EZ-1 člen 413. Splošni pogoji za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (2007) člen 57. OZ člen 190.
neupravičen odjem električne energije - neupravičena obogatitev
Pri zahtevku po 57. členu SPDO ne gre za odškodninski zahtevek, pač pa zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, ugotavljanje krivde imetnika soglasja za priključitev ali dejanskega odjemalca električne energije pa za presojo utemeljenosti takšnega zahtevka posledično ni potrebno.
Upravna odločba mora biti v skladu z 214. členom ZUP ustrezno obrazložena. Iz obrazložitve upravnega akta morajo izhajati konkretizirane okoliščine in podlaga za odločitev v takšni meri, da jih nasprotna stranka lahko preveri oziroma se do njih opredeli, na način, da jo lahko sodišče preizkusiti ob morebitno vloženi tožbi. Za pošten postopek je torej bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in interesi so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskega, kot tudi glede pravnih vidikov zadeve. Stranka ima pravico seznaniti se z razlogi odločitve in preudarki, ki so upravni organ, ki je o zadevi odločal, vodili pri odločanju. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru.
URS člen 2, 14. ZFO-1 člen 9. Odlok o taksi za oglaševanje prodaje blaga in storitev v občini Izola (2017) člen 2, 4, 10, 11, 11/2.
plačilo občinske takse za oglaševanje - odmera občinske takse - načelo sorazmernosti - načelo ekvivalence - ustavno načelo enakosti pred zakonom - ustavnost in zakonitost občinskega odloka - exceptio illegalis
Z vidika ustavnega načela ekvivalence je mogoče (ne)sorazmernost višine takse presojati glede na korist, ki izhaja iz narave tako pridobljene pravice. Ta korist je po eni strani v pridobljeni posebni rabi javne površine, ki s postavitvijo objekta za oglaševanje na njej tudi omejuje oziroma izključuje tako njeno splošno rabo kot posebno rabo drugih oseb, po drugi strani pa je mogoče s takim objektom dosegati tudi ekonomsko korist.
Po presoji sodišča navedeno stališče Vrhovnega sodišča pomeni, da je taksa določena po višini neustavno, če je v očitnem nesorazmerju s katerimkoli od navedenih dveh vidikov pridobljene koristi. Sodišče tudi sodi, da je dokazno breme glede koristi, ki izhaja iz posebne rabe, ki omejuje oziroma izključuje splošno rabo ali posebno rabo drugih oseb, na strani toženke. Ona je namreč tista, ki s svojimi akti določa, kakšna je splošna in kakšna je dopustna posebna raba javne površine, in na tej podlagi določa takso za njeno posebno rabo. Dokazno breme glede doseganja ekonomske koristi z uporabo taksnega predmeta pa že po naravi stvari nosi tožnica.
Priloženo pooblastilo, ki ga je priložil tožnik in je v spisu kot priloga A1, ne izkazuje obstoja pooblastilnega razmerja, ki ga mora pooblaščenec izkazati sodišču ob prvem procesnem dejanju, kot to določa prvi odstavek 98. člena ZPP. Ker je torej v obravnavani zadevi tožbo vložila pooblaščenka, ki tožnikovega pooblastila za vložitev tožbe ni izkazala (prvi odstavek 98. člena ZPP), je sodišče na podlagi četrtega odstavka 98. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, obravnavano tožbo zavrglo kot nedovoljeno.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4. Uredba o hišnem redu azilnega doma (2021) člen 10, 11.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - ogrožena osebna varnost - kršitev javnega reda in miru - nastanitev v centru za tujce - odvzem osebne svobode
Iz podatkov v spisu, tožbenih navedb in zaslišanja tožnika na glavni obravnavi sodišče ni našlo nobene dejanske podlage za oceno, da bi tožena stranka očitno morala uporabiti kakšno drugo metodo psiho-socialnega svetovanja oziroma pristopa k obravnavi tožnika, preden mu je izrekla ukrep pridržanja. V podatkih v spisu ni (bilo) nič o tem, da bi tožnik imel neke posebne potrebe zaradi kakšne njegove specifične ranljivosti in tega tudi ni kazal na obravnavi pred sodiščem.
Sodišče se strinja z utemeljitvijo tožene stranke, da ukrep obveznega zadrževanja oziroma odvzem svobode na območju azilnega doma ali njegove izpostave glede na pogostost varnostnih problemov, v katere je bil vpleten tožnik že takoj kmalu po vložitvi prošnje in potem ves čas, ne bi bilo učinkovito sredstvo kot alternativa odvzemu svobode v centru za tujce. Tožnik je bil namreč v varnostne incidente vpleten tako v Azilnem domu, kot tudi zunaj njega. Posledično to pomeni, da v okoliščinah konkretnega primera dejstvo, da zakonodajalec Republike Slovenije v notranji pravni red ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ki predpisuje regulacijo alternativ ukrepu odvzema prostosti, in ki dopušča prosilcu več svobode gibanja kot ukrep pridržanja na območje Azilnega doma, to ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve.
promet s kmetijskimi zemljišči - solastnik kmetijskega zemljišča - odobritev pravnega posla - predkupni upravičenec - pravna praznina
Položaj konkurirajočih si dveh solastnikov, ki predstavlja položaj z enako močno pravico do predkupnega upravičenja (iz 1. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ), je podoben položaju konkurirajočih si dveh kmetov iz 2. ali 4. točke istega odstavka. Pri prodaji je zato treba upoštevati voljo prodajalca, če ni mogoče določiti predkupnega upravičenca oziroma če si predkupna upravičenca konkurirata z enako močno pravico.
mednarodna zaščita - preganjanje - očitno neutemeljena prošnja - prosilec iz Maroka - glavna obravnava
Zatrjevana ekonomska šibkost tožnika brez neke posebne okoliščine, ki bi govorila za njegovo izstopajočo ranljivost in brez izkazanega namernega odtegovanja nujne pomoči, ne spada pod nobenega od pravnih okvirov subsidiarne škode.
Sodišče mora upoštevati načelo prava EU oziroma metodo interpretacije, ki velja tudi v azilnih zadevah, po kateri vsaka določba nacionalnega pravnega reda ali vsaka zakonodajna, upravna „ali sodna praksa,“ katere učinek bi bil zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov Unije, ki imajo neposredni učinek, nezdružljiva z zahtevami same narave prava Unije. Poleg navedenega je sodišče upoštevalo tudi, da je tožnik v obravnavani zadevi podal povsem pavšalen predlog za zaslišanje tožnika, čeprav je predmet tega spora zgolj dokaj enostavno materialno-pravno vprašanje o tem, ali okoliščine, ki jih je zatrjeval tožnik spadajo v okvir pogojev za status begunca ali subsidiarne zaščite.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - prosilec iz Maroka - varna izvorna država - ekonomski razlog
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo, omenjene težave pa niso takšne narave, da bi utemeljevale razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite, ker se v postopkih priznanja mednarodne zaščite ugotavlja in presoja ogroženost posameznika v izvorni državi zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1, in sicer na podlagi vere, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini, medtem ko tožnikovih navedb ne gre povezati z nobenim od omenjenih zakonsko določenih razlogov preganjanja. Pravilno je bilo tudi ugotovljeno, da tožnikove težave ne izvirajo iz namenskega omejevanja pravic in storitev, kakor tudi delovanja organov, ki bi bili uperjeni zoper njega osebno in bi mu onemogočali eksistenco in da v njegovih navedbah ni mogoče zaslediti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ne bi bila varna izvorna država.
prispevki za socialno varnost - vračilo prispevkov za socialno varnost - sedež pravne osebe - delodajalec - spodbuda za zaposlovanje - pogoji za pridobitev - stalno prebivališče
Delodajalec mora za uspešno uveljavljanje povračila prispevkov delodajalca za socialno varnost izkazati, da ima na problemskem območju z visoko brezposelnostjo svoj sedež ter da hkrati na tem območju njegovi delavci dejansko opravljajo dejavnost ter da se z zaposlitvijo takšnega nezaposlenega delavca na problemskem območju zmanjšuje nezaposlenost. Tožnik ni izkazal, da se bo z zaposlitvijo delavca A. A., ki ima stalno prebivališče v Domžalah, zmanjšala brezposelnost na problemskem območju (v konkretnem primeru je to Kočevje).
Tožnik je bil večkrat obravnavan zaradi težjih kršitev Hišnega reda tudi s strani policije, zato enako kot tožena stranka tudi sodišče meni, da pri tožniku še vedno obstaja ponovitvena nevarnost in da bo zato le z izrečenim ukrepom mogoče zagotoviti, da tožnik navedenih kršitev, ki predstavljajo dovolj resno grožnjo javnemu redu, ne bo ponavljal. Pri tem sodišče pojasnjuje, da ni bistveno, koliko kršitev je tožnik naredil, ampak je treba v vsakem primeru posebej na podlagi konkretnih okoliščin presojati obstoj ogroženosti osebne varnosti in premoženja v smislu določbe četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.
Tožnik ni pridržan v Centru za tujce zato, ker tožena stranka sedaj nima na voljo milejšega ukrepa, temveč zaradi intenzitete in ponavljajočih se kršitev Hišnega reda.
davek na promet nepremičnin - napoved za odmero davka - prodajna pogodba - nastanek davčne obveznosti
Po drugem odstavku 3. člena prodajne pogodbe je kupec dolžan plačati prodajalcu dogovorjeno kupnino trideseti dan po prejemu notarsko overjene pogodbe. Ker je za notarsko overitev predhodno potrebna izvedba formalnosti glede postopka odmere DPN, kupec še ni bil dolžan plačati kupnine po navedeni pogodbi, kot to napačno meni pritožnik. Na podlagi določbe 7. člena ZDPN-2 davčna obveznost nastane, ko je sklenjena pogodba, na podlagi katere se prenese nepremičnina in ne ko je kupnina v celoti poplačana, kot napačno meni tožnik.
ZTuj-2 člen 37/1, 37/2, 37/4, 37a, 37a/4, 85. ZUP člen 213.
tujci - enotno dovoljenje za prebivanje in delo - podaljšanje dovoljenja za prebivanje - soglasje - soglasje organa - izrek - določnost izreka - nedoločen in nejasen izrek - bistvena kršitev določb postopka
Toženka mora v odločbi, kot je izpodbijana, konkretno utemeljiti tudi, katere dejanske okoliščine in katere zakonske določbe so podlaga za zaključek, da je v konkretnem primeru soglasje zavoda nujen pogoj za izdajo oziroma podaljšanje enotnega dovoljenja. Stališče, da mora biti odločba tudi s tega vidika obrazložena, je Upravno sodišče zavzelo že v sodbah v zadevah I U 1219/2016 in I U 1806/2016.
ZDavP-2 člen 125, 125/3, 125/5, 143, 145, 151, 157.
izvršba - davčna izvršba - zastaranje - zastaranje pravice do izterjave - zastaralni rok - absolutni zastaralni rok - pretrganje zastaranja - stečajni postopek
Davčna organa sta v obravnavanem primeru pravilno štela, da je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano celotno obdobje v času od 19. 5. 2011, ko je bil izdan (prvi) sklep o začetku stečajnega postopka, do 26. 4. 2017, ko je postal pravnomočen sklep stečajnega sodišča, s katerim je bil predmetni stečajni postopek ustavljen, torej končan.
dostop do informacij javnega značaja - zloraba pravice do dostopa do informacij javnega značaja - informacije javnega značaja - zloraba pravic - poraba in razpolaganje z javnimi sredstvi - zavrnitev tožbe
Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila vse okoliščine, zaradi katerih je tožnici naložila, da mora prosilcu predložiti zahtevane dokumente in je pravilno ocenila, da ne gre za zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja.
Pri presoji zlorabe pravice izhajamo iz ZDIJZ, kjer je splošno načelo, da so vse informacije vseh zavezancev dostopne vsakomur. Dejstvo pa je, da pravice ni dopustno izvrševati v nasprotju z njenim ciljem oziroma namenom. Zloraba pravice je prekoračitev pravne meje, zaradi česar pride do kolizije dveh pravic, ki se med seboj ne izključujeta.
tujci - omejitev gibanja tujcu - pogoji za omejitev gibanja tujcu - razlog za omejitev gibanja - presoja razlogov, na katerih omejitev gibanja temelji - direktiva o vračanju - pravnomočna obsodba - nevarnost pobega
Po presoji tukajšnjega sodišča so razlogi za omejitev gibanja tujcu še vedno podani. Na nevarnost njegovega pobega kaže dejstvo, da je bil že v zadnjih dveh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi pravnomočno obsojen za kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti. Obenem je ne le iz prejete dokumentacije, temveč tudi njegovih navedb na glavni obravnavi pred tukajšnjim sodiščem očitno razviden tudi obstoj okoliščine, ki kaže na nevarnost pobega, to je jasno izražena namera tujca o nespoštovanju odločbe o vrnitvi oziroma s sodbo izrečene stranske kazni izgona iz države, saj je na glavni obravnavi večkrat izjavil, da se v Maroko ne želi in ne namerava vrniti.
mednarodna zaščita - pospešeni postopek - zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - ekonomski razlog - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. V postopku ni zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je navedel slabe ekonomske razmere, glede katerih pa je Vrhovno sodišče RS že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.
ZDoh-2 člen 100, 100/1, 100/2, 100/3. ZDavP-2 člen 63, 63/1, 331, 331/1, 331/2.
davek od dobička iz kapitala - odlog ugotavljanja davčne obveznosti - odsvojitev poslovnega deleža - rok za priglasitev - prekluzivni rok
Iz ureditve v materialni zakonodaji izhaja, da ob podaritvi kapitala zavezančevemu zakoncu do odloga davčne obveznosti pride zgolj pod pogojem, da zavezanec opcijo odloga izbere, svojo izbiro priglasi davčnemu organu po pravilih davčnega postopka, davčni organ pa v davčnem postopku z odločbo ugotovi izpolnjenost pogojev in s tem prizna pravico do odloga. Četudi je rok za priglasitev določen v zakonu, ki ureja davčni postopek, pa to pravilo ob dejstvu, da je tretji odstavek 100. člena ZDoh-2 t.i. blanketna norma (torej norma, ki napotuje na drugo pravilo), po presoji sodišča, predstavlja materialnopravni rok, ki časovno omejuje zavezančevo zakonsko pravico do izbire opcije odloga ugotavljanja davčne obveznosti.
mednarodna zaščita - pospešeni postopek - očitno neutemeljena prošnja - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - ekonomski razlog - varna izvorna država - prosilec iz Maroka - načelo nevračanja
Tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo, njegovih izjav pa ni mogoče kakorkoli povezati s strahom pred preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebnosti družbeni skupini ali političnega prepričanja.
Zgolj navajanje slabega ekonomskega stanja v izvorni državi navedenih razlogov po presoji sodišča ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.
odmera prispevkov za socialno varnost - odmera davka od dobička pravnih oseb - sposobnost biti stranka - izbris iz registra - prenehanje pravne osebe
Z dnem izbrisa je tožeča stranka prenehala obstajati brez pravnega naslednika in je s tem izgubila sposobnost biti stranka postopka (76. člen ZPP), zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 in ob smiselni uporabi petega odstavka 81. člena ZPP.
ZDoh-2 člen 105, 105/3, 105/3-11. ZDavP-2 člen 74, 74/4.
davek od drugih dohodkov - lastni delež - posojilna pogodba - izogibanje plačilu davka - davčna zloraba - obrazložitev odločbe
Razlogov za zavrnitev zmanjšanja davčne osnove za znesek 565.000,00 EUR ni mogoče preizkusiti, saj ni jasno, ali drugostopenjski davčni organ tega vračila ne priznava, ker meni da do njega ni prišlo (če je temu tako, je treba ugotoviti dejansko stanje v tej zvezi in navesti pravne podlage) ali ker do njega ne bi smelo priti (če je temu tako, je prav tako treba opredeliti, na kakšni podlagi je prepovedano poslovanje po uvedbi nadzornih postopkov ter opredeliti davčne posledice, če je kljub prepovedi tožnik na ta način svoje terjatve do A. A. vseeno zmanjšal).
Davčni organ kljub tezi, da so bila s strani tožnika dana posojila po ekonomski vsebini v resnici izplačila drugih dohodkov A. A., vseeno ni osporaval posojil, ki so bila vrnjena tekom inšpiciranega obdobja, kar je v nasprotju s siceršnjimi očitki davčnega organa. Po presoji sodišča bi davčni organ moral ugotoviti, ali in kdaj bi bil A. A. moral vrniti tožniku koliko denarja; če roki za plačilo in/ali izterjavo še niso potekli, pojmovno ni mogoče govoriti o posojilu, ki ga A. A. ne bi bilo treba vrniti, torej o dohodku. Da temu ne bi bilo tako, pa davčna organa ne opredelita.