ZŠtip člen 3, 26, 30, 30/2. Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij člen 5. ZPPreb člen 25.
Zoisova štipendija - dodatek za bivanje
Tožnik je dejansko bivanje zunaj kraja stalnega prebivališča izkazala s pogodbo o najemu stanovanja v kraju izobraževanja. Zato je upravičen do dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča že od dneva priznanja nadaljnjega uživanja Zoisove štipendije.
Toženec je v spornem obdobju prejel denarno nadomestilo med brezposelnostjo, čeprav glede na odločbo in dejstvo, da mu je pravica do nadomestila med brezposelnostjo mirovala, do tega nadomestila v tem obdobju ni bil več upravičen. Na podlagi odločbe zavoda je prenehala upravičenost do prejemanja denarnega nadomestila med brezposelnostjo oz. je odpadla pravna podlaga. Zato je tožnik upravičen terjati povračilo izplačanega denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ki ga je toženec prejel v spornem obdobju, in sicer v skladu s 3. odstavkom 190. člena OZ, po katerem obveznost vrnitve oz. nadomestitve vrednosti nastane tudi, če nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.
ZŠtip člen 3, 26, 30, 30/2. Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij člen 5. ZPPreb člen 25.
Zoisova štipendija - dodatek za bivanje
Tožnica je dejansko bivanje zunaj kraja stalnega prebivališča izkazala s pogodbo o najemu stanovanja v kraju izobraževanja. Zato ji je zakonito priznana pravica do dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča že od dneva priznanja nadaljnjega uživanja Zoisove štipendije.
Niti ZŠtip niti Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij niti Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij, ki so veljali v času izdaje izpodbijanih odločb, niso zahtevali, da ima štipendist za priznanje dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja, prav tako niso bili predpisani nobeni roki, do kdaj bi bilo potrebno prijaviti začasno prebivališče. Tega tudi ni vseboval javni poziv za dodelitev oz. nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za šolsko oz. študijsko leto 2012/2013.
ZPIZ-2 člen 11, 184, 184/5, 428. Sklep o povračilu potnih stroškov člen 2. Pravilnik o stroških v upravnem postopku člen 6, 6/1.
dodatek za pomoč in postrežbo - povrnitev stroškov za prevoz - javni prevoz - kilometrina
Tožnica je pri toženi stranki uveljavljala povrnitev stroškov za prevoz z osebnim vozilom ter za spremstvo. Na pregled na invalidsko komisijo (ki je odločala o tožničini zahtevi za izplačilo dodatka za pomoč in postrežbo) jo je spremljal mož. V 2. členu Sklepa o povračilu potnih stroškov je določeno, da imajo zavarovanci pravico do povračila prevoznih stroškov za redna prevozna sredstva javnega prometa. Sklep ne ureja situacije, ko je potreben prevoz iz kraja, kjer ni zagotovljenega javnega prevoza. V tem primeru je zato potrebno uporabiti Pravilnik o stroških v upravnem postopku. Niti Sklep niti sedaj veljavni ZPIZ-2 nista izključila upravičenost zavarovancev do povračila stroškov kilometrine v primeru, če redni prevoz s sredstvi javnega prometa ni zagotovljen. Pravilnik pa v prvem odstavku 6. člena s tem v zvezi določa, da se stroški za prevožene kilometre povrnejo samo za pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo, oziroma se ti stroški povrnejo tudi, če javno prevozno sredstvo vozi ob neprimernem času oziroma, če je bilo potrebno iz kakšnega drugega opravičenega vzroka (na primer telesna okvara, bolezen, naravna nesreča) opustiti vožnjo z javnim prevoznim sredstvom. Ker pri tožnici na sporni relaciji ni javne povezave, se tožnici priznajo stroški za prevožene kilometre.
Za šolsko leto 2012/2013 tožena stranka za izplačilo dodatka za bivanje ni imela pravne podlage zahtevati od štipendistov potrdila o začasnem prebivališču. ZŠtip, Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij ter Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij namreč niso zahtevali, da ima štipendist za priznanje dodatka za bivanje prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja, prav tako niso bili predpisani nobeni roki, do kdaj bi bilo potrebno imeti začasno prebivališče urejeno.
Dodatek za bivanje v skladu s 30. členom ZŠtip pripada štipendistu, ki se izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča. Tožnica je ta pogoj dokazala. Izobražuje se zunaj kraja stalnega prebivališča, v kraju izobraževanja na dan začetka študijskega leta pa je tudi dejansko bivala, čeprav s tem dnem še ni imela prijavljenega začasnega prebivališča. Sama nepravočasna prijava začasnega prebivališča pa lahko pomeni zgolj prekršek (po Zakonu o prijavi prebivališča), ne pa izgube dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča (dodatka za bivanje).
Tožnica prejema pokojnino, ki znaša več od zakonsko določenega minimalnega dohodka za samsko osebo, zato ni upravičena do denarne socialne pomoči. Zato je potrebno presoditi, ali je tožnica prišla v položaj materialne ogroženosti iz razlogov, na katere ni mogla oziroma ne more vplivati in je upravičena do izredne denarne socialne pomoči.
Izredna denarna socialna pomoč se dodeli, kadar se samska oseba oziroma družina znajde v materialni stiski oziroma ima izredne stroške, ki so vezani na preživetje in jih zaradi svojih nizkih dohodkov ne more odpraviti, na nastanek le-teh pa ni mogla vplivati. Zakon ne določa, kaj je to trenutna materialna ogroženost, zato se o tem odloča po prostem preudarku. V vsakem posamičnem primeru se ugotavlja, ali je ta oseba v položaju materialne ogroženosti.
Izredna denarna socialna pomoč ni namenjena plačilu stroškov, povezanih z zdravstvenim stanjem posameznika, ker ima upravičenec možnosti pravice uveljaviti iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja ali na podlagi tretjega odstavka 259. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Zato ni mogoče upoštevati prošnje tožnice za izredno denarno socialno pomoč, ki se nanaša na nakup merilca krvnega tlaka. Izredna denarna socialna pomoč tudi ni namenjena plačilu stroškov, povezanih s kritjem dolgov ter za preureditvena dela v stanovanju, saj ne gre za stroške, vezane na preživetje.
ZŠtip člen 3, 26, 30, 44. Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij člen 5. ZPPreb člen 25.
Zoisova štipendija - dodatek za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča - prijava začasnega prebivališča
Tožnica je dejansko bivanje zunaj kraja stalnega prebivališča izkazala s pogodbo o najemu stanovanja v kraju šolanja. Zato ji je zakonito priznana pravica do dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča že od dneva priznanja nadaljnjega uživanja Zoisove štipendije.
Fizična oseba, ki začasno prebiva izven kraja stalnega prebivališča, je sicer dolžna prijaviti začasno prebivališče v treh dneh od njene naselitve, vendar opustitev te dolžnosti pomeni prekršek iz 25. člena ZPPreb UPB1, ki se kaznuje s predpisano globo, ne pa izgube dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča (dodatka za bivanje).
Tožnici nista vložili tožbe zoper dokončni upravni akt, zato ni procesne predpostavke za sodno varstvo proti upravnim aktom, kot je le-ta določena v 63. členu ZDSS-1. Posledično je potrebno tožbo na podlagi 75. člena ZDSS-1 zavreči.
Trinajsti člen ZUPJS ureja zmanjšanje dohodka pri ugotavljanju upravičenosti do posamezne pravice iz javnih sredstev. V drugi tč. prvega odst. 13. člena ZUPJS določa, da se pri ugotavljanju upravičenosti do posamezne pravice iz javnih sredstev ugotovljen dohodek zmanjša za periodične dohodke, ki jih je oseba nehala prejemati in ni začela prejemati drugih periodičnih dohodkov. Tretji odst. 13. člena ZUPJS določa, da mora oseba, ki uveljavlja pravice iz javnih sredstev, dokazati prenehanje prejemanja periodičnih dohodkov. Torej tudi dejstvo, da ni začela prejemati drugih periodičnih dohodkov, saj sta navedena pogoja predpisana kumulativno. Ko je tožniku prenehalo delovno razmerje, je prenehal prejemati plačo, kasneje pa tudi nadomestilo za brezposelnost, ni pa dokazano, da tožnik ni začel prejemati drugih periodičnih dohodkov v smislu 13. člena ZUPJS. Tožnik namreč prejema nadomestilo za invalidnost, ki predstavlja mesečni periodični prejemek. Gre za mesečne zneske denarne dajatve iz obveznega invalidskega zavarovanja zaradi zmanjšane delovne zmožnosti, ki upravičencem pripada ne glede na to, ali so v delovnem razmerju ali ne, oziroma so izgubili zaposlitev in so prijavljeni na zavodu za zaposlovanje.
Glede na ugotovljen skupni dohodek družine, je bil tožnik v skladu z 24. členom ZUPJS pravilno razvrščen v četrti dohodkovni razred. Zato je bilo v predsodnem upravnem postopku zakonito določeno znižano plačilo vrtca na 30 % cene programa.
ZSVarPre člen 8, 8/1, 26, 26/1, 26/1-4, 30, 30/1. ZDIU12 člen 4, 4/1.
denarna socialna pomoč
Višina denarne socialne pomoči samske osebe, stare od 18 do 26 let, ki je prijavljena na zavodu za zaposlovanje in ima prijavljeno stalno prebivališče na istem naslovu kot starši, je v skladu s 30. členom ZSVarPre enaka višini minimalnega dohodka, izračunanega po merilih iz 26. člena istega zakona. Prav takšno dejansko stanje je podano v predmetni zadevi. Tožnik je oseba med dopolnjenim 18 in 26 letom starosti, je samski, prijavljen na Zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba in ima prijavljeno stalno prebivališče na istem naslovu, kot njegova mati. Zato je toženec v predsodnem postopku z izpodbijano odločbo pravilno ugotovil, da je tožnik upravičen do denarne socialne pomoči v višini 0,7 minimalnega dohodka.
ZSDP člen 81. Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo člen 7.
dodatek za nego otroka - aktivna legitimacija - otrok
V obravnavanem primeru, ko gre za spor o dodatku za nego otroka, je pravna podlaga za odločitev podana v ZSDP. Ta v 81. členu določa, da ima pravico do dodatka za nego otroka eden od staršev ali druga oseba, če ima otrok stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. To pomeni, da dodatek za nego otroka uveljavlja eden od staršev in ne otrok, ki tudi ne more biti nosilec pravic v materialnem smislu. Nosilec pravic v materialnem smislu je lahko samo eden od staršev.
Pri otroku (prvi tožnici) je izpolnjen dejanski stan iz 7. člena Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo, ker gre pri njem za več motenj, ki pa vsaka posebej sicer ne predstavlja take stopnje oziroma motnje ali bolezni, da bi bil otrok zaradi nje upravičen do posebne nege ali varstva, njihova kombinacija pa to pravico utemeljuje. Zato je druga tožnica (mati mld. hčerke - prve tožnice) upravičena do priznanja pravice do dodatka za nego otroka.
ZSVarPre člen 4, 4/3, 7, 8, 49, 50, 50/1. ZUJF člen 152, 152/1. ZDIU12 člen 4, 4/1.
varstveni dodatek - lasten dohodek družine - ugotavljanje dohodkov
Lastni dohodek družine presega minimalni dohodek za pridobitev pravice do varstvenega dodatka, zato tožnik ne izpolnjuje z zakonom določenih pogojev za pridobitev pravice do varstvenega dodatka.
Pravilnik o načinu upoštevanja dohodkov pri ugotavljanju upravičenosti do otroškega dodatka, državne štipendije, znižanega plačila vrtca, subvencije malice za učence in dijake, subvencije kosila za učence, subvencije prevozov za dijake in študente, oprostitve plačila socialnovarstvenih storitev in prispevka k plačilu družinskega pomočnika člen 17, 17/3, 17/4. ZUPJS člen 12, 13, 14, 14/1, 15.
otroški dodatek - višina - upoštevanja dohodkov pri ugotavljanju upravičenosti do otroškega dodatka . dohodek iz kmetijske dejavnosti - fiktivni dohodek - neprerekana dejstva
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni izkazala konkretnih podatkov o višini dohodka iz kmetijske dejavnosti moža tožnice za sporno leto, zaradi česar je zaključilo, da odločitve tožene stranke o višini otroškega dodatka ni mogoče preveriti in je iz tega razloga izpodbijani odločbi odpravilo. Višina dohodka iz kmetijske dejavnosti moža tožnice med strankama ni bila sporna. Tožnica je namreč zatrjevala, da tožničin mož iz naslova kmetijske dejavnosti v spornem letu ni imel dohodkov, navedenega pa tožena stranka ni prerekala, zaradi česar se upoštevajoč 214. čl. ZPP to dejstvo šteje za dokazano. Iz izpodbijanih odločb tožene stranke je razvidno, da je tožena stranka upoštevala dejstvo, da tožničin mož iz naslova kmetijske dejavnosti v spornem letu ni imel dohodkov, zaradi česar je bilo v zvezi z ugotavljanjem višine dohodka iz dejavnosti tožničinega moža potrebno upoštevati fiktivni dohodek, kot je ta določen v 1. odst. 14. čl. ZUPJS in 4. odst. 17. čl. Pravilnika o načinu upoštevanja dohodka. Tožena stranka je zato pravilno izračunala dohodek družine na letni ravni in posledično pravilno odmerila višino otroškega dodatka. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke ni utemeljen.
Zamudno sodbo je mogoče izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, takšnih kršitev pa tožena stranka ne uveljavlja, zato je njena pritožba neutemeljena. Če je tožena stranka svojo obveznost že poravnala, lahko to uveljavlja v postopku izvršbe, v kolikor bi do nje prišlo.
invalidnost I. kategorije - invalid III. kategorije
Pri tožnici I. kategorija invalidnosti ni strokovno utemeljena, je pa zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti. Tožnica namreč z ali brez poklicne rehabilitacije ni več zmožna za delo s polnim delovnim časom, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno pa je zmožna za delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. Zato tožbeni zahtevek, da se tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
Zoisova štipendija - višina - dodatki k Zoisovi štipendiji - dodatek za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča
Dodatek za bivanje v skladu s 30. členom Zštip (dodatek za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča) pripada štipendistu, ki se izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča in ki v kraju izobraževanja tudi dejansko biva. Tožnik je ta pogoj dokazal. Ugotovljeno je bilo, da se tožnik izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča in da je v kraju izobraževanja tudi dejansko bival, že pred začetkom študijskega leta. Sama nepravočasna prijava začasnega prebivališča pomeni lahko zgolj prekršek po ZPPreb, ne pa tudi ugotovitve neizpolnjevanja pogojev za Zoisovo štipendijo oziroma priznanje spornega dodatka v danem primeru. Zato tožena stranka tožniku dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča neutemeljeno ni upoštevala pri izračunu višine Zoisove štipendije.
ZUPJS člen 15, 15/2, 51. ZDoh-2 člen 111, 111/1. ZdavP člen 268. Pravilnika o načinu upoštevanja dohodkov pri ugotavljanju upravičenosti do otroškega dodatka, državne štipendije, znižanega plačila vrtca, subvencije malice za učence in dijake, subvencije kosila za učence, oprostitve plačila socialnovarstvenih storitev in prispevka k plačilu družinskega pomočnika člen 15.
Če podatki o dohodku zavezanca za konkretno leto niso ugotovljeni z odločbo DURS, mora tožena stranka podatke o dejanskem premoženjskem stanju zavezanca pridobiti od DURS po uradni dolžnosti že na podlagi 51. čl. ZUPJS. Ker tega ni storila, temveč je zgolj pavšalno navajala, da podatki iz odločbe davčnega organa iz preteklega leta niso bili na voljo v njenem Informacijskem sistemu (ni pa predložila nobenega dokaza, da podatki o dejanskem premoženjskem stanju tožničinega partnerja za sporno leto niso bili na voljo niti v informacijskem sistemu DURS), ni bilo nobene pravne podlage, da bi tožena stranka pri izračunu dohodka (pri ugotavljanju upravičenosti do otroškega dodatka in znižanega plačila vrtca), upoštevala podatke iz odločbe DURS iz predpreteklega leta. Zakonsko določilo, po katerem se pri ugotavljanju upravičenosti do pravice iz javnih sredstev primarno uporabijo podatki iz odločb o odmeri dohodnine (2. odst. 15. čl. ZUPJS) je po teleološki razlagi potrebno razumeti tako, da se primarno uporabijo podatki, ki jih o dohodkih zavezancev vodi Davčna uprava RS, in to ne glede na to, ali je ta podatek razviden iz izdane odločbe, ali pa iz potrdila o dohodkih, ki ima podlago v uradni evidenci DURS.
ZDSS-1 člen 63, 63/1, 72, 72/2, 80. ZPP člen 112, 112/1.
zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - nepristojno sodišče - sodno varstvo
Tožnica je vložila tožbo na Upravno sodišče RS, ker je Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendije z odločbo zavrnil njeno vlogo za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije. Upravno sodišče RS se je s sklepom izreklo za nepristojno in po pravnomočnosti tega sklepa zadevo odstopilo Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, kot pristojnemu sodišču. Na pristojno sodišče je obravnavana zadeva prispela po preteku 30 dnevnega roka za vložitev tožbe (72. člena ZDSS-1), zato je potrebno tožničino tožbo kot prepozno zavreči.
Po 1. odstavku 112. člena ZPP se vloga, ki je vezana na rok šteje, da je vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče. ZPP v 8. odstavku 112. člena določa pravno fikcijo pravočasno vložene vloge le v primeru, ko je vloga, ki je vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, k pristojnemu sodišču pa prispe po izteku roka. Vendar še to le pod pogojem, da je mogoča vložitev tožbe pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti vložnika, ki nima pooblaščenca iz 3. odstavka 86. člena oz. iz 3. odstavka 87. člena ZPP, ali očitni pomoti vložnika. Ker je bila vložena tožba na nepristojno sodišče po odvetniški družbi, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tega ni mogoče pripisati nevednosti tožnice. Prav tako sodišče ne more glede na jasen pravni pouk v dokončnem upravnem aktu slediti pritožbi, da je bila tožba vložena pri nepristojnem sodišču zaradi očitne pomote, v katero jo je spravilo sodišče, pri katerem je tožnica vložila tožbo zaradi molka organa.
SODNE TAKSE – BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ – SOCIALNO VARSTVO
VSL0065106
ZST- 1 člen 11, 11/2. ZBPP člen 13, 13/2. ZSVarPre člen 8.
oprostitev plačila sodnih taks – pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje – upoštevanje družinskih članov – odlog plačila sodne takse – pogoji za oprostitev in odlog plačila sodne takse
Upoštevajoč, da sta M. in N. s sklepom o dedovanju pridobila v last premoženje in da živita v skupnem gospodinjstvu z mamo, ki dohodke ima, predlogu za oprostitev plačila sodne takse ni mogoče ugoditi, je pa plačilo odloženo za čas treh mesecev.
Tožnica je skladno s 190. čl. OZ upravičena morebitno preplačilo vrtca terjati o tistega, ki je brez pravnega temelja obogaten na njen račun. Vendar to ni tožena stranka (RS, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve), saj po izpodbijani odločbi ni bila niti prejemnik plačila vrtca, niti zavezanec za plačilo razlike med ceno programa in plačilom vrtca za otroka. Ker tožena stranka v konkretni zadevi ni dolžnik v zvezi z vračilom morebitnega preplačila vrtca za otroka, je njen ugovor pasivne legitimacije utemeljen, zaradi česar je bilo potrebno tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti.