tudi nujen, če naj lastninsko pravico jemljemo resno. V nasprotnem primeru bi namreč veljalo, da mora lastnik najprej podati najemniku izvensodni opomin, nato še sodnega v obliki tožbe in šele če toženec tudi do konca glavne obravnave zapadlega obroka najemnine ne poravna, bi lahko sodišče izdalo zoper njega obsodilno sodbo. Ta zgodba bi se lahko ponavljala nato iz obroka v obrok. Sodišče s tem torej tudi ni kršilo toženčeve pravice do spoštovanja doma. Do posega vanjo je namreč prišlo iz krivdnih vzrokov na njegovi strani, ki jih tudi po lastnikovem opominu v danem roku ni odpravil. Poseg vanjo ni samovoljen, marveč sodnovarstven ter temelji na zakonski podlagi, ki je (časovno in načinovno) tudi ustrezno obzirna do spoštovanja nedotakljivosti stanovanja.
Sodišče druge stopnje je kršilo načelo neposrednosti, ker je brez izvedbe pritožbene obravnave tožnikovo izpovedbo ocenilo za neverodostojno in s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje spremenilo v njegovo škodo. Ker je spregledalo tožnikov odgovor na pritožbo in odločitev sodišča prve stopnje spremenilo v njegovo škodo (toženkini pritožbi je delno ugodilo), je kršilo pravico do izjave iz 22. člena Ustave. Vrhovno sodišče pritrjuje revidentu, da je uspel z zadostno stopnjo prepričanja izkazati, da je v opisani procesni situaciji ostal v dvomu, da se je sodišče druge stopnje z njegovimi pritožbenimi navedbami v resnici seznanilo.
Razlog za določitev izjeme po 2. točki 95. člena ZDoh-2, kolikor se nanaša na pogodbo o dosmrtnem preživljanju, je treba iskati v pravni naravi te pogodbe. Ustavno sodišče je namreč že v odločbi št. U-I-266/98 z dne 28. 2. 2002 poudarilo, da ima ta pogodba izrazit socialni poudarek, saj lastnik odsvoji svoje premoženje ali del premoženja zato, da ga bo tisti, ki to premoženje pridobi (izročeno pa mu bo po lastnikovi smrti), za negotov čas do smrti preživljal. V naravi te pogodbe je torej, da gre za preživljanje pomoči potrebnega in jo bo oseba sklenila praviloma tedaj, če bo zaradi sposobnosti preživetja to morala storiti. Zato bi bilo nelogično in v nasprotju z načeli socialne države (2. člen Ustave), da bi odsvojitev nepremičnine po tej pogodbi štela za obdavčljivo odsvojitev kapitala. Prav ta socialni vidik je po presoji Vrhovnega sodišča tudi razlog, zaradi katerega je zakonodajalec odsvojitve nepremičnin po tej pogodbi uvrstil med primere neobdavčljivih odsvojitev kapitala. Takšni razlagi pritrjuje tudi dejstvo, da je zakonodajalec v 3. točki 76. člena ZDoh-2 določil, da se dohodnine ne plačuje od dohodka, ki ga preživljanec (še za časa življenja) prejme po pogodbi o dosmrtnem preživljanju. Naložitev davčne obveznosti preživljancu bi namreč v takem primeru (lahko) preprečila rešitev preživljančeve socialne stiske, ki se zasleduje s to pogodbo.
Ker je pogodba o preužitku v pogodbenem interesu v bistvenem enaka pogodbi o dosmrtnem preživljanju (razen glede trenutka prehoda lastninske pravice na prevzemnika, kar pa ni bistveno glede na ugotovitve, da je tudi ta pogodba aleatorna pogodba, ki ima izrazit socialni poudarek), je treba položaj preužikarja po pogodbi o preužitku z davčnega vidika obravnavati enako kot položaj preživljanca po pogodbi o dosmrtnem preživljanju, saj za razlikovanje na tem področju ni videti nobenega razumnega razloga. Če bi zakonska ureditev takšno razlikovanje vzpostavljala, bi torej bila protiustavna. Zato razlaga sporne določbe, kot jo je zavzelo Upravno sodišče, po presoji Vrhovnega sodišča nedopustno posega v 14. člen Ustave.
Odsvojitev nepremičnin po pogodbi o preužitku se šteje za neobdavčljivo odsvojitev kapitala po 2. točki 95. člena ZDoh-2.
Ugotovitev, da je prekomeren hrup zaradi železniškega prometa presegal mejne vrednosti, določene z upravnimi predpisi, in je tožnikom, ki so mu bili izpostavljeni, povzročal duševne bolečine, nima za posledico avtomatizma odškodninske odgovornosti toženke. Potem ko je opravilo tehtanje med družbeno koristjo sporne železniške proge in prizadetimi interesi tožnikov zaradi prekomernega hrupa, upoštevajoč tudi ukrepe toženke za zmanjšanje motenja in dejstvo, da tožniki niso storili ničesar za zmanjšanje škode, Vrhovno sodišče zaključuje, da protipravnost toženkinega ravnanja ni podana. Meja pri imisijah, ki so posledica oblastnega delovanja države v javnem interesu, je postavljena višje od meje pri imisijah, ko se srečata dva zasebnopravna interesa. V okoliščinah konkretnega primera, ko so bilo okoljski standardi le minimalno preseženi, toženka pa je pri uresničevanju svojih nalog v javnem interesu sprejela in izvajala ukrepe za zmanjšanje motenja s hrupom, je bil poseg v osebnostno sfero tožnikov utemeljen. Nepravično bi bilo toženki naložiti odškodninsko odgovornost zgolj zato, ker ni dovolj hitro poskrbela za zamenjavo oken pri tožnikih.
Odprava poglavitnega vzroka za nastajanje škode (z vrnitvijo posesti spornega stanovanja tožnici oziroma z njeno ponovno vselitvijo vanj) je bila res odvisna od volje tožencev (iz dejanskih ugotovitev ne izhaja, da bi toženca imela utemeljene razloge za tako ravnanje). Vendar tudi v tem primeru oškodovanec ni oproščen svoje dolžnosti zmanjševanja oziroma preprečevanja škode, če ta zanj ne bi predstavljala pretežkega dodatnega bremena oziroma bi bila njena opustitev očitno nerazumna. Tako je pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da je tožnica brez utemeljenih razlogov opustila razumne ukrepe za zmanjševanje oziroma preprečevanje škode in je zato izpolnjen pogoj za uporabo instituta delne razbremenitve odgovornosti tožencev za obravnavano škodo iz 171. člena OZ.
Pri oceni tožničinega soprispevka k nastanku škode pa je treba upoštevati, da je bilo ravnanje tožencev nezakonito, samovoljno in grobo ter je pomenilo kršitev tožničine pravice do nedotakljivosti stanovanja (36. člen URS), pravice do zasebnosti (35. člen URS) in pravice do osebnega dostojanstva (34. člen URS). To njuno ravnanje, je bilo poglaviten vzrok za nastalo škodo, možnost njegove odprave pa je bila ves čas v sferi tožencev. Toženca sta bila zato dolžna poskrbeti za ustrezno hrambo tožničinih stvari, pri čemer pa tudi nista bila skrbna. Ob tem je zelo pomembno, da toženca nista ubrala pravne poti, saj bi morala prisilno izvršitev začasne odredbe izpeljati v izvršilnem postopku, potem ko pa začasne odredbe nista opravičila z vložitvijo tožbe, pa je ta sploh prenehala (278. člen ZIZ). V nasprotju z njima je tožnica takoj po nezakoniti izselitvi sprožila ustrezne sodne postopke za odpravo protipravnega stanja, ki sta ga povzročila toženca, ter za razliko od njiju pri tej pravno pravilni poti vseskozi dosledno vztrajala. Glede na določbe 425. člena ZPP in 11. člena ZIZ, ki narekujejo hitro postopanje v pravdah zaradi motenja posesti in postopkih izvršbe, je utemeljeno verjela, da bodo ti postopki zaključeni v roku, v katerem se stanje njenih stvari ne bo (dodatno) poslabšalo. Upoštevajoč navedeno Vrhovno sodišče ocenjuje, da pravilna uporaba drugega odstavka 171. člena OZ narekuje odločitev, da tožničin prispevek nastanku škode znaša le 35%.