CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00051832
URS člen 22. ZUS-1 člen 51, 59. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
stečajni upravitelj - odvzem dovoljenja za opravljanje funkcije stečajnega upravitelja - glavna obravnava v upravnem sporu - odločitev brez glavne obravnave - odločanje na seji - neizvedba glavne obravnave - standard obrazloženosti - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Upravno sodišče s tem, ko v primeru spornega dejanskega stanja ne izvede glavne obravnave, bistveno krši določbe postopka v upravnem sporu in nedopustno posega v pravice strank do glavne obravnave iz 22. člena Ustave. V primeru, da so podani ustavno dopustni in zakonsko predpisani izjemni razlogi, da glavne obravnave ne izvede, pa mora to v svoji sodbi jasno in izrecno obrazložiti.
Ustavno in zakonsko zahtevana navedba izrecnih razlogov za to, da Upravno sodišče ni izvedlo glavne obravnave, je neločljivo povezana s spoštovanjem ustavne pravice do obravnave pred sodiščem. Iz zahtev 22. člena Ustave po presoji Ustavnega sodišča med drugim namreč izhaja, da morajo biti v vsakem posameznem upravnem sporu, v katerem glavne obravnava izjemoma ne bi bila izvedena, razlogi za zavrnitev izvedbe glavne obravnave izrecni, jasni in nedvoumni. Iz njih mora izhajati obstoj izjemnih okoliščin, zaradi katerih v konkretni zadevi izvedba glavne obravnave ni potrebna.
Upravno sodišče v izpodbijani sodbi ni navedlo in utemeljilo razlogov, zaradi katerih ni izvedlo glavne obravnave. Glede na navedena pravna izhodišča navedeno pomeni kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe v povezavi z uresničevanjem pravice do glavne obravnave iz 22. člena Ustave. Kot je že poudarilo Vrhovno sodišče v svoji praksi, taka opustitev obrazložitve zato ne pomeni zgolj (relativne) bistvene kršitve pravice do izjave v razmerju do posameznega dokaznega predloga, temveč absolutno bistveno kršitev pravice do obrazloženosti sodne odločbe, saj razlogi za ključno odločitev sodišča prve stopnje v upravnem sporu tedaj niso razvidni ne stranki in ne revizijskemu sodišču v okviru njegove pristojnosti za presojo bistvenih kršitev pravil postopka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00051517
URS člen 23, 25. ZUS-1 člen 82, 82/1, 82/2. ZPP člen 343, 343/1.
stroški upravnega spora - sklep o stroških postopka - pritožba zoper sklep o stroških postopka - dovoljenost pritožbe zoper sklep o stroških - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe kot nedovoljene - pravica do pravnega sredstva - pravica do sodnega varstva - zavrnitev pritožbe
Ker ZUS-1 posebne pritožbe zoper stroškovne sklepe ne predvideva, v upravnem sporu pa ni mogoče uporabiti določb drugih zakonov, ki takšne pritožbe dopuščajo (na primer določb ZPP, ki se v upravnem sporu skladno z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja, če ZUS-1 ne določa drugače), pritožba, ki je vložena le zoper odločitev o stroških postopka, ne more biti predmet samostojne presoje in odločitve Vrhovnega sodišča.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GRADBENIŠTVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00051828
URS člen 33, 67. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. Odlok o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana - izvedbeni del (2010) člen 3, 3/1, 3/1-125.
predlog za dopustitev revizije - izdaja gradbenega dovoljenja - občinski prostorski načrt (OPN) - (ne)zazidano stavbno zemljišče - odmik med objekti - pravica do zasebne lastnine - dopuščena revizija - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je "vrzel" v smislu 125. točke prvega odstavka 3. člena Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana – izvedbeni del (OPN) le tisto nepozidano zemljišče, ki je kot tako obstajalo že v času uveljavitve OPN, in ne more nastati kasneje, z odstranitvijo obstoječega objekta.
URS člen 157, 160, 160/1, 160/1-3. ZUS-1 člen 4, 5, 5/4, 36, 36/1, 36/1-4. Odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji (2021) člen 1, 3, 3/1.
začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - splošni akt vlade - odlok - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - akti izdani v obliki predpisa, ki urejajo posamična razmerja - zavrženje tožbe v subsidiarnem upravnem sporu - abstrakten splošni akt - zavrnitev pritožbe
Odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji s sporno prepovedjo oziroma omejitvijo naslavlja vse subjekte, ki opravljajo dejavnosti in storitve, navedene v 1. do 9. točki prvega odstavka 3. člena Odloka, in se torej nanaša na katerikoli subjekt, ki opravlja te dejavnosti in storitve v Republiki Sloveniji. Iz tega sledi, da so naslovniki predpisa določeni splošno, saj v taki opredelitvi ni nobene specifične lastnosti, ki bi navzven zagotavljala prepoznavnost pritožnika kot povsem konkretno določene osebe, to je na način, ki je lasten upravnim aktom, v katerih se naslovnika konkretizira (individualizira) npr. z navedbo imena in priimka (pri fizičnih osebah) ali firme (pri gospodarskih družbah). Pritožbeno razumevanje "točno določenega kroga oseb" je torej napačno, saj uporaba splošnih pojmov (kot je določitev kroga ljudi iz posameznih dejavnosti, npr. trgovine, nepremičninskega posredovanja, izobraževanja, ...) tega kroga ne vzpostavlja, ampak določa brezimen (nedoločen) krog, to je množico. Zato so neutemeljene pritožnikove navedbe, katerih bistvo je, da sporni določbi Odloka nista predpis, ker ga s prepovedjo opravljanja njegove dejavnosti oziroma zapovedanim testiranjem zadevata kot konkretno opredeljenega naslovnika. Kot že pojasnjeno, pa je za presojo podzakonskih predpisov v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 160. člena Ustave pristojno Ustavno sodišče.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - PREKRŠKI - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO - VARSTVO OSEBNIH PODATKOV
VS00051519
Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES člen 17, 77, 78, 79. URS člen 34, 35, 38, 157, 157/2. ZUS-1 člen 2, 4, 4/1. ZPP člen 19, 19/1, 23, 23/1. OZ člen 1, 1/1, 134, 134/1. ZP-1 člen 53, 53/3. ZVOP-1 člen 32, 32/3, 33, 34, 34/3.
dopolnilna sodba v upravnem sporu - predlog za izdajo dopolnilne sodbe - dopolnilni sklep - stvarna nepristojnost upravnega sodišča - odstop zadeve drugemu stvarno pristojnemu sodišču - osebnostne pravice - poseg v osebnostne pravice posameznika - tožba zaradi varstva človekovih pravic - subsidiarni upravni spor - drugo učinkovito sodno varstvo - delna ugoditev pritožbi - stvarna pristojnost upravnega sodišča
Opozorilo, ki ga izda prekrškovni organ na podlagi pooblastila in določb ZP-1, ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, saj ni izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije in z njim ni odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi s področja upravnega prava. Gre namreč za akt, izdan v prekrškovnem postopku. Prav zato tako opozorilo ne predstavlja niti akta ali dejanja po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Zgolj sklicevanje na kršitev ustavnih pravic še ne konstruira dovoljene tožbe po navedenem členu, niti taka tožba ni dovoljena že na podlagi dejstva, da določbe ZP-1 pravnega sredstva zoper opozorilo izrecno ne predvidevajo. Subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1 namreč ni namenjen dopolnjevanju morebitnih pomanjkljivih sodnih postopkov na različnih pravnih področjih, kjer zakonodajalec v področni zakonodaji ni zagotovil sodnega varstva vseh strankinih pravic in pravno varovanih interesov.
V upravnem sporu ni mogoče uveljavljati niti ugotovitve nezakonitosti in neustavnosti vodenja prekrškovnega postopka, ki pripelje do izdaje tega opozorila. Pritožnica tudi s tem v bistvu uveljavlja pomanjkljivost ureditve pravnih sredstev v prekrškovnem postopku, čemur subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1 ni namenjen.
V delu, v katerem pritožnica zahteva preprečitev bodočih posegov v čast in dostojanstvo sodnikov ter kršitev drugih osebnostnih pravic, pa ima pritožnica možnost zahtevati sodno varstvo pred sodiščem splošne pristojnosti na podlagi prvega odstavka 134. člena OZ.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00051520
URS člen 14, 22, 23, 25. ZPP člen 108, 336, 343, 343/1, 352, 373, 373/2, 374, 383. ZUS-1 člen 18, 18/1, 28, 28/1, 73, 73/2. ZDOdv člen 11, 12, 12/1.
pritožba zoper sklep o zavrženju revizije - nepopolna revizija - predlog in sklep o dopustitvi revizije kot priloga revizije - vračanje nepopolnih vlog v dopolnitev - poziv na dopolnitev vloge - objektivni pomen revizije - pravica do pravnega sredstva - pravica do sodnega varstva - zavrnitev pritožbe - aktivna legitimacija za vložitev pritožbe - zastopnik javnega interesa - zavrženje pritožbe
Zakon zastopniku javnega interesa izrecno podeljuje aktivno legitimacijo za vložitev tožbe v upravnem sporu, četudi ni bil stranka v postopku izdaje upravnega akta (prvi odstavek 28. člena ZUS-1). Drugače pa velja v primeru pritožbe. V skladu z določbo drugega odstavka 73. člena ZUS-1 imajo pravico do pritožbe zoper odločitev sodišča prve stopnje samo tiste osebe, ki so kot stranke sodelovale že v upravnem sporu na prvi stopnji. Citirana določba torej zastopniku javnega interesa ne priznava aktivne legitimacije za udeležbo v upravnem sporu šele v pritožbeni fazi. Posebnega položaja zastopnika javnega interesa za vložitev pritožbe namreč ureditev upravnega spora ne pozna.
Za presojo, ali sporna ureditev (o takojšnjem zavrženju revizije zaradi nepredložitve obveznih prilog) posega v pravico do sodnega varstva (ali pomeni le način njenega uresničevanja), je torej odločilno, da neupoštevanje zakonske zahteve po predložitvi prilog povzroči zavrženje revizije kot izrednega pravnega sredstva, ki omogoča dostop do Vrhovnega sodišča. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-277/09-8 (13. točka obrazložitve) pojasnilo, da ima pravica do sodnega varstva glede dostopa do Vrhovnega sodišča le omejen pomen - v smislu, da zakon, če možnost dostopa do Vrhovnega sodišča dopusti, nato ne sme postavljati nerazumnih formalnih ovir, ki stranki ta dostop dejansko pretirano otežujejo. Kar je za pravico do sodnega varstva kot pravico do meritorne odločitve bistveno, se namreč uresničuje s sojenjem pred sodiščem prve stopnje.
Ker izredna pravna sredstva (pravica do revizije) niso zagotovljena v okviru pravice do sodnega varstva po 23. členu niti v okviru pravice do pritožbe po 25. členu Ustave, ostaja morebitna določitev strožjih pravil za njihovo uporabo v polju proste presoje zakonodajalca, ki sme v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi bistveno bolj poudariti odgovornost strank.
UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST
VS00051507
URS člen 23, 157, 157/2. ZUS-1 člen 2, 4, 36, 36/1, 36/1-4. ZZVZZ člen 63, 63/2, 64, 64/1, 65, 65/1. ZUP člen 2. OZ člen 22, 22/3, 623, 623/2.
Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) - javni razpis - pogodba o izvajanju programa zdravstvenih storitev - sklep upravnega odbora - arbitraža - izpodbijanje sklepa o neizbiri - tožba v upravnem sporu - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - zavrženje tožbe - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - ugoditev pritožbi
Odločitev o sprejemu ponudbe po javnem razpisu iz 64. člena ZZVZZ pomeni enostransko odločanje, saj se ne sprejme na podlagi dogovarjanja ali sporazuma med udeleženimi osebami, temveč neodvisno od volje ponudnika (ali celo proti njej), kar jasno izhaja tudi iz odločitev tožene stranke in arbitraže. Prav tako tudi ne gre za akt poslovanja tožene stranke temveč za oblastveno odločitev, saj ne temeljni na svobodni pravnoposlovni volji oziroma na zasebnopravni podlagi, temveč na javnopravnem zakonskem pooblastilu iz 65. člena ZZVZZ. Na tej zakonski podlagi tožena stranka, ki je pravna oseba javnega prava, odloča o uresničevanju javnega interesa glede dodeljevanja javnih sredstev. Posamezne pravne značilnosti samega javnega razpisa (npr. tiste, ki so skladne z vabilom k licitaciji za sklenitev pogodbe oziroma javnim zbiranjem ponudb, drugi odstavek 623. člena oziroma tretji odstavek 22. člena OZ) na navedeno pravno naravo odločitve ne morejo vplivati. Ker zagotavljanje javnih sredstev za izvajanje javne zdravstvene službe nedvomno tudi sodi v okvir servisne funkcije uprave, gre torej za posamični akt, ki ustreza definiciji upravnega akta iz 2. člena ZUS-1. Zato bi moralo biti pritožnici zagotovljeno zoper odločitev o njeni ponudbi po navedenem javnem razpisu sodno varstvo v upravnem sporu.
Za drugo učinkovito sodno varstvo torej v zvezi z obravnavanim sporom zanesljivo ne more šteti možnost uveljavljanja povrnitve škode v gospodarskem sporu, saj bi tožeča stranka v takem sporu tudi v primeru uspeha s tožbo, da je bila njena prijava na javni razpis s strani tožene stranke nezakonito zavrnjena, pridobila povrnjena le sredstva, ki jih je porabila za prijavo na razpis.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00051124
URS člen 15, 22. ZUS-1 člen 20, 52, 59, 59/2, 59/2-2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
dohodnina - status rezidenta - ugotavljanje statusa rezidenta - sporno dejansko stanje - glavna obravnava v upravnem sporu - odločitev brez glavne obravnave - neizvedba glavne obravnave - odločanje na seji - obrazloženost sodne odločbe - standard obrazloženosti odločbe - dopuščena revizija - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - ugoditev reviziji
Čeprav pravica do glavne obravnave ni absolutna, opustitev njene izvedbe po svoji naravi logično vselej pomeni poseg v to ustavno pravico, saj ne more iti le za način njenega izvrševanja. Tak poseg pa je mogoč le na podlagi izrecne zakonske ureditve, ki je skladna z ustavnim načelom sorazmernosti (15. člen Ustave). Upravno sodišče torej lahko opusti izvedbo glavne obravnave samo v primerih, ki jih izrecno določa zakon, opirajoč se na ustavno skladno razlago take zakonske določbe in ob upoštevanju pravnega načela, da je izjeme od uresničevanja človekovih pravic treba razlagati restriktivno.
Ustavno in zakonsko zahtevana navedba izrecnih razlogov za to, da Upravno sodišče ni izvedlo glavne obravnave, je neločljivo povezana s spoštovanjem ustavne pravice do obravnave pred sodiščem. Iz zahtev 22. člena Ustave po presoji Ustavnega sodišča med drugim namreč izhaja, da morajo biti v vsakem posameznem upravnem sporu, v katerem glavna obravnava izjemoma ne bi bila izvedena, razlogi za zavrnitev izvedbe glavne obravnave izrecni, jasni in nedvoumni. Iz njih mora izhajati obstoj izjemnih okoliščin, zaradi katerih v konkretni zadevi izvedba glavne obravnave ni potrebna.
Ni mogoče šteti, da je Upravno sodišče v izpodbijani sodbi pojasnilo okoliščine, ki bi utemeljevale zakonitost opustitve glavne obravnave. Taka opustitev obrazložitvepa ne pomeni zgolj (relativne) bistvene kršitve pravice do izjave v razmerju do posameznega dokaznega predloga, temveč absolutno bistveno kršitev pravice do obrazloženosti sodne odločbe, saj razlogi za ključno odločitev Upravnega sodišča v upravnem sporu tedaj niso razvidni ne stranki in ne Vrhovnemu sodišču v okviru njegove pristojnosti za presojo bistvenih kršitev pravil postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker lahko le Upravno sodišče navede razloge za svojo procesno odločitev, da glavne obravnave ne bo izvedlo, take kršitve Vrhovno sodišče samo ne more odpraviti. Navedeno presojo mora opraviti in obrazložiti Upravno sodišče, ker le to omogoči tako seznanitev stranke kot tudi morebitni revizijski preizkus izdane sodbe, zato ni ne pristojnost in ne naloga Vrhovnega sodišča, da to opravi namesto njega.
davek na dodano vrednost (DDV) - davek od dohodkov pravnih oseb (DDPO) - odmera davka - sporno dejansko stanje - glavna obravnava v upravnem sporu - neizvedba glavne obravnave - odločitev brez glavne obravnave - odločanje na seji - zavrnitev dokaznih predlogov - nesubstanciran dokazni predlog - substanciranje dokaznega predloga - materialno procesno vodstvo v upravnem sporu - dopuščena revizija - ugoditev reviziji - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu
Nesubstanciranost dokaznega predloga za zaslišanje sama po sebi ni upravičen razlog za neizvedbo dokaza pred sodiščem, saj je sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva dolžno stranko opozoriti, če po njegovi oceni ni predložila ali (ustrezno) predlagala (ustreznih) dokazov.
Na seji se lahko nadzor Upravnega sodišča nad pravilnostjo dokazne ocene upravnega organa omeji izključno na preizkus procesnih kršitev v zvezi z obrazložitvijo odločbe upravnega organa (njen obstoj, razumljivost, konsistentnost, logičnost, nearbitrarnost ipd.), vsebinska presoja pravilnosti obrazložitve glede ugotovljenega dejanskega stanja in vpogled v (listinske) dokaze pa terja izvedbo glavne obravnave, ki je na splošno namenjena zagotavljanju splošne pravice strank do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00051117
URS člen 22. ZUP člen 179, 179/3, 179/4, 180, 180/4, 180a, 180a/4. ZPP člen 8, 224, 224/1, 224/4. ZDavP-2 člen 48, 48/1, 48/8. ZGD-1 člen 672. ZFU člen 63.
davčna izvršba - neporavnane davčne obveznosti - statusno preoblikovanje iz s.p. v d.o.o. - prenos obveznosti - izdaja potrdila o plačanih davkih - potrdilo o dejstvu, o katerem se vodi uradna evidenca - javna listina - dokazna moč javne listine - domneva o resničnosti vsebine javne listine - javna listina izpodbijanje domneve resničnosti - pravila dokazovanja - enakopravno obravnavanje strank v postopku - dopuščena revizija - bistvena kršitev določb postopka - ugoditev reviziji
Upravni organ ne na zahtevo stranke ne po uradni dolžnosti v obstoječe potrdilo ne more posegati na način, da bi ga razveljavil ali odpravil. Morebitne neskladnosti z javno evidenco pri že izdanem potrdilu se lahko popravijo zgolj na zahtevo stranke, organ pa bo praviloma izdal novo listino z drugačno (z javno evidenco skladno) vsebino. Ob tem pa stranka v postopku izdaje potrdila ne more izpodbijati resničnosti oziroma pravilnosti podatkov v javni evidenci. Vpis dejstev v uradno evidenco oziroma odprava morebitnih napak v njej je namreč mogoča samo na podlagi posebnega ugotovitvenega postopka, izvedenega na zahtevo zainteresirane stranke.
Poseganje v že izdano javno listino na način, da bi jo organ sam, torej brez zahteve stranke, spremenil, razveljavil ali popravil, v zakonu ni predpisano.
Toženi stranki ni mogoče odreči pravice, da v upravnem sporu dokazuje neresničnost vsebine javne listine, tako tiste, ki jo je izdal drug pristojen organ, kot tiste, ki jo je izdala sama oziroma njen organ.
Na seji je nadzor sodišča nad pravilnostjo dokazne ocene upravnega (davčnega) organa omejen izključno na preizkus procesnih kršitev v zvezi z obrazložitvijo izpodbijane odločbe (njen obstoj, razumljivost, konsistentnost, logičnost, nearbitrarnost ipd.), vsebinska presoja pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja in vpogled v dokaze v upravnem spisu pa zahteva izvedbo glavne obravnave, ki je na splošno namenjena zagotavljanju pravice strank do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave).
KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00050688
URS člen 23. ZUS-1 člen 2, 2/1, 2/2, 36, 36/1, 36/1-4. ZKZ člen 22, 22/2, 27, 27/6. ZSKZ člen 2, 2/1, 2/3, 2/5, 4, 4-2. ZUP člen 2, 2/1.
zakup kmetijskih zemljišč - izbira zakupnika kmetijskih zemljišč - obvestilo o izbiri - tožba v upravnem sporu - dovoljenost tožbe - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - akt poslovanja upravljavca stvarnega premoženja - upravljanje nepremičnega premoženja države - acta iure gestionis - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Ker obvestilo o izboru zakupnika ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1, je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
URS člen 22. ZEN člen 26, 26/2, 26/3, 29, 29/2, 30, 30/2, 31, 35, 35/1, 35/2, 37, 38, 39, 39/1, 39/4, 39/6, 40, 40/3, 164, 164-7. ZUS-1 člen 51, 51/1, 52, 59, 59/2, 59/2-2. Pravilnik o dopolnitvi Pravilnika o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (2007) člen 7, 8, 8/3, 20, 20/1, 25. Pravilnik o evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (2018) člen 20, 20/2.
evidentiranje urejene meje - elaborat ureditve meje - izračun površin zemljišča - sporno dejansko stanje - glavna obravnava v upravnem sporu - odločitev brez glavne obravnave - neizvedba glavne obravnave - zavrnitev dokaznih predlogov - kriteriji za zavrnitev dokaznih predlogov - zavrnitev nepomembnih dokazov - nova dejstva in dokazi - dopuščena revizija - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - ugoditev reviziji
Kot urejeno je mogoče evidentirati le mejo ali del meje, če je bil postopek urejanja te meje pravilen in zakonit. Del tega je zahteva, da elaborat ureditve meje vsebuje vse predpisane sestavine, med katere pa, kadar gre za urejanje dela meje, sodi tudi izračun površine parcele, če stranka to zahteva. Da revidentka tega izračuna na mejni obravnavi oziroma v postopku urejanja in evidentiranja meje ni zahtevala, pa iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja.
Upravno sodišče druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 ne sme uporabiti kot podlago za opustitev izvedbe glavne obravnave, ki je na podlagi prvega odstavka 51. člena v povezavi s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 obvezna, če je dejansko stanje med strankama sporno. Upravno sodišče s tem, ko v primeru spornega dejanskega stanja ne izvede glavne obravnave, bistveno krši določbe postopka v upravnem sporu in nedopustno posega v pravice strank do glavne obravnave iz 22. člena Ustave.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00051246
URS člen 15, 15/2, 25. ZPP člen 343, 343/1, 343/4, 346, 346/1. ZUS-1 člen 22, 22/2.
postulacijska sposobnost za pritožbo - pritožba, ki jo vloži stranka sama - laična pritožba - nedovoljena pritožba - dopolnitev nepopolnih vlog v pritožbenem postopku - zavrženje pritožbe
V skladu z določbo drugega odstavka 22. člena ZUS-1 in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča pogoj obveznega zastopanja po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit, ne velja le, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Da taka ureditev ni v neskladju z Ustavo Republike Slovenije, je potrdilo tudi Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-69/07 z dne 4. 12. 2008.
URS člen 157, 160, 160/1, 160/1-3. ZUS-1 člen 1, 4, 4/1, 5, 5/4, 30, 30/3, 36, 36/1, 36/1-4. Odlok o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 (2021) člen 11, 11/1, 11/2, 11/4.
začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - splošni akt vlade - odlok - nošenje mask - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - akt izdan v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja - akt, ki se lahko izpodbija v subsidiarnem upravnem sporu - subsidiarno sodno varstvo po 4. členu ZUS-1 - sodno varstvo pred bodočimi ravnanji - zavrženje tožbe v subsidiarnem upravnem sporu - zavrnitev pritožbe
Tako iz 157. člena Ustave kot iz 1. člena ZUS-1 izhaja, da je upravni spor predviden v primeru posamičnih oblastvenih aktov in dejanj, ki se vzpostavijo in neposredno učinkujejo v posameznem primeru v razmerju do konkretno določene ali določljive osebe. Zato je pri aktu iz četrtega odstavka 5. člena ZUS-1, če naj bi urejal posamična razmerja, pomembno, da mora biti ciljni krog oseb v predpisu določen z lastnostjo, zaradi katere se te osebe razlikujejo od drugih subjektov, in so zaradi nje v položaju, da se določba predpisa nanaša samo nanje. Povedano drugače: za presojo, ali obravnavani Odlok ureja posamična razmerja z učinkom upravnega akta, je treba ugotoviti, ali posamezna norma tega akta neposredno vpliva na pravni položaj določene osebe, torej ali sprememba posamičnega javnopravnega razmerja (omejitev, izguba pravice itd.) nastopi neposredno na njeni podlagi in le enkratno, v konkretnem življenjskem primeru. Navedeno pa samo po sebi vključuje tudi presojo, ali norma zadeva določene osebe posamično (individualno), torej ali učinkuje zgolj na določen krog oseb. Eden od pokazateljev, da gre za navedene učinke, je, da za nastop take spremembe ni treba izdati upravne odločbe (zoper katero ima prizadeta oseba samostojno sodno varstvo).
Tožba po 4. členu ZUS-1 zagotavlja sodno varstvo v primeru že izvršenih dejanj, to je storitev ali opustitev, s katerimi so organi posegli ali še posegajo (v primeru trajajočih dejanj) v človekove pravice in temeljne svoboščine. Subsidiarnega upravnega spora tako ni mogoče voditi zaradi hipotetičnih, še neizvršenih primerov nezakonitih dejanj oblastnih organov.
URS člen 120, 120/2. ZDRS člen 10, 10/1, 10/1-4, 28. ZVRS člen 21, 21/1. ZSVarPre člen 27. Uredba o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije (2007) člen 3, 3/1.
državljanstvo - prošnja za sprejem v državljanstvo - sprejem v državljanstvo RS z naturalizacijo - pogoji za sprejem v državljanstvo - izpolnjevanje pogojev za pridobitev državljanstva z naturalizacijo - zagotovljenost trajnega vira preživljanja - zagotovljena sredstva za preživljanje - socialnovarstveni prejemki - legalitetno načelo - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Uredba na podlagi izkazanega neprekinjenega prejemanja enega od naštetih prejemkov v določenem časovnem obdobju pred vložitvijo prošnje vzpostavlja domnevo obstoja potrebnih sredstev za preživljanje in s tem izpolnjevanje pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS.
To pomeni, da se določba o dveletnem neprekinjenem prejemanju izplačil v obdobju dveh let pred vložitvijo prošnje uporablja za namen določene pravne domneve v zvezi s taksativno naštetimi prejemki prosilca za sprejem v državljanstvo. Pomeni pa tudi, da prosilcu, ki izkaže okoliščine iz 3. člena Uredbe, ni treba dodatno dokazovati izpolnjevanja zakonskega pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, saj že Uredba nalaga sklepanje, da ima potrebna sredstva.
Uredba z določitvijo časovnega obdobja prejemanja denarnih sredstev pred vložitvijo vloge ne določa dodatnega pogoja za sprejem v državljanstvo in zato v tem delu ni nezakonita.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00050694
ZPP člen 339, 339/2-8, 339/2-14, 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. URS člen 22, 25, 26, 30. ZOR člen 200.
dopuščena revizija - odškodninska odgovornost države - protipravno ravnanje - prisilna hospitalizacija v psihiatrični bolnišnici - vmesna sodba - načelo pravnomočnosti - pravica do odškodnine - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - odškodnina za izgubljeni zaslužek - dohodnina - višina odškodnine - načelo popolne odškodnine - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do enakega varstva pravic - pravica do pritožbe
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali sta prvostopno in drugostopno sodišče z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in pritožbe tožnice glede preostalega zahtevka za nepremoženjsko škodo iz drugega škodnega dogodka storili bistveno kršitev pravil postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma ali sta tožnici zagotovili pošteno in enako varstvo njenih pravic v postopku pred sodiščem (22. člen Ustave), drugostopno sodišče pa tudi pravico do pritožbe (25. člen Ustave) s tem, ko sta v obrazložitvi sodnih odločb navajali, da je o vprašanju višine odškodnine za nepremoženjsko škodo iz drugega škodnega dogodka že odločeno z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2906/2016 in posledično o zavrnitvi preostalega tožbenega zahtevka iz naslova nepremoženjske škode iz drugega škodnega dogodka v svojih odločbah nista navedli nobenih vsebinskih razlogov (glede na prvostopne in pritožbene trditve tožnice ter glede na izveden dokazni postopek na prvi stopnji),
- ali sta prvostopno in drugostopno sodišče z zavrnitvijo preostalega zahtevka iz naslova nepremoženjske škode iz prvega škodnega dogodka napačno uporabili materialno pravo, in sicer 200. člen ZOR ter tudi 22. člen Ustave v zvezi s pravico do odškodnine iz 26. člena Ustave s tem, ko sta tožnici iz naslova prvega škodnega dogodka dosodili odškodnino v višini 770,00 EUR, višji zahtevek pa zavrnili,
- ali je sodišče druge stopnje napačno uporabilo materialno pravo, in sicer načelo popolne odškodnine s tem, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska v višini dohodnine od dosojenega zneska premoženjske škode iz naslova izgube dohodka.
INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00050307
URS člen 22, 23, 33, 67. ZUS-1 člen 2, 2/1, 2/2, 5, 5/2, 13, 13/1, 13/2, 13/2-3, 13/3, 36, 36/1, 36/1-6, 36, 36/3. ZIN člen 5, 24, 24/4, 28. ZUP člen 43, 43/1, 135, 135/4.
inšpekcijski postopek - ustavitev inšpekcijskega postopka - sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - sestava sodišča - odločanje po sodniku posamezniku - enostavna zadeva - pobudnik inšpekcijskega postopka - položaj stranke v inšpekcijskem postopku - pravni interes - upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
V obravnavani zadevi ni sporno, da je senat sprejel odločitev, da gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje ter da bo Upravno sodišče odločalo po sodniku posamezniku. Tako odločitev lahko Upravno sodišče sprejme tako v primeru meritornega kot v primeru procesnega odločanja. Tretji odstavek 36. člena ZUS-1 namreč ne zapoveduje obveznega senata, ampak samo vzpostavlja distinkcijo med zadevami, v katerih že v izhodišču odloča sodnik posameznik (in ni treba o tem prej odločiti s sklepom po tretjem odstavku 13. člena), in zadevami, kjer - enako kot v izhodišču po splošni ureditvi ZUS-1 odloča senat. In razlaga, da bi o zavrženju tožbe na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 lahko odločal le senat in ne bi smel za to pooblastiti sodnika posameznika, bi bila zato nesistemska.
Ker je inšpektor s procesnim sklepom ustavil inšpekcijski postopek, ker je ocenil, da ni javnega interesa za njegovo vodenje oziroma nadaljevanje, s tem ni bilo odločeno o zahtevi (ali interesu) stranke (zavezanca) ali stranskega udeleženca. Zato tudi pritožnica kot pobudnica inšpekcijskega postopka oziroma morebitna stranska udeleženka z odločitvijo inšpektorja o ustavitvi postopka ne more biti prizadeta v svojem pravnem položaju. Z uveljavljanjem pravnih sredstev zoper sklep o ustavitvi postopka bi lahko zgolj postavljala trditve, da je nadaljevanje inšpekcijskega postopka (v nasprotju s presojo pristojnega inšpektorja) utemeljeno v javnem interesu, javnega interesa pa pobudnica oziroma morebitna stranska udeleženka v postopku ni legitimirana uveljavljati in varovati. Inšpekcijskega postopka samo zaradi zasebnega interesa pa ni mogoče ne začeti in ne voditi, ali pa je ob zasebnem interesu podan tudi javni interes, pa je v presoji inšpektorja.
Pritožnica zaradi ustavitve inšpekcijskega postopka, v katerega je želela vstopiti, ne izkazuje več pravnega interesa za presojo pravilnosti in zakonitosti sklepa o zavrnitvi udeležbe v inšpekcijskem postopku, saj si tudi z morebitnim uspehom v tem upravnem sporu ne bi mogla izboljšati svojega pravnega položaja.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00049956
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 47. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 18, 18/1, 21, 21/1. URS člen 156. ZUstS člen 23, 23/1, 23/2. ZKP člen 522, 522/1, 522/1-14, 530, 530/1, 530/3.
postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev - izročitev tožnika drugi državi - soglasje za izročitev tujega državljana v kazenskem postopku - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - protiustavna pravna praznina - pravica do pravnega sredstva - zahteva za oceno ustavnosti - zahteva za oceno ustavnosti določb zakona
Revizijski postopek se prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti 530. člena Zakona o kazenskem postopku.
dohodnina - odmera dohodnine - drug dohodek - štipendija za študij v tujini - povrnitev stroškov za izobraževanje - drug dohodek iz zaposlitve - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Sredstva, ki jih davčnim zavezancem izplačajo tretje osebe za namene pokritja stroškov bivanja in prehrane v času izobraževanja, na katero jih je sicer napotil njihov delodajalec, so štipendija, ki je obdavčena kot drug dohodek po 5. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2.
Končna odmera dohodnine sicer očitno ni predmet obravnavane zadeve, zato Vrhovno sodišče nima podlage, da bi se podrobneje ukvarjalo s tem vprašanjem, temveč le pripominja, da bi se v primeru zakonske ureditve, ki bi kljub uveljavljenemu objektivnemu neto načelu obdavčitve ne omogočala znižanja davčne osnove za (dodatne) dejanske stroške v zvezi s pridobitvijo dohodka iz delovnega razmerja, utegnilo postaviti celo vprašanje ustavnosti take ureditve.