mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - mednarodna zaščita že priznana v drugi državi članici Evropske unije - nedovoljena prošnja
Ni sporno, da je bila tožniku v Grčiji 13. 9. 2018 priznana mednarodna zaščita, kar je toženka sicer ugotovila tudi na podlagi vpogleda v EURODAC, tožnik pa navedel v prošnji. Zato je odločitev toženke, da tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot nedopustno zavrže na podlagi osmega odstavka 49. člena v povezavi s prvo alinejo 51. člena ZMZ-1, po presoji sodišča pravilna.
Neutemeljene so tudi tožbene navedbe, da življenjske razmere, v katerih je živel v Grčiji, ne ustrezajo zahtevam iz Kvalifikacijske direktive in bi vrnitev v Grčijio povzročila kršitev 4. člena Listine EU oziroma 3. člena EKČP. Kot je razvidno iz izpodbijane odločbe, je predmet presoje tega upravnega spora zakonitosti zavrženja tožnikove prošnje in ne morebitna vrnitev tožnika v Grčijo.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pridržanje - odvzem prostosti - ogrožanje varnosti - kršitev javnega reda in miru - ogrožena osebna varnost - začasna odredba
Pri osebnem razgovoru z dne 12. 4. 2023 je tožnik potrdil, da je vzel oblačilo v trgovini Hervis in da se zaveda, da predstavlja tatvina kaznivo dejanje. Potrdil je, da je razumel, da predstavlja vnašanje ukradenih predmetov in prepovedanih substanc v azilni dom hujšo kršitev hišnega reda. Pri osebnem razgovoru dne 17. 4. 2023 pa je povedal, da je prijatelju pomagal pri pretepu. Ob tej priložnosti je bil tudi soočen z uradno osebo, ki mu je povedala, da ga je videla, da je on napadel sostanovalca. Pri razgovoru dne 18. 4. 2023 pa je povedal, da je Maročan Mohammed ukradel vse telefone in da je mlajši fant to povedal. Potem je še rekel, da je šel do varnostne službe in jim povedal, da ga je pretepel, da ga je tepel z rokami in s košom za smeti. Glede na vse navedeno sodišče meni, da je tožena stranka pravilno sklepala, da so podane okoliščine za omejitev gibanja iz 4. točke prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.
Tožnik težko popravljivo škodo utemeljuje s tem, da se v Centru za tujce slabo počuti, da s težavo prenaša omejitev osebne svobode, da omejitev osebne svobode predstavlja težko popravljivo škodo že samo po sebi in da se težko popravljiva škoda z vsakim dnem le še povečuje. Tako zatrjevana škoda je po presoji sodišča zgolj na splošno opredeljena. Zgolj navedba o tem, da mu je poseženo v osebno svobodo in se slabo počuti, ne odstopa od običajnih pripomb pridržanih prosilcev za mednarodno zaščito. Ker težko popravljiva škoda po presoji sodišča ni izkazana, je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Če bi sodišče ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe ob hkratni zavrnitvi tožbe, bi bila taka sodna odločba sama s seboj v nasprotju, saj ne more sodišče hkrati potrditi utemeljenost sklepa o omejitvi gibanja in obenem odločiti, da se omejitev gibanja preneha izvajati.
Položaja tistih zavezancev, pri katerih davčna obveznost z odločbo o davčnem inšpekcijskem nadzoru še ni bila ugotovljena oziroma je bila odločba odpravljena, in tistih zavezancev, pri katerih je bila odločba o odmeri davka na podlagi davčnega inšpekcijskega nadzora odpravljena in zadeva vrnjena v ponovno obravnavo, sta bistveno različna in ju je zato dopustno urejati različno. Zato določba tretjega odstavka 97. člena ZDavP-2, ki vrnitev preveč plačane obveznosti po odmeri odločbi, ki je odpravljena in vrnjena v ponovno odločanje, pogojuje z ugotovitvijo drugačne davčne obveznosti v ponovljenem postopku, ni neustavna in ne krši tožnikovih ustavnih garancij.
Preveč plačani davek se v primeru odprave odmerne odločbe vrne le, če je bila v ponovnem postopku ugotovljena nižja davčna obveznost.
oglaševanje na območju državnih cest - objekt za obveščanje in oglaševanje - soglasje za postavitev objekta za oglaševanje - soglasje za poseg v varovalni pas - varovalni pas ceste - načelo sorazmernosti
Prvostopenjski organ je ugotovil, da objekti ne ustrezajo več zahtevam, kot jih je vseboval elaborat. Zato je napačen zaključek, da objekti na kovinski konstrukciji soglasja sploh nimajo. Prvostopenjski organ, če meni, da kovinske konstrukcije niso ustrezne, bi lahko tožeči stranki kvečjemu očital, da so objekti postavljeni v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja, ali da se uporabljajo v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja.
Ni ustrezno obrazloženo načelo sorazmernosti. V kolikor je prvostopenjski organ menil, da kovinska konstrukcija, na katerih so objekti za oglaševanje, niso v skladu s soglasjem zato, ker objekti niso na betonski nogi, bi lahko uporabil milejši ukrep, to je odreditev, da se odpravijo nepravilnosti, če kovinska konstrukcija po njegovem mnenju ni ustrezna. V odločbi pa ni navedeno, zakaj se je odločil prav za najstrožji ukrep.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 27, 32. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4, 47. ZMZ-1 člen 13, 13/1, 14, 14/1, 70, 70/4.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - pravo EU - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami - predaja prosilca odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - Republika Hrvaška - predaja Republiki Hrvaški - začasna odredba - pravica do pritožbe
Tožena stranka bi morala pred izdajo izpodbijanega akta, ker je vedela za redno obravnavo tožnika s strani specialista psihiatra v povezavi s strahom pred policijo, najprej preveriti, ali je tožnik imel kakšno travmatično izkušnjo s preganjanjem s strani policije v izvorni državi. Tega ni napravila. Njegovega psihofizičnega stanja za varno predajo ni ocenila oziroma preverila drugače, kot da je citirala določbe zakona o mednarodni in začasni zaščiti Republike Hrvaške z vidika pravice do zdravstvenega varstva, ki vključuje nujno medicinsko pomoč in zdravljenje resnih duševnih motenj in se je sklicevala na dokument Integracija u Hrvatskoj praksi“ Centra za mirovne študije v Zagrebu, po katerem ima zdravnik v azilnem domu Porin dvakrat tedensko po dve uri sprejemno pisarno za nastanjene prosilce, ves čas pa imajo prosilci zdravstveno oskrbo v Zdravstvenem domu Dugavama v Zagrebu.
Ker je tožnik bil večkrat obravnavan s strani specialista psihiatra pred izdajo izpodbijanega sklepa, in ker so določene informacije o stanju na Hrvaškem, ki so toženi stranki bile poznane, nakazovale na probleme pri sprejemu oseb s posebnimi potrebami, bi tožena stranka morala pred izdajo izpodbijanega sklepa tudi oceniti, ali ima tožnik takšne posebne potrebe, da bi ga sprejel psiholog že ob predaji oziroma bi morala od tožene stranke po potrebi pridobiti dovolj konkretno zagotovilo, da bo tožnik s posebnimi potrebami obravnavan v skladu z Direktivo o sprejemu 2013/33/EU, pa tega ni storila. Šele po opravljeni oceni, ali gre za tako slabo psiho-fizično stanje tožnika, da bi tožnik ob predaji potreboval sprejem s strani psihologa in psiho-socialno obravnavo z začetkom predaje, bi tožena stranka lahko izdala akt o predaji ob morebitnem predhodnem individualnem zagotovilu in/ali preventivnih ukrepih, da bo tožnik dejansko obravnavan po Direktivi o sprejemu 2013/33/EU zaradi njegovih posebnih potreb.
Ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz t.i. „sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in/ali v zvezi s pogoji za sprejem v odgovorni državi članici. S tem je Ustavno sodišče potrdilo 3 leta starejšo interpretacijo Upravnega sodišča v zadevi I U 1975/2013 z dne 27. 12. 2013 (odst. 22-26). Na istem stališču stoji tudi Vrhovno sodišče v nekaterih sodnih odločbah, kot sta I Up 251/2016 z dne 15. 3. 2017 (odst. 17) in I Up 193/2022 z dne 7. 12. 2022 (odst. 13). Veliki senat Sodišča je v zadevi Jawo leta 2019 potrdil interpretacijo malega senata v zadevi C.K. in drugi proti Sloveniji, s tem, ko je izpeljal naslednje: „Čeprav se člen 3(2), drugi pododstavek, Uredbe Dublin III nanaša zgolj na položaj, kot je ta iz sodbe z dne 21. decembra 2011, N. S. in drugi (C‑411/10 in C‑493/10, EU:C:2011:865), torej na položaj, v katerem je dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine posledica sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku in pogojev za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v državi članici, ki je na podlagi te direktive odgovorna za obravnavanje prošnje, iz točk 83 in 84 te sodbe ter iz splošne in absolutne prepovedi, ki je določena v tem členu 4, izhaja, da se predaja prosilca v to državo članico ne izvede v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen taki nevarnosti.“ Ta interpretacija je posledica dejstva, da je pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja absolutno zavarovana pravica.
Tožena stranka bi morala pred odstranitvijo poskrbeti za ustrezno zagotovilo (potrditev) oziroma bi morala poskrbeti za preventivne nujne in primerne ukrepe, da bi odvrnila „vsakršen pomislek“ o možnem kršenju pravice iz 4. člena Listine EU69 oziroma da se “izključi vsakršna dejanska nevarnost“ nečloveškega ravnanja ali ponižujočega ravnanja v primeru odstranitve tožnika. V primeru tveganja za hudo kršitev kakšne druge temeljne človekove pravice pa mora tožena stranka v upravnem aktu pretehtati uporabo diskrecijske klavzule iz člena 17(1) Dublinske uredbe. Seveda pa, če organ države članice EU ugotovi, da v času odstranitve in predaje tujca drugi državi članici EU na podlagi zanesljivih informacij ni mogoče „izključiti vsakršne dejanske nevarnosti“ nečloveškega ravnanja, to še ne pomeni, da mora država članica EU odstranitev in predajo tujca dokončno odpovedati, ampak mora pristojni upravni organ najprej prevzeti določene obveznosti in v komunikaciji s pristojnimi organi druge države članice EU pridobiti posebna zagotovila, da v konkretnem primeru sprejema tujca do kršitve pravice do prepoved nečloveškega ravnanja ne bo prišlo. Ker je imel tožnik že v času odločanja tožene stranke zahtevek glede pravice iz 4. člena Listine EU, ki ni bil očitno neutemeljen, je imela tožena stranka obveznost, da uporabi načelo medsebojnega zaupanja na zgoraj opisan način in da po strogi metodi presodi dejstva z vidike morebitne kršitve temeljnih človekovih pravic, česar pa ni storila.
Zakonodajalec Republike Slovenije je samo za zadeve mednarodne zaščite (v četrtem odstavku 70. člena ZMZ-1) predpisal naslednje: „Zoper sodbe, ki jih izda upravno sodišče, je dovoljena pritožba na vrhovno sodišče.“ Ta možnost dostopa upravnega organa oziroma tožene stranke do sodišča druge stopnje pa ni predpisana za druga pravna področja, kjer se sicer uporablja samo nacionalno pravo o upravnem sporu. Na splošno je za druga področja upravnega prava urejeno tako, da v situaciji, ko sodišče prve stopnje upravni akt odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek, tožena stranka nima pravice do pritožbe. Pritožba je dovoljena samo v primeru, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona. Prosilci za mednarodno zaščito so torej v slabšem oziroma neenakovrednem položaju glede njihove pravice do učinkovitega pravnega sredstva v situaciji, ko s tožbo uspejo v postopku pred sodiščem prve stopnje, tako da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo ministrstvu v ponovno odločanje, kakor tožniki v drugih upravnih sporih, kjer ne gre za izvajanje prava EU.
odobritev pravnega posla - promet s kmetijskimi zemljišči - predkupni upravičenec - status kmeta
V kolikor bi posameznik, ki mu je podeljen status kmeta, moral ob vsakem nakupu zemljišča zgolj zaradi starosti izdane odločbe izkazovati svoj status z dohodkom iz kmetijske dejavnosti za leto pred predvidenim nakupom zemljišča, bi navedeno pomenilo, da bi lahko takšno postopanje pripeljalo do absurdne situacije, ko bi kmet, ki bi zaradi slabe letine v letu pred nakupom zemljišča, dosegal nižji odhodek od 2/3 povprečne plače v RS, izgubil status kmeta, (upoštevan samo za postopek nakupa) zgolj zaradi tega dejstva. Presoja ponovnih pogojev ali je posameznik kmet (zaradi nedoseganja dohodka v višini 2/3 povprečne plače v RS, v postopku nakupa zemljišča) po tem, ko je posamezniku že podeljen status kmeta), v vsakem postopku nakupa zemljišča, po oceni sodišča ni dopustna in odločitev tožene stranke ni zakonsko skladna, saj zakon tovrstnega pogoja ne določa.
Zakonski pogoj pri uveljavljanju prednostnega upravičenja je zgolj, da oseba izkaže status kmeta, ki ga je tožnik s predloženo odločbo izkazal, ne določa pa, kot zmotno izhaja iz obrazložitve organa druge stopnje, da tožnik statusa kmeta ne izpolnjuje, ker ne dosega dohodka predpisanega v ZKZ v višini 14.849,60 EUR. V tem postopku se namreč ni na novo ugotavljalo ali izdajalo odločbe o statusu kmeta, pri kateri bi takšna presoja bila upravičena. Dohodek iz kmetijstva bi bil dolžan organ upoštevati v kolikor bi za posameznika na novo odločal o statusu kmeta. Kolikor pa gre za že obstoječo odločbo, pa upravni organ pri nakupu zemljišča nima pravice presojati ustvarjenega dohodka, temveč zgolj dejstvo ali je posameznik sploh še kmet.
Zgolj v primeru dvoma ali je posameznik res kmet (torej ali se res še ukvarja s kmetijsko dejavnostjo), dopušča odločitev upravnega organa v tej smeri, kar pa ne pomeni, da se vsakokrat znova v vsakem postopku nakupa zemljišča ugotavljajo pogoji za status kmeta, kot bi se ugotavljali, če bi posameznik na novo zaprosil, za dodelitev statusa kmeta. Dvom nastopi zgolj, če se za osebo, ki ji je podeljen status kmeta izkaže dvom, da se več ne ukvarja s kmetijstvom in ne, če ne dosega pričakovanega pomembnega dohodka, ki znaša 2/3 povprečne plače v RS.
ZUS-1 člen 40, 40/3. KZ-1 člen 88. ZUP člen 214, 214/5.
pogojni odpust - pogoji za pogojni odpust - prosti preudarek - spor polne jurisdikcije - obrazloženost odločbe
Iz vsebine 88. člena KZ-1 je razvidno, da gre pri odločanju o pogojnem odpustu za odločanje po prostem preudarku. Sodišče je v tem okviru preverilo, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen, skladno s tretjim odstavkom 40. člena ZUS-1.
Obrazložitev izpodbijane odločbe po presoji sodišča ne vsebuje vseh elementov, da bi se odločitev glede datuma pogojnega odpusta dalo preizkusiti. V obrazložitvi odločbe je navedeno zgolj to, da je treba tožnika še spremljati v njegovem stabilnem delovanju v zavodu glede izpolnjevanja osebnega načrta in spoštovanja hišnega reda, to pa po presoji sodišča ne zadostuje vsem kriterijem iz petega odstavka 214. člena ZUP in zaradi tega odločbe glede uporabe prostega preudarka ni mogoče preizkusiti. Pri tem ni mogoče spregledati, da je zavod izrecno predlagal, da se tožnika lahko odpusti z dnem 31. 3. 2023, v obrazložitvi izpodbijane odločbe pa ni navedeno, zakaj tožena stranka ni sledila predlogu zavoda.
Glede na naravo upravne stvari je odločanje o prošnji za pogojni odpust presoja zakonitosti izpodbijane odločbe s strani sodišča zadržana. Sodišče ne more v upravnem sporu polne jurisdikcije samo odločiti o tem, da se obsojenca pogojno odpusti, temveč lahko v primeru uspeha s tožbo izpodbijani akt zgolj odpravi.
davčna izvršba - izvršilni naslov - načelo zaslišanja strank - posebni ugotovitveni postopek
Zakon sicer predvideva, da organ lahko odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku, ki predstavlja izjemo od splošnega načela zaslišanja strank. To lahko stori tudi, kadar se da ugotoviti stanje zadeve na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ. Vendar pa zakon tudi v tem primeru določa še nadaljnji pogoj, če „samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi“ (2. točka prvega odstavka 144. člena ZUP). Za odločanje po skrajšanem ugotovitvenem postopku tako ni dovolj zgolj to, da je mogoče dejansko stanje in materialno resnico ugotoviti brez izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in v njem vključenega načela zaslišanja strank, pač pa mora biti tako dejanje nepotrebno tudi za uveljavitev ter za zavarovanje strankine pravice in pravne koristi.
dodelitev brezplačne pravne pomoči - sodni postopek
Postopek v zvezi z vložitvijo pritožbe zoper navedeni sklep Občine Bled nima značaja sodnega postopka v smislu 7. člena ZBPP, zaradi česar BPP ni mogoče dodeliti.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - odstranitev nelegalne gradnje - sklep o dovolitvi izvršbe - možnost legalizacije objekta
Sodišče se v tej sodbi ne opredeljuje do tožbenih navedb o postopku lokacijske preveritve ter v zvezi s tem zatrjevane možnosti legalizacije, saj te okoliščine za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa o dovolitvi izvršbe niso pravno pomembne.
zaposlovanje invalidov - vzpodbujanje zaposlovanja invalidov - prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov - kvota za zaposlovanje invalidov
Iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje povzetim ugotovitvam tožene stranke, da navedeno število skupno zaposlenih (30) ne spremeni odločitve glede potrebnega števila zaposlenih invalidov (2 za izpolnjevanje zahtevane kvote); zato sodišče v tem delu ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja.
ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti
Z zatrjevanim prisilnim vračanjem tožnika v BiH ter z dokazi, ki naj bi tako vračanje dokazovali, tožnik ni izkazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnem sistemu, ki bi preprečevale njegovo vrnitev na Hrvaško. Ob takih okoliščinah, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnikovega stališča, da mu ne bo omogočen dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki ga zagotavlja 3. člen Uredbe Dublin III, ne potrjujeta niti poročili AIDA in EUAA, ter iz tožnikovih tudi sicer neprepričljivih izjav ni razvidno, da bi obstajale kakšne druge okoliščine (npr. njegovo zdravstveno stanje), ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, pa je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic.
Upravna odločba mora biti v skladu z 214. členom ZUP ustrezno obrazložena. Iz obrazložitve upravnega akta morajo izhajati konkretizirane okoliščine in podlaga za odločitev v takšni meri, da jih nasprotna stranka lahko preveri oziroma se do njih opredeli, na način, da jo lahko sodišče preizkusiti ob morebitno vloženi tožbi. Za pošten postopek je torej bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in interesi so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskega, kot tudi glede pravnih vidikov zadeve. Stranka ima pravico seznaniti se z razlogi odločitve in preudarki, ki so upravni organ, ki je o zadevi odločal, vodili pri odločanju. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru.
Tožeča stranka ni imela (več) koncesije že pred prijavo na Javni razpis. Ravno ta pa ji je omogočala pridobitev sredstev od ZZZS, na katera se je, kot enega od virov sofinanciranja, sklicevala v svoji vlogi. Z drugimi besedami, z dokončnostjo Odločbe o odvzemu koncesije je prenehalo koncesijsko razmerje in koncesijska pogodba (četrti odstavek 44.j člena Zakona o zdravstveni dejavnosti). S tem je izgubila predviden vir sofinanciranja v letu 2018.
ZUP člen 8, 9, 9/1, 164, 164/1, 164/2, 154, 154/1.
ukrep občinskega inšpektorja - objekt za oglaševanje - odstranitev objekta - načelo zaslišanja strank
Tožbenemu očitku, da tožniku ni bila dana možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, ker zakoniti zastopnik ni bil zaslišan v postopku, sodišče ne sledi. Ni namreč mogoče trditi, da bi bilo načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP spoštovano le z izvedbo ustnega, neposrednega zaslišanja stranke, temveč je temu načelu zadoščeno s pisnim pozivom stranki, da se o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe (in ki jih mora organ v tem pozivu tudi navesti), izjavi.
Priloženo pooblastilo, ki ga je priložil tožnik in je v spisu kot priloga A1, ne izkazuje obstoja pooblastilnega razmerja, ki ga mora pooblaščenec izkazati sodišču ob prvem procesnem dejanju, kot to določa prvi odstavek 98. člena ZPP. Ker je torej v obravnavani zadevi tožbo vložila pooblaščenka, ki tožnikovega pooblastila za vložitev tožbe ni izkazala (prvi odstavek 98. člena ZPP), je sodišče na podlagi četrtega odstavka 98. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, obravnavano tožbo zavrglo kot nedovoljeno.
brezplačna pravna pomoč - objektivni pogoj - verjeten izgled za uspeh - očitno nerazumna zadeva - sklep o sestavi sodišča - sodnik posameznik - upravni akt
Po presoji sodišča je Organ za BPP pravilno presodil, da pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča RS I U 1611/2022-9 z dne 21. 12. 2022, s katerim je sklenjeno, da v zadevi odloča sodnica posameznica in da zoper njega ni posebne pritožbe, ni razumno vlagati.
Sodišče sledi tudi odločitvi in razlogom Organa za BPP, da je pritožba zoper sklep Upravnega sodišča RS I U 1611/2022-10 z dne 25. 1. 2023 očitno nerazumna. Strinja se tudi z Organom za BPP, da ta sklep ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, pri tem pa dodaja, da ni niti upravni akt iz 5. člena ZUS-1, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu.
EZ-1 člen 413. Splošni pogoji za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (2007) člen 57. OZ člen 190.
neupravičen odjem električne energije - neupravičena obogatitev
Pri zahtevku po 57. členu SPDO ne gre za odškodninski zahtevek, pač pa zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, ugotavljanje krivde imetnika soglasja za priključitev ali dejanskega odjemalca električne energije pa za presojo utemeljenosti takšnega zahtevka posledično ni potrebno.
tujec - omejitev gibanja tujcu - direktiva o vračanju - pogoji za omejitev gibanja tujcu - razlog za omejitev gibanja - presoja razlogov, na katerih omejitev gibanja temelji - nevarnost pobega
Sodišče na podlagi vseh okoliščin konkretnega primera, ki jih je presodilo na podlagi dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, sodi, da je omejitev gibanja udeležencu še vedno utemeljena. Ukrep mu je bil odrejen zaradi nevarnosti pobega, vendar ga iz države ni bilo mogoče odstraniti takoj. Te okoliščine, ki so narekovale udeleženčevo nastanitev v Centru za tujce, se niso spremenile.
ZDoh-2 člen 35, 35/6, 37, 37/2, 37/2-1. ZDavP-2 člen 74, 74/4.
odmera davka - akontacija dohodnine - prispevki za socialno varnost - davek na dodano vrednost (DDV) - dohodek iz zaposlitve - poslovodenje - odbitek DDV - opravljanje dela oziroma storitev prokuristov in direktorjev - navidezna pogodba (simulirana pogodba)
Po presoji sodišča je utemeljen tožbeni ugovor glede višine davčne osnove, od katere je davčni organ odmeril dohodnino od dohodkov iz zaposlitve in pripadajoče prispevke. Tožnica po presoji sodišča utemeljeno opozarja, da bi moral davčni organ zneske, ki izhajajo iz predmetnih računov, zmanjšati za obračunani DDV. DDV, ki ga je družba A., d. o. o. izkazala na spornih računih, namreč ne more predstavljati dohodka fizične osebe v smislu 15. člena ZDoh-2. Davčni organ bi moral upoštevati tudi določbe 74. člena ZDavP-2, v skladu s katerimi ima prekvalifikacija vrste prejemka za posledico, da se obdavčitev, ki temelji na formalno sklenjenih pogodbah, nadomesti z davčno obveznostjo, ki temelji na pravilni vsebinski opredelitvi razmerij med tožnico in njenim zakonitim zastopnikom.