Čeprav pravica do glavne obravnave ni absolutna, opustitev njene izvedbe po svoji naravi logično vselej pomeni poseg v to ustavno pravico, saj ne more iti le za način njenega izvrševanja. Tak poseg pa je mogoč le na podlagi izrecne zakonske ureditve, ki je skladna z ustavnim načelom sorazmernosti (15. člen Ustave). Upravno sodišče torej lahko opusti izvedbo glavne obravnave samo v primerih, ki jih izrecno določa zakon, opirajoč se na ustavno skladno razlago take zakonske določbe in ob upoštevanju pravnega načela, da je izjeme od uresničevanja človekovih pravic treba razlagati restriktivno.
Ustavno in zakonsko zahtevana navedba izrecnih razlogov za to, da Upravno sodišče ni izvedlo glavne obravnave, je neločljivo povezana s spoštovanjem ustavne pravice do obravnave pred sodiščem. Iz zahtev 22. člena Ustave po presoji Ustavnega sodišča med drugim namreč izhaja, da morajo biti v vsakem posameznem upravnem sporu, v katerem glavna obravnava izjemoma ne bi bila izvedena, razlogi za zavrnitev izvedbe glavne obravnave izrecni, jasni in nedvoumni. Iz njih mora izhajati obstoj izjemnih okoliščin, zaradi katerih v konkretni zadevi izvedba glavne obravnave ni potrebna.
Ni mogoče šteti, da je Upravno sodišče v izpodbijani sodbi pojasnilo okoliščine, ki bi utemeljevale zakonitost opustitve glavne obravnave. Taka opustitev obrazložitvepa ne pomeni zgolj (relativne) bistvene kršitve pravice do izjave v razmerju do posameznega dokaznega predloga, temveč absolutno bistveno kršitev pravice do obrazloženosti sodne odločbe, saj razlogi za ključno odločitev Upravnega sodišča v upravnem sporu tedaj niso razvidni ne stranki in ne Vrhovnemu sodišču v okviru njegove pristojnosti za presojo bistvenih kršitev pravil postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker lahko le Upravno sodišče navede razloge za svojo procesno odločitev, da glavne obravnave ne bo izvedlo, take kršitve Vrhovno sodišče samo ne more odpraviti. Navedeno presojo mora opraviti in obrazložiti Upravno sodišče, ker le to omogoči tako seznanitev stranke kot tudi morebitni revizijski preizkus izdane sodbe, zato ni ne pristojnost in ne naloga Vrhovnega sodišča, da to opravi namesto njega.
Nesubstanciranost dokaznega predloga za zaslišanje sama po sebi ni upravičen razlog za neizvedbo dokaza pred sodiščem, saj je sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva dolžno stranko opozoriti, če po njegovi oceni ni predložila ali (ustrezno) predlagala (ustreznih) dokazov.
Na seji se lahko nadzor Upravnega sodišča nad pravilnostjo dokazne ocene upravnega organa omeji izključno na preizkus procesnih kršitev v zvezi z obrazložitvijo odločbe upravnega organa (njen obstoj, razumljivost, konsistentnost, logičnost, nearbitrarnost ipd.), vsebinska presoja pravilnosti obrazložitve glede ugotovljenega dejanskega stanja in vpogled v (listinske) dokaze pa terja izvedbo glavne obravnave, ki je na splošno namenjena zagotavljanju splošne pravice strank do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave).
Upravni organ ne na zahtevo stranke ne po uradni dolžnosti v obstoječe potrdilo ne more posegati na način, da bi ga razveljavil ali odpravil. Morebitne neskladnosti z javno evidenco pri že izdanem potrdilu se lahko popravijo zgolj na zahtevo stranke, organ pa bo praviloma izdal novo listino z drugačno (z javno evidenco skladno) vsebino. Ob tem pa stranka v postopku izdaje potrdila ne more izpodbijati resničnosti oziroma pravilnosti podatkov v javni evidenci. Vpis dejstev v uradno evidenco oziroma odprava morebitnih napak v njej je namreč mogoča samo na podlagi posebnega ugotovitvenega postopka, izvedenega na zahtevo zainteresirane stranke.
Poseganje v že izdano javno listino na način, da bi jo organ sam, torej brez zahteve stranke, spremenil, razveljavil ali popravil, v zakonu ni predpisano.
Toženi stranki ni mogoče odreči pravice, da v upravnem sporu dokazuje neresničnost vsebine javne listine, tako tiste, ki jo je izdal drug pristojen organ, kot tiste, ki jo je izdala sama oziroma njen organ.
Na seji je nadzor sodišča nad pravilnostjo dokazne ocene upravnega (davčnega) organa omejen izključno na preizkus procesnih kršitev v zvezi z obrazložitvijo izpodbijane odločbe (njen obstoj, razumljivost, konsistentnost, logičnost, nearbitrarnost ipd.), vsebinska presoja pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja in vpogled v dokaze v upravnem spisu pa zahteva izvedbo glavne obravnave, ki je na splošno namenjena zagotavljanju pravice strank do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave).
Kot urejeno je mogoče evidentirati le mejo ali del meje, če je bil postopek urejanja te meje pravilen in zakonit. Del tega je zahteva, da elaborat ureditve meje vsebuje vse predpisane sestavine, med katere pa, kadar gre za urejanje dela meje, sodi tudi izračun površine parcele, če stranka to zahteva. Da revidentka tega izračuna na mejni obravnavi oziroma v postopku urejanja in evidentiranja meje ni zahtevala, pa iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja.
Upravno sodišče druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 ne sme uporabiti kot podlago za opustitev izvedbe glavne obravnave, ki je na podlagi prvega odstavka 51. člena v povezavi s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 obvezna, če je dejansko stanje med strankama sporno. Upravno sodišče s tem, ko v primeru spornega dejanskega stanja ne izvede glavne obravnave, bistveno krši določbe postopka v upravnem sporu in nedopustno posega v pravice strank do glavne obravnave iz 22. člena Ustave.
Uredba na podlagi izkazanega neprekinjenega prejemanja enega od naštetih prejemkov v določenem časovnem obdobju pred vložitvijo prošnje vzpostavlja domnevo obstoja potrebnih sredstev za preživljanje in s tem izpolnjevanje pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS.
To pomeni, da se določba o dveletnem neprekinjenem prejemanju izplačil v obdobju dveh let pred vložitvijo prošnje uporablja za namen določene pravne domneve v zvezi s taksativno naštetimi prejemki prosilca za sprejem v državljanstvo. Pomeni pa tudi, da prosilcu, ki izkaže okoliščine iz 3. člena Uredbe, ni treba dodatno dokazovati izpolnjevanja zakonskega pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, saj že Uredba nalaga sklepanje, da ima potrebna sredstva.
Uredba z določitvijo časovnega obdobja prejemanja denarnih sredstev pred vložitvijo vloge ne določa dodatnega pogoja za sprejem v državljanstvo in zato v tem delu ni nezakonita.
Sredstva, ki jih davčnim zavezancem izplačajo tretje osebe za namene pokritja stroškov bivanja in prehrane v času izobraževanja, na katero jih je sicer napotil njihov delodajalec, so štipendija, ki je obdavčena kot drug dohodek po 5. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2.
Končna odmera dohodnine sicer očitno ni predmet obravnavane zadeve, zato Vrhovno sodišče nima podlage, da bi se podrobneje ukvarjalo s tem vprašanjem, temveč le pripominja, da bi se v primeru zakonske ureditve, ki bi kljub uveljavljenemu objektivnemu neto načelu obdavčitve ne omogočala znižanja davčne osnove za (dodatne) dejanske stroške v zvezi s pridobitvijo dohodka iz delovnega razmerja, utegnilo postaviti celo vprašanje ustavnosti take ureditve.
Določbe 13., 16. in 75. člena tedaj veljavnega ZIntPk so bile dovolj jasne in določne, da je bilo z uporabo ustaljenih metod razlage mogoče priti do njihove enopomenske opredelitve in sklepa, da te določbe KPK niso dajale pooblastila za pridobitev, obdelavo in objavo osebnih podatkov prejemnikov javnih sredstev v spletni aplikaciji, kadar Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) zoper posameznika še ni vodila nobenega postopka iz svoje pristojnosti niti izvajala nobenih ukrepov v skladu z ZintP.
KPK kot organ oblasti veže načelo zakonitosti (drugi odstavek 120. člena URS), zato bi glede na opisane (dovolj) jasne določbe tedaj veljavnega ZIntPK, ZVOP-1 in URS ter "obdelovalni model varstva podatkov" morala vedeti, da za poseg v tožničino ustavno pravico ni imela zakonske podlage. Dodatno težo pri presoji toženkine kvalificirane protipravnosti ima dejstvo, da je KPK z nezakonitim ravnanjem posegla v tožnico pravico do varstva osebnih podatkov, ki je ustavno varovana človekova pravica (38. člen URS), varstvo te pravice pa je v okviru pravice do spoštovanja zasebnega življenja zagotovljeno tudi z EKČP (8. člen). Pri nezakonitem posegu v ustavno varovano (človekovo) pravico veljajo za presojo ravnanja toženkinega organa strožja merila skrbnosti oziroma je prag kvalificirane protipravnosti nižji kot v primeru, če bi šlo za "navadno" zakonsko pravico.
Po presoji Vrhovnega sodišča rok za vložitev zahteve za verifikacijo devizne vloge, ki se je iztekel skoraj dve leti in pol po uveljavitvi ZNISESČP, predstavlja razumno časovno omejitev in ne ogroža doseganja namena zakona, t. j., da imetniki neizplačanih starih deviznih vlog dosežejo izplačilo svojih terjatev.
S kazenskim postopkom, v katerem je obtožnica postala pravnomočna ali je na podlagi obtožnega predloga bila razpisana glavna obravnava (kar kaže na utemeljen sum, da je bilo očitano dejanje storjeno), je vzpostavljen dvom v upraviteljevo primernost z vidika javnega zaupanja. Ta dvom je toliko večji, če je povzročen z dejanjem pri opravljanju nalog upravitelja, zato je v tem primeru namen suspenza izključiti tveganje, da upravitelj ne bo uresničil tega, k čemur ga zavezuje pridobljeno dovoljenje za opravljanje službe – k vestnemu, poštenemu in s profesionalnimi standardi skladnemu opravljanju dela. Institut suspenza tako zagotavlja, da bodo v postopkih zaradi insolventnosti sodelovali le upravitelji, ki niso obremenjeni z visoko stopnjo dvoma o njihovi ustreznosti za opravljanje funkcije in ki ne pomenijo tveganja za doseganje ciljev varstva interesa upnikov, ohranjanja ugleda ostalih upraviteljev in zaupanja v postopke zaradi insolventnosti. Pri tem je nastanek določene faze kazenskega postopka (pravnomočnost obtožnice ali razpis glavne obravnave na podlagi obtožnega predloga) po volji zakonodajalca določen kot objektivna okoliščina, ki mora biti ugotovljena v vsakem primeru posebej kot del relevantnega dejanskega stanja, na katerem je mogoče utemeljiti suspenz.
Glede na vsebino domneve nedolžnosti kot kazenskopravnega instituta bi moral revident ne le zatrjevati kaznovalno naravo izrečenega ukrepa suspenza, ampak jo tudi utemeljiti na podlagi primerjave s sankcijami, ki so določene v zakonih s področja kaznovalnega prava.
Izrečeni ukrep res posega v revidentovo pravico do dela, vendar ne kot kazenska sankcija zaradi revidentove subjektivne krivdne odgovornosti za očitano kaznivo dejanje, ampak kot posledica predpisanega posebnega pogoja za opravljanje funkcije upravitelja v javnem interesu in z njim povezanega dvoma v njegovo izpolnjevanje.