izredna denarna socialna pomoč - izpolnjevanje pogojev
Izredna denarna socialna pomoč je namenjena za reševanje materialne ogroženosti, do katere je prišlo zaradi nastalih izrednih stroškov, ki so vezani na preživljanje, pa jih samska oseba z lastnimi dohodki oziroma dohodkom družine ne more pokriti. V enem koledarskem letu izredna denarna socialna pomoč ne sme presegati višine petih minimalnih dohodkov samske osebe, od katerih se lahko višina treh njenih minimalnih dohodkov dodeli le za izredne stroške, nastale zaradi naravne nesreče ali višje sile. Ker je tožnik v letu 2014 že prejel izredno denarno socialno pomoč v višini njegovega dvakratnega minimalnega dohodka, v vlogi pa ni uveljavljal izrednih stroškov, nastalih zaradi naravne nesreče ali višje sile, ni upravičen do izredne denarne socialne pomoči.
Tožnikova partnerica ni popolnoma nezmožna za delo in ni trajno nezaposljiva oseba ter še ni dopolnila 63 let starosti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da odrasli družinski član v tožnikovi družini ne izpolnjuje pogojev iz 49. člena ZSVarPre (da gre za trajno nezaposljivo osebo ali osebo, ki je trajno nezmožna za delo ali starejšo osebo nad 63 let) za povečanje osnovnega zneska minimalnega dohodka s ponderjem 0,73. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke ni utemeljen, saj ni podlage za priznanje varstvenega dodatka v višjem znesku.
V lastni dohodek, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja tožnice v zvezi z upravičenostjo do subvencije najemnine, se poleg pokojnine upošteva tudi invalidnina.
Abstraktni pravni pojmi ter prosti preudarek vežejo upravni organ pri njihovih uporabi in posledično vplivajo tudi na obseg sodne presoje posamičnih upravnih aktov. Tako je tudi v primerih uveljavljanja izredne denarne socialne pomoči potrebno že v predsodnem postopku razčistiti, ali je vlagatelj materialno ogrožen, ali se je v takšnem položaju znašel iz razlogov, na katere ni mogel ali ne more vplivati, oziroma ali ima takšne izredne stroške za preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ne more pokriti. Zgolj z dejstvom črtanja iz evidence brezposelnih, ker se določenega dne oseba ni javila pri svetovalcu za zaposlitev, ni mogoče zapolniti abstraktnega zakonskega dela norme, ki se nanaša na razlog, zaradi katerega ni mogla ali ne more vplivati na nastali položaj in se odraža skozi preteklo ali sedanjo skrb za dostojno lastno preživljanje. Glede na to, da 1. odstavek 33. člena ZSVarPrev, v katerem so določeni pogoji za priznanje izredne denarne socialne pomoči, v predsodnem postopku ni bil pravilno interpretiran ne uporabljen in tega niti sodišče prve stopnje ni odpravilo, so ostala dejstva oz. pogoji, ki so odločilni za zakonito upravno odločanje po prostem preudarku o pravici do izredne denarne socialne pomoči, nerazčiščeni. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se upravna akta odpravita in se zadeva vrne v ponovno upravno odločanje.
ZSV člen 24, 38, 38/3. ZZZPB člen 70, 70/1, 70/1-9, 70/2, 72. Pravilnik o vsebini in načinu vodenja uradnih evidenc s področja zaposlovanja člen 26.
denarna socialna pomoč - izbris iz evidence brezposelnih oseb - brezposelna oseba
Oseba, ki ni več vodena v evidenci brezposelnih oseb, ni upravičena do denarne socialne pomoči. Za presojo, od katerega dne dalje tožnik ni bil več voden v evidenci brezposelnih oseb, je odločilen izrek odločbe, od kdaj dalje so nastale posledice prenehanja vodenja v evidenci brezposelnih oseb. To pa je lahko le za naprej, od dokončnosti odločbe dalje. Do izbrisa tožnika iz evidence brezposelnih je prišlo z dokončnostjo odločbe in od tedaj dalje tožnik šest mesecev ni bil voden v evidenci brezposelnih oseb. Zato tožnik od izbrisa iz evidence brezposelnih oseb ni upravičen do denarne socialne pomoči.
ZŠtip člen 48, 49, 49-1, 49-4, 50, 50/1. ZVSI člen 46.
pravica do štipendije - prenehanje pravice - sprememba izobraževalnega programa - izpolnitev obveznosti
Po 49. členu ZŠtip štipendijsko razmerje med drugim preneha, če štipendist po svoji krivdi ne dokonča letnika, za katerega je prejemal štipendijo (1. alineja) in tudi v primeru, če spremeni izobraževalni program brez soglasja štipenditorja (4. alineja). Tožnica je v študijskem letu 2011/2012 opravila vse obveznosti za 2. letnik, ni pa še v tem študijskem letu zaključila študijskega programa, ker ni izdelala diplomskega dela. To pomeni, da še ni zaključila študijskega programa, saj diplomsko delo pomeni zadnje dejanje študijskega programa, ne pa obveznosti samega letnika. Poleg tega se je tožnica v 2. letnik drugega programa vpisala potem, ko je obveznost za 2. letnik programa, za katerega je pridobila državno štipendijo, že izpolnila, zato ne gre za spremembo izobraževalnega programa brez soglasja štipenditorja. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da ne obstajajo razlogi za prenehanje štipendijskega razmerja po 49. členu ZŠtip in pravice do državne štipendije. Zato tožbeni zahtevek na vračilo izplačane štipendije ni utemeljen.
štipendija - dodatek za bivanje izven kraja stalnega prebivališča - pravočasnost vložitve tožbe - vročanje
Vročevalec je pošiljko (dokončno odločbo toženke) vročil tožnikovemu bratu. Ta je vročilnico podpisal in tožnika glede pošiljke seznanil ter mu jo izročil 16. 11. 2013. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je od tega dne začel teči 30 dnevni rok za vložitev tožbe, kar pomeni, da je tožba, ki je bila vložena 16. 12. 2013, vložena znotraj 30 dnevnega roka, in je torej pravočasna.
ZDSS-1 člen 7, 7/1, 7/1-5, 7/1-5a, 7/1-5b. ZSV-UPB2 člen 100, 100/6. ZUS člen 1, 1/2 2, 2/1.
institucionalno varstvo - stvarna pristojnost
Tožnica zahteva odpravo odločb tožene stranke in da se jo oprosti prispevati k plačilu storitve institucionalnega varstva za B.B. od 8. 9. 2010 dalje. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da ne gre za spor o socialno varstveni dajatvi ali pravici do socialnega prejemka (katerega namen je reševati socialno varnost upravičenca), o kateri bi bilo pristojno odločati socialno sodišče na podlagi 5. točke prvega odstavka 7. člena ZDSS-1. V predmetni zadevi gre za spor na podlagi šestega odstavka 100. člena ZSV-UPB2, to je za spor med tožečo stranko kot zavezanko za doplačilo socialno varstvene storitve in toženo stranko - državnim organom, o čemer sodišče odloča v upravnem sporu (1. odstavek 2. člena ZUS).
institucionalno varstvo - plačilo - invalid - otrok - samska oseba - podaljšana roditeljska pravica - obveznost preživljanja
Kljub temu, da je bila staršem upravičenke podaljšana roditeljska pravica čez njeno polnoletnost, ne obstaja obveznost staršev v smislu preživljanja. To pomeni, da se upravičenka v konkretni zadevi šteje za samsko osebo iz 10. odstavka 10. člena ZUPJS in se njenih staršev pri ugotavljanju materialnega položaja upravičenke v zvezi z odločanjem o oprostitvi plačila institucionalnega varstva ne upošteva.
Do subvencioniranja najemnine je upravičen najemnik stanovanja pod pogojem, da njegov dohodek in dohodek oseb, ki so navedene v najemni pogodbi ter oseb, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja vlagatelja v skladu z 10. členom ZUPJS, ne presega meje dohodkov za ugotavljanje upravičenosti do subvencioniranja najemnine. Osnovni pogoj, ki mora biti izpolnjen, je, da je sklenjena najemna pogodba med najemodajalcem in najemnikom. Najemna pogodba, ki jo je sklenil tožnik, vsebuje bistvene sestavine, kot jih določa Stanovanjski zakon v 91. členu. Gre torej za veljavno sklenjeno najemno pogodbo. Glede na to, da tožnik izpolnjuje tudi pogoj višine dogodka, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do subvencije tržne najemnine.
ZSDP člen 65. ZUPJS člen 10, 12, 12/1, 13, 14, 15, 16, 17, 17/3, 19, 20, 22. Pravilnik o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči člen 7, 7/2.
otroški dodatek - dohodek na posameznega družinskega člana - upravičenost - premoženje - lastninski delež v gospodarski družbi
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da se pri ugotavljanju dohodka na posameznega družinskega člana v zvezi z upravičenostjo do otroškega dodatka kot tožničino premoženje upošteva lastninski delež tožnice v podjetju, kot je vpisan v sodni register oziroma je razviden iz potrdila DURS-a. V Pravilniku kot podzakonskem aktu, ki bi moral določati podrobnejši način določanja vrednosti premoženja, v konkretnem primeru lastninskih deležev gospodarskih družb (tretji odstavek 17. člena ZUPJS), ni določeno, kateri podatek o višini lastninskega deleža družbe se upošteva iz registra, v registru pa je praviloma naveden le ustanovni kapital. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali ustanovni kapital ustreza realni oziroma primerljivi tržni vrednosti premoženja oziroma v konkretnem primeru lastninskega deleža, kot je določen v tretjem odstavku 17. člena ZUPJS. Pomemben je kapital posamezne družbe na določen datum in ne osnovni kapital. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
pravica do stanovanja - subvencionirana najemnina - osebe, ki se upoštevajo pri ugotavljanju premoženjskega stanja - najemna pogodba
Pri ugotavljanju pogojev za pridobitev subvencije najemnine se upoštevajo osebe, ki so navedene v najemni pogodbi, kakor to določa 11. odstavek 10. člena ZUPJS. To pa ne pomeni, da ni mogoče upoštevati drugačnega kroga oseb v primeru, ko podatki v najemni pogodbi ne ustrezajo dejanski situaciji. Najemna pogodba predstavlja le enega izmed dokazov pri ugotavljanju odločilnega dejstva in v primeru, ko ta ne odraža dejanske situacije, se lahko v dokaznem postopku z dokaznimi sredstvi ugotovi, ali trditve o pravno relevantnih dejstvih držijo.
SOCIALNO VARSTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015234
OZ člen 131.
plačilo odškodnine - negmotna škoda - protipravnost - elementi odškodninske odgovornosti
Tožnica v konkretni zadevi od tožene stranke uveljavlja plačilo odškodnine iz naslova negmotne škode v zvezi s prvostopenjskim posamičnim upravnim aktom o zavrnitvi pravice do izredne denarne socialne pomoči. Glede pravnega standarda protipravnosti je bilo v sodni praksi že večkrat zavzeto stališče, da morebitna zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka sama po sebi ni zadostna za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta. Ravnanje zaposlenih bi moralo biti takšno, da bi iz njega izhajalo namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo mogoče ravnanje šteti za samovoljno, bi moralo biti dovolj hudo in hkrati brez razlogov odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je organ pri izvajanju svoje funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi bilo njegovo ravnanje protipravno v smislu temelja odškodninske odgovornosti. Ker takšno dejansko stanje v predmetni zadevi ni dokazano, tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
zmotna uporaba materialnega prava - pravica do povrnitve nadomestila plače - priglasitev stroškov
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je v konkretnem primeru delodajalec upravičen do povrnitve nadomestila plače za svojo delavko. Za priznanje pravice do povrnitve nadomestila plače delodajalcu je odločilno, ali je priča priglasila stroške tega nadomestila takoj po zaslišanju. V primeru, da teh stroškov ni priglasila, delodajalec ni upravičen do povrnitve nadomestila plače. ZPP namreč v 2. odstavku 242. člena določa, da mora priča zahtevati povračilo takoj po zaslišanju, sicer izgubi to pravico. Ker priča po zaključku zaslišanja ni zahtevala povračila stroškov, v takem primeru tudi delodajalec naknadno ne more uveljavljati povračila nadomestila plače, ki ga je izplačal priči. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek delodajalca za povrnitev nadomestila plače za svojo delavko.
V primeru, če tožena stranka izpolni zahtevek šele v teku postopka, ga s tem pripozna, tožeča stranka pa mora tožbo umakniti, ko izve, da je zahtevek izpolnjen. Tožeča stranka je podala umik tožbe pravočasno, preden so nastali dodatni stroški za toženo stranko in je zato upravičena do plačila stroškov postopka.
ZŠtip člen 18, 18/1, 18/2, 18/3. Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij člen 6.
štipendija - dodatek za bivanje - prepoved dvojnega financiranja
ZŠtip v 2. odstavku 18. člena določa, da študentu ne pripada dodatek za bivanje, če prejema subvencijo za bivanje v študentskem domu ali pri zasebniku, ali ima sklenjeno pogodbo o bivanju skladno s predpisi, ki urejajo subvencionirano bivanje. Navedena določba izključuje pravico do dodatka za bivanje izven kraja stalnega prebivališča in s tem preprečuje dvojno financiranje ob subvencioniranem bivanju v študentskem domu. Vprašanje, ali obstoji izključitveni razlog iz 2. odstavka 18. člena ZŠtip, je ostalo pred sodiščem prve stopnje nerazčiščeno, čeprav iz odločbe študentskega doma izhaja, da tožnica izpolnjuje pogoje za subvencionirano bivanje v študijskem letu 2014/2015. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
SOCIALNO VARSTVO - IZVRŠILNO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0015287
ZDSS-1 člen 70, 70-2. ZIZ člen 270. ZSDP-1 člen 79, 79/3, 83, 83/4.
delno plačilo za izgubljeni dohodek - začasna odredba - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - verjetnost izkazane terjatve
Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ker tožnica ni izkazala enega od pogojev po 83. členu ZSDP-1, ki mora biti izpolnjen za priznanje pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek, kar posledično pomeni, da v tej fazi postopka terjatev še ni verjetno izkazana. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da tožnica ni z ničemer dokazala, da so jo v skladu s četrtim odstavkom 83. člena ZSDP-1 na njeno zahtevo izbrisali iz registra brezposelnih oseb in da je na tak način zapustila trg dela. Že sodišče prve stopnje namreč ugotavlja, da tožnica sama navaja, da je prenehala opravljati kmetijsko dejavnost. Glede vprašanja, ali se je izbrisala iz registra brezposelnih oseb, pa iz obrazložitve prvostopenjske odločbe centra za socialno delo izhaja, da je tožnica k vlogi priložila tudi potrdilo o prenehanju vodenja v evidenci brezposelnih oseb. Če je bilo predloženo potrdilo o prenehanju vodenja v evidenci brezposelnih oseb, to pomeni, da tožnica ni več vodena v registru brezposelnih oseb in je s tem izpolnjen eden od pogojev, določenih v četrtem odstavku 83. člena ZSDP-1 za priznanje pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek. Ne nazadnje vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji po četrtem odstavku 83. člena niti ni bilo odločilno pri odločanju drugostopenjskega organa, ki je zavrnil tožničino pritožbo zato, ker ne gre za otroka iz tretjega odstavka 79. člena ZSDP-1 in zato tožnica ni upravičena do delnega plačila za izgubljeni dohodek. Zato je pri presoji, ali je verjetno izkazana terjatev, še preden sodišče vsebinsko presodi pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb, odločilno, ali je tožnica vsaj z verjetnostjo izkazala, da je trg dela zapustila zaradi nege in varstva otroka iz tretjega odstavka 79. člena ZSDP-1. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in razveljavilo sklep v izpodbijanem delu ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
izredna denarna socialna pomoč - višja sila - plačilo odškodnine - protipravnost
Zmotno je tožničino stališče, da gre pri položnicah, ki se višajo zaradi dviga trošarine, za izredni strošek, ki bi bil posledica višje sile v smislu 3. odstavka 33. člena ZSVarPre, zaradi katere bi bila upravičena do izredne denarne socialne pomoči. Pri višji sili, ki na zakonski abstraktni ravni ni konkretizirana, gre za t.i. pravni standard, ki ga je potrebno šele napolniti. V pravni teoriji in sodni praksi višja sila predstavlja okoliščine, ki niso odvisne od volje strank in jih ni mogoče preprečiti. Za elemente višje sile štejejo: zunanji vzrok, nepričakovanost, neizogibnost in nepredvidljivost. Višanja cene trošarine, ki je administrativni ukrep države ali lokalne skupnosti, ni mogoče šteti za višjo silo. Ker je tožnica v letu 2014 že prejela dve izredni denarni socialni pomoči zaradi plačila položnic, kar je za te namene maksimum v enem koledarskem letu, ni upravičena do dodelitve tretje izredne denarne socialne pomoči.
Za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke bi moralo biti ravnanje zaposlenih pri toženi stranki takšno, da bi iz njega izhajalo namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo ravnanje tožene stranke v predsodnem upravnem postopku mogoče šteti za samovoljno oz. arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in bi moralo hkrati brez razlogov odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Izvajanje funkcije bi moralo odstopati od potrebne skrbnosti. To pa v predmetni zadevi ni izkazano. Nenazadnje izpodbijana upravna akta pri katerih naj bi prišlo do zatrjevane protipravnosti, nista nepravilna, niti nezakonita. Zato tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine ni utemeljen.
ZSVarPre člen 33, 33/1, 33/2, 33/4. URS člen 26. OZ člen 135, 147.
izredna denarna socialna pomoč - upravičenost - plačilo odškodnine
Tožnica bi bila do izredne denarne socialne pomoči v višini treh njenih minimalnih dohodkov upravičena le, če bi z vlogo zahtevala kritje stroškov, različnih od namena, za katerega se dodeljuje varstveni dodatek. Ker je tožnica uživalka denarne socialne pomoči in je v letu 2013 že prejela izredno denarno socialno pomoč, je do istovrstne denarne dajatve upravičena le v višini razlike do dvakratnika zneska svojega minimalnega dohodka.
Za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke bi moralo biti ravnanje zaposlenih pri toženi stranki takšno, da bi iz njega izhajalo namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo ravnanje tožene stranke v predsodnem upravnem postopku mogoče šteti za samovoljno oz. arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in bi moralo hkrati brez razlogov odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. To pa v predmetni zadevi ni izkazano. Nenazadnje izpodbijana upravna akta, pri katerih naj bi prišlo do zatrjevane protipravnosti, nista nepravilna, niti nezakonita. Zato tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine ni utemeljen.
negativna uskladitev pokojnin - stroški postopka - uspeh v postopku - zavrženje tožbe
Sodišče prve stopnje je tožbo tožeče stranke zavrglo. V takšnih primerih je potrebno upoštevati temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov, to je načelo končnega uspeha. S stališča tožeče stranke pomeni uspeh po 154. členu ZPP ugodilna sodba, s stališča tožene stranke pa zavrnilna sodba ali sklep o zavrženju tožbe. Ker je sodišče tožbo tožeče stranke zavrglo, gre za uspeh tožene in ne tožeče stranke. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka, pravilna.