CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00051124
URS člen 15, 22. ZUS-1 člen 20, 52, 59, 59/2, 59/2-2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
dohodnina - status rezidenta - ugotavljanje statusa rezidenta - sporno dejansko stanje - glavna obravnava v upravnem sporu - odločitev brez glavne obravnave - neizvedba glavne obravnave - odločanje na seji - obrazloženost sodne odločbe - standard obrazloženosti odločbe - dopuščena revizija - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - ugoditev reviziji
Čeprav pravica do glavne obravnave ni absolutna, opustitev njene izvedbe po svoji naravi logično vselej pomeni poseg v to ustavno pravico, saj ne more iti le za način njenega izvrševanja. Tak poseg pa je mogoč le na podlagi izrecne zakonske ureditve, ki je skladna z ustavnim načelom sorazmernosti (15. člen Ustave). Upravno sodišče torej lahko opusti izvedbo glavne obravnave samo v primerih, ki jih izrecno določa zakon, opirajoč se na ustavno skladno razlago take zakonske določbe in ob upoštevanju pravnega načela, da je izjeme od uresničevanja človekovih pravic treba razlagati restriktivno.
Ustavno in zakonsko zahtevana navedba izrecnih razlogov za to, da Upravno sodišče ni izvedlo glavne obravnave, je neločljivo povezana s spoštovanjem ustavne pravice do obravnave pred sodiščem. Iz zahtev 22. člena Ustave po presoji Ustavnega sodišča med drugim namreč izhaja, da morajo biti v vsakem posameznem upravnem sporu, v katerem glavna obravnava izjemoma ne bi bila izvedena, razlogi za zavrnitev izvedbe glavne obravnave izrecni, jasni in nedvoumni. Iz njih mora izhajati obstoj izjemnih okoliščin, zaradi katerih v konkretni zadevi izvedba glavne obravnave ni potrebna.
Ni mogoče šteti, da je Upravno sodišče v izpodbijani sodbi pojasnilo okoliščine, ki bi utemeljevale zakonitost opustitve glavne obravnave. Taka opustitev obrazložitvepa ne pomeni zgolj (relativne) bistvene kršitve pravice do izjave v razmerju do posameznega dokaznega predloga, temveč absolutno bistveno kršitev pravice do obrazloženosti sodne odločbe, saj razlogi za ključno odločitev Upravnega sodišča v upravnem sporu tedaj niso razvidni ne stranki in ne Vrhovnemu sodišču v okviru njegove pristojnosti za presojo bistvenih kršitev pravil postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker lahko le Upravno sodišče navede razloge za svojo procesno odločitev, da glavne obravnave ne bo izvedlo, take kršitve Vrhovno sodišče samo ne more odpraviti. Navedeno presojo mora opraviti in obrazložiti Upravno sodišče, ker le to omogoči tako seznanitev stranke kot tudi morebitni revizijski preizkus izdane sodbe, zato ni ne pristojnost in ne naloga Vrhovnega sodišča, da to opravi namesto njega.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00051117
URS člen 22. ZUP člen 179, 179/3, 179/4, 180, 180/4, 180a, 180a/4. ZPP člen 8, 224, 224/1, 224/4. ZDavP-2 člen 48, 48/1, 48/8. ZGD-1 člen 672. ZFU člen 63.
davčna izvršba - neporavnane davčne obveznosti - statusno preoblikovanje iz s.p. v d.o.o. - prenos obveznosti - izdaja potrdila o plačanih davkih - potrdilo o dejstvu, o katerem se vodi uradna evidenca - javna listina - dokazna moč javne listine - domneva o resničnosti vsebine javne listine - javna listina izpodbijanje domneve resničnosti - pravila dokazovanja - enakopravno obravnavanje strank v postopku - dopuščena revizija - bistvena kršitev določb postopka - ugoditev reviziji
Upravni organ ne na zahtevo stranke ne po uradni dolžnosti v obstoječe potrdilo ne more posegati na način, da bi ga razveljavil ali odpravil. Morebitne neskladnosti z javno evidenco pri že izdanem potrdilu se lahko popravijo zgolj na zahtevo stranke, organ pa bo praviloma izdal novo listino z drugačno (z javno evidenco skladno) vsebino. Ob tem pa stranka v postopku izdaje potrdila ne more izpodbijati resničnosti oziroma pravilnosti podatkov v javni evidenci. Vpis dejstev v uradno evidenco oziroma odprava morebitnih napak v njej je namreč mogoča samo na podlagi posebnega ugotovitvenega postopka, izvedenega na zahtevo zainteresirane stranke.
Poseganje v že izdano javno listino na način, da bi jo organ sam, torej brez zahteve stranke, spremenil, razveljavil ali popravil, v zakonu ni predpisano.
Toženi stranki ni mogoče odreči pravice, da v upravnem sporu dokazuje neresničnost vsebine javne listine, tako tiste, ki jo je izdal drug pristojen organ, kot tiste, ki jo je izdala sama oziroma njen organ.
Na seji je nadzor sodišča nad pravilnostjo dokazne ocene upravnega (davčnega) organa omejen izključno na preizkus procesnih kršitev v zvezi z obrazložitvijo izpodbijane odločbe (njen obstoj, razumljivost, konsistentnost, logičnost, nearbitrarnost ipd.), vsebinska presoja pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja in vpogled v dokaze v upravnem spisu pa zahteva izvedbo glavne obravnave, ki je na splošno namenjena zagotavljanju pravice strank do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave).
davek na dodano vrednost (DDV) - davek od dohodkov pravnih oseb (DDPO) - odmera davka - sporno dejansko stanje - glavna obravnava v upravnem sporu - neizvedba glavne obravnave - odločitev brez glavne obravnave - odločanje na seji - zavrnitev dokaznih predlogov - nesubstanciran dokazni predlog - substanciranje dokaznega predloga - materialno procesno vodstvo v upravnem sporu - dopuščena revizija - ugoditev reviziji - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu
Nesubstanciranost dokaznega predloga za zaslišanje sama po sebi ni upravičen razlog za neizvedbo dokaza pred sodiščem, saj je sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva dolžno stranko opozoriti, če po njegovi oceni ni predložila ali (ustrezno) predlagala (ustreznih) dokazov.
Na seji se lahko nadzor Upravnega sodišča nad pravilnostjo dokazne ocene upravnega organa omeji izključno na preizkus procesnih kršitev v zvezi z obrazložitvijo odločbe upravnega organa (njen obstoj, razumljivost, konsistentnost, logičnost, nearbitrarnost ipd.), vsebinska presoja pravilnosti obrazložitve glede ugotovljenega dejanskega stanja in vpogled v (listinske) dokaze pa terja izvedbo glavne obravnave, ki je na splošno namenjena zagotavljanju splošne pravice strank do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave).
URS člen 22. ZEN člen 26, 26/2, 26/3, 29, 29/2, 30, 30/2, 31, 35, 35/1, 35/2, 37, 38, 39, 39/1, 39/4, 39/6, 40, 40/3, 164, 164-7. ZUS-1 člen 51, 51/1, 52, 59, 59/2, 59/2-2. Pravilnik o dopolnitvi Pravilnika o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (2007) člen 7, 8, 8/3, 20, 20/1, 25. Pravilnik o evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (2018) člen 20, 20/2.
evidentiranje urejene meje - elaborat ureditve meje - izračun površin zemljišča - sporno dejansko stanje - glavna obravnava v upravnem sporu - odločitev brez glavne obravnave - neizvedba glavne obravnave - zavrnitev dokaznih predlogov - kriteriji za zavrnitev dokaznih predlogov - zavrnitev nepomembnih dokazov - nova dejstva in dokazi - dopuščena revizija - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - ugoditev reviziji
Kot urejeno je mogoče evidentirati le mejo ali del meje, če je bil postopek urejanja te meje pravilen in zakonit. Del tega je zahteva, da elaborat ureditve meje vsebuje vse predpisane sestavine, med katere pa, kadar gre za urejanje dela meje, sodi tudi izračun površine parcele, če stranka to zahteva. Da revidentka tega izračuna na mejni obravnavi oziroma v postopku urejanja in evidentiranja meje ni zahtevala, pa iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja.
Upravno sodišče druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 ne sme uporabiti kot podlago za opustitev izvedbe glavne obravnave, ki je na podlagi prvega odstavka 51. člena v povezavi s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 obvezna, če je dejansko stanje med strankama sporno. Upravno sodišče s tem, ko v primeru spornega dejanskega stanja ne izvede glavne obravnave, bistveno krši določbe postopka v upravnem sporu in nedopustno posega v pravice strank do glavne obravnave iz 22. člena Ustave.
KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00050688
URS člen 23. ZUS-1 člen 2, 2/1, 2/2, 36, 36/1, 36/1-4. ZKZ člen 22, 22/2, 27, 27/6. ZSKZ člen 2, 2/1, 2/3, 2/5, 4, 4-2. ZUP člen 2, 2/1.
zakup kmetijskih zemljišč - izbira zakupnika kmetijskih zemljišč - obvestilo o izbiri - tožba v upravnem sporu - dovoljenost tožbe - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - akt poslovanja upravljavca stvarnega premoženja - upravljanje nepremičnega premoženja države - acta iure gestionis - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Ker obvestilo o izboru zakupnika ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1, je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00051246
URS člen 15, 15/2, 25. ZPP člen 343, 343/1, 343/4, 346, 346/1. ZUS-1 člen 22, 22/2.
postulacijska sposobnost za pritožbo - pritožba, ki jo vloži stranka sama - laična pritožba - nedovoljena pritožba - dopolnitev nepopolnih vlog v pritožbenem postopku - zavrženje pritožbe
V skladu z določbo drugega odstavka 22. člena ZUS-1 in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča pogoj obveznega zastopanja po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit, ne velja le, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Da taka ureditev ni v neskladju z Ustavo Republike Slovenije, je potrdilo tudi Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-69/07 z dne 4. 12. 2008.
URS člen 157, 160, 160/1, 160/1-3. ZUS-1 člen 1, 4, 4/1, 5, 5/4, 30, 30/3, 36, 36/1, 36/1-4. Odlok o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 (2021) člen 11, 11/1, 11/2, 11/4.
začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - splošni akt vlade - odlok - nošenje mask - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - akt izdan v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja - akt, ki se lahko izpodbija v subsidiarnem upravnem sporu - subsidiarno sodno varstvo po 4. členu ZUS-1 - sodno varstvo pred bodočimi ravnanji - zavrženje tožbe v subsidiarnem upravnem sporu - zavrnitev pritožbe
Tako iz 157. člena Ustave kot iz 1. člena ZUS-1 izhaja, da je upravni spor predviden v primeru posamičnih oblastvenih aktov in dejanj, ki se vzpostavijo in neposredno učinkujejo v posameznem primeru v razmerju do konkretno določene ali določljive osebe. Zato je pri aktu iz četrtega odstavka 5. člena ZUS-1, če naj bi urejal posamična razmerja, pomembno, da mora biti ciljni krog oseb v predpisu določen z lastnostjo, zaradi katere se te osebe razlikujejo od drugih subjektov, in so zaradi nje v položaju, da se določba predpisa nanaša samo nanje. Povedano drugače: za presojo, ali obravnavani Odlok ureja posamična razmerja z učinkom upravnega akta, je treba ugotoviti, ali posamezna norma tega akta neposredno vpliva na pravni položaj določene osebe, torej ali sprememba posamičnega javnopravnega razmerja (omejitev, izguba pravice itd.) nastopi neposredno na njeni podlagi in le enkratno, v konkretnem življenjskem primeru. Navedeno pa samo po sebi vključuje tudi presojo, ali norma zadeva določene osebe posamično (individualno), torej ali učinkuje zgolj na določen krog oseb. Eden od pokazateljev, da gre za navedene učinke, je, da za nastop take spremembe ni treba izdati upravne odločbe (zoper katero ima prizadeta oseba samostojno sodno varstvo).
Tožba po 4. členu ZUS-1 zagotavlja sodno varstvo v primeru že izvršenih dejanj, to je storitev ali opustitev, s katerimi so organi posegli ali še posegajo (v primeru trajajočih dejanj) v človekove pravice in temeljne svoboščine. Subsidiarnega upravnega spora tako ni mogoče voditi zaradi hipotetičnih, še neizvršenih primerov nezakonitih dejanj oblastnih organov.
URS člen 120, 120/2. ZDRS člen 10, 10/1, 10/1-4, 28. ZVRS člen 21, 21/1. ZSVarPre člen 27. Uredba o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije (2007) člen 3, 3/1.
državljanstvo - prošnja za sprejem v državljanstvo - sprejem v državljanstvo RS z naturalizacijo - pogoji za sprejem v državljanstvo - izpolnjevanje pogojev za pridobitev državljanstva z naturalizacijo - zagotovljenost trajnega vira preživljanja - zagotovljena sredstva za preživljanje - socialnovarstveni prejemki - legalitetno načelo - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Uredba na podlagi izkazanega neprekinjenega prejemanja enega od naštetih prejemkov v določenem časovnem obdobju pred vložitvijo prošnje vzpostavlja domnevo obstoja potrebnih sredstev za preživljanje in s tem izpolnjevanje pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS.
To pomeni, da se določba o dveletnem neprekinjenem prejemanju izplačil v obdobju dveh let pred vložitvijo prošnje uporablja za namen določene pravne domneve v zvezi s taksativno naštetimi prejemki prosilca za sprejem v državljanstvo. Pomeni pa tudi, da prosilcu, ki izkaže okoliščine iz 3. člena Uredbe, ni treba dodatno dokazovati izpolnjevanja zakonskega pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, saj že Uredba nalaga sklepanje, da ima potrebna sredstva.
Uredba z določitvijo časovnega obdobja prejemanja denarnih sredstev pred vložitvijo vloge ne določa dodatnega pogoja za sprejem v državljanstvo in zato v tem delu ni nezakonita.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00050694
ZPP člen 339, 339/2-8, 339/2-14, 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. URS člen 22, 25, 26, 30. ZOR člen 200.
dopuščena revizija - odškodninska odgovornost države - protipravno ravnanje - prisilna hospitalizacija v psihiatrični bolnišnici - vmesna sodba - načelo pravnomočnosti - pravica do odškodnine - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - odškodnina za izgubljeni zaslužek - dohodnina - višina odškodnine - načelo popolne odškodnine - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do enakega varstva pravic - pravica do pritožbe
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali sta prvostopno in drugostopno sodišče z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in pritožbe tožnice glede preostalega zahtevka za nepremoženjsko škodo iz drugega škodnega dogodka storili bistveno kršitev pravil postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma ali sta tožnici zagotovili pošteno in enako varstvo njenih pravic v postopku pred sodiščem (22. člen Ustave), drugostopno sodišče pa tudi pravico do pritožbe (25. člen Ustave) s tem, ko sta v obrazložitvi sodnih odločb navajali, da je o vprašanju višine odškodnine za nepremoženjsko škodo iz drugega škodnega dogodka že odločeno z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2906/2016 in posledično o zavrnitvi preostalega tožbenega zahtevka iz naslova nepremoženjske škode iz drugega škodnega dogodka v svojih odločbah nista navedli nobenih vsebinskih razlogov (glede na prvostopne in pritožbene trditve tožnice ter glede na izveden dokazni postopek na prvi stopnji),
- ali sta prvostopno in drugostopno sodišče z zavrnitvijo preostalega zahtevka iz naslova nepremoženjske škode iz prvega škodnega dogodka napačno uporabili materialno pravo, in sicer 200. člen ZOR ter tudi 22. člen Ustave v zvezi s pravico do odškodnine iz 26. člena Ustave s tem, ko sta tožnici iz naslova prvega škodnega dogodka dosodili odškodnino v višini 770,00 EUR, višji zahtevek pa zavrnili,
- ali je sodišče druge stopnje napačno uporabilo materialno pravo, in sicer načelo popolne odškodnine s tem, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska v višini dohodnine od dosojenega zneska premoženjske škode iz naslova izgube dohodka.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00049956
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 47. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 18, 18/1, 21, 21/1. URS člen 156. ZUstS člen 23, 23/1, 23/2. ZKP člen 522, 522/1, 522/1-14, 530, 530/1, 530/3.
postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev - izročitev tožnika drugi državi - soglasje za izročitev tujega državljana v kazenskem postopku - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - protiustavna pravna praznina - pravica do pravnega sredstva - zahteva za oceno ustavnosti - zahteva za oceno ustavnosti določb zakona
Revizijski postopek se prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti 530. člena Zakona o kazenskem postopku.
INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00050307
URS člen 22, 23, 33, 67. ZUS-1 člen 2, 2/1, 2/2, 5, 5/2, 13, 13/1, 13/2, 13/2-3, 13/3, 36, 36/1, 36/1-6, 36, 36/3. ZIN člen 5, 24, 24/4, 28. ZUP člen 43, 43/1, 135, 135/4.
inšpekcijski postopek - ustavitev inšpekcijskega postopka - sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - sestava sodišča - odločanje po sodniku posamezniku - enostavna zadeva - pobudnik inšpekcijskega postopka - položaj stranke v inšpekcijskem postopku - pravni interes - upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
V obravnavani zadevi ni sporno, da je senat sprejel odločitev, da gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje ter da bo Upravno sodišče odločalo po sodniku posamezniku. Tako odločitev lahko Upravno sodišče sprejme tako v primeru meritornega kot v primeru procesnega odločanja. Tretji odstavek 36. člena ZUS-1 namreč ne zapoveduje obveznega senata, ampak samo vzpostavlja distinkcijo med zadevami, v katerih že v izhodišču odloča sodnik posameznik (in ni treba o tem prej odločiti s sklepom po tretjem odstavku 13. člena), in zadevami, kjer - enako kot v izhodišču po splošni ureditvi ZUS-1 odloča senat. In razlaga, da bi o zavrženju tožbe na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 lahko odločal le senat in ne bi smel za to pooblastiti sodnika posameznika, bi bila zato nesistemska.
Ker je inšpektor s procesnim sklepom ustavil inšpekcijski postopek, ker je ocenil, da ni javnega interesa za njegovo vodenje oziroma nadaljevanje, s tem ni bilo odločeno o zahtevi (ali interesu) stranke (zavezanca) ali stranskega udeleženca. Zato tudi pritožnica kot pobudnica inšpekcijskega postopka oziroma morebitna stranska udeleženka z odločitvijo inšpektorja o ustavitvi postopka ne more biti prizadeta v svojem pravnem položaju. Z uveljavljanjem pravnih sredstev zoper sklep o ustavitvi postopka bi lahko zgolj postavljala trditve, da je nadaljevanje inšpekcijskega postopka (v nasprotju s presojo pristojnega inšpektorja) utemeljeno v javnem interesu, javnega interesa pa pobudnica oziroma morebitna stranska udeleženka v postopku ni legitimirana uveljavljati in varovati. Inšpekcijskega postopka samo zaradi zasebnega interesa pa ni mogoče ne začeti in ne voditi, ali pa je ob zasebnem interesu podan tudi javni interes, pa je v presoji inšpektorja.
Pritožnica zaradi ustavitve inšpekcijskega postopka, v katerega je želela vstopiti, ne izkazuje več pravnega interesa za presojo pravilnosti in zakonitosti sklepa o zavrnitvi udeležbe v inšpekcijskem postopku, saj si tudi z morebitnim uspehom v tem upravnem sporu ne bi mogla izboljšati svojega pravnega položaja.
dohodnina - odmera dohodnine - drug dohodek - štipendija za študij v tujini - povrnitev stroškov za izobraževanje - drug dohodek iz zaposlitve - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Sredstva, ki jih davčnim zavezancem izplačajo tretje osebe za namene pokritja stroškov bivanja in prehrane v času izobraževanja, na katero jih je sicer napotil njihov delodajalec, so štipendija, ki je obdavčena kot drug dohodek po 5. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2.
Končna odmera dohodnine sicer očitno ni predmet obravnavane zadeve, zato Vrhovno sodišče nima podlage, da bi se podrobneje ukvarjalo s tem vprašanjem, temveč le pripominja, da bi se v primeru zakonske ureditve, ki bi kljub uveljavljenemu objektivnemu neto načelu obdavčitve ne omogočala znižanja davčne osnove za (dodatne) dejanske stroške v zvezi s pridobitvijo dohodka iz delovnega razmerja, utegnilo postaviti celo vprašanje ustavnosti take ureditve.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00049676
URS člen 27. ZFPPIPP člen 98, 98/2, 108, 108/2, 108/2-7, 108/3, 108/4, 108/4-1, 108/4-4, 109, 109/1, 109/1-2, 109/7, 112, 112/2, 112/2-1. KZ-1 člen 258.
začasna ustavitev imenovanja za upravitelja v novih zadevah - uvedba kazenskega postopka - kaznivo dejanje nevestno delo v službi - suspenz stečajnega upravitelja - oseba vredna javnega zaupanja - domneva nedolžnosti - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
S kazenskim postopkom, v katerem je obtožnica postala pravnomočna ali je na podlagi obtožnega predloga bila razpisana glavna obravnava (kar kaže na utemeljen sum, da je bilo očitano dejanje storjeno), je vzpostavljen dvom v upraviteljevo primernost z vidika javnega zaupanja. Ta dvom je toliko večji, če je povzročen z dejanjem pri opravljanju nalog upravitelja, zato je v tem primeru namen suspenza izključiti tveganje, da upravitelj ne bo uresničil tega, k čemur ga zavezuje pridobljeno dovoljenje za opravljanje službe – k vestnemu, poštenemu in s profesionalnimi standardi skladnemu opravljanju dela. Institut suspenza tako zagotavlja, da bodo v postopkih zaradi insolventnosti sodelovali le upravitelji, ki niso obremenjeni z visoko stopnjo dvoma o njihovi ustreznosti za opravljanje funkcije in ki ne pomenijo tveganja za doseganje ciljev varstva interesa upnikov, ohranjanja ugleda ostalih upraviteljev in zaupanja v postopke zaradi insolventnosti. Pri tem je nastanek določene faze kazenskega postopka (pravnomočnost obtožnice ali razpis glavne obravnave na podlagi obtožnega predloga) po volji zakonodajalca določen kot objektivna okoliščina, ki mora biti ugotovljena v vsakem primeru posebej kot del relevantnega dejanskega stanja, na katerem je mogoče utemeljiti suspenz.
Glede na vsebino domneve nedolžnosti kot kazenskopravnega instituta bi moral revident ne le zatrjevati kaznovalno naravo izrečenega ukrepa suspenza, ampak jo tudi utemeljiti na podlagi primerjave s sankcijami, ki so določene v zakonih s področja kaznovalnega prava.
Izrečeni ukrep res posega v revidentovo pravico do dela, vendar ne kot kazenska sankcija zaradi revidentove subjektivne krivdne odgovornosti za očitano kaznivo dejanje, ampak kot posledica predpisanega posebnega pogoja za opravljanje funkcije upravitelja v javnem interesu in z njim povezanega dvoma v njegovo izpolnjevanje.
URS člen 2, 5, 14, 22, 25, 33. ZNISESČP člen 11, 11/1.
pravice in obveznosti po ZNISESČP - verifikacija stare devizne vloge - pravočasnost zahteve - prekluzivni rok za vložitev zahteve - zamuda roka za vložitev zahteve - zamuda prekluzivnega roka - vprašanje ustavnosti zakonske ureditve - primernost roka - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Po presoji Vrhovnega sodišča rok za vložitev zahteve za verifikacijo devizne vloge, ki se je iztekel skoraj dve leti in pol po uveljavitvi ZNISESČP, predstavlja razumno časovno omejitev in ne ogroža doseganja namena zakona, t. j., da imetniki neizplačanih starih deviznih vlog dosežejo izplačilo svojih terjatev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00049677
URS člen 22. ZUS-1 člen 51, 51/1, 59, 59/3, 59/3-2.
predlog za dopustitev revizije - enostopenjski upravni postopek - pravica do izjave stranke - glavna obravnava v upravnem sporu - odločitev brez glavne obravnave - neizvedba glavne obravnave - nesporno dejansko stanje - dopuščena revizija - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je Upravno sodišče kršilo prvi odstavek 51. člena in drugo alinejo tretjega odstavka 59. člena ZUS-1, ker ni izvedlo glavne obravnave, kljub temu, da tožeči stranki v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00050656
URS člen 36. ZPP člen 339, 339/2-8, 371. SZ člen 103, 103/1-5, 103/3, 104, 112, 112a.
najemna pogodba za neprofitno stanovanje - neprofitna najemnina - odpoved najemne pogodbe - krivdni odpovedni razlog - krivdni razlogi na strani najemnika - neplačilo najemnine in stroškov - naknadno plačilo - pravica do doma - pravica do zasebne lastnine - lastninska pravica - pravica do izjave v postopku - dokazovanje - dokazni predlog - stanje TRR - dopuščena revizija
Po presoji Vrhovnega sodišča že zgolj okoliščina, da gre za prirejeno razmerje, narekuje, da se zakonskega varstva lastnika ne zožuje prek varoval, ki so določena v SZ-1. Ta namreč nudijo vzpostavitev zadostnega ravnovesja med lastninsko pravico na eni ter pravico do spoštovanja doma z vsem socialnim kontekstom, vgrajenim v SZ-1, na drugi strani. Odpoved neprofitnega najemnega razmerja oziroma neprofitne najemne pogodbe zaradi neplačila obveznosti, čeprav je obveznost tekom postopka (do konca glavne obravnave) prenehala, pomeni dopusten ukrep za varovanje interesov tožnikov. Ta ukrep je tudi nujen, če naj lastninsko pravico jemljemo resno. V nasprotnem primeru bi namreč veljalo, da mora lastnik najprej podati najemniku izvensodni opomin, nato še sodnega v obliki tožbe in šele če toženec tudi do konca glavne obravnave zapadlega obroka najemnine ne poravna, bi lahko sodišče izdalo zoper njega obsodilno sodbo. Ta zgodba bi se lahko ponavljala nato iz obroka v obrok. Sodišče s tem torej tudi ni kršilo toženčeve pravice do spoštovanja doma. Do posega vanjo je namreč prišlo iz krivdnih vzrokov na njegovi strani, ki jih tudi po lastnikovem opominu v danem roku ni odpravil. Poseg vanjo ni samovoljen, marveč sodnovarstven ter temelji na zakonski podlagi, ki je (časovno in načinovno) tudi ustrezno obzirna do spoštovanja nedotakljivosti stanovanja.
URS člen 22. ZPP člen 5, 339, 339/1, 339/2, 347, 347/2.
odškodninski spor - odgovor na pritožbo - enakopravno obravnavanje strank v postopku - načelo kontradiktornosti - pravica do izjave v postopku - sprememba dejanskega stanja pred sodiščem druge stopnje - izvedba glavne obravnave pred sodiščem druge stopnje - načelo neposrednosti - obrazloženost sodbe - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Sodišče druge stopnje je kršilo načelo neposrednosti, ker je brez izvedbe pritožbene obravnave tožnikovo izpovedbo ocenilo za neverodostojno in s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje spremenilo v njegovo škodo. Ker je spregledalo tožnikov odgovor na pritožbo in odločitev sodišča prve stopnje spremenilo v njegovo škodo (toženkini pritožbi je delno ugodilo), je kršilo pravico do izjave iz 22. člena Ustave. Vrhovno sodišče pritrjuje revidentu, da je uspel z zadostno stopnjo prepričanja izkazati, da je v opisani procesni situaciji ostal v dvomu, da se je sodišče druge stopnje z njegovimi pritožbenimi navedbami v resnici seznanilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00051051
ZIntPK člen 13, 16, 75. URS člen 2, 15, 15/3, 26, 38. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. ZVOP-1 člen 9, 9/1, 19, 19/3. ZPP člen 380, 380/2.
povrnitev nepremoženjske škode - odškodninska odgovornost države - Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) - pristojnosti KPK ob sumu korupcije ali drugih kršitev - objava podatkov o denarnih tokovih subjektov javnega sektorja - objava podatkov o dohodkih - nezakonito razkriti podatki - obdelovalni model varstva podatkov - državni funkcionar - kršitev človekovih pravic - varstvo osebnih podatkov - podlage odškodninske odgovornosti - kvalificirana protipravnost - narava pravice - dopustnost posega v ustavno pravico - razlaga zakona - razlaga ZIntPK - jezikovna razlaga - načelo pravne države - načelo zakonitosti - aplikacija Supervizor - pritrdilno ločeno mnenje - ugoditev reviziji - dopuščena revizija
Določbe 13., 16. in 75. člena tedaj veljavnega ZIntPk so bile dovolj jasne in določne, da je bilo z uporabo ustaljenih metod razlage mogoče priti do njihove enopomenske opredelitve in sklepa, da te določbe KPK niso dajale pooblastila za pridobitev, obdelavo in objavo osebnih podatkov prejemnikov javnih sredstev v spletni aplikaciji, kadar Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) zoper posameznika še ni vodila nobenega postopka iz svoje pristojnosti niti izvajala nobenih ukrepov v skladu z ZintP.
KPK kot organ oblasti veže načelo zakonitosti (drugi odstavek 120. člena URS), zato bi glede na opisane (dovolj) jasne določbe tedaj veljavnega ZIntPK, ZVOP-1 in URS ter "obdelovalni model varstva podatkov" morala vedeti, da za poseg v tožničino ustavno pravico ni imela zakonske podlage. Dodatno težo pri presoji toženkine kvalificirane protipravnosti ima dejstvo, da je KPK z nezakonitim ravnanjem posegla v tožnico pravico do varstva osebnih podatkov, ki je ustavno varovana človekova pravica (38. člen URS), varstvo te pravice pa je v okviru pravice do spoštovanja zasebnega življenja zagotovljeno tudi z EKČP (8. člen). Pri nezakonitem posegu v ustavno varovano (človekovo) pravico veljajo za presojo ravnanja toženkinega organa strožja merila skrbnosti oziroma je prag kvalificirane protipravnosti nižji kot v primeru, če bi šlo za "navadno" zakonsko pravico.
URS člen 23, 23/1, 25, 87. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-3, 36/1-6. ZVrt člen 20, 20f, 20f/2. Pravilnik o sprejemu otrok v Vrtec Jesenice (2019) člen 4.
sprejem otroka v vrtec - kriteriji za sprejem otroka v vrtec - tožba v upravnem sporu - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu - upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist - zavrženje tožbe - uveljavljanje svoje pravice ali pravne koristi - standard obrazloženosti - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - ugoditev pritožbi
Prvostopenjsko sodišče je spregledalo možnost, da bi pri razvrščanju otrok v enote vrtca lahko šlo tudi le za način izvrševanja zakonske pravice do sprejema v vrtec. ZVrt namreč že v okviru te pravice nasploh (20. člen), še posebej pa glede enotnega vpisa v vrtce na območju občine (drugi odstavek 20.f člena), daje občini relativno široko pooblastilo za urejanje pogojev in postopka vpisa, kamor bi lahko sodili tudi pogoji za vključitev v posamezne enote vrtca, s podzakonskimi akti.
Zato ni mogoče vnaprej izključiti možnosti, da Pravilnik vendarle daje staršem pravni položaj, ki ga lahko ščitijo v upravnem sporu.
Povsem neobrazloženo je ostalo, zakaj sodišče meni, da gre pri razporejanju otrok v enote vrtca za zakonsko materijo in posledično tudi, zakaj naj bi ZVrt občinam ne dajal pooblastila za urejanje te materije. Ta vprašanja niso zgolj načelne narave, temveč izhajajo neposredno iz besedila ZVrt, tako da je obrazložitev v zvezi z njimi toliko pomembnejša. Vse to pomeni, da je izpodbijani sklep v bistvenih elementih ostal neobrazložen in ga zato ni mogoče preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu.