Toženo stranko veže dokončni sklep sveta šole o določitvi obračunske osnove, ki je bil tožnici tudi vročen. Glede na vročitev tega sklepa njegova veljavnost v razmerju med strankama v sporu ni mogla biti več odvisna od potrditve po pristojnemu ministru v smislu določb 25. člena Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih. Dokončna odločitev delodajalca je izvršljiva in veže tako delavca kot tudi delodajalca in jo skladno z 1. odstavkom 83. člena ZTPDR lahko izpodbija le delavec v sodnem postopku. Tožena stranka bi morala, v kolikor bi želela veljavnost dokončnega sklepa o uvrstitvi delavca v plačilni razred vezati na potrditev pristojnega ministra, to v samem sklepu izrecno navesti. Ob odsotnosti takega določila je postalo napredovanje oziroma uvrstitev tožnice v plačilni razred za toženo stranko obvezujoče z vročitvijo dokončnega sklepa sveta šole delavki.
Zahtevki iz naslova plač oziroma razlike v plači zastarajo v splošnem petletnem zastaralnem roku, kot ga je določal 371. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89. Potrdilo, ki je bilo izdano na podlagi predpisov o lastninskem preoblikovanju podjetij z namenom lastninjenja, ne predstavlja pripoznave dolga (1. odst. 387. člena ZOR), zaradi katere bi bilo zastaranje pretrgano. Potrdilo o neizplačanem delu neto osnovnih plač, izdano na podlagi določb Uredbe o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanih delov neto osnovnih plač in z namenom nakupa delnic tožene stranke v postopku interne razdelitve in notranjega odkupa po ponudbi sklada za razvoj ne daje imetniku potrdila pravice do gotovinskega izplačila tega zneska.
Delavski svet tožene stranke je predčasno razrešil tožnika s položaja direktorja na podlagi drugega odstavka 27. člena Statuta. Po tej določbi je direktor lahko predčasno razrešen, če se ugotovi, da poverjeno delo presega njegove sposobnosti in da to neugodno vpliva na opravljanje poslovodne funkcije, poslovne rezultate in odnose v podjetju. Razrešitev iz tega razloga je v bistvu razrešitev zaradi nezaupanja v sposobnosti direktorja, da nadaljuje z vodenjem podjetja. Do tega pa lahko pride, ko direktor ne izpolni v celoti ali zadovoljivo zastavljenih nalog in pričakovanj organa upravljanja. V tem primeru ne gre za postopek za ugotavljanje sposobnosti direktorja glede opravljanja delovnih nalog v smislu 23. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), kot je predviden za delavce brez posebnih pooblastil.
Pravna podlaga za razporejanje izhaja iz 2. odst. 17. čl. ZTPDR, ki določa, da je delavec zaradi nujne potrebe delovnega procesa in organizacije dela lahko razporejen na vsako delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim. Nujne potrebe niso obstajale. Tožena stranka se je sklicevala na reorganizacijo svojega dela, vendar je sodišče ugotovilo, da je bil ta inštitut zlorabljen, saj nista bila dokazana nujnost in potreba za prerazporeditev, obenem pa je tožena stranka pomešala postopek razporeditve in druge postopke, ki jih ima delodajalec, če ugotovi, da delavec nima potrebnega znanja in zmožnosti za opravljanje del. Inštitut razporeditve ni namenjen reševanju medsebojnih odnosov, lahko je le posledica nujnih potreb delovnega procesa in organizacije dela.
Delodajalec je razporedil delavca na drugo delovno mesto prav zaradi njegove sindikalne dejavnosti in ne samo zaradi organizacijskih razlogov po 17. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90). Tožena stranka tudi ni z ničemer dokazala, da bi tožnik opravljal sindikalno dejavnost v nasprotju z veljavnimi zakoni, kolektivnimi pogodbami in splošnimi akti. Zato bi tožena stranka za razporeditev tožnika morala predhodno zahtevati soglasje sindikata, kot je to predpisano v 3. odstavku 5. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) ter v 41. členu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS št. 40/97). Ker tega ni storila, sta izpodbijana sklepa tožene stranke nezakonita. Uporaba teh določb ima podlago v Konvenciji MOD št. 135 o varstvu in olajšavah za predstavnike delavcev v podjetju (Ur. l. SFRJ št. 14/82-MP), ki je sestavni del delovnopravne zakonodaje Republike Slovenije. Stališče, kot ga je v tej zadevi zavzelo sodišče prve stopnje, je tudi v skladu s sodno prakso v podobnih primerih, potrjeno s sodbami Vrhovnega sodišča RS (ena od teh je opr.št. VIII Ips 303/99 z dne 10.10.2000).
prenehanje delovnega razmerja - odsotnost z dela - razporeditev
Tožena stranka ni izkazala, da je bil za tožnika vnaprej pripravljen delovni razpored za soboti in nedelji 8.7. in 9.7.2000 oz. 15.7. in 16.7.2000, niti ni izkazala, da bi bilo za te dni delo tožniku sicer izrecno odrejeno. Zato za te dneve tožniku ni mogoče očitati neupravičenih izostankov. Zgolj navedbe, da bi bi bil tožnik v teh dneh na delo razporejen, če bi bil prejšnje dni na delu, za očitek neopravičenih izostankov niso dovolj.
Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije člen 79. ZTPDR člen 83, 83/1.
zdravstvena dejavnost - plača - dodatek k plači - pogoji dela - izvršitev dokončne odločbe delodajalca
Tožniki so zahtevali izvršitev dokončne odločbe tožene stranke, s katero jim je bil priznan dodatek (za delovne pogoje) v višini 0,90 količnika glede na osnovno plačo. Stališče tožene stranke, da bi sodišče moralo presojati zakonitost sklepov komisije za pritožbe, je napačno, saj delavci niso zahtevali presoje dokončnega sklepa, temveč njegovo izvršitev. Odločba pristojnega organa, sprejeta na drugi stopnji, je dokončna in izvršljiva ter zavezujoča tako za delavca kot za delodajalca.
SZ člen 117, 117. ZSR člen 11, 17, 19, 11, 17, 19.
stanovanjska pravica - pravica do odkupa stanovanja
Dogovor bivših zakoncev o prenosu stanovanjske pravice, ki je bila z odločbo nepravdnega sodišča dodeljena enemu izmed njiju, ni sporazum, ki sta ga zakonca na podlagi 1. odstavka 17. člena ZSR lahko ob razvezi sklenila o tem, kdo bo obdržal stanovanjsko pravico na skupnem stanovanju.
Načelo o vrstnem redu vpisa bi iz 46. čl. Zakona o zemljiški knjigi prišlo v poštev samo pod pogojem, če bi bili obe vlogi označeni kot zemljiškoknjižni. V tem primeru bi moralo sodišče dati prednost pritožnikovi vlogi, tako pri odločanju o vpisu kakor pri izvršitvi vpisa. V sporni zadevi pa predlog za izvršbo z dne 21.8.1997 ni bil označen kot zemljiškoknjižna vloga, kar napotuje na uporabo 3. odst. 75. čl. ZZK, ki določa, da vloga, ki ni izrecno označena kot zemljiškoknjižna, nima zagotovljenega vrstnega reda po 46. čl. ZZK.
ZIZ člen 82, 82/1, 291, 82, 82/1, 291. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja člen 68, 68/1, 68, 68/1. Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom člen 1, 1/2, 1, 1/2.
stroški - osebna vročitev
Vročitev sklepa o izvršbi dolžniku pred opravo rubeža ni samostojna storitev, za katero bi bil izvršitelj upravičen do plačila, pač pa je (običajno) pripravljalno dejanje za rubež, katerega cena je zajeta v ceni rubeža.
Lastninska ali druga stvarna pravica na nepremičnini se lahko odvzame ali omeji v javno korist proti nadomestilu v naravi ali proti plačilu odškodnine pod pogoji, ki jih določa Zakon o stavbnih zemljiščih. Po zakonu gre na strani razlastitvenega upravičenca (države ali občine) za izbiro med dvema možnostima, od katerih ena nima nujno prednosti pred drugo, le po naravi stvari je edino možna odškodnina, če ni na razpolago enakovrednega zemljišča.
Pri določitvi denarne odškodnine je pomemben namen, za katerega se je zemljišče uporabljalo dotlej, ko je bilo s planskim aktom spremenjeno v nezazidano stavbno zemljišče.
Delovna uspešnost se lahko ugotavlja tudi v različnih delovnih enotah in v različnih časovnih obdobjih, če so delovna mesta, na katerih delajo delavci, podobna ali vsaj primerljiva, ocenjevalni kriteriji pa enaki. Tako je delo posameznega delavca primerljivo, saj je odvisno od njegove prizadevnosti glede na uspešnost delovne enote, v kateri dela. Zato lahko trajno nepotrebno postane tudi delo delavca, ki ima zelo dobro oceno delovne uspešnosti, če je njegova ocena slabša v primerjavi z oceno delovne uspešnosti drugih primerjalnih delavcev.
potrdila o premalo izplačanih plačah, izdana za lastninsko preoblikovanje - pripoznava dolga
Potrdili se nanašata na razliko do stoodstotne osnove plače po kolektivni pogodbi za leto 1992. Ker kolektivna pogodba za tožnika (direktorja) ni veljala, sodišče ni moglo šteti, da je na podlagi navedenih potrdil dokazano, da razlika med plačo, ki naj bi tožniku šla za delovno mesto direktorja in dejansko izplačano plačo, znaša toliko, kot je v potrdilih navedeno. Potrdil o razliki do stoodstotne plače ni mogoče šteti za pripoznavo dolga, ker s temi potrdili tožena stranka le potrjuje, kakšen znesek je tožniku priznala za sodelovanje v lastninskem preoblikovanju.
Delavcu, kateremu delovno razmerje preneha zaradi trajnega presežka, pripada odpravnina po 36 f. čl. ZDR ne glede na to, če se po prenehanju delovnega razmerja zaposli pri drugem delodajalcu. Delavec ni upravičen do te odpravnine le v primeru, če mu je delodajalec v okviru programa razreševanja presežkov zagotovil ustrezno zaposlitev pri drugem delodajalcu ali pa mu je dokupil delovno dobo.
1. Tožnik je umaknil tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek za vrnitev na delo. Če je tožba umaknjena, se šteje, kakor da sploh ni bila vložena in se lahko znova vloži, ni pa mogoče zahtevka, glede katerega je bila tožbo umaknjena, ponovno uveljavljati v pritožbi zoper sklep o ustavitvi postopka. 2. Tožnik ni pravočasno uveljavljal sodnega varstva oz. ni zahteval razveljavitve sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja kot trajno presežnemu delavcu, zato ni nobene pravne podlage za uveljavljanje denarnih zahtevkov za čas po prenehanju delovnega razmerja. 3.Kadar sodišče ugotovi, da je o stvari že pravnomočno razsojeno, mora tožbo zavreči. Če sodišče odloči o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.
ZDR člen 106. ZTPDR člen 17, 17/2. Pravilnik o načinu in postopku za opravljanje preventivnih zdravstvenih pregledov delavcev člen 4, 4.
razporeditev - sistemizacija delovnih mest
1. V obravnavanem primeru so bili izpolnjeni pogoji, ki jih za razporeditev določa 2. odst. 17. člena ZTPDR, to je, da so podane nujne potrebe delovnega procesa in organizacije dela, ker je bil tožnik prerazporejen na drugo delovno mesto izključno iz organizacijskih razlogov in zaradi sprejema novega akta o sistemizaciji. 2. Tožena stranka v skladu s 4. členom v spornem času veljavnega pravilnika o načinu in postopku za opravljanje preventivnih zdravstvenih pregledov delavcev (Ur. l. SRS, št. 33/71) tožnika ob razporeditvi na drugo delovno mesto morala poslati na predhodni zdravstveni pregled. Dejstvo, da je to storila šele kasneje, ne pomeni bistvene kršitve postopka. 3. Tožena stranka je zmotno uporabila materialno pravo, ko je v sklepu o razporeditvi določila, da ta sklep velja s 1.1.1999. V skladu s prvim odstavkom 106. člena Zakona o delovnih razmerjih ugovor delavca zoper sklep o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih zadrži izvršitev sklepa do sprejema dokončne odločitve.
Sklepa tožene stranke o opredelitvi tožnice za trajno presežno delavko, ki ji preneha delovno razmerje, sta nezakonita, ker sta bila izdana na podlagi programa o razreševanju presežnih delavcev, ki ga ni sprejel pristojni organ (oz. ga je sprejel organ upravljanja, katerega člani niso imeli veljavnega mandata). V letu 1990 je bil članom tedanjega delavskega sveta bolnišnice mandat nezakonito podaljšan (s sklepi delavskih svetov TOZD v sestavi DO). Ker delegati delavskega sveta, ki je v letu 1991 prevzel funkcijo sveta zavoda, niso bili izvoljeni neposredno na tajnih volitvah v skladu s tedaj veljavnim statutom oz. zakonskimi predpisi, niso imeli veljavnega mandata za odločanje v organu upravljanja.
disciplinska odgovornost - direktor - suspenz - pristojnost
Pri izreku sklepa o suspenzu je potrebno uporabiti določbe o pristojnosti organov, ki odločajo o disciplinskem postopku. Zato je za odločanje o suspenzu tožnice kot direktorice tožene stranke pristojen organ, ki je bil pristojen za njeno imenovanje in razrešitev, to pa je na podlagi 74. čl. statuta tožene stranke svet tožene stranke.
Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi 3. odst. 318. čl. ZPP zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da iz dejstev, ki so v tožbi navedena, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Sklepčnost tožbe je eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe (glej 3. točko 1. odst. 318. čl. ZPP). Sklepčnost pomeni, da iz dejstev, ki jih je tožeča stranka navedla v tožbi, izhaja materialnopravna posledica, ki jo uveljavlja s tožbenim zahtevkom. Gre torej za vprašanje, ki ima sedež v materialnem pravu.
V konkretnem primeru bi bila tožena stranka dolžnik tožeče stranke za vtoževano terjatev iz obligacijskopravnega razmerja slednje z drugo pravno osebo. Le, če bi bila sklenjena pogodba o prevzemu dolga tako, kot je to določeno v 446. čl. ZOR. Do spremembe upnikovega dolžnika bi namreč prišlo le, če bi v (zatrjevani in iz priloge A4 razvidni) prevzem dolga privolila.